Zeleno poročilo

Saj točno to je poanta. Ko družba sprejme neko represivno zakonodajo, rada samo sebe potreplja po ramenih in si reče: No, tako! Mi smo svoje zrihtali! Ampak v resnici niso ničesar zrihtali, razen da so precej arbitrarno zvišali število kriminalcev in se s tem oprali odgovornosti za kakšno bolj korenito socialno debato. Represija je za tiste, ki odločajo, ponavadi pač samo tista najlažja opcija. Ker vse druge alternative bi bilo treba bistveno bolje premisliti in jih tudi vedno znova preizprašati ter po potrebi korigirati.

Dokumentarec Poročilo: žbe je sicer krajši od ene ure, a je vanj nabasanih tako veliko informacij, da ga morajo nekateri gledalci za poln izkoristek gledati tudi po štirikrat. Filmov scenarist, re–žiser in voditelj Toni Cahunek je na gruvi in skoraj vsakomur dostopen način dregnil v par najočitnejših debilizmov pravne ureditve tega področja na Slovenskem. Nekje na sredi pogovora se mi je pohvalil, da je sam s prvim džojntom počakal do 18. rojstnega dneva. Nakar se je kot racionalen polnoleten posameznik odločil, da mu ta cela štimunga zelo ustreza. Med zeleno stroko in tudi med širšo populacijo je njegov film bojda naletel na tako pozitivne odzive, da je že v pripravi tudi nadaljevanje.

Goran Klemenčič je v dokumentarcu izrekel tako zanimivo stvar, da jo je vredno citirati v celoti. Rekel je: »Boj proti odvisnosti z represivnim aparatom je zgolj zadnji izhod, ki ga družba potrebuje predvsem zato, da ima občutek, da nekaj vendarle dela.«

Saj točno to je poanta. Ko družba sprejme neko represivno zakonodajo, rada samo sebe potreplja po ramenih in si reče: No, tako! Mi smo svoje zrihtali! Ampak v resnici niso ničesar zrihtali, razen da so precej arbitrarno zvišali število kriminalcev in se s tem oprali odgovornosti za kakšno bolj korenito socialno debato. Represija je za tiste, ki odločajo, ponavadi pač samo tista najlažja opcija. Ker vse druge alternative bi bilo treba bistveno bolje premisliti in jih tudi vedno znova preizprašati ter po potrebi korigirati.

Ti se zavzemaš za legalizacijo?

O tem je problematično govoriti, ker imamo pri nas grozljivo nerazbistrene pojme, s katerimi se ponavadi opleta zelo napočez. Reciva raje, da se jaz zavzemam za tisto, za kar se zavzemajo tako rekoč vse progresivne države v Evropi. Torej za urejen državni sistem, ki si je zadal porabnikom dostop do drog omogočiti tako, da si pri nabavljanju in uživanju čim manj škodujejo. Prvo in osnovno izhodišče vsake tovrstne politike bi moralo biti zmanjševanje škode med uporabniki.

Ena reč, ki me še vedno bega: v filmu si navrgel podatek, da se na svetu samo z marihuano letno obrne preko sto milijard dolarjev. V starih Alanih Fordih bi rekli, da je to ’pozamašna svotica’. Ampak zakaj se države apriorno odrekajo davkom iz tega naslova? Kaj tega denarja res ne rabijo?

Tudi sam sem se večkrat spraševal o tem. In na koncu sem čisto empirično prišel do zaključka, da državam očitno bolj paše tako, kot je. Obstajajo teorije o črnih fondih in raznih drugih zlizanostih z narkopodzemljem. Obstajajo dobro dokumentirani primeri, kako so lahko nekatere države s prihodki od dilanja droge bistveno bolj sproščeno financirale svoje obveščevalne službe. Ampak taka razpredanja bi bila relevantna predvsem za tujino. Pri nas bi prej veljalo razmišljati o dejstvu, da je konoplja odgovorna za nekje tri četrt vseh prekrškov in kaznivih dejanj, ki se vsako leto zgodijo na področju prepovedanih drog. Če bi si z legalizacijo področje boja zmanjšali za tri četrtine, bi izgubili utemeljitev za tri četrtine sredstev, ki se tej panogi vsako leto namenjajo iz proračuna. In le redki posamezniki znotraj državnih agencij bodo tako pogumni in pošteni, da bodo predlagali žaganje veje, na kateri sedijo.

V naši slovenski kriminalni praksi smo se tako raje odločili za ureditev, ki se zdi še najbolj podobna nekakšni loteriji. Ker pri nas je pri presoji o posameznem primeru neverjetno veliko prepuščeno diskrecijski presoji posameznega sodnika, kajne?

Tako je.

Kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da ni v naši zakonodaji sodniku nikjer izrecno zapovedano, kaj – katera količina zasežene substance – loči prekršek od kaznivega dejanja. Sodniku je tako omogočeno, da se po tehtanju konkretnih okoliščin v posameznem primeru vsakič znova odloči, ali je šlo zgolj za zasebno uporabo ali za preprodajo.

Kazni za prekršek ali za kaznivo dejanje sta seveda radikalno različni?

Razlika je ogromna – ne samo v višini globe, temveč ti vsako kaznivo dejanje tudi odpre kartoteko.

Kaj v praksi to ne pomeni, da je razlikovanje marsikdaj prepuščeno trenutni formi sodnika? Da je torej razlika med prekrškarjem in kriminalcem včasih odvisna tudi od tega, ali ima sodnica mačka ali ne? In od tega, kaj je jedla za kosilo?

Ja, ali pa od tega, ali uradnikuje v bolj liberalni Ljubljani ali recimo v Murski Soboti. Res je, in to je gotovo problematično. Je pa tudi res, da mi je nek ugleden pravni strokovnjak med snemanjem filma rekel, da ima kljub temu raje trenutno ureditev. Ker če bomo zakonsko mejo postavili pri recimo desetih gramih, potem boš z 10,1 grama avtomatično kriminalec. Trenutna praksa pa uči, da smo kot družba v kolektivni zavesti že nekako sprejeli delno dekriminalizacijo. Torej se tudi sodniki v pavšalu raje odločijo za milejše interpretacije. Vem celo za primer, ko so nekoga dobili z dvema kilama trave, ker je doma ravno opravil sečnjo vseh desetih rastlin … Pa je sodnika vseeno znal prepričati, da ima to za lastno uporabo. Plačal je 208 evrov kazni – torej maksimalno kazen za prekršek – in ostal brez kartoteke.

Okej, ampak spet: ali je to zares pravično? Liberalna dušica te bo oprostila za dve kili, kak zadrgnjen idiot te bo pa kriminaliziral zaradi štirih gramov! Zakaj kot družba preprosto ne postavimo neke razumne meje, recimo 30 gramov, in se je potem pač držimo?

Želja se ti utegne še prehitro izpolniti. Le ne vem, ali bo ta meja razumna. Policija namreč na polno pritiska, da bi se sprejela zelo fiksna zakonodaja. Po svoje razumem njihovo stisko: oni pred sodišče kar naprej vodijo neke drobne pohače, sodniki jih pa potem spustijo z globo 42 evrov. Ampak problem je v resnici, da se policaji pri nas nasploh spravljajo predvsem na hašišarje – torej na rekreativne zadetke, ki imajo pri sebi za džolo ali dve. Velike preprodajalske ribe pustijo v glavnem pri miru. Ta mentaliteta je osnovni problem. Policaji se sicer zgovarjajo, da vse tiste pohače nalovijo med rednimi obhodi – ampak zakaj potem redne obhode opravljajo točno tam, kjer je jasno, da bodo pohopsali največ teh, no …

Malih rib? Giric?

Tako. Če bi te girice prenehali preganjati, bi se morala spremeniti kompletna policijska mentaliteta: kam hodijo, za čim oprezajo, koga lovijo. To bi bil lahko en tak zelo zdrav začetek.

Kaj ni bizarno, da imamo pri nas zdaj kar naenkrat ureditev, ko je na javnem prostoru kaditi cigareto trikrat bolj kaznivo kot javno kajenje marihuane?

Res je absurdno. A to je zato, ker imamo v Sloveniji eno najnižjih, če ne celo najnižjo kazen za posedovanje marihuane – 42 evrov, to je smešno! Tega v Evropi ni. Za primerjavo: v Španiji, kjer imajo na tem področju res liberalno zakonodajo, po kateri lahko doma kadiš, kadar in kolikor hočeš – no, v Španiji te za kajenje džojnta na ulici oglobijo s 300 evri! Tristo evrov – pa je to bistveno manj kot marsikje drugje. Tristo evrov danes v Evropi velja za zelo liberalno kazen. Marsikje zakon tudi za posedovanje džojnta ali dveh še vedno predvideva zapor. Sicer potem v zapor na ta račun ne gre skoraj nikjer skoraj nihče, je pa v zakonodaji predvidena možnost.

Mmm, ne vem, ali je pametno, da sva šla v to smer. Ker bi si predstavljal, da se bo tale tvoj citat kaj hitro znašel v kakem mračnjaškem biltenu, ki bo pozival k radikalni čistki slovenske Sodome. Češ: še hašišarska stroka pravi, da so naše kazni smešne!

Ha ha, prav imaš.

Povej raje, kako je do omenjene zakonodajne anomalije sploh prišlo? Od kod smo Slovenci kar naenkrat taki anarholiberalci?

Milan Krek in njegov Urad za droge. Krek je do leta 2004 naredil take velikanske reči za sprostitev zakonodaje, da ne bi bilo pretirano govoriti o revoluciji. Pri nas smo dekriminalizacijo sprejeli med prvimi v Evropi. Pod Krekom smo imeli že leta 2002 pobudo za medicinsko konopljo, v Ljubljani smo priredili vrhunski seminar z mednarodnimi strokovnjaki, ki so pozvali k legalizaciji uporabe v zdravstvene namene … Naredilo se je ogromno, a je bila tista ekipa preprosto preveč progresivna. Zato so Kreka in kompleten urad leta 2004 tudi tako po hitrem postopku eliminirali. In po tem je šlo samo še navzdol. Leta 2008 so policaji izsilili, da te lahko po novem pregledajo na podlagi ’sumljive zaznave’. Do takrat preprosto niso smeli nadlegovati rastamanov samo zato, ker so bili videti kot rastamani. Danes to smejo. Ker ’sumljiva zaznava’ pomeni lahko res karkoli, recimo že malce čuden vonj …

Ali pa sumljivo rdeče-rumeno majico.

Tako je. Leta 2009 so potem recimo sprejeli, da grozi zdravniku, ki bi svojemu pacientu svetoval uporabo konoplje, triletna zaporna kazen.

Kar je seveda sprejela Pahorjeva kvaziliberalna vlada?

Res je – ista vlada, ki je nedavno skušala sforsirati zakon, ki bi radikalno zaostril kazni za posedovanje. Na srečo je ta zakon v zadnjih mesecih obvisel skupaj z vlado. Tudi zaradi pritiska nevladnih organizacij.

Tvoj film kot posebej bizaren aspekt slovenske specifike navaja, da naša zakonodaja še vedno ne ločuje med trdimi in mehkimi drogami. Ampak meni se sliši to celo za naše razmere preprosto prebizarno …

Ampak tako v resnici je. Droga je droga – razen seveda alkohola.

Seveda. Alkohol ni droga, alkohol je hrana.

Meni se zdi to neločevanje nemara celo najbolj problematičen aspekt od vseh. Kako lahko kot družba kvalitetno delamo na preventivi, če ne znamo niti ločevati med konopljo in heroinom? Konoplja je po obeh najbolj relevantnih kriterijih – torej po indeksu toksičnosti in po indeksu zasvojljivosti – v primerjavi s heroinom skoraj neškodljiva, a jo vseeno obravnavamo enako. Štirinajstletnikom zdaj v glavo tupimo, da je to vse isto. Ampak ko bo nek mulo prižgal džojnt in ugotovil, da a) ni umrl in da b) lahko mirno zdrži par tednov brez, bo glede na naše informacije z vso pravico lahko sklepal, da je s heroinom podobno.

Seveda imaš prav. Ampak zdaj bi te pa vprašal naslednje: meni se je čisto intuitivno, takole v črevesju, vedno zdelo logično, da bi v primeru prave legalizacije poraba marihuane narasla. Mislim, seveda bi kot družba več pohali, če bi lahko travo kupili v kiosku! Se ti ne zdi?

Hm, edini argument, ki ga zagovorniki legalizacije v tem kontekstu imamo, je praksa na Nizozemskem. Pa priznam, da tudi nam ni vedno povsem jasno, zakaj imajo tam tako zmerne statistike. Količina uživalcev je tam dejansko drastično manjša kot v številnih državah, ki se zaradi njihove nepopustljivosti smatrajo za nekakšne vzornike – torej recimo v ZDA, Britaniji in Franciji. Kaj vem, jaz bi razmišljal, da so na Nizozemskem pač eliminirali tisti čar prepovedanega in da je zato prišlo do znatnega upada uporabe.

Vidiš, mene ta argument ni nikoli zadovoljil. Ker to malo morje zadetkov, ki jih poznam, pač ne poha zato, ker bi se ob tem počutili neki blazni kulerji in transgresivci, ampak pohajo zato, ker je to fajn!

Okej, ampak kdaj so začeli? Najbrž jih je večina začela, ko so bili mladi in je šlo za prepovedan sadež. Na Nizozemskem pa jih večina preprosto nikoli ne začne ali pa začnejo kasneje in zadevo potem uporabljajo pametneje, zmerneje. Tam dejansko vlada neka čisto druga kultura. Zadevanje, to je za večino nizozemskih otrok nekaj prav nič spoštovanja vrednega. To je zanje nekaj, kar počnejo predvsem prebivalci raznih getov in vsi tisti bebavi turisti. Če imaš ti neko tako visoko evolvirano družbo, kot je nizozemska, potem očitno lažje tvegaš, da posamezniku prepustiš nadzor nad samim sabo.

Hočeš reči, da je na Nizozemskem družba toliko bolj znosna, da je precej lažje ostati trezen?

Ja, to sem hotel reči. Oziroma ugibati. Ker drugače bi si tudi sam težko razlagal njihove nizke statistike. Okej, upoštevati moramo tudi, da oni na tem področju iščejo neke svoje rešitve že vse od leta 1976. Po de facto dekriminalizaciji so dejansko doživeli naglo zvišanje števila uporabnikov, potem obdobje stagnacije in potem padec v današnje mirne vode.

Nemara se ne bi bilo napak dotakniti tudi tako opevanih zdravilnih učinkov marihuane. Obstaja cel subžanr dokumentarcev in literature, ki pravi, da gandža zdravi tako rekoč vse – od raka preko norosti do brazgotin … Ampak jaz sem, izhajajoč iz osebne izkušnje, malo skeptičen. Ker meni se zdi, da ti džojnt, suma sumarum, izrazito bolj škodi kot koristi. Imunski sistem ni nad kajenjem marihuane prav nič navdušen!

Seveda – če marihuano kadiš! Ker nas tako najhitreje butne, smo si izbrali tisti dejansko daleč najslabši način uporabe konoplje, torej kajenje. Vsak način uživanja je bolj zdrav kot džojnt. Tudi če boš skadil tisto navadno zeleno travico tamle zunaj, ti bo škodila. In če jo boš zmešal s tako strupeno stvarjo, kot je tobak, še toliko bolj. Dosti bolj pametno bi bilo THC zaužiti preko hrane in pijače. Tako bi se v nas absorbiral bistveno večji odstotek THC-ja. Obstaja recimo sprej, ki se mu reče Sativex in naj bi postal kmalu legalen tudi pri nas. To je dejansko super reč, ki si jo našpricaš na rano ali na obolel sklep in ti po 15 minutah naredi veliko dobrega. Edini problem je, da je tak sprej drag kot žafran. Mislim, da je mesečna doza za bolnika z multiplo sklerozo nekje 400 evrov.

Sem iz dokumentarca prav razumel, da si pri nas, če so te na cesti ustavili policaji in poslali na odvzem krvi, že vnaprej avtomatično padel, če si v zadnjih nekaj tednih skadil kak džojnt?!

V bistvu drži – samo da THC-ja ne iščejo v krvi, ampak v urinu. In to je tudi glavni problem. Ker pri nas v urinu sploh ne iščejo THC-ja, temveč njegov metabolit, čeprav je ta neaktiven in nima njegova prisotnost nobenega vpliva na posameznikove trenutne psihofizične sposobnosti. Ta metabolit ostane v telesu štiri tedne. In na podlagi tega te lahko dobesedno vržejo iz prometa – ti nabijejo 18 točk in ti odvzamejo dovoljenje.

Katastrofa.

Katastrofa. Logično bi bilo, da bi konopljo iskali v krvi, tako kot iščejo druge droge. Iz krvi lahko dobiš precej jasno sliko o času in dozi zaužitega THC-ja. A v krvi THC ostane samo tri dni. In ker je naši policiji žal očitno prvi interes nabijanje kazni, se je odločila, da bo raje iskala neaktiven metabolit.

Če strnem: če si pred tremi tedni skadil džojnt in te policaj pošlje na odvzem urina, se ti dejansko splača zavrniti test? Ker si tako prihraniš vsaj čas in zgago?

Ja. S tem, da si ne prihraniš samo časa, ampak tudi 500 evrov za stroške pregleda.

Kaj?! Petsto evrov za kaj?! Za to, da se pod strokovnim vodstvom poščiješ v kozarček?!

Tako nekako. Čeprav je to tudi dvorezen meč in zato policaji tako redko pošljejo voznike na test. Ker če ne najdejo nič spornega, mora test plačati policija. Bi pa opozoril, da vse le ni tako črno, ker imamo zdaj že tri precedenčne primere – dva v Murski Soboti in enega v Mariboru. Ljudje, ki so dobili kazen na podlagi testa za metabolit, so se pritožili – in sodišča so njihovo pritožbo upoštevala.

Na podlagi česa?

Na podlagi tega, da se je dejansko preverjal obstoj neaktivnega metabolita, ki nima nobenega vpliva na telo.

Torej se je treba v takih primerih nujno pritožiti?

Ja. In ko bo to storilo dovolj ljudi, bodo organi prisiljeni sprejeti drugačen način merjenja.