Jankovićev poraz

In poraz demokratičnega odločanja

Leta 1999 so v Avstriji zmagali socialdemokrati. A vlade niso sestavili, ljudska stranka se je povezala s Haiderjevimi svobodnjaki. Zmagovalec volitev je končal v opoziciji.

V sredo, po Jankovićevem porazu v parlamentu, se zdi, da bo podobno tudi v Sloveniji. Janez Janša bo poskušal sestaviti koalicijo, in če bo prepričal Gregorja Viranta in Karla Erjavca, mu bo to uspelo. Vladal bo s 50 glasovi. Udobno. Parlamentarna procedura je preprosta. Predlaga se nov mandatar, če Janše ne bo predlagal Danilo Türk - za to ima sicer utemeljene razloge, Janša je sredi kazenskega procesa na sodišču -, lahko to brez težav storijo njegovi poslanci v parlamentu.

Ali prihaja čas desnosredinske koalicije? Se z Balkana vračamo v Evropo, kakor radi govorijo na oni strani političnega razuma? Ne nujno. Če v slovenski politiki velja načelnost, o kateri najraje govorita Radovan Žerjav in Gregor Virant, potem so programske razlike med eno in drugo stranko velikanske. Večje, kot naj bi bil domnevni prepad med Jankovićem in Virantom.

A načelnost se neha, ko je konec tiskovnih konferenc. V politiki ne štejejo samo vrednote in programi, štejejo tudi interesi. Ti so praviloma močnejši. Glasovanje o Jankovićevi kandidaturi za predsednika vlade je to dobro pokazalo. Ker nasprotniki Zorana Jankovića niso bili prepričani, ali so vsi zares proti, večinski del te skupine ni prevzel glasovnic, domnevno zato, da bi se zavaroval pred očitki o prestopih. Gre za grdo sprenevedanje, glasovanje o ministrih je javno, in če bi tokrat res kdo „pogoljufal“ in glasoval za Jankovića, bi moral kasneje to razkriti. Nekaj podobnega se je v slovenski parlamentarni zgodovini sicer že zgodilo ... Ustava določa, da poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila. To bi moral vedeti vsaj predsednik državnega zbora Gregor Virant, ki svoje poslanske skupine ni popeljal na glasovanje. Ko je Pahor pred tedni govoril o avtokratskem kandidatu za mandatarja je (znova in znova) puščico pošiljal na napačno stran politike.

Danes je težko napovedati, ali bo Janez Janša res novi premier. A najverjetneje bo. Pri usklajevanju koalicijskih členov pa bo imel manj težav, kot jih je imela neizkušena Jankovićeva pogajalska ekipa. Vendar nove vlade še ni. Scenarijev, kako naprej, je še nekaj. Tudi Zoran Janković lahko poskusi še enkrat, ali v parlamentu ali pa v Ljubljani, v državnem zboru pa se lahko pojavi še kdo drug. Leta 1996 se je slovenska vlada oblikovala šele v tretjem poskusu.

Temeljno sporočilo sredinega glasovanja pa ni le Jankovićev poraz. Prevara volivcev ni to, da bo vlado morebiti vodila stranka, ki na volitvah ni zmagala, takšna je pač volilna aritmetika, propad demokratičnega odločanja se začne v trenutku, ko zaradi nezaupanja na tajnem glasovanju poslanci raje ne glasujejo, kot pa da bi kateri izmed njih glasoval napak.