Hvalnica piratom

Pirati so kriminalci, uničujejo gospodarstvo, zavirajo razvoj – treba jih je ustaviti! Na vsak način! Za vsako ceno! Tako nas prepričujejo mednarodne institucije, tako nas prepričujejo vlade, tako nas prepričujejo korporacije, tako nas prepričujejo nove zakonodaje, novi akti. V resnici je ravno nasprotno: pirati gospodarstva ne uničujejo, ampak ga spodbujajo. Razvoja ne zavirajo, ampak ga omogočajo. Če ne bi bilo piratov, bi še vedno živeli v kameni dobi. Brez piratov ne bi bilo razvoja niti evolucijskih skokov. Pirati spreminjajo svet.

Spomnite se le somalskih piratov, ki ob somalski obali ugrabljajo tuje ladje, tankerje in tako dalje – ko lastniki plačajo odkupnino, jih vrnejo. Somalski pirati so strah in trepet novega družbenega reda, novi demoni, novi Osame bin Ladni. Mednarodna skupnost jim je napovedala vojno – kot malo prej terorju. V vojno proti piratom so Nato, Amerika in EU zmetali na milijone dolarjev. Toda Forum afriških raziskovalnih novinarjev (The Forum for African Investigative Reporters, alias FAIR), ki so ga pred nekaj leti ustanovili najboljši in najbolj proslavljeni afriški raziskovalni novinarji (Christophe Assogba Degbe, Theophilus Abbah, Evelyn Groenink, Charles Rukuni itd.), je nedavno objavil poročilo, ki ne pušča dvoma: domačini piratov nimajo za kriminalce. V krajih, iz katerih prihajajo, jih imajo za heroje.

Na piratski impulz naletite vsakič, ko skuša kaka skupina ljudi narediti kaj po svoje in zase, pod radarjem in neodvisno, mimo ustaljenih poti, standardov in vrednot.

Prvič, družinam, ki bi sicer stradale, prinašajo hrano (riž, fižol, mleko), višji življenjski standard, priložnosti, nujne socialne storitve. Pirati v državi, v kateri so vse politične, finančne, ekonomske in socialne strukture že davno odpovedale, nadomeščajo socialno državo. Izplen piratov, ki jim ugrabljene ladje navržejo od 100.000 do 10 milijonov dolarjev (na leto okrog 50 milijonov), je pač trikrat večji od proračuna Puntlanda, polavtonomne somalske province, kjer je največja koncentracija piratstva (in kjer je bilo piratstvo edini logični odgovor na hudo sušo, strašni cunami, hiperinflacijo in kolaps ekonomije, ki so se zgodili med letoma 2002 in 2004). Somalski pirati za razvojne projekte v Somaliji prispevajo več kot Amerika in Britanija skupaj.

Drugič, ustvarjajo nova delovna mesta, spodbujajo podjetnost in podjetništvo, obenem pa vlagajo v razvoj mest – in to ne le v Somaliji, ampak tudi v sosednji Keniji. Denar vlagajo v lokalno in regionalno ekonomijo. »Kako bi ljudje sicer preživeli,« pravi Abdulah Abdi, eden izmed 1500 piratov, ki se stegujejo od Indijskega oceana do Adenskega zaliva. Odpirajo se novi biznisi, nove trgovine, internetne kafetarije, telefonski biroji, menjalnice ipd., starši lahko svojim otrokom omogočajo šolanje. »Ljudje v tej regiji so bolj srečni kot prej, ko še ni bilo piratstva.«

Tretjič, tuje ribiške ladje so leta in leta povsem neregulirano – z blagoslovom in vsiljenimi protokoli Evropske skupnosti – lovile v somalskih teritorialnih vodah, tako da so ribjo populacijo iztrebile, morje pa le onesnažile – zadnja leta, ko tuje ribiške ladje iz strahu pred pirati v somalske vode ne zahajajo več, so se ribe vrnile in razmnožile, kar je dobro za lokalne ribiče in lokalno gospodarstvo. Ni čudno, da se imajo pirati tudi za »obalne stražarje«, ki počnejo to, kar bi morala početi vlada. Pesmica, ki jo vsi ponavljajo, gre takole: »Ya kale, ya kale oo Somalidu dandeeda kafinkara oo aan aheyn burcaat badhet.« Kar pomeni: »Mizerije nas, Somalcev, ne razume nihče razen piratov.«

To pesmico pa si ljudje – v drugih jezikih – ponavljajo tudi drugod, recimo v Beninu in Nigeriji. Joseph Midodjiho, alias »Oloyé«, sloviti beninski pirat, tihotapec »umazane« nafte, samo v svojem piratsko-tihotapskem poslu, baziranem ob meji z Nigerijo, zaposluje kopico ljudi, mnogim ženskam pa je s krediti omogočil, da so odprle svoje male kšefte – pekarnice, tržne stojnice. Do sedaj je kreditiral že več kot 1300 žensk, mnogim moškim pa je s krediti omogočil, da so se prelevili v motoristične taksiste. Na drugi strani meje, v Nigeriji, v delti reke Niger, so uporniki ugrabljali, piratizirali naftne pošiljke in naftne baze zahodnih naftnih družb. Bili so strah in trepet zahodnih korporacij. Potem pa so rekli, da bodo s piratstvom prenehali, če bodo zahodne naftne družbe začele vlagati v razvoj regije. Kar se je tudi zgodilo. Pirati so zahodne naftne družbe – recimo Agip – prisilili, da so začele graditi boljše ceste, vodne tanke in bolnišnice. Če ne bi bilo piratov, ki skrbijo za redistribucijo družbenega bogastva in ki jih Jean Ziegler, poročevalec Združenih narodov, imenuje »patriotski gangsterji«, potem naftne družbe sploh ne bi opazile mizerije lokalne skupnosti. Če ne bi bilo piratov, bi delta reke Niger, somalski Puntland in beninski borderland obtičali v času.

Nora invazija na Kalifornijo

Piratstvo, kakršnega prakticirajo v Somaliji, Beninu in Nigeriji, ni le nova oblika redistribucije družbenega bogastva, ampak novi poslovni model. Kdo mu najbolj nasprotuje? Kdo najbolj nasprotuje piratizaciji, downloadingu, file-sharingu? Točno, Hollywood. Hollywood? Hollywood! Zakaj vprašaj in klicaj? Iskreno rečeno, to sta znaka mojega globokega začudenja: poslovni model, ki mu Hollywood najbolj nasprotuje, je namreč poslovni model, ki je ustvaril Hollywood. Hollywood so ustvarili prav pirati. Filmska podjetja, ki niso hotela plačevati patentov in licenčnin za filmsko tehnologijo, so z vzhodne obale zbežala na zahodno, v Kalifornijo, na »divji zahod«, kjer so bila varna pred lastniki patentov in njihovimi agenti. In tako je nastal Hollywood!

Leta 1908 je 10 največjih izdelovalcev filmske opreme ustanovilo Filmsko patentno družbo, mogočni kartel, katerega cilj je bil jasen: filmske producente in prikazovalce prisiliti v plačevanje licenčnin za filmsko opremo. Za filmske kamere, filmski trak in podobno. Kartel je skušal kontrolirati, regulirati in monopolizirati vse sektorje filmskega biznisa. Tiste, ki se niso uklonili in ki niso plačevali licenčnin, ki so torej njihovo filmsko opremo piratizirali, so začeli sodno preganjati. Eastman-Kodakov filmski trak so lahko uporabljali le tisti, ki so plačevali licenčnino. To, da si ga kupil pod pultom, ni bilo dovolj – moral si plačati še licenčnino.

Tudi Amerika je bila najprej piratska nacija, v času industrijske revolucije je ponarejala evropske izume, ignorirala globalne patente in na veliko kradla intelektualno lastnino.

To je bil čas, ko je bila ameriška filmska industrija bazirana na vzhodni obali, pretežno v New Yorku, New Jerseyju in Chicagu, kjer so bili tudi uradi Filmske patentne družbe. Filmske producente in prikazovalce so zlahka odirali. Problem vzhodne obale je bil, da je bila zelo omejena – tako vizualno kot vremensko (dolge zime, kratki, temačni dnevi ipd.), zato so začeli filmarji odhajati na bolj eksotične, bolj tople, bolj sončne lokacije (na Florido, Kubo, Bermude in Jamajko, v Mehiko, celo v Evropo, recimo na Irsko in v Rim), toda to so bile le začasne rešitve. Rešitev so našli v svetlobno atraktivni, vizualno vznemirljivi, scensko zavidljivi, klimatsko optimalni, večno sončni Kaliforniji (»320 snemalnih dni na leto«, »nobenega smoga«), ki pa je imela še en velik plus: od vzhodne obale in organov Filmske patentne družbe je bila zelo zelo oddaljena, kar pomeni, da so bili filmski pirati in ilegalci tu na varnem.

V hipu se je začela filmska invazija na Kalifornijo. Mnoga filmska podjetja – predvsem kakopak neodvisna, antipatentna, piratska – so se preselila v Los Angeles, tako da je Los Angeles Times že ob koncu leta 1910 poročal: »Filmski delavci napovedujejo, da bo Los Angeles že naslednje leto filmsko središče Amerike.« In res, pet let kasneje je bilo 80 % ameriških filmov produciranih v Los Angelesu. Če ne bi bilo piratov, ne bi bilo Hollywooda. William Fox, ustanovitelj studia 20th Century Fox, je bil najprej pirat.

In seveda, pirat je bil tudi Thomas Alva Edison, sloviti izumitelj, Bill Gates filmske dobe, ki se je po izumu filmske tehnologije prelevil v najbolj fanatičnega preganjalca piratov: toda ko je pred tem izumil fonograf, so ga glasbeniki razglasili za pirata, ker od fonografskega predvajanja svojih skladb niso imeli ničesar. Niti centa. S fonografskim predvajanjem svojih skladb so profitirali šele, ko je nastal sistem, ki je urejal avtorske pravice in tantieme. Ali bolje rečeno: fonografsko piratstvo je ustvarilo sistem, ki je zaščitil intelektualno lastnino, sistem, s katerim so profitirali vsi in ki je spodbujal kreativnost in inovativnost. Zdaj ga bo treba očitno spremeniti ali pa ustvariti povsem novega – pirati so pač s svojim početjem, z downloadingom in file-sharingom, povsem jasno pokazali, da je sistem, ki ureja intelektualno lastnino, predpotopen, da torej ne ustreza več potrebam nove dobe, in kot pravijo borci proti Acti, ne odgovarja »na izzive in priložnosti, ki so povezani z razvojem novih tehnologij ter uporabniških praks v informacijski družbi«.

Problem je seveda v tem, da skušajo lobiji velikih ameriških korporacij in njihovi politični lakaji ta zastareli sistem zamenjati z Acto, trgovinskim sporazumom, ki sodi bolj v 19. kot pa 21. stoletje. »Poudariti je treba,« pravi Domen Savič, »da avtorske pravice niso ogrožene s strani spletne distribucije oziroma da je trenutno na tem področju edini problem zadrega založb, ki za zdaj niso našle univerzalnega modela za spletno distribucijo vsebin, pri katerem bi ohranile centralno vlogo kot posrednik vsebin.« Avtorsko pravo, ki naj bi inovativnost in kreativnost spodbujalo, samo kreativnost in inovativnost zavira. Trenutni koncept avtorskega prava je resda zastarel, toda ta, ki ga vsiljujejo, je še bolj zastarel. Ker, kot opozarja Cathy Young, temelji na treh napačnih predpostavkah: prvič, da digitalno piratstvo ubija kreativnost in inovativnost (kar povsem očitno ni res), drugič, da digitalno piratstvo filmski in glasbeni industriji povzroča velike izgube (študija harvardskega profesorja Felixa Oberholzer-Geeja kaže, da to ni res), in tretjič, da mora lastnik avtorskih pravic profitirati z vsakim konzumentom.

Nimam pojma, kaj se dogaja, torej sem!

Če ne bi bilo piratov, bi sistemi ostajali statični – pirati jih prisilijo, da se spreminjajo. Toda sistem avtorskega prava ni edini sistem, ki ga spreminjajo. Ne pozabite: pirati spreminjajo tudi politični sistem. Spomnite se le švedskega piratskega portala Pirate Bay, ki milijonom ljudi omogoča gledanje novih in starih filmov. Američani so začeli potem na švedsko vlado divje pritiskati, naj ga zapre. Kakšne so bile posledice tega pritiska? Točno: na Švedskem je nastala piratska stranka. Ne le na Švedskem, ampak tudi drugod – v Nemčiji, Avstriji, Španiji in tako dalje. Toda piratske stranke ne postajajo le politične stranke, ampak »geopolitična sila«, ki lahko ruši vlade, pravi Matt Mason, avtor knjige Piratska dilema (The Pirate’s Dilemma), ki ne pušča nobenega dvoma, da pirati spreminjajo način, kako uporabljamo informacije, da spreminjajo svet, da ideje, ki so v zasebni lasti, v javno domeno prehajajo hitreje kot kadarkoli, da nas pirati ne uničujejo, ampak rešujejo, navsezadnje, s tem, ko prvi zaplujejo na neurejen, nereguliran, »nemapiran« teren, na katerem tradicionalna pravila ne veljajo več.

Na piratski impulz naletite vsakič, ko skuša kaka skupina ljudi narediti kaj po svoje in zase, pod radarjem in neodvisno, mimo ustaljenih poti, standardov in vrednot. V umetnosti so bile take avantgarde – od nadrealistov in dadaistov do situacionistov in Neue Slowenische Kunsta. V glasbi je bil tak punk. Piratski impulz ni le do-it impulz (ali pa le averzija do avtoritete, oblasti, statusa quo, zombifikacije), ampak tudi odgovor na korporacije, ki hočejo kontrolirati in monopolizirati vse pore družbenega življenja. Nadrealizma, punka in Neue Slowenische Kunsta brez piratskega impulza ne bi bilo.

Vprašanje torej ni, kako bomo piratstvo ustavili, ampak kako ga bomo olajšali. Če hočete ustaviti pirate, potem začnite z njimi tekmovati, je rekel Steve Jobs.

Pirati so ustvarjali nove produkte, nove skupnosti, nove družbe, nove industrije, nove poslovne modele, nove kanale, nove formate, nove trge, nove tehnologije, nove pop žanre, novo vrednost. Ja, družba je na piratstvo odgovarjala z novimi zakonodajami in regulacijami, ki pa so bile potem stvar kompromisa, ali bolje rečeno – formatirane so bile tako, da so vse, vključno z družbo, peljale naprej. Tako kot družba pirate sili v večjo kreativnost in inovativnost, tudi pirati družbo silijo v večjo kreativnost in inovativnost. Družba s pirati le profitira, saj možnost izbire ustvarjajo tam, kjer je ni, obenem pa razširjajo znanje, ki koristi vsem. Pirati so agenti in katalizatorji demokracije. Spomnite se le vseh tistih piratskih radijskih postaj (Radio Caroline, Radio Sutch, Radio London ipd.), ki so v šestdesetih iz mednarodnih vod in opuščenih morskih stolpov oddajale rokenrol – državne radijske postaje po vsej Evropi, varuhinje »dobrega« okusa, ga niso hotele vrteti. Ker pa so začeli vsi poslušati piratske radijske postaje, velikim radijskim postajam ni preostalo drugega, kot da so začele tudi same vrteti rokenrol. Piratske radijske postaje so »revolucionirale radio in evropsko družbo«, pravi Mason.

Mnogi novi glasbeni žanri, ki so revolucionirali pop, medije, družbo in mainstream (recimo acid house, hardcore, drum ’n’ bass, garage, grime, dubstep ipd.), imajo piratske korenine, kakor tudi sampling, scratching in remixing, ki so prav tako revolucionirali pop, medije, družbo in mainstream. Na Kitajskem pirati razpečujejo dvd-je filmov, ki so prepovedani, s čimer ti filmi zaobidejo cenzuro in jo obenem delajo vse bolj irelevantno. To pa se vse dogaja tudi na spletu: blogerji in državljani-novinarji ne spreminjajo le novičarstva in novinarstva, ampak vplivajo na politiko in predsedniške volitve.

Vprašanje torej ni, kako bomo to ustavili, ampak: kako bomo to olajšali? Kot je rekel Steve Jobs: »Če hočete ustaviti pirate, potem začnite z njimi tekmovati.« S ceno, kvaliteto in predvsem dostopnostjo. Kajti – in vsi to pozabljajo: ne gre več za lastnino, ampak za dostop. Ljudje nočejo več posedovati glasbe in filmov – do njih hočejo imeti le dostop, ki ga velike, toge, samozadostne korporacije, uradne razpečevalke teh »vsebin«, ne omogočajo. Pirati pač. »Ko se na trgu pojavijo pirati,« pravi Mason, »pomeni, da je s trgom nekaj narobe. Korporacije iščejo luknje na trgu, pirati pa jih iščejo zunaj trga.« Pirati so tista famozna nevidna roka trga.

Še več: »Korporacije ne ustvarjajo nove vrednosti, ampak le tožijo tiste, ki jo ustvarjajo.« Pirati pa kažejo, da v življenju obstajajo tudi alternative, in obenem širijo javni prostor (grafiti, culture jamming, hacktivizem, open-source), potemtakem skupno dobro, ki ga korporacije stalno ožijo, privatizirajo in kanibalizirajo. Kartezijanski »Mislim, torej sem« je mutiral v korporativni »Nimam pojma, kaj se dogaja, torej sem«.

Piratska nacija

Korporacije potrebujejo pirate in njihovo kreativnost. Pirati namreč s svojim početjem korporacije prisilijo, da izumljajo nove in bolj sofisticirane tehnologije, da ne obtičijo, da rastejo, da gredo naprej in da vlagajo v razvoj. S tem, kar producirajo (in kar zdaj piratizirajo pirati), so zaslužile dovolj, da lahko vložijo v naslednji evolucijski skok. Če ne bi bilo piratov, bi vse vlagale v nagrade, jahte, golf in nakupe eksotičnih otokov.

Pred sabo imamo torej dve skrajnosti. Na eni strani je somalski Puntland, ki velja za piratsko nacijo. Na drugi strani pa je Amerika, ki vodi vojno proti piratom – in ki režira globalno antipiratsko zakonodajo, vključno z Acto. Ironija je v tem, da sta si Puntland in Amerika bližje, kot se zdi na prvi pogled. Tudi Amerika je bila najprej piratska nacija, ali natančneje: v 19. stoletju, v času industrijske revolucije, je »ponarejala evropske izume, ignorirala globalne patente in na veliko kradla intelektualno lastnino«, kar pomeni, da je piratizirala. Če ne bi tako piratizirala, se ne bi tako razvila, sploh pa ne bi doživela takšnega gospodarskega čudeža. Evropejci so začeli tedaj, pravi Mason, za Američane uporabljati nizozemski žargonski izraz janke (ki je kasneje mutiral v yankee, po naše jenki), kar je pomenilo – pirat.