Ne dovolite, da oni odločajo namesto vas

Ljubljanski stolni prošt Jožef Lap je lani maja v stolnici med mašo govoril o problemih, ki tarejo duha slovenske družbe in njenih ljudi. Bil je čas sprejemanja družinskega zakonika. Po mnenju duhovnika naj bi želeli nekateri politiki družino, torej »to osnovno celico, tako razcefrati in razvrednotiti in v to celico povabiti vse prašiče, koze in kozle in krave. Ne moremo. To ni družina!«.

Četudi se sveta družina – ki ni bila »tradicionalna slovenska družina«, pač pa vse kaj drugega – velikokrat upodablja v družbi ovčk, kravic in pastircev, je duhovnikovo primerjanje ljubezni med istospolnimi partnerji z domačimi živalmi žaljivo. Še posebej, ker je to govoril posameznik sredi svetega obreda, s titulo pastirja in božjim blagoslovom.

Ljubljanski stolni prošt ni edini, ki zavaja in žali istospolne posameznike. Tiskovni predstavniki Slovenske škofovske konference Andrej Saje je nedavno v Delu zatrdil, da zakonik »omogoča zlorabe in možnost trgovanja z otroki in ženskami«, v enem izmed letakov, ki krožijo po župnijah, pa je zapisano, da bo zakonik »uzakonil izkoriščanje revnih žensk, ki bodo proti plačilu za istospolne pare donosile in rojevale otroke. V primeru, da se bodo takšni pari v času nosečnosti ločili, pa bo morala nadomestna mati na ’ukaz’ splaviti nerojenega otroka«. Pod te besede, objavljene tudi v katoliškem tedniku Družina, je podpisan tajnik Komisije Pravičnost in mir Tadej Strehovec. Družinski zakonik seveda ne uzakonja nadomestnega materinstva, splavi na ukaz in trgovanje z otroki so kazniva dejanja. Vse to v cerkvi vedo, a v svetem boju zoper drugačne družine jih dejstva ne zanimajo. V sodobni družbi bi katoliška cerkev rada predpisovala, kakšna je prava, od Boga dopuščena družina.

2000 let stara gnusoba

In kakšna je? Kako naj ljudje po božji zapovedi prakticirajo spolnost? Je homoseksualnost greh samo takrat, ko se izvaja homoseksualni akt, ali pa je grešna že platonska homoseksualna ljubezen? So homoseksualci zmožni ljubiti? Sveto pismo o homoseksualnosti govori na različne načine, praviloma jo obsoja. V tretji Mojzesovi knjigi je tako zapisano, da »ne smeš ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba«. Zdi se, da gre za neposredno obsodbo homoseksualne ljubezni. A Jacques Berlinerblau, avtor vplivne knjige Secular Bile, opozarja, da je ta neposredna prepoved homoseksualnega akta v hebrejskem jezikovnem izvirniku svetega spisa interpretativno zelo odprta. Podobno pojmovno zmedena je zgodba o Sodomi in Gomori, ki naj bi ju Bog zaradi homoseksualnosti izbrisal z zemlje. »Gre za v celoti izmišljeno zgodbo, ki se nanaša na celo vrsto grehov,« opozarja sociolog religije Marjan Smrke, »med katerimi je homoseksualnost samo možna, ne pa nujna interpretacija teksta.«

»Nekateri želijo to osnovno celico tako razcefrati in razvrednotiti in v to celico povabiti vse prašiče, koze in kozle in krave. Ne moremo. To ni družina!« – Ljubljanski stolni prošt Jožef Lap

A temeljno vprašanje ni, kaj so hoteli pisci Svetega pisma povedati, pač pa zakaj bi bilo besedilo, ki je nastalo pred dva tisoč in še več leti, in bilo hkrati nekajkrat prepisano, prevajano, spremenjeno, okrajšano, izgubljeno, moralni vodnik za življenje v sodobni družbi. »Stara zaveza v nobenem primeru ne more biti priporočljiv nasvetnik, saj je po pojmovanju pravičnosti in človekovih pravic daleč izpod vsake sodobne ustave. Če glede tega Stara zaveza ni merodajna oz. vzorna, zakaj bi morala biti glede stališča do homoseksualnosti – ali seksualnosti na sploh,v kateri se dopušča ali hvali poligamijo (patriarhov) in lastništvo moških nad ženskami?« Podobno je z Novo zavezo, ni najbolj jasno, ali se je apostol Pavel (oz. avtor teksta) v Prvem pismu Rimljanom zgražal nad heteroseksualci (poročenimi) ali biseksualci, ki so zanemarili žene in se šli homoseksualnost, ali pa se je zgražal nad homoseksualnostjo kot tako? »In spet: Zakaj bi danes Pavla šteli za merilo, če je upravičeval suženjstvo?«

Kaj si o katoliških navodilih o vzdržni spolnosti, ki naj bi bila predvsem v funkciji razmnoževanja in zakonske ljubezni, mislijo Slovenci, razkrivajo nedavno objavljeni rezultati študije o spolnosti na Slovenskem. Eden od avtorjev Ivan Bernik pravi, da se spolno življenje velike večine anketirancev ne ujema z najstrožjimi zapovedmi cerkve. Prej velja nasprotno. »V najmlajši generaciji je polovica fantov in deklet doživela prvi spolni odnos pred sedemnajstim letom, večina spolnih aktivnosti najmlajše generacije poteka v partnerskih zvezah, ki niso potrjene s poroko, zakonska zveza je – ko gre za organiziranje spolnega življenja – dobila močno konkurenco v bolj neformalnih partnerskih zvezah.« Cerkev do spolnosti nima tako liberalnih stališč.

Homoseksualnosti nikar!

Zapisano ne pomeni, da cerkev danes z žveplom in ognjem preganja promiskuiteto in homoseksualnost. Časi čarovniški procesov in grmad so mimo, nekateri katoliški duhovniki in teologi zadržano sprejemajo drugačen pogled na spolnost in homoseksualno ljubezen. Uradno stališče katoliške cerkve pa je še vedno neomajno – samo heteroseksualna skupnost je v celoti sposobna uresničiti zakonsko zvezo in družino. »Pravno priznavanje istospolnih zvez ali njihova izenačitev s poroko ne bi pomenilo le odobravanja odklonilnega vedenja, ki bi lahko postalo model v sedanji družbi, pač pa bi hkrati oslabilo temeljne vrednote, ki pripadajo dediščini človeštva,« je leta 2003 v stališču Kongregacije za doktrino vere zapisal Joseph Ratzinger. Ko je kardinal nekaj let kasneje postal papež, se ni spremenil.

Vsi niso takšnega mnenja. Februarja 2011 je več kot 300 profesorjev teologije kot odgovor na pedofilska razkritja v Nemčiji podpisalo memorandum Cerkev 2011. V njem med drugim zahtevajo spoštovanje odločitev posameznika, pri porokah, pri ločitvah, pri izbiri partnerja. Cerkev ne bi smela izključevati oseb, »ki odgovorno živijo v ljubezni, v zvestobi in v medsebojni skrbi v istospolnih partnerstvih ali pa se po razvezi ponovno poročijo.« Pod memorandum se je podpisal tudi Janez Juhant, profesor na ljubljanski teološki fakulteti, avtor knjige Občutek pripadnosti. In tudi v njej je zapisano, da ima cerkev do homoseksualnih zvez napačen odnos. »Če bo cerkev po eni strani zavzemala negativno stališče do takšnih odnosov, po drugi strani pa ne bo pripravljena sama zagotoviti jasnosti glede homoseksualnosti v lastnih vrstah, bo to v prihodnosti le še bolj krnilo njeno podobo poštenosti.« Juhant ni edini, ki opozarja na cerkveno hipokrizijo. Nemška teologinja Uta Ranke Heinemann, trdi, da ni poklica, kjer bi bilo toliko homoseksualcev kot med rimskimi kleriki.

Juhant stališč do družinskega zakonika ni želel eksplicitno pojasniti, v odgovoru je zapisal le, da referendum v svojem izključevanju ali za ali proti ni pravi način za razprave o etičnem dostojanstvu vsakega človeka, predvsem pa otroka.

Kaj je narobe z zakonikom?

Zakaj torej katoliška cerkev nasprotuje družinskemu zakoniku? Zapovedi v svetih spisih so nastale v nekem drugem času, v nekem drugem kulturnem okolju, zapisane so dvoumno, v enigmatičnem jeziku. Tudi med duhovniki je razširjena homoseksualnost. Strahovi o izkoriščanju revnih mater in nadomestnih maternicah so prazni. Pravih vsebinskih razlogov za nasprotovanje družinskemu zakoniku ni, obstajajo pa drugi.

Prvi takšen je konservativnost. Katoliška cerkev je konservativna ustanova, dva tisoč let stara institucija, in zato novost zavrača. »In to na svojstven način, pomemben je cilj, ne argumenti,« pravi sociolog Srečo Dragoš. »Spomnimo se, kakšen je bil odnos cerkve do demokracije. Na začetku demokratičnih družb je cerkev branila srednjeveški zgodovinski monopol s stigmatiziranjem demokracije. Ko je demokracija postala stvarnost, ohranja cerkev svoj monopol ravno s sklicevanjem na ista demokratična načela. Tudi pri tržni dejavnosti je bila cerkev na začetku sovražno nastrojena do trga. Danes je nasprotno, na trg investira, kuje dobičke, odklanja le napačno investiranje«. Podobno je z družinskim zakonikom –cerkev zagovarja absolutno prvenstvo patriarhalne katoliške družine z načelom ljubezni med heteroseksualnima zakoncema. »Tik pred Drugim vatikanskim koncilom je veljalo nasprotno. Cerkev tradicionalne družine ni branila iz načela ljubezni, ampak z božjimi zapovedmi in redukcijo seksualnosti na razmnoževanje.«

A teza, da je cerkev konservativna in da zato zavrača pridobitve sodobne družbe, kamor sodijo tudi človekove pravice istospolnih partnerjev, je preveč preprosta. »Cerkev tudi pri nas ni bila vedno takšna. Edvard Kocbek, če omenim samo njega, je imel leta 1969 predavanje v eni izmed ljubljanskih župnij, torej znotraj cerkve, z naslovom Eros in sexsus. Govoril je o tem, da je v katoliški cerkvi treba razširiti mejo dovoljenega v spolnem obnašanju. Da ljubezen ne pozna meja, da je Bog navzoč v spolnem orgazmu, da je spolni akt vsaj toliko vreden kot molitev«. Katoliška cerkev sama po sebi torej ni konservativna, konservativno je njeno vodstvo. »Višje ko greste v slovenskem kleru, slabše je. Vodstvo je cokla intelektualnega in socialnega razvoja katoliške cerkve na Slovenskem,« še dodaja Dragoš.

Razlogi, zakaj se je cerkev spravila v boj zoper družinski zakonik, torej ni strah, da bi prehitre spremembe prestrašile vernike. Ti dogem in cerkvenih pogledov na spolnost ne jemljejo preveč resno. Razlogi so bolj profani. Politični. Cerkev bi rada dokazala, da je zmožna politično mobilizirati ljudi. »V to bitko so šli, ker imajo moč,« pravi Dragoš. »Kdo ji je dal moč? Verniki? Dogma? Bog? Politična moč ni element katolištva, ampak izvira iz slovenske politike. Slovenska politika v zadnjih 20 letih v razmerju do cerkve nikoli ni dobro funkcionirala in zato se je cerkev okrepila. Če bi imeli drugačno politiko in politike, potem ne bi imeli tako povampirjenega cerkvenega klera.« Kdo si že želi svoje šole? Gejevski lobi ali katoliška cerkev? Kdo prikrito očita učencem, če ne hodijo k verouku, vaški duhovniki, preveč goreči verniki ali geji? Kdo določa, kaj naj piše v otroških revijah, politične stranke, ki se spogledujejo s katolicizmom, ali mavrične družine?

V čigavem imenu?

Če cerkev nima ne doktrinarnih ne vsebinskih razlogov za nasprotovanje družinskemu zakoniku, če je v boju za referendumsko zmago ne vodi interes otrok, ampak profana želja po moči in vplivu, ni jasno, kdo katoliški cerkvi daje legitimnost, da volivce poziva, kako naj odločijo na referendumu. Ima res dovolj legitimnosti, da odloča namesto drugih? Katoliška cerkev je tista institucije, ki je skrivala pedofilske škandale. To ni počela samo v tujini, pač pa tudi v Sloveniji. Katoliška cerkev je tista združba, ki je v zgodovini preganjala ženske, je tista, ki še danes skriva otroke duhovnikov in odsvetuje uporabo kondomov. Katoliška cerkev na veliko govori o pravičnosti in ljubezni, hkrati pa je na pogorišču finančnih mahinacij mariborske nadškofije ostalo več kot 700 milijonov evrov finančnih terjatev. Katoliška cerkev vernikom poskuša določiti, kakšne naj bodo prave družine, hkrati pa se njeno vodstvo, z besedami Ute Ranke Heinemann, trudi in pretvarja, »da bi se ponovno potopili v tisti rajski čas, ko Bog še ni ustvaril Eve; v infantilnem pobegu v nekakšno moško maternico brezženskega sveta torej so izgubili vsakršen pogled na pravi svet, na svet namreč, ki je poln moških in žensk, se pravi na človeški svet«.

6.528
število sklenitve zakonske zveze v Sloveniji leta 2010 med moškim in žensko
9
(4 med moškima, 5 med ženskama) registrirane istospolne partnerske skupnosti v  Sloveniji leta 2010

Zakaj torej cerkev ne sme odločati o prihodnosti slovenske družbe? »Zaradi dveh razlogov: prvi izhaja iz nenačelnega delovanja same RKC, drugi pa iz strukturnih značilnosti sveta,« pravi Aleš Črnič, sociolog religije in eden izmed ustanoviteljev državljanske pobude Za prostore svobode. »RKC je zaradi svoje dvoličnosti, ko njeni predstavniki od preprostih župnikov pa do kardinalov eno pridigajo, prepogosto pa počnejo vse kaj drugega, v veliki meri izgubila legitimnost. A tudi brez afer in incidentov tega ekskluzivnega statusa ne bi mogla več vzdrževati. Ena glavnih značilnosti poznomodernih družb je namreč heterogenost, tako že dolgo ne obstaja več en monoliten ali vsaj očitno glavni etični sistem, temveč živimo v kompleksnem svetu različnih, deloma med seboj se prekrivajočih, deloma pa nasprotujočih si etičnih sistemov.« Zapisano ne pomeni, da cerkev ne sme zahtevati spoštovanja določenih norm od svojih pripadnikov. »Prav nobene pravice pa nima RKC svojih vrednostnih norm vsiljevati izven svojega občestva, posameznikom in skupinam z drugačnimi vrednotnimi sistemi. Kaj šele celotni družbi.«

Danska je te dni napovedala, da bo pripravila zakon, po katerem se bodo lahko pari poročali v cerkvah. Ne glede na to, ali so istospolni ali heteroseksualni. Po lastni presoji jih bodo lahko poročali tudi duhovniki (seveda ne katoliški, pač pa pripadniki danske luteranske cerkve). Skoraj hkrati z danskim ukrepom je v Sloveniji zaokrožilo pismo konservativnih akademikov, med drugim je pod izjavo podpisan tudi moralni teolog Ivan Štuhec. V odprtem pismu je zapisano, da želijo z družinskim zakonikom »nekateri spremeniti temelje civilizacije, ki ji smemo pripisati vsaj štiri tisočletja razvoja in obstoja«. Danska je že leta 1989 dovolila sklenitev partnerske skupnosti istospolnim parom in ne zdi se, da je globoko v bronasti dobi. V Sloveniji je drugače. Katoliška cerkev si želi, da Ljubljana od Københavna ne bi bila oddaljena samo 1000 kilometrov, ampak še kakšno tisočletje zraven.