Medicinski predsodki

V razpravo o družinskem zakoniku se je vključila tudi Komisija za medicinsko etiko (KME). Njen predsednik, nevrolog dr. Jože Trontelj, tudi predsednik SAZU, se je sicer že večkrat javno izrekel proti nekaterim rešitvam v zakoniku, na primer proti spremembi definicije družine. Tudi uradno stališče KME odslikava njegova opozorila.

Tako je komisija med drugim zapisala, da bodo posledice spremembe rabe pojma družina „segle na številna področja, da niso v celoti predvidljive in da ni verjetno, da bodo vse otrokom v prid“. Prav tako, ne glede na drugačne trditve velike večine psihologov, trdi, da „nimamo dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, enako varne in za otrokov razvoj enako ugodne“. Komisija se v svojem stališču neposredno ne opredeli proti družinskemu zakoniku, a ton zapisa je jasen. Katoliški tednik Družina ga je temu primerno objavil na drugi strani. Trontelj pravi, da se je komisija stališče o družinskem zakoniku odločila oblikovati na pobudo več posameznikov, stališče pa je „rezultat timskega dela“. Kot poudarja, so imeli večkratno, temeljito in demokratično izmenjavo mnenj. Trontelj je na vprašanje, kako upravičuje oglašanje v času referendumske kampanje, odgovoril, da ne razume našega začudenja nad tem, da so se „oglasili ob tako eminentnem bioetičnem vprašanju, kot je možen pritisk na medicino, da bi nelegitimno uporabila daljnosežen biomedicinski ukrep brez medicinske indikacije“. Osrednja skrb, ki jo poudarja komisija, je namreč pričakovanje, da se bodo s sprejetjem zakonika „znova okrepili pritiski, da se biomedicinska tehnologija umetne oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim parom, ki so neplodni iz medicinskih razlogov, uporabi za medicinsko neupravičen namen“. Torej za oploditev istospolnih parov.

Za zdravstvenega strokovnjaka in nekdanjega ministra dr. Dušana Kebra opozorila ne temeljijo na dokazih, temveč na domnevah. Glede osrednje skrbi, poudarjene v izjavi, Keber opozarja, da je prav ob pomoči komisije pred leti nastala zelo vprašljiva definicija neplodnosti, ki govori, da je neplodnost bolezen para in ne ženske ali moškega, kar je edinstven primer v medicini. „Ta konstrukt je omogočil, da se danes medicinska stroka spreneveda, da gre pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo za medicinsko indikacijo, čeprav gre pogosto za umetno oploditev zdrave ženske zaradi njenega neplodnega moža. Definicija neplodnosti je omogočila, da je konservativna politika prikrajšala samske ženske za pravico do oploditve celo, če so neplodne, in se pri tem sklicevala na medicinsko stroko.“

Kebra je zmotilo, ker komisija grozi z domala vsemi sedanjimi in bodočimi biomedicinskimi oziroma genetskimi manipulacijami, ki jih bodo bojda zagrešili istospolni pari, če bodo izenačeni z raznospolnimi. Med temi manipulacijami komisija izrecno omenja nadomestno materinstvo in trgovanje z otroki. A s to izjavo se je ujela v lastno zanko. „Če uporabim logiko komisije, je najmanj enako verjetno, da bodo možnost nadomestnega materinstva in trgovanja z otroki izkoriščali tudi heteroseksualni pari.“ Naj bo jasno, zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo obe možnosti izrecno prepoveduje, a če komisija vidi možnost zlorabe pri istospolnih parih, zakaj je ne vidi pri heteroseksualnih parih, vsaj pri tistih, pri katerih so izčrpane „dovoljene“ oblike zdravljenja neplodnosti?

„Zakaj komisija o tej večji in tudi številčno znatno verjetnejši možnosti molči? Zakaj ne vidi bruna v lastnem očesu? Menim, da zato, ker je pri tem mnenju niso vodile le vrednote, temveč tudi predsodki njenih članov,“ sklene Keber.