Razpad varčevalnih iluzij

Padec nizozemske vlade, huda kriza v Španiji in splošna evropska recesija dokazujejo, da nemško zdravilo za krizo, ki je v recesijo spravilo 12 držav EU – ne deluje

Nad liberalnim kapitalizmom in nemškim modelom reševanja evrske krize z zategovanjem pasu, ki je tudi po mnenju številnih svetovno priznanih ekonomistov in poslovnežev (tudi Georga Sorosa) povsem zgrešen, se je po padcu vlade v Nizozemski in pred vse hujšo krizo v Španiji, začrtala velika senca neizogibnega propada.

V Bruslju se zato že pripravljajo na ponovno preverjanje sporazuma o finančni disciplini, kljub temu da bi to pomenilo poraz nemške kanclerke Angele Merkel in njene politike. Vse večje je namreč število politikov, ki zahtevajo novo strategijo za izhod iz krize. Val upora proti drakonskim ukrepom varčevanja je deloma tudi rezultat zmage Francoisa Hollanda v prvem krogu francoskih predsedniških volitev ter padcev vlad v različnih evropskih državah.

Po informacijah iz Bruslja naj bi predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy – ki naj bi nedavno celo Borutu Pahorju dejal, da Slovenijo v primeru zavrnitve »zlatega pravila« čakajo hude kazni - za predsednike EU pripravil neformalno večerjo z vsemi predsedniki EU, da bi tako ob hrani in pijači lažje pretresli vprašanja, povezana z mračno sliko prihodnje Evrope. Če je to res, potem imajo bolj prav tisti slovenski ekonomisti (na primer Jože Mencinger) in politiki (na primer Zoran Janković) ki zagovarjajo previdnost glede »zlatega pravila« ne pa tisti politiki na levici (Borut Pahor) in desnici (v vladnih strankah), ali pa ekonomisti (npr. Janez Šušteršič), ki vztrajajo na poti, ki jo je začrtala Angela Merkel.

Vendar pa se kriza kljub ukrepom še naprej širi. Španija je predstavila alarmantne podatke o tem, da se je število nezaposlenih že povečalo s pet na 5,6 milijonov ljudi. Nemško »zdravilo«, ki očitno ne deluje, je v recesijo pognalo 12 držav, že 25 milijonov Evropejcev je brez dela, izhoda iz krize pa še vedno ni na vidiku. Medtem pa je Angela Merkel dala jasno vedeti, da je njen favorit na francoskih volitvah še vedno Nicolas Sarkozy, Francoisu Hollandu pa je sporočila, da ne bo odstopila od v marcu vsiljenega »zlatega pravila«, na katerega so se pod pritiskom Berlina obvezale vse članice EU razen Velike Britanije in Češke.

Tudi odhod nizozemskega premiera Marka Ruttea je s seboj prinesel še nedavno povsem neverjetna vprašanja, od tega, ali bo Nizozemska kot ena od najbolj stabilnih evropskih držav zapustila evro in fiskalni pakt, podpisan prejšnje leto, do vprašanja razpada območja evra, kot ga poznamo danes. Ob tem je primer Nizozemske tudi dober primer tega, kaj je lahko že zelo kmalu prihodnost sedanje Janševe vlade. Tudi Nizozemski so bili namreč zaradi fiskalnega pakta vsiljeni drastični varčevalni ukrepi, s katerimi naj bi država privarčevala kar 15 milijard evrov – in to kljub temu, da je njeno gospodarstvo precej manj izpostavljeno tveganjem, kot pa so to gospodarstva južne Evrope. In prav to je na koncu privedlo do krize in padca vlade.

Mnogi analitiki ocenjujejo, da bi zato Nizozemska lahko zapustila tudi območje evra. Nizozemska je bila pred desetletjem ena od ustanovnih članic območja evra in je doslej veljala za »uspešno zgodbo«. Toda programi varčevanja se sedaj rušijo kot hišice iz kart. Ne samo da je padla nizozemska vlada, kmalu bi lahko ista usoda zadela tudi v prvem krogu predsedniških volitev v Franciji že poraženega Nicolasa Sarkozyja. Irci bodo o fiskalni uniji glasovali na referendumu, Angelo Merkel, ki vodi EU v napačno smer, pa naslednje leto čakajo precej težke volitve. Na Nizozemskem so sedaj vse stranke za popoln preobrat do aktualne politike. Prav tako ni jasno, kako dolgo bodo politiki še lahko trdili, da ni alternative, saj je vse jasneje, da alternativa obstaja.

Nizozemsko vlado so doslej sestavljale tri desne stranke: Liberalno-demokratska narodna stranka za svobodo in demokracijo (FFD), stranka Krščanskih demokratov (SDA) in Svobodnjaška stranka (PFF) Geerta Wildersa. Vlada Marka Ruttea ni vzdržala niti dve leti. Volitve so bile 9. junija leta 2010, v 150-članskem parlamentu pa je imela 76 poslancev. Glavni razlog za padec vlade je bil paket varčevalnih ukrepov. Nizozemska se je znašla v težavah po pomoči Grčiji in propadu ter nacionalizaciji domačih bank, kar je državo stalo več kot 500 milijard evrov. Nacionalizirane nizozemske banke ABN AMRO in ING tudi po državni intervenciji niso stabilne. Opozicija je trdila, da se finančna izguba države ni jasno videla v državni blagajni, oziroma da sploh ni jasno, kako je država pokrila izgubo 500 milijard evrov. Vendar ni dvoma, da je do izgube prišlo potem, ko je EU zahtevala, da se deficit v državni blagajni zmanjša na tri odstotke BDP-ja – čeprav je vsem jasno, da številne države, poleg Grčije, Italije, Španije in drugih tudi Nemčija in Francija – ne izpolnjujejo tega pogoja.

Vendar je do zloma vlade prišlo šele po hudem varčevalnem paketu. Vlada je nameravala zamrzniti plače in za vsak recept računati po devet evrov. Vzporedno bi davke dvignili z 19 na 21 odstotkov. Istočasno bi se dvignila starost za upokojevanje na 66 let, ukinile bi se štipendije, zmanjšal prispevek državni televiziji, izdatki za vojsko, itd. Geert Wilders je zatrdil, da bi ti ukrepi zmanjšali gospodarsko rast in da bi ukrepi prizadeli najbolj ranljive dele populacije. Za propad pogajanj je okrivil Bruselj, za katerega je zatrdil, da želi povečati svoj proračun kljub finančni krizi. Tudi Nizozemski podobno kot Sloveniji že grozijo s kaznimi – v primeru Nizozemske je to milijarda evrov – vendar je kljub tem grožnjam vlada padla. Če bo slovenska desna vlada nadaljevala s sedanjo politiko, bi primer Nizozemske zelo kmalu lahko postal njena bližnja prihodnost.