Kdo se boji rdeče zvezde?

Kdor ne izhaja iz slovenske osamosvojitve, ne spada v „koncept“

Generalni sekretar vlade Božo Predalič je 15. junija veteranskim društvom poslal vabilo za udeležbo na proslavi ob počastitvi dneva državnosti. Različne domoljubne organizacije pri takšnih državnih obredih navadno sodelujejo kot kulisa, s prapori in z zastavami dajejo slovesnosti zgodovinski pridih.

Božo Predalič je k sodelovanju povabil „zastavonoše, ki na praporih in uniformah nosijo simbole samostojne države Republike Slovenije“. Petkovo vabilo je bilo poslano osmim društvom, v torek pa je trem izmed njih, Društvu vojnih invalidov, Zvezi društev „Generala Maistra“ in društvu, ki neguje tradicijo organizacije TIGR, poslal opravičilo, češ da so v skladu s konceptom proslave nanjo vabljene samo tiste veteranske organizacije, „ki izhajajo iz slovenske osamosvojitvene vojne“. Ne v petek ne v torek pisma o udeležbi na proslavi ni dobila zveza borcev.

Vlado moti rdeča zvezda, motila jo je že ob proslavi ob dnevu upora, zato je ni podprla, motila jo je tudi, ko se je neki lokalni sindikalni odbor šalil z dnevom mladosti, motijo jo borčevske pokojnine ... Naivno bi bilo verjeti, da gre za naključje, zgolj za umetniški koncept državne proslave. Ne, zadaj je politična odločitev, ideologija osamosvojitve. Sedanja vlada, politiki, ki jo vodijo, zagovarjajo idejo, da sta se slovenska država in njena državnost začeli z osamosvajanjem, z Demosom, z manevrsko strukturo, z Jožetom Pučnikom, s procesom proti četverici. Zagovarja idejo, da se je slovenska zgodovina začela z Janezom Janšo. Kar je bilo prej, je bil totalitarizem. Argument za takšno poenostavljanje zgodovine pa najdejo v čudaški odločbi ustavnega sodišča o Titovi ulici.

Zgodovina se ne dela z dekreti, slovenska državnost se ni začela leta 1991. Začela se je že med drugo svetovno vojno, ko so se Slovenci kot politični narod, nacija, odločili, da vstopijo v avnojsko Jugoslavijo. Začela se je že prej, takoj po prvi svetovni vojni, ko smo vstopili v novo jugoslovansko državno tvorbo. Nekateri bi segli še dlje nazaj, v čas pomladi narodov. Leta 1991 ne bi bilo osamosvojitve, če prej ne bi bilo Socialistične republike Slovenije, osamosvojitelji države niso ustvarili iz niča, pač pa so izhajali iz prejšnjih, zgodovinskih, pravnih, političnih entitet. Paradoksalno je, da letošnja proslava, na kateri v imenu „regionalne pristnosti in kulturnih navad ter običajev“ sodelujejo folklorne skupine, spreminja preteklost. Ali niso ravno folklorna izročila dokaz o tradiciji, daljši od dveh desetletij.

Tisti, ki ponarejajo zgodovino, poveličujejo sami sebe. Svojo vlogo, svoj pomen. Na svet gledajo črno-belo. So partijski funkcionarji. „Zgodovina bi morala ostati v zgodovini, ne pa, da jo v posameznih delih želimo izruvati in postaviti v današnji čas,“ pravi zgodovinar Janko Pleterski. „Zgodovina ima svoje življenje, naj se nadaljuje tisto, kar je bilo dobrega, in pušča za sabo, kar je bilo slabega. A ne v obliki nekih dekretov, ne v obliki proklamacij.“

Na lansko proslavo ob dnevu državnosti so bili vabljeni praporščaki, ki so nosili rdeče zvezde, pa tudi druga veteranska in domoljubna društva. Letos je drugače, vabili so (če se v zadnjem hipu niso premislili) samo izbrance. Letos nam pač vlada druga vlada.