Nils Muižnieks: »Multikulturalizem ni mrtev, pač pa sploh še ni bil preskušen.«

»Naše stališče je, da bi države morale dovoliti posvojitev otrok istospolnim parom, ki so poročeni ali registrirani in živijo v stabilnem razmerju.«

Prvega aprila je skrb za človekove pravice v širši Evropi od Thomasa Hammarberga prevzel Nils Muižnieks. Na položaju komisarja Sveta Evrope za človekove pravice bo pristojen za obsežno območje od Velike Britanije na zahodu do Rusije na vzhodu. Za Mladino je spregovoril o svojih prednostnih nalogah, glede katerih se zaveda, da mu jih bo narekovala predvsem gospodarska kriza.

Pred kratkim ste bili na obisku v Sloveniji. Ste obveščeni, da smo imeli referendum, z izidom katerega smo istospolno usmerjenim odrekli nekatere nove pravice?

Da, ko smo bili v Sloveniji, se je o tem veliko govorilo. Vem, da je bil zakon, ki naj bi istospolno usmerjenim omogočil posvojitev biološkega otroka, zavrnjen. Po mojem je treba gledati predvsem na interes otroka, vsekakor pa gre za polemično temo. Približno tretjina držav članic Sveta Evrope omogoča takšne posvojitve. Stališče urada komisarja človekovih pravic in tudi moje osebno stališče pa je, da bi države morale dovoliti posvojitev otrok istospolnim parom, ki so poročeni ali registrirani in živijo v stabilnem razmerju.

Pri pravicah skupnosti LGBT smo v zadnjih desetletjih naredili ogromne korake naprej, tudi v Evropi. A njihove pravice se še vedno kršijo v večini držav članic Sveta Evrope …

Tudi glede tega nameravam nadaljevati dobro delo svojega predhodnika, čeprav bo delo težko opravljati na tako visoki ravni, kot se je opravljalo do sedaj, saj je šlo za pionirsko delo, za velike premike naprej. Sicer pa ni dvoma, da so mnogim ljudem v Evropi človekove pravice zanikane zaradi njihove spolne usmerjenosti.

A na razvoj pravic istospolnih bo ekonomska kriza morda še najmanj vplivala. Se vpliv krize na človekove pravice sicer že pozna?

V tem času se tradicionalno najranljivejšim skupinam ljudi pridružijo nove. Recimo otroci, starejši, hendikepirani. Te skupine so bile že v preteklosti deležne pozornosti urada komisarja za človekove pravice, a razmere so zdaj zaradi krize potrebne še dodatne pozornosti. Tudi vprašanja migrantov, beguncev in prosilcev za azil bodo ostala visoko na komisarjevem dnevnem redu. Ta vprašanja ne bodo nikamor izginila, kvečjemu še težavnejša bodo. Prav tako enakost spolov in svoboda izražanja. Glede slednje želim nadaljevati dobro delo svojega predhodnika, a bo prizadevanja treba dvigniti na novo raven. Tehnologija se hitro razvija in omogoča uporabo različnih oblik družbenih omrežij. To pa pred nas postavlja nove izzive, kar zadeva varovanje človekovih pravic. Predvsem, če govorimo o sovražnem govoru, širjenju otroške pornografije in podobnem.

Omenili ste svobodo izražanja, kako pa kaže medijski svobodi, ki je eden od temeljnih pogojev zanjo?

Medijska svoboda je izziv v številnih državah članicah in v času krize bo le še bolj. Recimo javne radiotelevizije, katerih proračune krčijo zaradi varčevanja v javnem sektorju, ne morejo več opravljati svoje vloge. Tudi komercialni mediji vedno težje, saj je v težavah oglaševalski trg, poleg tega imajo bralci oziroma kupci manj denarja in manj povprašujejo. Ideja o pluralnem medijskem prostoru zaradi tega trpi, to pa vpliva na medijsko svobodo. Poleg tega v nekaterih državah oblasti preganjajo novinarje, blogerje in druge medijske aktiviste.

»Migranti težko dobivajo bitke v javnih razpravah o njihovi vlogi. Če delajo, jih obtožujemo, da kradejo naše službe. Če ne delajo, jih obtožujemo, da so prisesani na sistem socialnih prejemkov.«

Nasledili pa ste tudi neko dediščino, predvsem tisto svojega predhodnika Hammarberga. Veliko energije je namenil reševanju romskega vprašanja …

Romi so najbolj prikrajšana diskriminirana skupina ljudi v Evropi. So skupina, ki najpogosteje trpi diskriminacijo, in to na največ področjih, na trgu dela, pri nastanitvi, pri ravnanju policije … Socialnemu in ekonomskemu položaju Romov in stopnji njihove izobrazbe je treba nameniti veliko pozornosti in energije zagovornikov človekovih pravic. Poseben problem, ki ga bo treba prednostno reševati, se mi zdi, je ta, da je veliko Romov brez državljanstva, brez dokumentov. Brez teh temeljnih pravic so še bolj nemočni in je še težje zagovarjati njihove pravice. Dostop do izobrazbe in desegregacija izobraževalnih sistemov bosta nujna za vstop Romov na trg dela, pa tudi za spodbujanje strpnosti. Razmere, v katerih Romi živijo in hodijo v šolo ločeno od večinskega prebivalstva, so po navadi zelo plodne za krepitev predsodkov. Upam, da bomo poskrbeli za napredek, čeprav bo težko, saj so bili zaradi krize okleščeni tudi programi, namenjeni izboljšanju položaja Romov.

Kateri izgovor se v Evropi najpogosteje uporablja za kršenje človekovih pravic, je to vera, narodnost, barva kože, kaj drugega?

Razlogi za diskriminacijo in nasilje so številni. Med glavnimi pa sta strah pred drugačnostjo in ignoranca. Bolj ko se gospodarska kriza poglablja, bolj se kot razlog pojavlja negotovost. In negotovost kot proizvod krize vedno bolj otežuje tudi razprave o človekovih pravicah najranljivejših in najbolj diskriminiranih skupin. Ker ta negotovost ne bo izginila, gotovo pomeni nov izziv za zagovornike človekovih pravic.

Razmere so se v času gospodarske krize spremenile tudi za tuje delavce. Potem ko so si mnogi ustvarili življenje v novih državah, tam zdaj zanje ni več služb.

To vprašanje, kot druga, urejajo mednarodni standardi in številne konvencije Sveta Evrope, ki so v državah pogosto ratificirane, niso pa tudi implementirane. Migrantski delavci so vedno med prvimi, ki jih doleti brezposelnost. Bistveno je, da jih potem ne stigmatiziramo, saj imajo pomembno vlogo v družbi. V Svetu Evrope ni države, ki ne bi imela migrantskih delavcev, zaradi tega to vprašanje ostaja na dnevnem redu. Tudi v prihodnje bomo priča migracijam v Evropo. Seveda pa migranti težko dobivajo bitke v javnih razpravah o njihovi vlogi. Če delajo, jih obtožujemo, da kradejo naše službe. Če ne delajo, jih obtožujemo, da so prisesani na sistem socialnih prejemkov. Zato je toliko pomembneje, da jim priznamo prispevek k družbi, kulturi in gospodarstvu.

To vprašanje je ponekod povezano z vero, predvsem z islamom, s strahom pred islamom?

Strah pred islamom oziroma islamofobija je razmeroma nova težava. Če se ne motim, se je o tem prvič začelo govoriti leta 1997, potem pa je tema postala pomembna z vidika razprav o islamskem terorizmu. Muslimani so postali tisti primarni »drugi«, še posebej za rasistične politične stranke in civilnodružbena gibanja. Gospodarska kriza je retoriko le še zaostrila. Ključno je poudariti ta strah in nasprotovati stereotipom, ki muslimane povezujejo s terorizmom. Kaj je trenutno najbolj vroča medijska zgodba v Evropi? Sojenje Andersu Breiviku. Treba se je zavedati, da terorizem ni zgolj v domeni radikalnih islamistov, pač pa tudi drugih skrajnežev. Na to smo v Evropi pozabili. In zanemarili smo domača rasistična in ksenofobna gibanja, ki se osredotočajo predvsem na muslimane. Temu moramo nasprotovati na vseh ravneh in svoje otroke izobraziti, kako bivati v sožitju z islamom.

Vprašanje islama pa je tudi vprašanje burke in nikaba oziroma prepovedi nošenja teh oblačil v javnosti.

Naše stališče je, da ni potrebe po strahu pred islamom in da se temu vprašanju pripisuje prevelika teža. V Evropi je zelo malo žensk, ki nosijo burko oziroma nikab. Ta tema samo odvrača pozornost od pravih vprašanj. Žensk seveda ne bi smeli siliti v to, da nosijo takšna oblačila, in to moramo obsojati. A prepoved nošenja takšnih oblačil je tudi napačna. So dokazi, da so ženske, ki nosijo takšna oblačila, bolj izpostavljene pritiskom na podlagi spola kot druge. Zato bi prepoved lahko privedla do še večje izolacije teh žensk, saj bi jim s tem dopovedovali, da ne morejo biti tako aktiven del družbe, kot bi si same želele. Ključ je v svobodi izbire in ne v stigmatizaciji ljudi, ki nosijo takšna oblačila. Bistveno je vprašanje sobivanja muslimanov in nemuslimanov v družbi, ne pa vprašanje oblačil, ki jih kdo nosi ali ne nosi.

Kaj je večji problem, islam kot grožnja evropskemu načinu življenja ali strah pred islamom, ki sam po sebi generira vzpon skrajnega islama?

Pomembno je, da ne generaliziramo islama ali muslimanov, saj gre za zelo raznoliko populacijo. Številne skupine muslimanov imajo v Evropi zelo dolgo, večstoletno tradicijo, recimo v Rusiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini in drugod. Evropa ima prvobitno muslimansko populacijo, pa tudi veliko ljudi, ki so to vero sprejeli, in tistih, ki so v Evropo prišli iz večinsko muslimanskih dežel. Za vse te muslimane je islamofobija resna ovira integraciji muslimanskih skupnosti in medkulturnemu razumevanju. Nasploh preveč govorimo o dolžnostih manjšin, da se integrirajo, in veliko premalo o tem, kaj mora večinsko prebivalstvo narediti, da bi bila ta integracija uspešna.

Toda zadnja leta številne evropske države oziroma njihovi voditelji izražajo mnenje, da je multikulturalizem mrtev.

Ne vem, kaj razumejo pod multikulturalizmom. Sam to razumem tako, da imajo ljudje pravico, da ohranijo svojo identiteto, kar jim zagotavljajo številni mednarodni standardi. In da mora obstajati intenzivna interakcija med manjšinami in večinskim prebivalstvom. Če multikulturalizem razumejo tako, potem ni mrtev, ampak v številnih državah sploh še ni bil preskušen v praksi. Kulturna raznolikost je tu in bo tu tudi ostala. Manjšine imajo pravico, da ohranijo svojo identiteto, zato moramo premagovati izolacijo in spodbujati medkulturno sodelovanje.

Omenili ste tudi, da si vso pozornost komisarja za človekove pravice zaslužijo pravice žensk. Pred kratkim je nekaj poslancev evropskega parlamenta pripravilo »Teden življenja«, kjer so govorili izključno o omejitvi in odpravi pravice do splava.

Osredotočati bi se morali na preprečevanje neželenih nosečnosti, ne pa na omejevanje pravice žensk do svobodne izbire. Pravica do splava je z zakonom dovoljena v večini držav Sveta Evrope. Večinoma iz zdravstvenih razlogov, ponekod pa tudi na željo. Mislim, da obstaja dovolj široko soglasje, da imajo ženske pravico do zdravja in dostojanstva.