Čas odločitev

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Komentar

V Sloveniji je pogosto slišati, naj politika prepusti zgodovino zgodovinarjem. Seveda gre za floskulo. Dognanj zgodovinarjev nihče ne upošteva, razen če ne gredo v točno določen politični kontekst. Če bi jih v resnici upoštevali, polemik in reinterpretacij zgodovine ne bi bilo. Ali bi jih bilo bistveno manj.

Zgodovinarski kolega dr. Bojan Godeša, eden najbolj prodornih zgodovinarjev srednje generacije, je lani izdal knjigo Čas odločitev. Katoliški tabor in začetek okupacije. Knjiga je, tudi ob sedanjih polemikah glede rehabilitacije vaških straž (Prostovoljne protikomunistične milice – MVAC), šla mimo javnosti neopaženo. Zgodba me spominja na leto 1988, ko sem v zbirki z naslovom Mimo odprtih vrat izdal faksimile izbranih dokumentov o kolaboraciji.

Knjiga, čeprav je izšla v nekaj tisoč izvodih, je bila nemudoma »razprodana«. Ne zaradi zanimanja bralcev, po knjigarnah so hodili razni »emisarji« in kupovali po nekaj deset izvodov naenkrat, da bi čim prej izginila iz javnosti. Godeša v svojem delu dokazuje novodobna dvojna merila pri prikazovanju partizanskega in protipartizanskega tabora. Skozi politiko treh najpomembnejših politikov Slovenske ljudske stranke, Antona Korošca, Frana Kulovca in Marka Natlačena, prepričljivo pokaže, da je SLS tajno iskala rešitev za slovensko nacionalno vprašanje znotraj rasističnega in totalitarističnega nacističnega novega reda. To politiko je začrtal že Korošec še pred napadom na Jugoslavijo, njegova naslednika sta jo nadaljevala in poglobila (Kulovec je stik z nacisti v začetku napada na Jugoslavijo skušal doseči prek slovaškega veleposlaništva, Natlačen je z istim ciljem šel k nemškemu zasedbenemu oddelku v Celje). Če bi bila ta politika javna, bi bila SLS ob okupaciji povsem onemogočena. Korošec, preplašen zaradi strahu pred Nemci, je po padcu Pariza junija 1940 začel izrazito germanofilsko politiko. Za »novi red« sta se on in stranka odločila tudi ideološko. Korošec, do tedaj nasprotnik Nemčije, je začel zagovarjati »ariziranje« Jugoslavije, se razglašal za nacionalista in socialista (nacionalsocializem po nemškem vzoru), kot minister vodil izrazito protisemitsko politiko (načrtoval je izgon Judov iz Jugoslavije), zagovarjal fašistični korporativizem, protiliberalizem, protikomunizem, se povezoval s skrajno desnico (fašistično velikosrbsko gibanje Ljotića). V katoliškem tisku so se pojavljale hvale maršala Petaina in njegove politike, utemeljene na veri, tradiciji, družini. Edino, kar jih je skrbelo, je bilo vprašanje vere in vprašanje političnega delovanja na verski podlagi, čemur nacisti niso bili naklonjeni. Domnevna navezanost katoliškega tabora na Zahod in parlamentarno demokracijo je novodobni mit. Še z britanskimi obveščevalnimi službami ni bil povezan nihče iz katoliškega tabora! Zahod in demokracijo so po spletu okoliščin, ko so se vodilni politiki znašli v emigraciji, odkrili »čez noč«, v nasprotju s svojim političnim in ideološkim prepričanjem, ker možnosti svobodne izbire niso imeli. Njihova svobodna izbira je bila namreč Hitlerjeva »nova« Evropa z nacističnim družbenim redom. Jugoslavija z Zedinjeno Slovenijo je v t. i. londonski program prišla šele dve leti po začetku druge svetovne vojne v Evropi, potem ko upanja na kvizlinško Slovenijo v »novem evropskem redu« ni bilo več. Mit je tudi, da naj v Narodni svet, ustanovljen 6. aprila, na dan napada na Jugoslavijo, komunistov ne bi sprejeli zaradi njihove ilegalnosti (na dolgoročne negativne posledice tega dejstva opozarjajo tudi nekateri drugi zgodovinarji, npr. Igor Grdina). Sprejeli jih niso, ker so se že tedaj v nasprotju z meščanskim taborom zavzemali za obrambo Jugoslavije in ilegalno organizirali prostovoljce, ker jim javne organizacije nista dovolila Natlačen in Narodni svet! V resnici se je katoliški tabor po vzoru leta 1918 pripravljal na prehod v novo, nacistično državo, temu so bile namenjene tudi ustanovitev Slovenske legije, ki naj bi jo sestavljali vojaki in oficirji iz jugoslovanske armade, in zahteve, da jugoslovanska vojska v Dravski banovini sklene z Nemci premirje in se podredi Narodnemu svetu. Slovenija naj bi sledila nedavno ustanovljeni fašistični Neodvisni državi Hrvaški (NDH), ki so jo slovenski katoliški politiki občudovali, škof Rožman pa je za Pavelića celo izposloval avdienco pri papežu Piju XII. Nemci se za te načrte niso zmenili, Hitler je (v nasprotju z naklonjenostjo do Hrvaške) do slovenske države, v kateri bi Natlačen postal predsednik vlade, imel negativno stališče, poskusi dogovarjanja Natlačena z nemškimi oblastmi so klavrno propadli. Posnemanje ustaške Hrvaške je sloviti pesnik Oton Župančič označil z besedami: »Maček (tedanji vodilni hrvaški politik, op. p.) pravi, da je mir največja dobrina, jaz pa pravim: svoboda je!« Slovenski politiki so potem upanje polagali v Italijo in Mussolinija, ki naj bi dosegel spremembo meja, ki jih je določil Hitler. Sklep stranke še pred napadom na Jugoslavijo, 30. marca 1941, da noben odbornik stranke ne bo sodeloval z okupatorjem ali koga navajal na to, je bil zgolj trenuten preblisk pod vtisom demonstracij zaradi pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu, o njegovi verodostojnosti glede na siceršnjo politiko dvomijo celo desničarski zgodovinarji (glej npr. Tamara Grieser Pečar: Razdvojeni narod).

Resnica, ki jo razkriva Godeša, logično pojasnjuje vse poznejše dogajanje, tudi absurdnost teze o »dveh slovenskih vojskah«. Brez težav si lahko razložimo tudi ideološko ozadje nastanka vaških straž. Še zdaleč ni šlo le za sicer obsojanja vredno partizansko nasilje na osvobojenih ozemljih (t. i. druga faza revolucije, ki so jo izvajali različni partizanski »vojvode« iz komunističnih in sokolskih vrst, za katerimi pa je stal tudi del komunističnega vodstva v OF), ki je osvobodilnemu gibanju povzročilo veliko škodo, saj so se celotna območja obrnila proti partizanskemu gibanju in OF. To je bil prej povod, ki ga je meščanska stran dobro izkoristila. Partizansko gibanje je bilo spomladi 1942 že zelo uspešno, kolaboracija meščanskih strank evidentna tudi v Londonu, emigrantski politiki, ki so jih Angleži gledali zelo sumničavo, pa pod hudimi očitki: »Že so nam ga (Natlačena, op. p.) Angleži prinesli na dilci in smo mislili, da bomo že takrat ostali kje v kakšnem internacijskem taborišču zaradi tega … Pri Angležih se je to ime izgovarjalo kakor kuga,« je zapisal dr. Miha Krek. Protikomunizem (OF se je enačila s komunisti) je bil kljub okupacijskim razmeram in kritikam zaradi kolaboracije (v protifašistični koaliciji sprva zlasti Angležev) osrednja točka meščanske politike in politike škofa Rožmana, pomembnejši kot etnocidna okupacijska politika. Ne smemo pozabiti tudi, da so meščanski politiki in vrh katoliške cerkve delovali v t. i. Ljubljanski pokrajini, javno so pozdravili njeno vključitev v Italijo, se srečali z Mussolinijem v Rimu. Zato jim je bilo pod italijansko oblastjo kar udobno, čez Savo, v nemško okupacijsko cono pa so – razen v kakšnem poročilu v London ali Vatikan – komaj videli. Strah jih ni bilo italijanskih okupacijskih oblasti, pač pa partizanov!

Protikomunistične organizacije, iz katerih so izšle vaške straže, so začele nastajati že marca 1942, tudi tam, kjer ni bilo partizanskega nasilja. Italijanski policijski komisar v Črnomlju dr. Battaglia je sredi marca 1942 poročal, da je v Črnomlju nastalo katoliško društvo »Bela garda«, ki mu načelujeta ljubljanski ban in ljubljanski škof. Društvo da si prizadeva za neodvisno slovensko državo pod protektoratom Vatikana, podporo (s pridržkom o verodostojnosti podatka) naj bi imelo tudi pri italijanskem visokem komisarju. Dober mesec pozneje je v podobnem poročilu, tokrat od karabinjerjev, s svinčnikom že pripisano, da gre za protikomunistično društvo, ki se skuša boriti proti terorističnim in drugim akcijam upornikov in da bi ga bilo pametno tolerirati, saj bi s tem »imeli eno stražo proti upornikom in komunistom« (glej Božo Repe: Mimo odprtih vrat). Nastajanje protipartizanskih enot je bila načrtovana akcija, spodbujena iz Ljubljane in organizirana tudi s pomočjo raznih »emisarjev«. Šlo je za prehod iz propagandno-političnega delovanja v oborožen spopad. Italijani so ob tovrstnem rojevanju oboroženih enot zaznali, da jim to lahko koristi, zato so prve enote, tudi tisto v Št. Joštu, oborožili. A so zaradi imperialnega ponosa potem nekaj časa tehtali, kako bi jih legalizirali brez škode za svoj ugled, čeprav je general Mario Roatta že določil, za kakšne enote »pod popolnim in stalnim italijanskim poveljstvom« gre (glej Marco Cuzzi: L’ occupazione italiana della Slovenia 1941). Uradno so jih pod svoje okrilje vzeli potem, ko je 12. septembra 1942 škof Rožman »energični ultra konservativec in antikomunist«, izročil generalu Robottiju spomenico z zahtevo po vzpostavitvi varnostnih straž, ki bodo Italijanom, ki ne poznajo ljudi in terena, pomagale pri uničevanju »uporniških elementov«. Do pobude je prišlo v času italijanske poletne in jesenske ofenzive, ki jo je napovedal Mussolini v Gorici in ki je z deset tisoči vojakov skušala uničiti nekaj tisoč partizanov in kaznovati uporno prebivalstvo. Sistematično so požigali slovenske vasi in streljali talce, zaključek vsega, sicer predviden za konec vojne, pa naj bi bil etnocid nad Slovenci: njihovo dokončno uničenje, ali fizično ali preselitev in naselitev Italijanov (glej Tone Ferenc: »Si ammazza troppo poco – Ubija se premalo«). Vaške straže so v tej ofenzivi že sodelovale, Italijani so jih opremili in oborožili, jim dajali plačo in posebne nagrade za uboje partizanov in aktivistov. V italijanskih dokumentih se sprva pojavlja izraz »bela garda«, potem so jih poimenovali MVAC. Njihove enote so prevzele velik del boja proti partizanom, ne samo pri »čiščenju« partizanskih terenov in v vojaških akcijah, ampak tudi pri izvajanju represije, propagandnem in političnem delovanju. So jih pa, seveda, Italijani imeli pod nadzorom. Kaj naj bi storili z njimi po načrtovanem uničenju partizanskega gibanja, ni povsem jasno. Mnogi pripadniki so bili zavedeni, novačeni pod takšno ali drugačno prisilo, tudi v zameno za izpustitev iz italijanskih taborišč. Kolega dr. Boris Mlakar celo ocenjuje, da so bili taki v večini (glej Boris Mlakar: Slovensko domobranstvo). Tu je zato treba ločiti med politiko političnega vodstva in vrha katoliške cerkve ter usodo posameznih ljudi. A po drugi strani so bili med njimi tudi morilci in mučitelji, mnoge enote so imele oborožene kurate (med ofenzivo je poveljstvo XI. armadnega območja dobilo zahtevo, naj duhovnikom, ki so organizirali MVAC, dobavi pištole). Mučilnica na Sv. Urhu je najbolj znan, ne pa edini primer.

Vaške straže so prvič sodelovale z okupatorjem že v ofenzivi jeseni leta 1942. Italijani so jih opremili in oborožili, jim dajali plačo in posebne nagrade za uboje partizanov in aktivistov.

V povezovanju meščanske politike in enot MVAC z demokracijo po letu 1990 in osamosvojitvijo pa nekaj resnice vendarle je. In to je za razumevanje današnje situacije pravzaprav ključno. Najbolj desni del Demosa je po večstrankarskih volitvah leta 1990 predvsem želel vzpostaviti podoben položaj, kot je bil v Dravski banovini, torej popolno politično, ekonomsko in kulturno prevlado desnice in katoliške cerkve v Sloveniji ter izvedbo lustracije nad »komunisti«. Potem bi pri tistem, kar bi ostalo in kar bi, tako kot pred vojno, obvladovali, morda dopustili tudi nekaj kvazidemokracije. Demos je zaradi tega radikalizma razpadel, danes se kljub volilnemu porazu strank, ki ga zastopajo, a se jim je uspelo dokopati do oblasti, spet skuša uveljaviti.

Kar zadeva zgodovinopisje, je bila MVAC kolaboracionistična vojska fašističnih okupatorjev. Subjektivno so njeni pripadniki najbrž verjeli, da se borijo za domovino in vero, kakorkoli so to že lahko uskladili s svojim položajem. V resnici so se – pred vojno podobno revni in izkoriščani kot partizani – v bratomorni vojni na strani okupatorjev borili proti osvobodilni vojski, za ohranitev oblasti predvojnih elit in položaja katoliške cerkve. In to je največja tragika tedanjega dogajanja! Domobranci, še zlasti Rupnikov krog, so bili zgolj nadgraditev politike SLS, slovenska različica nacifašizma. Rupnik je bil skrajni izrastek desničarske meščanske politike, ki ga je, enako tudi škof Rožman, podpirala, ko pa se je domobranstvo pri zahodnih politikih evidentno kompromitiralo kot kolaboracionistično, so se ga – tik pred koncem vojne – neuspešno poskušali znebiti.

Ne potrebujemo nove »resnice«, le sprejetje tistega, kar zgodovinopisje že dolgo ve!