MLADINA Trgovina
Dr. Božo Repe

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

  • Mazanje zgodovine

    Že dolgo se mi moj poklic ni zdel tako brez smisla kot zadnjič, ko sem gledal, kako Slavko Bobovnik s predsednikom veteranske organizacije Miho Butaro in jurišnikom parastrankarske janšistične »veteranske« združbe Hojsom prešteva puške, ki naj bi menda rešile Slovenijo, če ne bi bilo »veleizdaje« tedanjega neposredno izvoljenega predsednika predsedstva Milana Kučana. Kako je mogoče, da mediji vedno znova nasedejo na isti janšistični trik, tokrat pač na to, da če sodijo Tonetu Krkoviču, naj še Milanu Kučanu? No, saj ne gre za trik, gre za politiko in pritisk na sodišča: nacionalna televizija je kmalu zatem »poeta v vojaški uniformi«, kot ga oglašujejo, počastila in vzela v varstvo s preverjeno ideologiziranim možinovskim intervjujem. Več

  • Poenostavljanje dejstev, tokrat o JLA

    Bolj ko se osamosvojitev odmika in več ko imamo o njej kritičnih zgodovinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira. Na institucionalni ravni recimo z množitvijo praznikov. In seveda z že tradicionalnimi ločenimi praznovanji (tudi različnih dogodkov). Na politični ravni v parlamentu ljudje, ki so se takrat komaj rodili, poslance delijo na »petokolonaše« in »prave« osamosvojitelje, kar naj bi bilo še naprej glavno politično merilo za tiste, ki hočejo v politiki obstati ali vanjo priti. Uradnim veteranskim organizacijam alternativno združenje je po zgledu hrvaških »domova branitelja« v samem središču Ljubljane kupilo skromni »dom« in v njem na ogled postavilo »relikvije osamosvojitve«, kot temu pravijo njegovi člani (menda tudi Pučnikovo pištolo, čeprav se Pučnik v času desetdnevne vojne v javnosti tako rekoč do konca ni pojavil niti ni imel nikakršne vloge). Več

  • Manipulacije s partizanskim pesnikom

    Šestega septembra bo minilo petinsedemdeset let od takrat, ko je bila objavljena znamenita pesem dr. Antona Pesnika (Otona Župančiča) »Pojte za menoj!«; to je prva pesem, objavljena v narodnoosvobodilnem tisku v Sloveniji. V Slovenskem poročevalcu je bila pesem sicer objavljena brez navedbe avtorja. Že med vojno je bila ponatisnjena pod naslovom »Veš, poet svoj dolg?« v Slovenskem zborniku 1942, in to seveda ni bil edini ponatis. Župančič je (po Miklavžu Komelju, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 53) »pred vojno v slovenskem kulturnem prostoru figuriral kot pesnik liberalnega meščanstva, nikakor ne kot revolucionar«. A je nedvoumno, tako po dognanjih stroke kot po percepciji javnosti, postal »prvi partizanski pesnik«. Razlogi za to so prepričljivo razloženi v številnih literarnozgodovinskih in zgodovinskih delih. Pa vendar se več kot desetletje in pol ponavljajo poskusi zlorab in potvarjanja Župančičeve medvojne in povojne poezije ali pa nekakšne relativizacije njegove odločitve za narodnoosvobodilni boj, češ, Župančič je bil pa ja pesnik vseh Slovencev. Več

  • Dežela športa in turizma

    »Rada primerjam sebe pri petindvajsetih letih pa Slovenijo pri petindvajsetih. Obe ženski, obe mladi. Kaos!« (Tina Maze)  Več

  • Cesar Franc Jožef

    Avstrija je ponorela za »večnim cesarjem« Francem Jožefom. Ob stoletnici smrti mu je posvetila vse leto. Pet razstav, od tega osrednjo Der ewige Kaiser v elitni Österreichische Nationalbibliothek (ta sicer hrani več kot deset tisoč dokumentov o cesarju in Habsburžanih in njihovih fotografij) in drugo v Schönbrunnu (Mensch und Herrscher), ki ga oblegajo turisti. V koordinaciji Schönbrunna z drugimi muzeji si lahko ogledate še tri. Glamur: obleke, kočije in podobne zadeve (Repräsentation & Bescheidenheit) v Kaiserliche Wagenburgu; pohištvo, obrede, vsakdanjik (Fest & Alltag) v Möbel Museumu na Dunaju, cesarjevo strast do lova (Jagd & Freizeit) pa v dvorcu Niederweiden v Spodnji Avstriji, tradicionalnem lovskem revirju Franca Jožefa in Habsburžanov, sicer enem od 14 lovišč, ki so skupaj imela 142 tisoč hektarov. (Franc Jožef je prvo divjad uplenil pri 12 letih, v vsem življenju okrog 50 tisoč primerkov, na lovu se je z drugimi vladarji dogovoril najpomembnejše stvari, frustrirani prestolonaslednik Franc Ferdinand pa se je zato potrudil še bolj in prišel kar do številke 270 tisoč, svoje lovsko območje pa razširil tja do Indije). Posebna spletna stran in obsežna kataloga (Der ewige Kaiser iz nacionalke in Franz Joseph 1830–1916, v katerem so združene druge štiri razstave) kažejo, da gre za skrbno načrtovan državni projekt. V knjigarnah se posebej aranžirane mize šibijo pod skladovnicami starih in novih izdaj o njem, o ekscentrični cesarici Sisi in o Habsburžanih, na novo so izšle knjige nostalgično-kritičnih piscev o »izgubljenem svetu« monarhije, na primer Josepha Rotha, Karla Krausa, Roberta Musila, Stefana Zweiga in drugih. Noben večji časopis od Standarda naprej ni vsaj brez feljtona ali kakšnega drugega obsežnega prispevka, nekateri so izdali kar posebne številke: najbolj kritično Profil, Der hilflose Monarch, časnika Kronen Zeitung (Der Kaiser) in Österreich (Franz Joseph & Sisi. Kaiser von Österreich. Zum 100 Todestag: Leben, Liebe, Tragödien) pa svoji usmeritvi primerno nostalgično-pocukrani. Pa niti nisem naštel vsega, tu so še drugi časopisi in elektronski mediji, do obletnice smrti pa manjka še osem mesecev! Več

  • Intervju, ki je izginil

    Milovan Đilas (1911–1995), črnogorski in jugoslovanski politik, v zgodovinski zavesti Slovencev večinoma ne obstaja. Morda kaj več o njem ve generacija, ki je danes krepko starejša od 50 let, in peščica zgodovinarjev. Pred dvema letoma je v slovenščini izšla njegova najbolj znana knjiga Novi razred, lani še zbirka člankov Anatomija neke morale, ki jih je objavljal v Borbi leta 1953 in v začetku leta 1954, izšli pa so tudi v njegovi reviji Nova misel. Obe deli je izdal Inštitut Nove revije. Anatomija neke morale je bila med Đilasovimi članki najbolj izzivalna, govori o mladi ženi generala Peka Dapčevića, ki je tedanja elita (predvsem žene vodilnih funkcionarjev) zaradi meščanskega rodu ni sprejela (nekaj tedanjega odnosa do takih zvez je povzel kultni film Rajka Grlića iz leta 1981 Samo jednom se ljubi, za katerega je scenarij napisal Prekmurec Branko Šömen). Ob izdaji knjig je članek za MMC RTV napisala še Polona Balantič, v resnici predvsem zato, ker je sama odkrila nekaj poročil o Đilasu v arhivu nemškega zunanjega ministrstva. Več

  • Osebnosti upora

    Sistematični organiziran vojaški upor se je v Sloveniji začel po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Po okupaciji so večino nemške vojske odpeljali v Vzhodno Evropo, za okupirana ozemlja naj bi skrbele predvsem policijske in različne pomožne enote. CK KPS je na dan napada na Sovjetsko zvezo, 22. junija, iz vojaške komisije CK KPS ustanovil Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Več

  • Velike bitke

    Na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju je od nastanka prvih partizanskih čet poleti 1941 do zaključnih operacij maja 1945 potekalo na stotine bojev. Od manjših lokalnih akcij in spopadov do bitk in vojaških operacij večjih razsežnosti. V sklepnih bojih so poleg slovenskih partizanskih enot in drugih enot Jugoslovanske armade sodelovale tudi zavezniške zahodne in sovjetske vojaške enote – tudi bolgarske, čeprav so zapustile bolj klavrn vojaški vtis in se jih prebivalstvo spominja predvsem zaradi ropanj in posiljevanj. Izbor bojev je ne glede na vojaški ali politični kriterij seveda vedno subjektiven, a imajo vsak zase in vsi skupaj simbolni pomen v slovenski zgodovine druge svetovne vojne. Kot seveda še marsikateri drugi. Več

  • Odgovori na obtožbe

    Knjiga Milan Kučan, prvi predsednik je doživela izjemen in z redkimi izjemami pozitiven medijski odziv. Razprava o njej, pa tudi intervjuji z mano in tiskovna konferenca ob izidu so odprli nekaj vprašanj in prinesli nekaj komentarjev, na katere mi zaradi obsega in razpršenosti poročanja ni uspelo odgovoriti ali sem to lahko storil le deloma. Več

  • O škofovi odgovornosti

    Dr. Boris Mlakar v svojem odgovoru meni (in dr. Spomenki Hribar) obnavlja znano in večkrat opisano ravnanje škofa Rožmana ter dogajanje v zvezi z nastankom MVAC in domobranstva. V glavnem potrjuje tisto, kar sem (sva) napisala. Rožmana so – do tu se vsi strinjamo – okupatorji imeli za najpomembnejšo osebo protipartizanskega tabora. Od tu naprej pa je zaključek dr. Mlakarja nasproten. Po njegovem Rožmanovo ravnanje kljub temu ni imelo »dodatnega vpliva« na nastanek MVAC in domobranstva. Več