Tržna manipulacija z manipuliranjem Liborja

Nadzorniki so v veliko primerih raje ščitili banke kot jih nadzirali

So trenutki, ko zanikanje postane nesmiselno. Posamezni primeri si sledijo drug za drugim, zato je zaključek lahko le eden: pri bankah in njihovih nadzornikih je umska in finančna korupcija sistemska. Najbolj spektakularen dokaz za to je škandal Libor, kjer gre za manipulacijo najbolj pomembne obrestne mere. To je obrestna mera, po kateri si banke dajejo med seboj kratkoročne kredite.

Izračuna se tako, da 18 najpomembnejših bank vsak dan agenciji Reuters sporoči, po kakšni obrestni meri si lahko sposodijo denar. Iz teh stopenj izračunajo srednjo vrednost in to je Libor. Manipuliranje Liborja je tržna manipulacija, ki je vplivala na tako rekoč vse posle in transakcije in skoraj na vse ljudi na svetu, v die Zeit piše Heike Buchter.

Libor je namreč osnova za izračun cene 800 tisoč milijard dolarjev kreditov, vrednostnih papirjev in pogodb. Lastniki nepremičnin, imetniki kreditnih kartic, varčevalci, podjetja in potrošniki na vseh petih kontinentih so odvisni od Liborja. Kmalu po izbruhu finančne krize je bilo mogoče verjeti, da se je z njo zaključilo obdobje goljufij z denarjem, da so bankirji na Wall Streetu v New Yorku, v londonskem Cityju in v Frankfurtu morali spremeniti način razmišljanja. Če ne oni, pa vsaj njihovi nadzorniki. A zgodilo se je prav nasprotno, škandalov ni bilo konec in ravnokar je bila razkrita manipulacija z Liborjem, ki je škandal vseh škandalov.

Kakor kažejo sedanje ugotovitve preiskav, je bilo mogoče pri uslužbencih banke Barclays, ki obrestno mero sporočajo Reutersu, naročiti želeno stopnjo. To naročanje je postalo rutina, o kateri so se pogajali prek elektronske pošte in samolepilnih listkov na računalniških ekranih. Kar teh bankirjev v banki Barclays niti malo ni zanimalo, je, da so s svojim početjem najbrž manipulirali tudi cene živil in surovin, od katerih so odvisni milijoni ljudi. Preiskovalci so se že oglasili v več bankah v več državah, za katere obstajajo sumi o sodelovanju pri manipuliranju Liborja.

Heike Buchter nadalje piše, da prav tako ni več mogoče zanikati, da so nadzorniki v veliko primerih raje ščitili banke kot jih nadzirali. Način razmišljanja bankirjev v investicijskih bankah je postal prevladujoč način razmišljanja tudi pri različnih nadzornikih, v centralnih bankah in pri politikih. Bankirji, zlasti iz investicijskih bank, so v politične institucije poslali svoje ljudi, vodilne politike pa so naredili »intelektualno odvisne« od njih. Po izbruhu finančne krize je še bilo mogoče pričakovati, da bodo odgovorni morali svoja dejanja pojasnjevati v kazenskih postopkih na sodiščih, da bodo menedžerji bank obsojeni in morda celo morali v zapor. Verjeti je bilo mogoče, da bodo velebanke razbite.

Ameriški predsednik Barack Obama je načrt za to nameraval dati izdelati kmalu po izvolitvi, a je od te namere zelo hitro odstopil, saj so te velebanke na čelu z Goldman Sachs zagotovile največ denarja za njegovo volilno kampanjo. Tako je nadaljeval z reševanjem bank z davkoplačevalskim denarjem, ki ga je začel njegov predhodnik George Bush. Enako se je dogajalo tudi v Evropi.

Banke so tako s pomočjo politike svoj poslovni model ohranile tako rekoč nespremenjen. Še več, obveljal je njihov pogled na svet. Simon Johnson, nekdanji prvi ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF), to imenuje »tihi udar«. Peter Henning, eden vodilnih strokovnjakov za gospodarski kriminal, je prepričan, da bi v primeru škandala Libor bilo mogoče uporabiti zakon Rico, ki je bil sprejet za boj proti mafiji. »Bankirji, nadzorniki in finančni politiki, kot organizirana skupina? To ni več nepredstavljivo,« ugotavlja Buchterjeva.

Obstaja namreč še druga raven škandala Libor. Ta je napisana na majhnem listku, to je zabeležka, ki jo je nekdanji prvi mož banke Barclays Bob Diamond v kriznem letu 2008 napisal po telefonskem pogovoru z vodilnim uslužbencem britanske centralne banke Paulom Tuckerjem. Diamond je klic zabeležil tako, da so mu predstavniki vlade in centralne banke, torej vodilni v državi, dali vedeti, da postavlja previsoko obrestno mero za izračun Liborja. Zato banka Barclays naj ne bi več dobila denarja na finančnih trgih, zaradi česar je druga največja britanska banka bila videti, da ni varna. Tucker je med zaslišanjem v britanskem parlamentu odločno zanikal, da bi se s predstavniki vlade pogovarjal o Barlaysu, zanikal je tudi, da je na to banko izvajal pritisk.

Diamndsovi sodelavci imajo drugačne razlage. Pravijo, da je po tem pogovoru banka Barclays začela sporočati Reutersun nižjo obrestno mero od realne. So računali, da bodo nadzorniki zamižali na obe očesi? To bi bilo vsaj prepričljivo, kajti že pred tem so bančni nadzorniki prikrivali napake, pravi Diamondov predhodnik Martin Taylor.

Heike Buchter piše, da se po finančni krizi leta 1929 škandali bank niso nadaljevali, ampak jih pol stoletja ni bilo. Med bankirji na Wall Streetu in nadzorniki je namreč vladalo nezaupanje. Obstajala je ločnica med klasičnimi bankami in investicijskimi bankami, da bi špekulantom preprečili, da bi s svojimi dejanji povzročali škodo v realnem gospodarstvu. Z deregulacijo v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je bila ta ločnica v veliki meri podrta in nastala je kultura zatiskanja oči, prijateljstva in konflikta interesov.

Bob Diamond je med zaslišanjem v britanskem parlamentu poslance naslavljal z imeni. Konservativni poslanec Jesse Norman je bil recimo včasih v službi kot investicijski bankir v Barclaysu, na kar ga je Diamond seveda tudi spomnil. V Washingtonu tako rekoč ni neodvisnega izvedenca, ki bi razumel finančni sistem. Tam je tradicija, da predsednik finančnega ministra poišče na Wall Streetu. Bill Clinton je to mesto dodelil Robertu Rubinu iz banke Goldman Sachs, George Bush nekdanjemu prvemu možu Goldman Sachsa Hanryju Paulsonu, Barack Obama pa Rubinovemu gojencu Timothyju Geithnerju. Tudi v kongresu so številnim poslancem volilne kampanje mastno financirale velebanke z Wall Streeta.

Tudi vodje nadzornih organov, kot sta borzni nadzornik SEC in nadzornik za trgovanje z izvedenimi inštrumenti CFTC, so večinoma nekdanji bankirji. Niti enega odgovornega za povzročitev finančne krize v ZDA niso kazensko preganjali. Pred kratkim so s SEC sporočili, da tudi proti nekdanjemu prvemu možu banke Lehman Brothers Richardu Fuldu ne bodo uvedli postopka, čeprav je v bilanci banke na voljo kup podatkov, ki bi lahko bili podlaga za to.

Način razmišljanja s kapitalskih trgov prevladuje tudi v Evropi. Predsednik italijanske vlade Mario Monti je pred kratkim za Frankfurter Allgemeine Zeitung dejal, da zaupa trgu, tudi finančnim trgom, tem mogoče celo bolj. Heike Buchter je ob tem spomnila, da je bil Monti glavni svetovalec banke Goldman Sachs. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je pred kratkim v odgovoru na vprašanje, kako je mogoče pri reševanju evra zagotoviti ohranitev procesov odločanja v parlamentu, odgovorila, da »potrebujemo demokracijo, ki bo prikrojena trgom«.