Odbitne franšize tolčejo vinarje

Kljub stalnim obljubam in vse hujšim vremenskim ujmam Slovenija še vedno ni vzpostavila sistema celovitega zavarovanja kmetijskih pridelkov, zaradi tega pa trpijo predvsem vinarji

Slovenija je vse bolj pod vplivom vremenskih ekstremov. Milim zimam sledijo suše ali pa dolga deževna obdobja, zaradi katerih se veča gospodarska škoda. Že leta 2007 je mednarodna konferenca o podnebnih spremembah natančno napovedala smer sprememb. Globalne temperature so se v zadnjih 100 letih povečale za 0, 74 stopinje, povprečna temperatura pa je zrasla za 0,94 stopinje. V 21. stoletju se bodo povprečne poletne temperature v južni Nemčiji, Švici, Avstriji, Češki republiki, severni Italiji in Sloveniji dvignile za 3,5 stopinj v primerjavi z obdobjem 1961 – 1990. Celo v zgornji Avstriji lahko v tem stoletju pričakujejo, da se bodo poleti temperature nad 30 stopinjami zadrževale v obdobjih več kot 20 dni vsaki dve leti in ne vsakih 20 let, kot doslej. Vse to bo povzročilo, da bo ob koncu stoletja celo v Alpah samo še 30 odstotkov sedanjih smučarskih terenov pod snegom. Poletja bodo vedno bolj nepredvidljiva: priče bomo vse hujšim nevihtam in toči, ki lahko v ekstremnih primerih 'proizvede' tudi kepe, velike kot nogometna žoga.

To smo lahko nedavno videli tudi 13. junija, ko je nekaj pred deseto uro zjutraj začela v Piranu in okolici padati huda, kot oreh velika toča. Neurje je zelo prizadelo večino kmetovalcev v slovenski Istri. Toča je povzročila škodo v sadovnjakih, oljčnikih, vinogradih in vrtovih. Prizadetih je bilo tudi več sto hektarjev vinogradov. Najhuje je bilo predvsem na Purissimi (Miljski hrib) kjer je toča v celoti uničila 50 hektarjev vinogradov znanega pridelovalca izjemno kvalitetnih slovenskih vin - Vinakoper. Vseh prizadetih površin je bilo še več: 250 hektarjev, kar je približno polovica vseh vinogradov Vinakoper. Prav zato bo letos na mizah v Sloveniji in doma veliko manj refoška, malvazije, pinota, merlota in caberneta, ki ga pridelujejo iz visoko kvalitetnih trt na Purissimi in drugih legah Vinakoper, ki v zadnjih letih dobivajo vse več priznanj in nagrad na domačih in mednarodnih ocenjevanjih vrhunskih vin. Strokovnjaki so potrdili, da so številne 10 do 15 let stare trte zaradi velikih kosov toče, ki so prizadele Purissimo in druge lokacije tega pridelovalca vin, povsem uničene.

Vse to seveda ne bi bilo tako hudo, če bi v državi obstali tisti mehanizmi za zaščito pred točo in njenimi posledicami, ki jih država neprestano obljublja, vendar ne vzpostavi. Raketne zaščite proti toči v Sloveniji ne poznamo več, letalska pa je prav tako v povojih, ker od dveh predvidenih letal niti eno ni v funkciji. Čeprav je kmetijsko ministrstvo za letalsko obrambo pred točo pravočasno zagotovilo slabih 58.000 evrov, letalo, ki bi moralo biti v zraku že od 15. junija, nima papirjev za vzlet. Vzrok je zamuda vlade pri potrditvi sklepa in še zastoj zaradi ugotovitev agencije za kemikalije, češ da so snovi, ki jih uporabljajo proti toči, nevarne za zdravje.

Toda še večji problem je dejstvo, da v Sloveniji še zmeraj nimamo delujočega, za pridelovalce kmetijskih proizvodov finančno vzdržnega sistema zavarovanj. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sicer omogoča tudi sofinanciranje mrež proti toči in 50-odstotno subvencioniranje zavarovalnih premij za zavarovanje kmetijske škode, toda zaradi še zmeraj visokih stroškov ta pomoč države za večino pridelovalcev ni sprejemljiva. V obdobju od leta 2003 do leta 2007 je zato skupna škoda po cenitvah izgube pridelka in dohodka znašala več kot 280 milijonov evrov. Država pa je za ublažitev teh posledic namenila okrog 76 milijonov evrov oziroma okoli 15 milijonov evrov na leto.

Kje je problem, je za Delo ob toči pojasnil že Nevjo Pucer, direktor Vinakoper. »Že tri leta, odkar so spremenili način zavarovanja kmetijskih pridelkov in odbijajo franšizo, vinogradov nimamo zavarovanih. Cene so previsoke.« Prav zato bodo hrastovi sodi v častitljivi, iz peščenjaka zgrajeni kleti Vinakoper v Kopru, v kateri je prostora za veličastnih sedem milijonov litrov vina, letos veliko bolj prazni. Prav v tej kleti se namreč starajo imenitni primerki refoška, malvazije, rumenega in sladkega muškata, chardonnaya, merlota, cabernet sauvignona, sivega pinota in drugih vrhunskih vin. Toda brez trgatve, za katero je prezgodaj 'poskrbela' letošnja toča letos ne bo kaj prida pridelka in ne dobrih vin. Toča bo prizadela tudi dve liniji najprestižnejših vin, ki niso naprodaj v trgovskih centrih, predvsem vrhunska vina iz gastronomske linije Capris ter vina, ki zorijo v barik sodčkih iz Linije Capo d'Istria in predstavljajo res pravo posebnost enega od najbolj prestižnih pridelovalcev slovenskih vin.

Pri tem pa ne gre samo za vino, čeprav bi si pridelava vina v Sloveniji, ki se rada razglaša za vinsko deželo, zaslužila še posebno skrb. Ob zadnji toči v Sloveniji je bilo namreč prizadetih tudi 180 hektarjev polj in njiv z vrtninami. Enake težave pestijo ostale pridelovalce. Lastniki gozdov večinoma nimajo zavarovanih, saj bi morali za premijo odšteti skoraj toliko, kot je na trgu vreden gozd. Sadjarji bi morali za premije (kljub 50-odstotnemu financiranju države) odšteti okoli 20 odstotkov svojega donosa – kar je vsota, ki presega njihov zaslužek. Zavarovanje bi lahko bilo seveda nižje, če bi bilo zavarovancev več, vendar je danes zavarovanih le 35 odstotkov površin.

Kar se zato na prvi pogled zdi kot smola posameznega pridelovalca vin – češ, sam si je kriv, kaj pa se ni zavaroval – se tako v resnici pokaže kot sistemska napaka. Napaka države. Prav zato bi bilo potrebno tudi težave vinarjev rešiti sistemsko – z veliko večjo pomočjo države in na koncu z obveznim zavarovanjem, vzpostavitvijo vzajemne kmetijske zavarovalnice ali rizičnega sklada. To je tudi razlog, da se številne evropske države odločajo za državne zavarovalni sisteme, ki pa so v Evropi še vedno zelo daleč od celovitega sistema zavarovanja pridelkov, kot ga poznajo v ZDA in Kanadi in še nekaterih drugih državah. V Evropski uniji se države članice z izvajanjem zavarovanj kmetijske proizvodnje soočajo s podobnimi težavami kot v Sloveniji, to je z visoko stopnjo tveganja in slabimi zavarovalno-tehničnimi rezultati. Posamezne države članice imajo različne sistemske rešitve, ki pa bi lahko bile primerne tudi za Slovenijo. Evropska komisija sicer države vzpodbuja, da razvijajo svoje zavarovalne sheme v tej smeri, vendar doslej še vedno ni bila sposobna predlagati kakšne celovite rešitve, ki bi bila vsaj podobna ameriškemu vzoru. V Evropi se v zadnjem času sistem celovitega zavarovanja pridelkov uporablja predvsem v Španiji in na Portugalskem. Namesto zavarovanja preko različnih zavarovalnic so pridelki zavarovani v posebni državni shemi, izplačilo pa sledi takoj po tem, ko kmetovalca prizadene neka naravna nesreča.

Španija bi bila za Slovenijo zelo dober vzor, saj ima najbolj razvit sistem tovrstnih zavarovanj. Izvajanje kmetijskih zavarovanj poteka pod okriljem sozavarovalnega poola AGROSEGURO, v katerega je vključenih šestdeset zasebnih zavarovalnic, vsaka s svojim sorazmernim deležem. AGROSEGURO kot oblikovalec zavarovalnih produktov spremlja in združuje poslovanje vseh zavarovalnic na tem področju v sodelovanju z agencijo ENESA kot delom Ministrstva za kmetijstvo (v slovenskem primeru je to Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja) in CCS (konzorcij v sklopu Ministrstva za finance), prek katerega imajo pod okriljem države urejeno pozavarovanje. Glede na posamezne kulture so zavarovalne premije sofinancirane od 20 do 44 odstotkov. Poglavitna nevarnost, ki se lahko zavaruje, je prav toča. In prav na ta primer organiziranja zavarovanj je že pred nekaj leti – očitno zaman – v svojem magistrskem delu opozarjala Marija Žamut.

V Avstriji na tem področju deluje vzajemna kmetijska zavarovalnica, ki so jo leta 1947 ustanovile komercialne zavarovalnice, ki so se do takrat posamično ukvarjale tudi z zavarovanjem kmetijskih kultur proti toči in mrazu ter so beležile predvsem negativne rezultate. Okoli 95 % zavarovanj se sklene preko AMA (Agramarkt Austria), ki opravlja podobno funkcijo kot Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja. Sofinanciranje zavarovalnih premij je v višini 50 odstotkov, in sicer 25 odstotkov s strani regije in 25 odstotkov s strani države. Grčija je edina država EU, kjer so vsa zavarovanja kmetijske proizvodnje obvezna. Zavarovalni sistem pokriva celotno državo, zavaruje pa se lahko vse pridelke z nekaj omejitvami. Najboljši sistem je seveda v ZDA, kjer poznajo poleg zavarovanja proti toči in zavarovanja donosa tudi zavarovanja zoper različne škode (MPCI), ki jih zagotavlja in po potrebi doplačuje državna zavarovalnica.

Prav zato, ker v Sloveniji takšnega celovitega sistema nimamo, se enake zgodbe o toči ponavljajo iz leta v leto. Poglejmo samo en primer. Že leta 2007 je takratni minister Ciril Smrkolj dejal naslednje: »Kmetje si ob tako nizkih odkupnih cenah, ki ne pokrivajo niti stroškov pridelave, ne morejo privoščiti plačila visokih premij za zavarovanje.« Istočasno se je skupaj z župani zavzel za to, »da naj se letalska obramba pred točo razširi na vsa območja, kjer so neurja s točo najpogostejša.«  In kje smo danes? Pet let zatem so letala še vedno na tleh, toča tolče vse huje, država pa težave vinarjev in ostalih prizadetih še vedno gasi le z občasnimi 'gasilskimi ukrepi'. Pri vsem skupaj ne gre samo za lenost države, pač pa za načrtno sabotiranje ukrepov, ki bi lahko edini omogočili boljše pogoje za poslovanje vseh kmetijskih proizvajalcev. Država s svojo 'lenobo' varčuje – toda na račun vse bolj obubožanih kmetov in vinarjev. In to celo vlada, v kateri je (znova) tudi SLS, ki naj bi še posebej skrbela prav za interese vse bolj obubožanih kmetov in kmetijskih pridelovalcev.

Da gre za procese, ki trajajo že stoletja in so se zaostrili prav v zadnjih letih, nam dokazuje tudi pogled v preteklost. Že leta 1848 so Novice zapisale, da je »v Istri vinogradnikov trud prenekatero leto povsem odveč«, kajti »zdaj v tem, zdaj v drugem predelu Istre je klestila toča«. Po razsodbi pisca je bilo krivo to, »da so Istrani izsekali vse gozdove, ki so nase vlekli slab zrak«. Vinogradnikom je svetoval, naj vendarle pristopijo k 'Tržaškemu društvu' zoper škodo, ki jo povzroča toča. Danes, 164 let pozneje dobro vemo, kateri 'slab zrak' povzroča vse to, kar nas preganja: klimatske spremembe, za katere je v 90 odstotkih odgovoren prav človek. Toča je zato res bila in bo, toda toča ki pada danes, je vse bolj tudi delo slabih navad in 'slabega zraka' naših tovarn in avtomobilskih izpuhov. Prav zato so tudi toče postale tako pogoste, da posamezne zavarovalnice ne morejo več uspešno zavarovati pridelkov. Zavarovalnicam se posel preprosto ne izplača, ker so škode zmeraj večje od pobranih premij, za kmete pa je zavarovanje predrago in daleč presega donos njihovih pridelkov. Edina rešitev je to, kar so prvi patentirali v ZDA: sistem celovitega zavarovanja pridelkov. Čimprej, tem bolje. Ker zgolj zvoniti po toči, kot kaže primer uničenih vinogradov Vinakoper, je zagotovo - prepozno.