Tomo Križnar: "Tisti, ki dejansko imajo moč, so se dogovorili, kako bodo razdelili Sudan in njegova naravna bogastva, predvsem nafto in vodo."

Sudan in Južni Sudan sta v začetku avgusta dosegla sporazum o delitvi dohodkov iz naftne industrije. Bo nasilja po vašem sedaj kaj manj?

Obe državi neznosno trpita zaradi zaustavitve pretoka nafte, o čemer sem se lahko pred štirinajstimi dnevi prepričal tudi sam. V državi, ki sama črpa nafto, liter bencina stane sedem dolarjev. Ne verjamem, da se bodo razmere umirile, vsekakor pa bi bilo fantastično, če bi se sklenjeni dogovor uresničil.

Enako, kot bi bilo fantastično, če bi sudanskega predsednika Omarja Al Baširja privedli na mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu. Trenutno je na seznamu obtožencev ...

Ko ga svetovni voditelji ne bodo več potrebovali, ga bodo predali. Za zdaj je zaščiten in lahko še naprej bombardira dva milijona golih, nedolžnih in lačnih prebivalcev v provincah Darfur, Abjej, Nubske gore in Modri Nil.

Zadnje čase opozarjate, da bi ravno med olimpijskimi igrami morali ustvariti pritisk na svetovne voditelje. Kako vam uspeva?

Kot edina priča lačnim, bombardiranim, nedolžnim ljudem sem z območja trenutno najhujše humanitarne krize pošiljal poročila vrsti aktivistov v Ameriki in Evropi. Mislim, da so Američani naredili največ. Ravno trenutni obisk ameriške zunanje ministrice Hillary Clinton v različnih afriških državah je pripomogel, da so se v Sudanu dogovorili glede določanja cene nafte. Vendar se morata za prave spremembe dogovoriti Amerika in Kitajska. Sta glavni odločevalki, ki bosta odločali tudi, kaj bo z žrtvami na državnih mejah.

O dogajanju v Sudanu ste posneli film, George Clooney je o razmerah poročal v ameriškem kongresu in protestiral pred sudanskim veleposlaništvom, kjer so ga nato aretirali ... Kje so ob vsem tem prizadevanja političnih odločevalcev?

Tisti, ki dejansko imajo moč, so se dogovorili, kako bodo razdelili Sudan in njegova naravna bogastva, predvsem nafto in vodo. Vseeno pa jim je, kaj se bo zgodilo s plemeni. Danes ne potrebujemo več sužnjev. Včasih so bili cenjeni kot delovna sila, danes delajo stroji, štejejo pa surovine. Le civilizirane družbe razumejo, da gre pri tej krizi za vse nas in da moramo kljub novim tehnologijam poskrbeti za človečnost. Gospodarji vojn nimajo razvojnih vizij, zanima jih samo dobiček, kar je ubijalsko za človečnost in vodi v vojne do iztrebitve.

Z organizacijo HOPE v Sudanu že tri leta civilno prebivalstvo opremljate s kamerami. Koliko jih je trenutno tam?

Več kot 600. Prebivalci sami snemajo in v svet pošiljajo posnetke grozodejstev, ki so jim izpostavljeni. Morda bo na ta način človeštvo dojelo, da smo tu zaradi višjih interesov, kot so zgolj zabava in olimpijske igre.

Imate torej še dovolj optimizma.

Ja, ker sem bil pred dvema tednoma s temi ljudmi. In tam, kjer je najtežje, na tem žrtveniku, vedno najdem več idealistov in entuziastov kot v razvajeni, scrkljani in vsega prenažrti Evropi.