Revizija

Ali je mogoče – še zlasti v tako heterogeni skupnosti, kot je Evropska unija – oblikovati skupen pogled na preteklost? In to z resolucijami, različnimi izjavami in spominskimi dnevi. Ne enih, ne drugih in ne tretjih res ne manjka, ne splošnih in ne takih, ki zadevajo posamezne države oziroma režime, od frankizma do grških, portugalskih in drugih diktatur, tja do »holodomora« (spomina na stalinistično zrežirano veliko lakoto v Ukrajini v tridesetih letih). Še zgodovinarju se ni ravno lahko prebiti skozi vse te silne papirje in močno dvomim, da imajo pregled nad njimi najvišji evropski funkcionarji in člani organov, ki so jih sprejemali. Če bi vrh EU in članice vso to papirologijo jemali resno, potem ni popolnoma nobene možnosti, da bi skupnost preživela, saj bi se v prizadevanjih po resolucijsko poenoteni preteklosti preprosto zadušila. Tako kot se že dolgo duši Slovenija. Še bolj dvomim, da ob vsej inflaciji resolucij in izjav tisti, ki dokumente sprejemajo, v resnici poznajo zgodovino dogajanja. Ob taki množici tudi ni čudno, da je v dokumentih in med njimi vse polno protislovij. Še manj čudno je, da jih posamezne države jemljejo in upoštevajo po samopostrežnem načelu. Slovenski in vzhodnoevropski desnici je zlasti pri srcu resolucija evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta 2. aprila 2009, o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je nadgradnja deklaracije z dne 23. septembra 2008 o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. Že pred tem, leta 2006, je skupščina Sveta Evrope sprejela resolucijo o potrebi po mednarodni obsodbi komunističnih totalitarnih režimov in še nekaj drugih podobnih aktov. Naj spomnim le še na resolucijo 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih sistemov, ki jo je leta 1997 slovenska desnica skušala izrabiti za sprejetje zakona o lustraciji, čemur je s prepričljivimi političnimi in pravnimi argumenti v pismu parlamentu nasprotoval tedanji predsednik Milan Kučan.

Čeprav v resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu piše, da je treba dan spomina na žrtve totalitarizmov zaznamovati dostojanstveno in nepristransko (with dignity and impartiality), je v praktični uporabi resolucija iz leta 2009 v resnici zreducirana zgolj na spomin na žrtve »komunističnega totalitarizma«. V slovenski izvedbi dodatno še na enačenje slovenskega socializma –»totalitarizma«, ki naj bi seveda trajal do leta 1990 – z vzhodnoevropskim, na vzpostavljanje protikomunizma kot »vrednote« ne glede na obdobje (torej zapiranje in mučenje komunistov v kraljevini Jugoslaviji, ki sta ga izvajali politična policija in oblast, protikomunistični, to je protipartizanski boj med drugo svetovno vojno, v Sloveniji sicer redki pojavi disidentstva v povojnih desetletjih in prizadevanja za demokracijo in samostojnost v osemdesetih letih so danes enaka »vrednota«). V ozadju je prozoren namen prikrivanja kolaboracije s fašističnimi in nacističnimi okupatorji ter sprejemanja in posnemanja njihove ideologije.

V resolucijah o totalitarizmih se ne omenjajo žrtve atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, z bombnimi napadi izbrisani Dresden, milijoni izstradanih nemških vojnih ujetnikov.

Večina resolucij je nastala na predlog vzhodnoevropskih držav z namenom, da bi jih kot splošno evropsko »resnico« uvozili nazaj in prelili v konkretne lustracijske in druge ukrepe. Zahodnoevropske države so to sprejemale, ker jim je v prevladujoči desničarski Evropi to ideološko ustrezalo. Tudi zaradi slabe vesti, ker so vzhodnoevropske države v času vzpona nacizma, druge svetovne vojne in hladne vojne pustile na cedilu. V resolucijsko skonstruirani zgodovini so se njihove kupčije s fašističnimi in nacističnimi državami, ki se prav nič ne razlikujejo od Stalinovih, izgubile. Prav tako njihova krvava suženjska in kolonialna preteklost, katere žrtev je bilo bistveno več kot žrtev stalinizma in nacizma. Čeprav so naklonjene resolucijski zgodovini, pa vsakič znova potegnejo mejo. Holokavst kljub prizadevanjem politikov iz vzhodnoevropskih držav za izenačenje žrtev ostaja nedotakljiv, neprimerljiv z drugimi zločini in genocidi, njegova »posebnost« mora biti priznana in pika! Tako je zapisano tudi v resoluciji o totalitarizmih.

Evropski interpretaciji zgodovine odločno nasprotujejo ruski zgodovinarji, opozarjajo na ideološko reduciranje konfrontacije med Zahodom in ZSSR na boj med demokracijo in komunizmom. Kot pravi Natalija Naročnicka, je bilo to potrebno zato, da bi se utemeljila pravnomočnost zamenjave druge svetovne vojne, ki jo je ZSSR dobila, s posledicami hladne vojne, ki jo je ZSSR v vlogi nosilca komunistične ideje izgubila. V ozadju so v resnici geostrateški razlogi, saj – kot dodaja – so se po letu 1990 Združene države Amerike in zveza Nato same usmerile na Vzhod, in to natančno po sledovih in celo po urniku nacistične Nemčije (objavljeno v Velike vojne 20. stoletja).

Poplava resolucij o evropski zgodovini seveda tudi omogoča, da oblasti v posameznih državah nevšečne resolucije ignorirajo. V slovenskem primeru se na primer ignorira praznovanje konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom, oblasti pa se obnašajo, kot da evropski parlament ob 60. obletnici zmage ni sprejel tudi resolucije o koncu druge svetovne vojne (European Parliament resolution on the 60th anniversary of the end of the Second World War), v kateri izraža hvaležnost vsem, ki so prispevali k zmagi nad nacizmom, še posebej pa ZDA, Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi. Čeprav je v resoluciji tudi zapisano, da se je v nekaterih vzhodnoevropskih državah tiranija obnovila pod stalinistično Sovjetsko zvezo, je za potrebe slovenske desnice to veliko premajhna koncesija, ker Slovenija pač ni omenjena med njimi. Še bolj se ignorira okvirni sklep sveta EU iz leta 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi, ki se tudi navaja kot eden temeljnih aktov, na katerih temelji resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu. Zakonsko obvezujoči sklep sveta EU med drugim definira kazniva dejanja, povezana z rasizmom in s ksenofobijo, in zahteva, da se kaznuje javno spodbujanje k nasilju ali sovraštvu, usmerjenemu proti skupini ljudi, opredeljeni glede na raso, barvo kože, vero, rod ali nacionalno ali etnično pripadnost, ali proti članu te skupine. Le kaj je za Slovenijo in tudi EU danes pomembnejše: spomin na »komunistični totalitarizem« ali kazensko preganjanje Majerja in »majerjev« zaradi načrtnega spodbujanja sovraštva in ksenofobnih izjav ter zapisov o državljanih neslovenskega rodu, o izbrisanih, o ravnanju z Romi pa o referendumih o pravicah manjšin …?

Podobno kot drugi dokumenti tudi resolucija evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu ni imuna proti protislovjem. Poudarja, da »zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno«; da »objektivna zgodovinska poročila ne obstajajo«; da »noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine, ker ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni«; da se »uradne politične razlage zgodovinskih dejstev ne bi smele vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih; ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost«. Hkrati pa resolucija postavlja presenetljivo trditev, »da Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino«. Torej težava ni v evru, skupni fiskalni in davčni politiki, stopnji integracije, obliki predstavniške demokracije, birokratizaciji, pomanjkanju evropske identitete itd., ampak v zgodovini! Kako domače in hkrati nevarno zveni trditev o »enotnem pogledu na preteklost«, na katero sta pred nedavnim opozorila pisca Claus Leggewie in Horst Meier (Why the EU’s »harmonization machine« should stay away from history).

Kaj je za Slovenijo in tudi za EU danes pomembnejše: spomin na »komunistični totalitarizem« ali kazensko preganjanje »majerjev« zaradi načrtnega spodbujanja sovraštva in ksenofobnih izjav?

Ali naj celotna Evropa pri poenotenju pogleda na zgodovino sledi (z zavezniške strani vsiljenemu) nemškemu zgledu? Nekateri zgodovinarji Nemčijo že dolgo navajajo kot zgled dobrega preseganja razlik in »harmonizacije« pogleda na preteklost (no, »Gleichschaltung« je bila Nemcem tako ali tako vedno v krvi). V zadnjem času jih kot zgled vidi recimo Timothy Garton Ash, ki hvali nemške »standarde« pri premagovanju preteklosti in jih primerja s slavnimi nemškimi standardi v industriji (Timothy Garton Ash: Germany can show reborn Arab nations the art of overcoming a difficult past). A kam je pripeljalo to vsiljevanje pogleda na zgodovino najprej zmagovalcev v vojni Zahodni Nemčiji, nato po združitvi pa Zahodne Nemčije Vzhodni? Neonacizem je v Nemčiji zadnja leta živ, kot ni bil še nikoli, ilegalne skupine neonacistov so pobile vsaj deset priseljencev, zagrešile pretepe in druge oblike nasilja, podtikale požare, nemške obveščevalne službe pa so leta poročale, da »niso zaznale nobenih struktur desnega terorizma« (glej: Michael Birnbaum: Germany refocuses on neo-Nazi threat).

Ideološki obračuni s komunizmom, konec politike »multi-kulti« in boj proti islamizmu (pod pretvezo terorizma) so za desnico na Zahodu pomembnejši kot nevarnost oživljenega fašizma, ki se je udomačil že v številnih evropskih državah. In bil sprejet kot »normalen«, celo dobrodošel za uresničitev nekaterih političnih ciljev, podobno kot v tridesetih letih, ko so z veseljem sprejemali njegove obračune z levico, katoliški cerkvi pa je Mussolini dal Vatikan kot nekakšno versko državo. Ta je postala središče svetovnega katolicizma, »državnost« pa zlorablja za krepitev političnega in ekonomskega vpliva v svetu in znotraj posameznih držav. V tridesetih letih je šlo, enako kot gre danes, za prepričanje, da se dá fašizem najprej izkoristiti in nato zavreči. Še enkrat napačna kalkulacija!

Položaj je precej podoben tistemu iz časov pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama, ko so bile generacije vzgajane v militarizmu in revanšizmu, le da je danes to bolj prikrito.

In kaj se je v resnici zgodilo v tridesetih letih? V številnih državah so bili na oblasti desničarski, fašistični, diktatorski ali vsaj avtokratski režimi, v Nemčiji pa nacionalsocializem. Tudi v državah, ki so ohranile demokracijo, so bila fašistična in skrajno desničarska gibanja zelo močna, to se je hitro pokazalo med vojno (npr. Francija, Norveška). V vsej Srednji in Vzhodni Evropi je bila demokratična država le Češkoslovaška, ki je imela tudi dobro oboroženo vojsko in sistem utrdb v Sudetih. Hitler je Sudete (večinoma naseljene s trimilijonsko nemško manjšino) zahteval zase. V obrambni vojni proti Nemčiji je bila Sovjetska zveza pripravljena podpreti Češkoslovaško, a ta v vojno ni hotela vstopiti brez podpore Velike Britanije in Francije, s katerima je imela sklenjen obrambni sporazum. Državi pa sta jo izdali, 29. septembra 1938 so brez navzočnosti Češkoslovaške Neville Chamberlain, Benito Mussolini in Édouard Daladier podpisali münchenski sporazum s Hitlerjem in mu izročili Sudete. V češki in slovaški historiografiji je bil za sporazum še v devetdesetih letih dosledno uporabljan izraz »münchenska izdaja«, z evropskim resolucijskim pogledom na zgodovino pa so ta izraz opustili, ker je pač neprijeten za Veliko Britanijo in Francijo. Obe državi sta že nekaj mesecev prej zgolj opazovali, kako je Hitler priključil Avstrijo. Seveda se Hitler ni zadovoljil niti s Sudeti. Iz Slovaške je naredil kvizlinško državico, iz preostanka Češkoslovaške pa protektorat. Pri plenjenju sta z njim družno sodelovali Poljska in Madžarska, ki sta danes poleg baltskih držav najbolj goreči zagovornici resolucij o totalitarizmih. V besedilih seveda zato o tem ni niti besedice. Pred desetletjem ali kaj takega sem bil po naključju navzoč, ko so v Varšavi slovesno odkrili enega od mnogih spomenikov maršalu Pilsudskemu. Pilsudski je za Poljake narodni junak, čeprav je bil po večini zgodovinskih sodb diktator ali vsaj avtokrat in si je prizadeval za veliko Poljsko (tudi po njegovi smrti leta 1935 je Poljska ohranila avtoritarni režim). Saj poznamo še danes aktualno bistvo: domači diktator je OK, samo da nam ne vladajo tujci. Po münchenskem sporazumu je sledil še dogovor na Dunaju, po katerem so si Poljaki vzeli t. i. Češkoslovaško Šlezijo oziroma mesto Češki Tešin (Český Těšín) s širšo okolico (enake aspiracije so ves čas med obema vojnama imeli tudi do drugih ozemelj, v najblažji obliki naj bi nastala nekakšna vzhodno-srednjeevropska federacija pod poljsko prevlado). Tudi Madžari so si vzeli tretjino Slovaške. Poljakom se je septembra 1939 z napadom Nemčije in nato Sovjetske zveze zgodilo zgolj tisto, kar so prej doživeli Čehi in Slovaki in pri čemer so sami sodelovali. Poskušali pa so že prej; po prvi svetovni vojni, v letih 1919–1921, so na primer v protirevolucionarnem navalu boljševiški Rusiji hoteli iztrgati Litvo, Belorusijo in Ukrajino ter še nekatera ozemlja, pa se jim vojaško ni izšlo in so Rdečo armado komajda ustavili pred Varšavo.

Münchenski sporazum je bil torej v resnici prvi pakt s Hitlerjem. Sklenile so ga zahodne države in šele to je pripeljalo do pakta Molotov-Ribentropp (Hitler-Stalin, kot se popularno imenuje). Tudi Sovjetska zveza, ki je imela, podobno kakor Velika Britanija in Francija, s Češkoslovaško sklenjenih več vojaških pogodb, ga je doživela kot izdajo, saj bi Češkoslovaško družno lahko ubranili. V sporazumu je Stalin videl namero Zahoda, da si v nadaljevanju tudi sovjetska ozemlja razdeli s Hitlerjem, zato je deset mesecev kasneje, 23. avgusta 1939, z njim sklenil dogovor o nenapadanju. S tem je Hitlerju omogočil napad na Poljsko in sam nato sodeloval v delitvi te države, hkrati pa preprečil vojaško zavezništvo Nemčije in Japonske proti Sovjetski zvezi. Avgusta 1938 so namreč že potekali spopadi na meji med Mandžurijo, ki so jo zasedli Japonci, in Sovjetsko zvezo, Rdeča armada pa je pohod japonske vojske na sovjetsko ozemlje ustavila na reki Kalkin Gol v Mongoliji in Japonce strahovito porazila. Pakt Hitler-Stalin je bil plod geostrateškega preigravanja, ki sta ga zakrivili predvsem Velika Britanija in Francija, upajoč, da se bosta Sovjetska zveza in Nemčija obrnili druga proti drugi in se vojaško izčrpali. V tej smeri je delala vsa njuna diplomacija. Precej sprevrženosti je potrebne, da nekdo v tem datumu vidi simbolni in usodni datum, primeren za obujanje spomina na totalitarizme. Velika Britanija maja 1942 ni imela nobenih težav pri sklenitvi političnega in vojaškega zavezništva s stalinistično Sovjetsko zvezo, ki naj bi trajalo še 20 let po vojni. Enako velja za ZDA, s čimer je nastala protifašistična koalicija, Sovjetska zveza pa je nosila težo boja v Evropi in vstop v to koalicijo plačala z milijoni žrtev. Churchill je oktobra 1944 na četrti konferenci s Stalinom v Moskvi, v navzočnosti ameriškega predstavnika Averella Harrimana, Stalinu v preizkušeni kolonialni maniri ponudil delitev interesnih sfer v Jugovzhodni Evropi. Dogovor se je iz več razlogov po vojni izšel le deloma. Konferenci velikih treh v Teheranu decembra 1943 in februarja 1945 na Jalti, pa tudi potsdamska konferenca (v spremenjeni sestavi) avgusta 1945 so Sovjetski zvezi priznale interesno sfero v Vzhodni Evropi, skupaj s Poljsko, katere vzhodno ozemlje je po paktu Hitler-Stalin ostalo Sovjetski zvezi, kar so ji zahodni zavezniki prav tako priznali (je pa Poljska za kompenzacijo dobila nemška ozemlja na zahodu). Velika Britanija in ZDA so z veseljem sprejele koncept veta v Varnostnem svetu OZN, ki ga je predlagala Sovjetska zveza in ki je omogočil in omogoča še danes, da zmagovalci v drugi svetovni vojni vladajo svetu po svoji podobi in na podlagi medsebojnih dogovorov in kupčij.

Tole, kar sem zapisal, je ali bi moralo biti v vsakem učbeniku. Koliko je kjerkoli v Evropi in tudi v Sloveniji del splošne izobrazbe, seveda lahko razpravljamo. Bojim se, da ne prav dosti. V Vzhodni Evropi so v nekaterih državah pisanje učbenikov prevzeli razni protikomunistični centri in inštituti. Učbeniki, zlasti za domovinsko in državljansko vzgojo in podobne predmete, so tam kombinacija neprebavljivih definicij boljševizma, stalinizma, totalitarizmov in podobnih zadev z dodanimi odlomki o takem ali drugačnem trpljenju pod komunizmom, vse skupaj pa je začinjeno s komaj prikritim sovraštvom do Rusov (pod plaščem okupatorske Sovjetske zveze). Če k temu dodamo še medije in ustno izročilo, je položaj precej podoben tistemu iz časov pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama, ko so bile generacije vzgajane v militarizmu in revanšizmu, le da je danes to bolj prikrito.

V resolucijah o totalitarizmih se ne omenjajo žrtve atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, z bombnimi napadi izbrisani Dresden, milijoni izstradanih nemških vojnih ujetnikov. Ne omenjajo se čisto resni pogovori Stalina s Churchillom in Rooseveltom na teheranski konferenci o tem, da bi po vojni brez sojenja pobili od 50 do sto tisoč vodilnih Nemcev (kar je Churchill nazadnje zavrnil), niti dogovori o množični preselitvi nemških manjšin iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki so temeljili na upoštevanju načela kolektivne krivde. Seveda se tudi ne omenja, da niti zahodne države niti ZDA nimajo nobenih zadržkov glede sodelovanja z najhujšimi diktatorji, če je to v njihovem političnem ali gospodarskem interesu.

V tridesetih letih je šlo in še danes gre za prepričanje, da se dá fašizem najprej izkoristiti in nato zavreči. Še enkrat napačna kalkulacija!

Evropski resolucijski pogled na zgodovino je poln lepih in vzvišenih besed. Ko pa vsa ta besedila in izjave zložite skupaj in opravite kritično analizo, se hitro pokažejo desničarska interpretacija zgodovine, pristranskost, bolj ali manj prikrito kazanje vzvišenosti (ki v resnici izhaja iz podzavestnega strahu) nad »barbarsko« Rusijo, vira vsega (totalitarnega) zla. Nacizem je tu zaradi povojne tradicije, »uravnoteženja« in holokavsta, italijanskega fašizma je zgolj za vzorec ali pa še to ne. Evropski resolucijski pogled na zgodovino temelji na prikrivanju in zamegljevanju tistih zgodovinskih dejstev, ki kazijo idealizirano podobo domnevno demokratičnih zahodnih držav. Pri vzhodnoevropskih pa se skuša prikriti zlasti, da so bile v času med obema vojnama zgolj pomanjšana kopija nacionalističnih, imperialističnih in diktatorskih režimov. »Vojna velikanov se je končala, vojna pritlikavcev začela,« je cinično, kot vedno, v začetku dvajsetih let pripomnil Churchill ob ozemeljskih težnjah Poljske in drugih vzhodnih držav in njihovih medsebojnih spopadih.

Recept je preprost in vedno znova vžge. Ko večina ljudi o zgodovinskem dogajanju ne ve nič ali zelo malo, zgodovinska zavest pa je uniformno oblikovana po meri politike, nacionalizmov in ideologij, je čas dozorel za nove diktatorje in za nove vojne. Vse, kar še potrebujete, je gospodarska kriza.

EU ima zelo slabe prognoze za svojo prihodnost tudi brez ukvarjanja z zgodovino. Če pa bo hotela pogled na zgodovino poenotiti skozi prizmo protikomunističnih resolucij o totalitarizmih, prihodnosti zagotovo nima.