Od višine se zvrti

O namišljeni in resnični revščini

Merila politikov, kar zadeva dojemanje bogastva oziroma revščine, so pogosto povsem popačena.

Nekdanji predsednik vlade, sedaj predsedniški kandidat Borut Pahor je pred dobrima dvema letoma potarnal, da „ne more preživeti s svojo plačo“, ki je tedaj znašala 3002 evra neto. Še bolj cinična je nedavna izjava španskega poslanca Guillerma Collarteja, da „komaj shaja s 5100 evri plače“; te besede je izrekel v času rekordne brezposelnosti v svoji domovini. Najnovejši tak primer pa je izjava ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žige Turka (SDS).

V intervjuju za Dnevnikov Objektiv je dejal: „Imam lastno hišo, stanovanje in nekaj prihrankov ter podedovanih nepremičnin. Nič posebnega za nekoga, ki je do petdesetega leta trdo delal.“ Te besede so zbodle sindikalista Gorana Lukiča, saj v Sloveniji marsikdo trdo dela, pa si kljub temu ne more privoščiti lastne hiše ali stanovanja. Po podatkih državnega statističnega urada je junija letos pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živelo približno 273 tisoč ljudi. Po podatkih AJPES-a je imelo junija letos 42.091 ljudi minimalno plačo, ki znaša 763 evrov bruto. Po podatkih, navedenih v Nacionalnem reformnem programu, pa je leta 2010 kar 366 tisoč ljudi ogrožala revščina in so bili socialno izključeni.

„Ali dr. Turk želi povedati, da se vsi ti ljudje ne trudijo dovolj? Da je to, da so pod pragom tveganja revščine, da živijo v revščini oziroma z minimalno plačo, njihova krivda?“ sprašuje Lukič. „Vse očitneje je, da postajata pojma bogastvo in revščina moralni kategoriji. Bogastvo zaradi opravičevanja, revščina zaradi zaničevanja. Pojmi, kot so enakopravnost, pravičnost, socialna država v očeh politikov oziroma političnih funkcionarjev postajajo le del obveznega predvolilnega besednjaka,“ ugotavlja Lukič. Minister Turk pa izjavo za Objektiv pojasnjuje takole: „Odgovor ni bil mišljen cinično, žal mi je, če ga kdo tako razume. Z odgovorom tudi nisem hotel povedati nič slabega o nikomer.“