Primož Krašovec: »Obdobja barbarizma so nujni pogoj za nadaljnjo akumulacijo kapitala.«

V zasebnem sektorju, kjer velja svoboda kapitala in podjetniške pobude in se izvaja despotizem nad delavci, so varčevalni ukrepi veliko lažji, zato so jih že izpeljali.

Zakaj moramo zniževati plače, zmanjševati zaposlenost, socialno pomoč in javni sektor? Kakšna bo naša država po tem? Odgovori dr. Primoža Krašovca, doktorja sociologije in člana Delavsko-punkerske univerze, so se končali z njegovim vprašanjem vsem nam. Zakaj se ne upremo?

Pravijo, da je Slovenija trčila ob resničnost. Zdaj se moramo vsi zavedati, da tako, kot smo živeli doslej, ne moremo več.

Najpremožnejši sloj prebivalstva, to je urbani srednji razred, je še pred petimi leti res lahko prišel do služb in podobno. Ampak upravičeno je, da ljudje pričakujejo, da bodo, če končajo fakulteto, prišli do službe in si uredili življenje, vredno človeka v Evropi 21. stoletja. Sporno je, da se skuša ljudem dopovedati, da dostojno meščansko življenje ni več legitimno. Ne pove pa se, da je ravno ta barbarizem, pred katerim je pred sto leti svarila Rosa Luxemburg in ga v Sloveniji še ne doživljamo toliko kot v sredozemskih državah, nujni pogoj za omogočanje nadaljnje akumulacije kapitala. Da bi lahko kapitalizem izšel iz recesije, mora uničiti precej neproduktivnega ali zaostalega fizičnega kapitala, precej razbiti življenjsko raven, socialne in delavske pravice in narediti trg delovne sile zadosti prožen, da bi zvišal stopnjo dobičkonosnosti, ki bi omogočila nadaljnje naložbe, rast, razvoj.

V Sloveniji precejšen delež ljudi še vedno živi razmeroma dobro. Mlade, ki delajo v najbolj fleksibilnih delovnih razmerjih, rešuje na primer premoženje staršev. Se to spreminja?

Moramo razlikovati med Ljubljano in drugimi deli Slovenije. V manjših mestih in na podeželju je bilo uničenje standardov v devetdesetih letih in kasneje precejšnje. Ampak tudi v Ljubljani se blaginja mladih končuje, saj temelji na kreditu. Ne v smislu bančnega kredita, ampak v smislu časovnega kredita premoženja njihovih staršev. V trenutku, ko bodo morali ti zastaviti ali prodati stanovanje, da bodo vnukom plačali šolnino za fakulteto, se bo tudi ta iluzija dobrega življenja podrla.

Ampak kot pravijo, poglejte tiste, ki so že trpeli zaradi krize, obrtnike, gradbene delavce … Ali ni prav, da še drugi zategnejo pas?

Seveda so bili delavci v zasebnem sektorju vsaj do sedaj res neprimerno večje žrtve krize kot recimo v javnem sektorju. Težava je v tem, kako to politično uokvirimo. Vladna ideologija je, da če trpi eden, naj trpi še drugi. Nasproti tej uravnilovki v trpljenju lahko postavimo obratno politično ideologijo. Vsak delavec, ne glede na to, v katerem podjetju ali instituciji dela, bi moral imeti take pravice in tako sindikalno podporo kot najbolje organizirani delavci v javnem sektorju. V časopisih veliko beremo o diktatu trojke, njeni avtoritarni politiki v Grčiji, neposrednem pritisku na grško vlado ali na vlade drugih obrobnih držav, naj režejo v javnem sektorju. Ampak tudi v Grčiji so bili najhuje prizadeti delavci v zasebnem sektorju. To je zato, ker je zasebni sektor že izpeljal varčevalne ukrepe.

V zasebnem sektorju je laže varčevati.

Zasebni sektor je že po definiciji avtokratski, tam po definiciji velja tisto, kar Marx imenuje despotizem v produkciji. V javnem sektorju je teže izvajati varčevalne ukrepe, ker vseeno veljajo neka minimalna pravila, minimalni civilizacijski standardi.

Varčevanje v javnem sektorju omejujejo zakoni.

Tudi kolektivne pogodbe so močnejše. Zato mora v javnem sektorju varčevanje narekovati neka diktatorska trojka. V zasebnem sektorju, kjer velja svoboda kapitala in podjetniške pobude in se izvaja despotizem nad delavci, so varčevalni ukrepi veliko lažji, zato so jih že izpeljali. Zato je še pomembneje ustaviti ta trend ne le v javnem, ampak tudi v zasebnem sektorju.

Vlada pravi, da lahko le gospodarstvo ustvari delovna mesta in dodano vrednost, da bo država sposobna funkcionirati. Država mora gospodarstvu samo omogočiti, da bo ustvarjalo delovna mesta in pošteno plačevalo delavce.

Dokler je kapitalizem dominanten produkcijski način, se nova vrednost dejansko ustvarja le s komercialnimi dejavnostmi. Zdravniške, izobraževalne in druge nekomercialne, iz proračuna financirane storitve so družbeno koristne in nujne za ljudi, a po Marxu nimajo menjalne vrednosti. To ni zagovor kapitalizma, to je njegov temeljni problem, ta delitev na produktivni in neproduktivni sektor. Po naravi kapitalističnega sistema je na primer zdravstvo odvisno od komercialne proizvodnje kozmetičnih izdelkov. Zato je treba kapitalizem odpraviti in ga zamenjati z neko družbeno ureditvijo, v kateri so vse človeštvu koristne dejavnosti neposredno produktivne. Ampak tukaj vlada in večina liberalnih ekonomistov, mislecev in novinarjev meša vzrok in posledico krize. Kriza se ni začela zato, ker bi, kot bi rekel Milton Friedman, javni sektor zadušil možnosti naložb v zasebnem sektorju. Zasebni sektor, najprej finančni in kasneje tudi industrijski, storitveni in trgovski, se je zlomil zaradi svojih notranjih protislovij. Potem je računal na državo, in ta se je zaradi tega zadolžila. Zdaj od nje še zahteva, da poveča proračunski delež za subvencije gospodarstvu in sorazmerno zmanjša delež za socialo in druge »neproduktivne« dejavnosti.

Žalost in depresija, ki sodita med ključne simptome poznega kapitalizma, se pojavita v trenutku, ko ne moremo več, ne kot posamezniki ne kolektivno, vplivati na svoje življenje.

Toda kot pravi Egon Zakrajšek, katerega besede marsikdo rad ponavlja, v Sloveniji sploh nimamo kapitalizma, ampak »pajdaški kapitalizem«.

To je klasična moralistična pozicija, ki izhaja iz neke idealne predstave o tem, kako bi morala prosti trg in idealni liberalni kapitalizem delovati. Izhaja iz od realne zgodovine ločenih predstav o trgu, ki naj bi sam vodil v neko ravnovesje, blaginjo in polno zaposlitev za vse. Zgodovina kaže, da nikakor ni tako. V vseh dobrih 200 letih kapitalizma po industrijski revoluciji je bilo dejansko le eno obdobje blaginje, in še to zelo kratko in na zelo majhnem zemljepisnem območju: po drugi svetovni vojni v Zahodni Evropi, Skandinaviji, ZDA in delno na Japonskem. Večini ljudi večino časa pod kapitalizmom ni bilo prav dobro. Hkrati prosti trg nikoli ni funkcioniral brez velike državne pomoči, brez velikih državnih intervencij. Silicijeva dolina v Kaliforniji, ki se danes navaja kot primer podjetniške iniciative novega kapitalizma, kjer se zamisli neposredno pretvarjajo v zlato, je bila vzpostavljena s Pentagonovim financiranjem. Ameriško ministrstvo za obrambo je želelo ustvariti visoko tehnologijo za potrebe hladne vojne, za prisluškovanje in vohunjenje. Šele ko je bila vsa infrastruktura pripravljena z državnim denarjem, se je to prepustilo podjetniški iniciativi. Ključno politično vprašanje ni, ali država ali trg, saj je država vedno prepletena s trgom, tudi v najbolj neoliberalnih oblikah. Vprašanje je, kakšen del proračuna se namenja za socialne storitve in kakšen del za subvencije kapitalu.

Argument, da v Sloveniji ni pravega kapitalizma, gre skupaj z argumentom, da so v Sloveniji državo ugrabili »strici iz ozadja«, ki, na primer prek javnih razpisov, ropajo državni denar, zaradi česar je treba več vzeti gospodarstvu, to pa duši podjetnike.

To je klasična paranoična teorija, ki jo je izumila ameriška skrajna desnica in jo vztrajno uporablja kot argument proti parlamentarni demokraciji in za ustanovitev nečesa, čemur bi lahko pogojno rekli republika trga. Temelj neoliberalne socialne in politične filozofije je teza, da bodo takoj, ko bomo imeli demokracijo, javne razpise in podobne stvari zlorabile neke fantomske interesne skupine. Seveda, rešitev je, da se odpravijo javni razpisi ali pa celo parlamentarna demokracija in naj vladajo razsvetljene tehnokratske, meritokratske elite.

Za nekatere ukrepe se uporablja argument konkurenčnosti države Slovenije, ki naj bi jo bilo nujno povečati. Na primer s fleksibilizacijo trga delovne sile.

Tudi če privolimo v parametre kapitalističnega razvoja, obstajata dva modela. Ena možnost je investitorje privabljati z visoko izobraženo delovno silo in dobro državno infrastrukturo. Druga pot je zbijanje stroškov delovne sile in tanjšanje države. Potem se ta ne razvija, ampak šiva superge Nike ali sestavlja elektronske komponente. Velik problem, nekateri analitiki temu pravijo prisilni jopič same arhitekture EU, je toga monetarna politika, ki ni dostopna demokratičnemu vplivu, ampak je skoncentrirana v Evropski centralni banki, pa tudi fiskalna politika se čedalje bolj prenaša na evropsko raven. Tako je cena delovne sile edina prilagoditvena spremenljivka, ki ostane državam na obrobju EU, da ohranjajo konkurenčnost z gospodarsko stabilnejšimi državami, Nemčijo, skandinavskimi državami, Nizozemsko. Tudi če sprejmemo okvire kapitalizma, je treba zavrniti fiskalno pravilo in omogočiti neki manevrski prostor, da bodo lahko obsežne državne investicije spodbudile tehnološki preboj.

Ampak ali ne bodo vsi podjetniki več zaposlovali, če jim olajšamo odpuščanje in znižamo stroške dela?

Res bodo podjetniki imeli večje dobičke, če bodo laže odpuščali, če bodo plače nižje in če bodo nižji tudi socialni prispevki. Ampak s tem se hkrati zmanjšuje povpraševanje. Nemčija to recimo rešuje tako, da sicer pritiska na plače in duši notranje povpraševanje, hkrati pa se usmerja v izvoz. Nemška industrija dobičke ustvari v tujini, zato je domače povpraševanje in plačna stagnacija ne skrbita. Da bodo nastala nova delovna mesta, če se znižajo plače, saj se bo lahko denar razporedil med več ljudi, pa je argument, ki empirično ne drži. V zadnjih 30 letih, ki jih mnogi imenujejo obdobje neoliberalizma, so plače stagnirale ali se zniževale v vseh razvitih kapitalističnih državah, v ZDA in v Evropi, tudi v Skandinaviji. Hkrati se zaposlenost ni povečala, ampak se je zmanjševala. Strategija kapitalistov kot razreda posameznih podjetnikov je bila, da vzdržujejo neko za svoje interese idealno stopnjo brezposelnosti, ki se je zdaj na evropski ravni ustalila nekje pri 12 odstotkih.

Tako obstaja rezervna armada delovne sile, ki izvaja zunanji pritisk na plače?

Ni več treba, da so podjetniki zlobneži, ki nižajo plače, ker ta pritisk izvaja sama konkurenca na trgu delovne sile. To je en argument, zakaj zmanjšanje delavskih pravic in nižanje plač ne bo pripeljalo do večje zaposlenosti. Drugi argument je, da kapitalisti, ker so pač kapitalisti, vedno vlagajo tja, kjer so trenutno največji dobički. Če to ni država, v kateri so dobiček ustvarili, ali če to sploh ni njihova osnovna dejavnost, ki je produktivna in ustvarja nova delovna mesta, recimo proizvodnja, bodo vlagali v finance, v eksotične finančne instrumente ali dolgove obrobnih držav EU, saj njihove obresti rastejo. Dokler imajo podjetniki oziroma kapitalisti popolno svobodo pri tem, kaj počnejo z dobički, ni nobenega jamstva, da jih bodo uporabili za ustvarjanje novih delovnih mest.

Spremembe so tudi v sistemu socialnih transferjev. Prejšnja vlada ga je, kot je pojasnila, naredila pravičnejšega. Pri dodeljevanju socialne pomoči se bolj upošteva premoženje ljudi. Nova vlada kritično znižuje zneske transferjev. Spet z utemeljitvijo, da ni denarja.

Gre za poblagovljenje družbenega življenja in življenja ljudi. S skrajšanjem časa prejemanja nadomestila za brezposelnost, z zaostritvijo meril za pridobitev socialne pomoči in z nižanjem zneskov te pomoči ljudi silijo v odvisnost od trga delovne sile. In to v času naraščajoče brezposelnosti. Ljudje, ki so že sicer najbolj na družbenem robu, so potisnjeni v položaj, ko je trg delovne sile njihova edina možnost za preživetje. Isti trg delovne sile, ki jih je že prej izvrgel, torej jih noče ali pa jih ni sposoben absorbirati. S tem ljudi disciplinirajo, hkrati pa samodejno izvajajo pritisk na plače tistih, ki so še dovolj srečni, da imajo službo.

Logika prevzemanja individualne odgovornosti za posameznikovo življenje je prisotna tudi drugod. Za izobrazbo se na primer pravi, da je investicija v posameznikov človeški kapital, s čimer bo postal bolj zaposljiv in nikoli ne bo breme za državo.

To je morda najbolj perverzno cinična od vseh ideologij, ki sva se jih dotaknila. O osebni odgovornosti se začne govoriti na tisti točki, ko vsi, kapitalist, državni uradnik ali delavec v javnem ali zasebnem sektorju, v vsakdanjem življenju čutimo pritisk krčenja gospodarske aktivnosti. Za kaj naj bi posameznik prevzel odgovornost? Za brezvezno kopičenje teh drugorazrednih hipotek na Wall Streetu? Za zlom svetovne trgovine, ki mu je sledil? Za zmanjšanje nemškega izvoza, zaradi katerega je Nemčija pritisnila na dolžniške države, da bi tisto, kar je zmanjkalo pri izvozu, kompenzirala z višjimi obrestmi na dolg? Imamo strukturno znižanje standarda, hkrati pa naj bi plemenitili človeški kapital, da bomo postali bolj zaposljivi. V nekem perverznem preobratu so se popolnoma zamenjali krivci in žrtve, vzroki in posledice. Nazadnje je kriv šolski sistem, ker ne ponuja dovolj za gospodarstvo uporabnih znanj, dejansko pa imamo strukturno brezposelnost. Že pred krizo je Evropa bolj ali manj stagnirala, če ne štejemo kreditno spodbujanih držav. Najvišja stopnja zaposlenosti je bila v času največjega kolektivizma v Evropi, v času keynesianske socialdemokratske države. Takrat so bile univerze avtonomne in humboldtovske. Niso ponujale človeškega kapitala, na njih ni bilo kariernih centrov, nanje se ni izvajal pritisk, naj se podredijo gospodarstvu, a je bila vseeno mogoča polna zaposlenost, kakršna se danes zdi znanstvena fantastika.

Trdite, da financializacija družbe in politika človeškega kapitala vodita v formalno discipliniranje duše. Kaj to pomeni?

Zaradi fleksibilizacije trgov delovne sile je čedalje več ljudi v nerednih delovnih razmerjih, delajo honorarno ali kot samostojni podjetniki, zato so tudi fizično ločeni od sodelavcev in so kot taki vedno bolj atomizirani. Hkrati gre za razkroj temeljnih družbenih vezi z uničevanjem socialne države. In gre tudi za depolitizacijo. Čedalje bolj čutimo, da nimamo nobene politične moči, to pa vpliva na naše življenje, na razvojno politiko, na to, kako delamo, kakšne so naše preživetvene možnosti, kakšna je naša moč. Ko je Margaret Thatcher govorila o spreminjanju duše, je sanjala o opolnomočenju posameznika, o tem, kako vsak človek postane podjetnik, investitor. Vsi bi bili del srednjega razreda in proletarcev ne bi bilo več. Stvari se niso izšle po njenih načrtih. Dejansko smo postali bolj individualizirani, bolj posamezniki, ampak v smeri večje depresije in nemoči. Spinoza definira žalost kot ločenost od svoje zmožnosti za delovanje. Žalost in depresija, ki sodita med ključne simptome poznega kapitalizma, se pojavita v trenutku, ko ne moremo več – ne kot posamezniki ne kolektivno – vplivati na svoje življenje. Stvari se nam preprosto dogajajo. To je ta sprememba duše.

Nekateri vladni ukrepi so vsaj navidezno v neskladju s financializacijo družbe oziroma z uvajanjem neoliberalizma, ki zagovarja, da se mora država umakniti trgu. Kako razumeti širjenje vpliva politike na visoko šolstvo ali sodstvo?

Ne strinjam se, da se politika ne bi smela vmešavati v nič. Če gre za profesionalne politične kaste tehnokratov, obsedenih z varčevalnimi ukrepi, in če to ruši avtonomijo univerze, zdravstva, sodstva, je to seveda treba odločno zavrniti in se boriti proti temu. Lahko pa rečemo, da so ljudje, ki delajo v zdravstvu in šolstvu, tudi politični subjekti in se lahko organizirajo in politično delujejo. To je politika, ki bi jo podpiral.

Vlada politiko na primer v visoko šolstvo uvaja tako, da politizacija nadzora nad visokim šolstvom koristi osebnim interesom tistih, ki so politiki in uvajajo te spremembe.

Tu gre za zlorabo besede politika in taki ljudje niso politiki. Politika je po definiciji javno delovanje v javnem interesu. Če gre za osebno okoriščanje, je to, prosto po Kantu, patološko ravnanje. Če izenačimo politiko z Borutom Rončevićem, Dimitrijem Ruplom ali drugimi, ki se na tak ali drugačen finančni način osebno okoriščajo prek političnega vpliva, se odpovemo svoji politični moči in ostaneta samo depresija in cinizem.

Ali v ta kontekst sodi tudi zaposlovanje sorodnikov vodilnih v SDS? Tudi Državljanska lista, ki je najbolj neoliberalna stranka v vladi, je hitro uredila zaposlitev za ženo Rada Pezdirja na finančnem ministrstvu.

To bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Najprej imamo zelo skoncentrirano, ideološko, neoliberalno kampanjo z gesli, da bosta krčenje javnega sektorja in tanjšanje države privedla do vladavine meritokracije, to pa bo uničilo nepotizem in klientelizem. Takoj, ko propagatorji te ideologije pridejo na položaje, s katerih lahko nameščajo ljudi, pa začnejo izvajati točno ta klientelizem in nepotizem. Ampak ni dovolj moralizirati. Strukturni razlogi klientelizma in nepotizma so splošno krčenje obsega zaposlovanja, manj intenzivno v javnem, še posebej intenzivno pa v zasebnem sektorju. Liberalci bodo vedno rekli, poglejte zasebni sektor, tam ni klientelizma in nepotizma. To seveda ni res, tam sta nepotizem in klientelizem temeljni način delovanja. Poglejte Benetton, ki ga je zdaj stari oče Benetton prepustil sinu. To je normalno, to v časopisih ni škandal. Če bi minister, vodja kliničnega centra ali rektor univerze po mandatu položaj prepustil sinu, bi bil to škandal. V javnem sektorju obstajajo vsaj minimalne varovalke proti klientelizmu in nepotizmu. Večja ko je brezposelnost in večji ko je obup ljudi, bolj ko se delovno mesto pojavlja kot nekakšen zadetek na loteriji in ne kot samodejna pravica nekoga z ustrezno izobrazbo, pripravljenostjo in sposobnostjo za delo, bolj se zmanjša moč meritokratskih pravil in okrepi moč klientelističnih, patoloških pravil, ne glede na to, ali govorimo o javnem ali zasebnem sektorju. Privatizacija ne bo zmanjšala klientelizma in povečala meritokracije. To lahko stori le polna zaposlenost. Ko ne bo več medsebojne konkurence za delovna mesta, ne bo več potrebe, da s položaja najprej poskrbiš za svojo družino.

V Sloveniji poslušamo razvodenelo in retorično nespretno različico argumentov Margaret Thatcher: opolnomočenje posameznika, razmah zasebne iniciative in umik države.

Na videz je v nasprotju z neoliberalno ideologijo tudi slovenski državni holding, ki uvaja centralizirano upravljanje državnega premoženja, na katero bo imela vpliv vlada. Je res?

Ne. Berite Friedricha Hayeka. Neoliberalizem ima dve različici, populistično in elitno. Hayek pravi, da je znanje po definiciji razpršeno, subjektivno, zato ne more nobena substanca, še tako dobronamerna, vedeti, kaj je javni interes. Spodbija sam koncept javnega interesa v smislu, da nobena skupina ljudi, organizacija ali institucija ne more vedeti, kaj je dejansko dobro. To je populistična verzija neoliberalizma, katere nepresežena mojstrica je bila Margaret Thatcher. To, kar danes poslušamo v Sloveniji, je samo razvodenela in retorično nespretna različica njenih argumentov iz osemdesetih let: opolnomočenje posameznika, razmah zasebne iniciative, umik države varuške, ki bo posamezniku omogočil svobodo in osebni prostor. Hkrati Hayek v dialogu z drugimi elitnimi neoliberalci piše splošne filozofske in zgodovinske traktate o družbi in ekonomiji. Ljudstvo se drži v mraku nekih subjektivnih idiosinkratičnih, Grki bi rekli idiotskih prizadevanj za dosego lastnih individualnih interesov, vrhunski neoliberalni misleci pa lahko sodijo o družbi, ekonomiji, trgu in državi kot o nekih agregatnih celotah. Tudi zgodovinsko je razvoj neoliberalizma, predvsem v začetnem obdobju, v sedemdesetih letih, vezan na državo, še posebej v Čilu po Pinochetovem državnem udaru. Močan državni nadzor nad gospodarstvom je bil vedno prisoten. Nikoli se v nobeni neoliberalni ureditvi država ni umaknila. Zgodovinsko pozna kapitalizem dva načina regulacije. Socialdemokratskega, kjer država regulira v korist dela, in neoliberalnega, kjer država regulira v korist kapitala. To je to. Zavajajoče je postavljati dilemo država ali trg, saj gre še vedno za klasično dilemo delo ali kapital. Holding je samo koncentriranje nadzora nad podjetji v državni lasti z namenom racionalizacije teh podjetij in pritiska na delovno silo. V korist kapitala.

Kako se torej spreminja slovenska družba?

Tako, kot se spreminja celotno obrobje, torej obroč držav okoli politično in gospodarsko najmočnejših držav v EU. Na državni ravni čedalje bolj drsimo v neki odvisni položaj, v tekmovanje v konkurenčnosti, znotraj države pa zmanjšujemo socialne in delavske standarde na vseh frontah. Obenem zasebni sektor ne kaže nobenih znakov okrevanja.

Ampak če vsi zategnemo pas, bo zasebni sektor spet zaposloval.

Ja, kapital se lahko pobere, toda za to potrebuje zadostno uničenje delavskih pravic, plač in zaostalih, neproduktivnih, nekonkurenčnih kapitalov. Recesija v Evropi bo trajala najmanj deset let. Vprašanje je, zakaj bi še naprej vzdrževali ta sistem, če mora iti nujno skozi desetletna obdobja barbarstva, da se lahko zažene za nekaj desetletij iluzorne blaginje in potem spet ponovi ves cikel.