Branko Šturbej: "Kultura ni luksuz"

Trenutno nimamo niti denarja za malice, kako naj plačujemo za kulturo, ki jo marsikdo dojema kot luksuz, za katerega trenutno ni sredstev?

Najprej je treba poudariti, da kultura ni luksuz. Je človeška potreba po odkrivanju, prepoznavanju in pojasnjevanju sebstva v družbi. Napak je misliti, da varčevalni ukrepi niso prizadeli tudi nas. Tudi mi imamo otroke v vrtcih, šolah, na fakultetah. Tudi mi smo ogroženi z malicami. Pri čemer ne gre za pomanjkanje kot posledico krčenj in varčevanja, temveč za manever politike, kako zaščititi svoj kapital in vso oblast nad ljudstvom dati delodajalcem.

Koliko lahko dramska umetnost pripomore k razumevanju in refleksiji sedanjega zaostrenega časa?

Poslanstvo gledališča in umetnosti ni v tem, da se ukvarja z vsakodnevno politiko, temveč s človekom, njegovim položajem, sebstvom in njegovo intimo. John Malkovich je v letošnji poslanici ob svetovnem dnevu gledališč zapisal, da je v teh kriznih, nihilističnih časih, polnih cenzure, potrebno nenehno spraševanje o tem, kako živimo. Danes je težko najti ljubezensko poezijo, ki bi nastajala v tem trenutku. Grozljivo je, da je težko najti teme, ki niso vezane na naš vsakdan. Ker pa smo v teh nihilističnih časih, se moramo ukvarjati tudi s krutimi vprašanji eksistence. To refleksijo kulturniki zaznamo, ker smo njen del. Temu primerni so naši umetniški izdelki.

Je v tem času kritičnosti v umetniških delih več, postajajo predstave še ostrejše?

Ta refleksija se v kulturi kaže v vseh oblikah. Smo pa v gledališču vezani na različne zvrsti umetnosti in humanistiko. Dopolnjujeta nas glasbena in likovna umetnost, na drugi strani pa filozofija, sociologija, znanost, psihoanaliza. Odvisni smo tudi od ostrine teh sfer in le skupaj lahko projiciramo kritičnost. Samo po sebi gledališče nima prave moči. Združeni z drugimi pa lahko spremenimo marsikaj. Če kulturo sponzorira država, to še ne pomeni, da moramo biti ponižni in hlapci, hvaležni za drobtinice, ki nam jih namenja vlada. Navsezadnje ne govorimo o njihovem, temveč o našem denarju. Tudi kulturniki plačujemo davke, šolnine in ostalo. Po vsej Evropi se dogajajo korenite družbene spremembe za namen utrjevanja vzvodov, ki bodo pripeljali do cilja, na katerem bo kapital edino merilo družbe. Zastraševanje in teorija šoka sta več kot očitna.

Katero predstavo bi trenutno najbolj priporočali na ogled vladi?

Samo eno: Hlapce kakšnega amaterskega društva. To bodo razumeli, drugih predstav ne. Zato ni smiselno, da hodijo v gledališče.

Kakšni so vaši načrti na čelu Združenja dramskih umetnikov?

Nameravamo se združevati s kulturniki različnih področij. Vsak ima svoje društvo in čas je, da se organiziramo drugače. Sami pri sebi moramo preveriti, kaj želimo. Ne gre za socialo, temveč za družbene spremembe ter cilje, ki jih moramo opredeliti in razjasniti.