Dr. Anton Vratuša: »Vrednote NOB niso prazne parole. To je humanistični odnos do življenja. Tega nam danes manjka.«

»Moram priznati, da sem se najsvobodneje počutil tistih trinajst let, ko sem vodil Kardeljev zvezni kabinet.«

Akademik dr. Anton Vratuša, slovenski politik, diplomat, borec NOB in slavist, se je rodil leta 1915 v Dolnjih Slavečih na Goričkem. Pred 2. svetovno vojno je doktoriral z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Takoj po okupaciji Slovenije se je vključil v NOB in do aretacije leta 1942 deloval v Ljubljani. Italijanski okupator ga je najprej interniral v taborišče Gonars, nato v Treviso in Padovo, od tam pa na otok Rab, kjer je bil med organizatorji osvobajanja taborišča in Rabske brigade po kapitulaciji Italije. Zatem je do konca leta 1944 deloval med italijanskimi partizani v severni Italiji ter bil vezni člen med jugoslovanskim in italijanskim partizanskim gibanjem.
Po vojni je opravljal različne politične in diplomatske funkcije. Med drugim je bil trinajst let šef kabineta podpredsednika zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1967), stalni predstavnik SFRJ pri OZN v New Yorku (1967–1969), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978), predsednik izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980) itd.
Vseskozi pa je ohranjal tudi stik z znanostjo. Objavil je več kot 350 razprav in člankov. Predmet njegovega preučevanja sta bila pred vojno jezik in literarna zgodovina, po vojni pa je pisal o samoupravljanju in participaciji v Jugoslaviji, o mednarodnih odnosih, še posebej o gibanju neuvrščenih, o vprašanju narodnih manjšin, zlasti o zamejskih Slovencih na avstrijskem Štajerskem in v Radgonskem kotu. Od leta 1985 je redni član SAZU.

Leto po začetku 1. svetovne vojne ste se rodili na skrajnem zahodu Prekmurja, na Goričkem, blizu tromeje na Srebrnem bregu. Ljudje so takrat tam govorili prekmursko, nemško in tudi madžarsko. Vaš oče je obvladal vse tri jezike?

Prav različni jeziki, ki sem jih slišal v svojem okolju, so me od malih nog vznemirjali in v meni je vseskozi tlela želja, da bi razumel vse in se sporazumeval z vsemi. Pol ure hoda proti avstrijski meji so bile tri nemške vasi, pri vsaki hiši so imeli konje, kar je takrat pomenilo, da tam živijo bogati ljudje, in na drugi strani, proti sv. Benediktu, torej na severovzhodu, so govorili že madžarsko. Jaz pa nisem razumel ne nemško in ne madžarsko, še s slovenščino smo imeli težave. Verjetno je na mojo odločitev, da bom študiral jezike, vplival tudi oče, ki je končal štirirazredno osnovno šolo in se kot cesarsko-kraljevi vojak Avstro-Ogrske med vojno naučil nemščine in madžarščine. Po vojni so k nam prihajali ljudje in v obeh jezikih jim je prevajal in pisal pisma, njegovo znanje pa me je navdajalo s ponosom in krepilo mojo željo po študiju jezikov. Sem pa takrat od začetka do konca vsakokrat prebral v prekmurščini napisane Kleklove Novine in Kmečki list, ki ju je imel naročena oče.

Po beli cesti ste se kasneje peš odpravili v nižjo gimnazijo v Murski Soboti.

Ko sem bil star že štirinajst let, sem v Kleklovih Novinah opazil razpis za vpis na soboško gimnazijo in se trdno odločil, da se vpišem. Odšel sem k učitelju, bil je primorski Slovenec, ki je po vojni, tako kot številni drugi Primorci, prišel v Prekmurje. Prekmurci se še zdaj ne zavedamo dovolj, kaj so nam dali, še posebej v šolah, ti Primorci, ki so kot begunci prišli k nam. Moj učitelj se je naučil prekmurščine, da bi nas bolje razumel, celo pouk smo imeli v prekmurščini, le pesmi smo deklamirali v knjižni slovenščini oziroma, kot pravijo v Porabju še danes, v slavščini. Odšel sem k njemu po spričevalo. Na srečo se je takrat rodil mlajši brat in sklenjeno je bilo, da bo on ostal na kmetiji. Mama me je podprla, oče pa je zagodrnjal: pa naj ide, če je tak nouri (pa naj gre, če je tako nor). Danes je seveda drugače, iz vsake vasi gre po deset učencev na gimnazijo, takrat pa smo se iz vsega Goričkega vpisali le štirje.

Socialne razmere so bile izredno težke, to je zelo plastično »naslikal« tudi pisatelj Miško Kranjec v svojih delih, v katerih je prvi približal pokrajino onstran Mure preostalemu delu slovenskega naroda.

Revščina je bila vsepovsod. Po vaseh je bilo največ kočarjev, bajtarjev, ki niti krave niso premogli. Kakšno svinjo so imeli, da so lahko pogostili druge, ko so imeli lüdske, sosede, ki so jim pomagali pri kakšnem opravilu. Temu bi danes rekli medsosedska pomoč. Tudi pri nas, ki smo imeli dve kravi in nekaj zemlje, smo imeli na mizi meso le trikrat na leto: za božič, za veliko noč in ko smo imeli lüdske. Takrat je mama pripravila veliko skledo solate, notri pa dala nekaj mesa. Bili smo štirje otroci. Mati nas je rodila sedem, a so trije umrli kmalu po rojstvu.

Čeprav so bile razmere težke, se mi ni zdelo, da smo reveži, saj so bili mnogi še na slabšem. Skozi življenje pa me spremljajo materine besede, ki jih je izrekla, ko sva okopavala koruzo in slišala peti ptico. Vprašal sem jo, kaj poje. Odvrnila mi je: »Pod pudon sidim, postrüžnjek ladin, srmaki ga dan, bogatci pa nej!« Sedim torej pod pudon, se pravi v prostoru ob peči, tam, kjer je toplo. Postrüžnjek pa je tisti del kruha, ki je ostal, ko so postrgali po koritu. Ta kos kruha smo imeli otroci najrajši, jedli bi še toplega, vendar ga je bilo treba laditi, torej ohladiti. Pa tudi najmlajšemu otroku, če se je rodil kar nekaj let za drugimi, so dejali postrüžnjek. Otroku, ki je bil pogosto bolan, betežen po prekmursko, so tudi rekli: »Si betežen, kak če bi postrüžnjek biu.« No, te materine besede, da postrüžnjek kruha da siromaku, bogatemu pa ne, so mi ostale življenjsko vodilo v umevanju socialne pravičnosti.

Ko ste petnajstleten fant ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja prestopili prag murskosoboške nižje gimnazije, po sedanji ureditvi ste vstopili v peti razred osnovne šole, se je za vas najbrž začelo novo življenje?

Mati mi je dala za na pot iz domačega platna sešito slamarico, malo kruha in torbo. S tem sem šel peš v Mursko Soboto. Štiri ure hoda traja pot. Sprejeli so me v Martinišču, cerkvenem zavodu za siromašne otroke, kjer smo imeli brezplačno posteljo. Tam sem vzdržal le leto dni. Moral sem si poiskati lastne vire za vzdrževanje. Inštruiral sem sošolce, ki so bili vsi vsaj pet let mlajši od mene. Med njimi sem se včasih počutil kot stari panj. Po odhodu iz Martinišča sem se preselil v bližnjo kmečko hišo in naslednja leta spal v predsobi. Svoj prvi večji zaslužek z inštrukcijami pa sem dobil s pripravo na izpite fanta iz Bogojine. Uspelo nama je in njegovi starši so me dobro nagradili. S tem denarjem sem si kupil plašč, klobuk in uro. Klobuka že dolgo ne nosim več, čeprav je bil kasneje, ko sem bil v diplomatskih vodah, obvezni del garderobe. Tako kot cigareta, ki si jo moral ponuditi tujim diplomatom na začetku pogovora.

»Bil sem razočaran nad razsulom jugoslovanske vojske, hkrati pa sem slutil, da boja ni konec, da se boj proti okupatorju šele začenja.«

Po nižji gimnaziji se niste odločili za študij na višji gimnaziji v Mariboru, ampak v Ljubljani. Na državni realki.

V Ljubljano me je premamilo pripovedovanje sosedovega fanta, ki je po treh letih osnovne šole odšel s trebuhom za kruhom. Tlakoval je cesto Ljubljana–Kranj. Ko je prišel na obisk domov, sva ležala pod drevesom. Pripovedoval mi je, kako lepa je ponoči razsvetljena Ljubljana. »Tako svetlo je, da najdeš iglo,« mi je govoril. Zameril sem si, da sem končal nižjo gimnazijo, sveta z desnega brega Mure pa še videl nisem. Tako sem se odločil za Ljubljano. Srečo sem imel, da je bilo še eno prosto mesto na državni realki na Vegovi ulici. Dobil sem ga, čeprav je bilo zanj več kandidatov.

Študij slavistike na filozofski fakulteti in doktorat ste opravili že pred 2. svetovno vojno in okupacijo?

Po gimnaziji sem se vpisal na slavistiko. Jezikom sem namenjal v gimnaziji veliko skrbi in se dodobra seznanil z deli Ramovša, Kidriča in Nahtigala, ki so bili potem moji profesorji na univerzi. Takoj na začetku študija pa sem moral na služenje devetmesečnega vojaškega roka. Tiste, ki smo imeli maturo, so uvrstili v šolo za oficirje. Mene so poslali v oficirsko šolo v Sarajevu, kjer sem po zaključku dobil čin narednika. Nato sem vsako naslednje leto moral za tri mesece na vojaške vaje in s čini sem napredoval iz leta v leto. Ob izbruhu 2. svetovne vojne sem bil rezervni pešadijski podporočnik, moje zborno mesto leta 1941, ob napadu na Jugoslavijo, pa je bilo na Ptujskem gradu, kjer sem poveljeval četi s srednje težkim orožjem. Še pred tem sem seveda diplomiral, doktoriral pa sem po okupaciji, leta 1941.

Profesorji, čeprav jezikoslovci, kaj dosti o prekmurščini, jeziku ogrskih Slovencev, ki se je s Küzmiči razvil v knjižni jezik, niso vedeli?

Takrat so šele spoznavali posebnosti prekmurščine. Tudi Fran Ramovš, ki je bil velika avtoriteta. Ko sem mu povedal, da želim tudi sam doktorirati iz slavistike, so se med nama spletle trajne vezi. Ramovš je bil posebno pazljiv do študentov, ki so se zanimali za njegovo snov. Pogosto sva se sestajala tudi v kavarnah, v Slonu, v Evropi in pri Mikliču. Pomagal sem mu pri prevodih iz prekmurščine. Nekoč mi je dejal, da namerava citirati v predgovoru svoje knjige Števana Küzmiča, protestantskega duhovnika in pisca. Šlo je za stavek: »Što de krato Slovencem Sveto pismo na svoj jezik obračati.« V prevodu se glasi: »Kdo bo prepovedoval Slovencem Sveto pismo prevajati v svoj jezik.« Mišljena je prekmurščina. Ramovš je mislil, da pomeni »kratiti« v kratkem, ne pa prepovedovati oziroma onemogočati. Ta Küzmičev citat je arhitekt Ludvik Tomori na moj predlog vklesal na spomenik v obliki gosjega peresa v Strukovcih, leta 1937 pa na spomenik v obliki odprte knjige tudi v soboškem parku.

Kraljevino Jugoslavijo ste leta 1941 torej branili na Ptuju, po razsulu vojske pa ste se umaknili v Ljubljano.

Nemci so fronto preprosto pregazili že tretjo noč. Mi smo tam, v dežju in blatu, vztrajali še dve noči. Vojaki so odhajali, že prvo noč pa so nas zapustili aktivni oficirji. Sklenil sem, da se bo moja četa odpravila proti Celju. Tam je verjetno druga obrambna črta, sem mislil. Ko smo prišli tja, sem videl v večernem soncu le še bliske sabelj generalov kraljeve vojske, ki so jih Nemci vodili v ujetništvo. Fantom sem dejal, naj onesposobijo težko orožje, mule smo dali kmetom, sam pa sem svojo oficirsko uniformo zamenjal za navadno hlapčevsko obleko. Fantje so odšli domov, jaz pa v Ljubljano. Bil sem razočaran nad razsulom jugoslovanske vojske, hkrati pa sem slutil, da boja ni konec, da se boj proti okupatorju šele začenja. V slavističnem seminarju, ki je bil v današnji univerzitetni knjižnici, sem našel somišljenike in sklenili smo, da okupatorju ne damo miru, dokler mu ne vidimo peta.

Vključili ste se v odporniško gibanje in se udeleževali različnih akcij proti okupatorju?

Najprej so bile plakatne akcije. Dušan Moravec, naš teatrolog, v svojih spominih omenja epizodo, ko sem, da bi prepričal kolege, da se da brez nevarnosti speljati napisno akcijo, vzel liste papirja, nanje napisal parolo, jih premazal z lepilom ter nalepil na poštni nabiralnik na levem vogalu Novega trga. Ko sem prišel nazaj, sem dejal: vidite, da se da. Zbirali smo tudi orožje za partizane. Dobivali smo ga z razoroževanjem italijanskih vojakov. Spomnim se, da sva s kolegom prišla do orožja tako, da sva mladega Italijana prelisičila s prstom, uperjenim v njegov hrbet. Sicer pa je bilo moje pravilo – to so fantje upoštevali – ne ubijati. Če pride do streljanja, streljaj v noge, da te ne ulovijo. Ker sem imel vojaško izobrazbo, sem dobil nalogo, da usposabljam ljudi za ravnanje z orožjem.

Po neki akciji pa ste se znašli v zaporu. Sledila je fašistična internacija v Gonars. Od tam ste morali na Rab, kjer je v strašnih razmerah živelo na tisoče Slovencev.

Četverica nas je bila, ki smo se znašli malce preblizu gnezda črnih srajc, njihovemu glavnemu štabu, ki je bil v šentjakobski šoli. Ujeli so nas in zaprli. Najmlajši med nami je bil Boris Grabnar, kasneje futurolog na FDV. Seveda nismo ničesar priznali, tepen pa je bil za vse nas le pravnik Janez Koselj. Pri prejšnjih aretacijah sem se zmazal, ko so me spraševali, kako da se jaz, dottore, ki sem študiran človek, družim s problematičnimi ljudmi, jaz pa sem jim odgovarjal, kako rad bi poučeval mladino in da komaj čakam na službo. Navadno se je prej končalo s takim zaslišanjem. Aprila 1942 pa so študente in razumnike začeli množično pošiljati v italijanska taborišča. Nas, vse štiri, so najprej poslali v Gonars. V začetku junija 1943 sva se s pesnikom Igom Grudnom znašla v taborišču v Padovi. Pisal je sijajne pesmi. V spominu so mi ostali verzi: »Tam od Logatca, tik pred Ljubljano, črne so vrane, krila ogromna, čez svet razprostrle.« V taborišču smo jih pogosto deklamirali. Iz Padove so naju Italijani odpeljali na Reko, kjer sva spala na betonu v kletnih prostorih vojaškega sodišča. Sodili nama niso, ampak so naju poslali na Rab. Ko sva prišla tja, so se razmere za internirance nekoliko izboljšale v primerjavi s prej, ko so taboriščniki množično umirali. Tudi sto ljudi na noč je umrlo. Ljudi so ubijali z lakoto. O tem sem pisal leta 1998 v knjigi Iz verig v svobodo: Rabska brigada. Komandant taborišča Vincenzo Cuiuli je bil zagrizen fašist, podpolkovnik, ki preprosto ni mogel videti ljudi. Zanimivo je, da so nas dali v skupni šotor: tenda rossa. Rdeči šotor. Sploh niso vedeli, kakšno uslugo so nam naredili, saj smo bili noč in dan skupaj in se pripravljali na osvoboditev.

Dan po kapitulaciji Italije, 8. septembra, se je na Rabu začel upor. Od tam so taboriščniki nato odhajali domov in v partizanske enote na celini?

Ko je bila objavljena kapitulacija Italije, so vojaki metali kape na tla in kričali finita la guerra, andiamo a casa, vojne je konec, gremo domov. A ker za taboriščnike nevarnosti še ni bilo konec, je predsednik tajne taboriščne OF Jože Jurančič, učitelj iz Štajerske, zapovedal mir. Vsi smo morali v šotore. Cuiuli se je spraševal, kaj pripravljamo, in je z do zob oboroženimi karabinjerji vstopil v taborišče in nasilno odpiral šotore. Kaj je videl? Nekateri so molili rožni venec, drugi kartali, tretji so se pogovarjali. Osramočen je odšel. Toda že drugega dne je Jurančič odšel k njemu in zahteval od Italijanov polovico orožja s pojasnilom, da smo zdaj zavezniki. V italijanskem garnizonu je bilo 2000 vojakov. Toda Cuiuli ni dal orožja, ampak se je umaknil v mesto in se skril v hotelu. V taborišču je ostal le njegov namestnik, italijanski poročnik, ki pa se je branil, da nima nobenih pooblastil, da bi se z nami dogovarjal. Potem smo sklenili, da zlepa ali zgrda pridemo do orožja. Nismo pa vedeli, kako se bodo odzvali italijanski vojaki, če se oborožimo, saj je poveljnik taborišča med njimi o nas razširil glas, da smo razbojniki, ki bomo, če pridemo do orožja, poklali vse Italijane.

»Ko sem leta 1947 hotel na Univerzo v Ljubljani, me je nadrejeni general pogledal izpod čela in mi dejal: ’Lepa stvar, ta tvoja univerza. A ne pozabi, da je fronta tukaj’.«

Organizacija odhoda z Raba je bila za tedanje razmere veličastna. Tam ste bili namestnik komandanta brigade, torej v samem središču odločanja.

Že po bitki za Stalingrad, januarja 1943, je bilo življenje med interniranci na Rabu samoobrambno organizirano zaradi divjanja polkovnika Cuiula. Poleg tega smo se hoteli po padcu Italije organizirano vrniti v Slovenijo. V trojke organizirani prostovoljci iz vrst internirancev so do septembra v najstrožji tajnosti narasli v udarni bataljon. Po kapitulaciji Italije pa smo na zboru OF oblikovali udarni bataljon s tremi četami, ki je obkolil t. i. Trg lakote, na njem so se znašli tudi italijanski vojaki s polkovnikom Cuiulijem. Jurančič je z dvignjeno pestjo in s pozdravom smrt fašizmu nastopil na tem zboru in dobil gromek odgovor taboriščnikov svoboda narodu. Italijani so nato zapustili otok, naš udarni bataljon pa je odšel na Cres. Napadel je karabinjersko postojanko s precej kosi polavtomatskega orožja. No, jaz sem ostal na Rabu in organiziral prostovoljce za partizanske enote. Po treh dneh nam je 13. primorsko-goranska divizija poslala čolne in prek Velebitskega kanala smo prišli na obalo. Judovski peti bataljon, ki smo ga organizirali, je odšel na Hrvaško, v Baniji je sodeloval v hudih bojih. Ko so odšli Judje in hrvaška četa, smo se Slovenci organizirali v tri bataljone in se odpravili proti Sloveniji. Začeli so se že spopadi z Nemci, ki so prodirali na do takrat italijanska zasedena območja. Toda kljub temu smo v pospešenem maršu srečno prišli na goro Mašun v snežniškem pogorju, kjer je bila opravljena slovesna prisega brigade pred komandantom glavnega štaba Francem Rozmanom Stanetom in pred Tomšičevo in Šercerjevo brigado. Po prisegi smo se razporedili ob progi Rakek–Pivka. Razmere so bile težke, vreme je bilo deževno in polovica rabskih partizanov je zbolela. Zato je glavni štab odobril bolnikom štirinajstdnevni bolniški dopust in jih pozval, da se nato javijo najbližji komandi. Tri petine se jih je vrnilo, kar priča o odlični morali naših borcev.

Omenili ste Jude v taborišču na Rabu. Ti niso bili v taborišču z drugimi?

Ne, pač pa so bili v bližini našega taborišča. Med študijem tega poglavja rabske taboriščne zgodovine sem ugotovil, da si je Italija z njimi pravzaprav že pripravljala alibi za čas po vojni. Drugače je ravnala z Judi, kot pa so to počeli Nemci ali ustaši. Slovenci in Hrvati so zanje na Rabu gradili barake, Judje so bili na pol svobodni, imeli so celo svoj radio. Tudi oni pa so bili organizirani v OF. Po osvoboditvi z Raba je njihov t. i. peti bataljon štel okrog 300 ljudi, cela Rabska brigada pa je štela 1560 ljudi. Med Judi na Rabu je bilo tudi triintrideset mladih Judinj, ki so imele opravljene medicinske tečaje in so se kasneje pridružile naši brigadi in skupaj z nami, s tremi slovenskimi bataljoni, vkorakale v Slovenijo. Bile so odlične borke. Ob pripravljanju knjige v devetdesetih letih sem popisal njihove zgodbe. Ena je padla v bojih, druge pa so bile kasneje deportirane v nemška koncentracijska taborišča. Srečo so imele, ker Nemci niso odkrili, da so Judinje. Ostale so žive.

Po kapitulaciji Italije niste mogli v Prekmurje, ampak so vas poslali za zveznega oficirja med italijanskim in slovenskim partizanskim gibanjem?

Komandnemu osebju naše brigade so ukazali, naj čaka na razpored v enote. Tudi sam sem bil med tem osebjem. Prišel je ukaz Luke Leskovška, ki je bil takrat na Štajerskem, naj me pošljejo v Prekmurje. Ker pa sta v tistem, ko bi moral v Prekmurje, iz Merana nad Vicenzo prišla v glavni štab partizanske vojske odposlanca garibaldinske enote italijanskih partizanov, ki so se hoteli povezati z našim partizanskim gibanjem, je tedanji politkomisar Boris Kraigher odločil, da grem v Italijo, najprej v Vicenzo, in pogledam kdo so, kaj in kako delajo. Dobil sem dokumente, ki so mi omogočali potovanje po Italiji, in se odpeljal najprej do Milana, kjer sem se sestal z Longom, generalnim sekretarjem Komunistične partije Italije, glavnim komandantom brigad Garibaldi, in članoma direkcije CK KPI za severno Italijo Sechio in Masolo. Nisem bil seznanjen z odnosi med partijama in posamezniki, odnose pa je v začetku precej otežila tudi odločitev Zbora odposlancev slovenskega naroda, medvojnega parlamenta, o priključitvi slovenske Istre in Primorske k Sloveniji in Jugoslaviji, s čimer se vodstvo KPI za severno Italijo ni strinjalo.

Po vojni ste ostali v Beogradu, čeprav ste hoteli na Univerzo v Ljubljani?

Konec leta 1944 sem dobil nove naloge. Poslali so me v Beograd na delo v zvezne organe nove federacije. Pred tem sem bil nekaj časa na slovenskem osvobojenem ozemlju. Čakali smo na britansko vojaško letalo, ki je prevažalo ranjence v Bari, pa ni moglo pristati zaradi razmočenih tal v Beli krajini. Četrtega marca 1945 sem s sovjetskim letalom iz Barija prispel v Beograd. Hotel sem se vrniti v Ljubljano. Verjetno bi bil tudi Ramovš vesel mojega prihoda. Pa mi ni bilo dano. Ko sem željo pojasnjeval svojemu nadrejenemu, črnogorskemu generalu, me je pogledal izpod čela in mi dejal: »Lepa stvar, ta tvoja univerza. A ne pozabi, da je fronta tukaj.« Takrat so se že krhali odnosi s Sovjetsko zvezo in tako sem ostal. Po osvoboditvi Jugoslavije sem ostal v Beogradu in ob delu vpisal podiplomski študij iz politologije.

Trinajst let ste bili nato šef kabineta Edvarda Kardelja, člana najožjega komunističnega vodstva in države. V letih 1967 do 1969 pa ste postali jugoslovanski veleposlanik pri Združenih narodih in še kasneje minister v zveznih vladah.

Moram priznati, da sem se najsvobodneje počutil tistih trinajst let, ko sem vodil Kardeljev kabinet. To je bil njegov državni kabinet, ne partijski. Za partijske posle je imel druge ljudi. Kardelja sem vprašal, kaj naj delam, pa mi je odgovoril, glej, kaj delam jaz, in si najdi delo. Samo dvakrat v trinajstih letih se je zgodilo, da me je poklical in mi kaj naročil.

V zvezi s Kardeljem in njegovimi zamislimi o delovanju jugoslovanske družbe naletimo na različna mnenja. Njegove utopične zamisli niso prodrle. Kakšen šef in kakšen človek je bil?

O njem ljudje nimajo pravega vtisa. Imajo ga za vase zaprtega človeka, ki naj ne bi imel razumevanja za človeške težave. To ni res. Sam sem videl, kako skrbno je bdel nad reševanjem prošenj in pritožb ljudi, ki smo jih dobivali v kabinet, za njihovo reševanje pa je bil odgovoren pravnik, ki sem ga našel za to delo. Poročal je neposredno Kardelju. Moja naloga je bila spremljati, kako se uresničujejo njegovi sklepi.

Ko je imel čas, se je znal poveseliti, imel je krasen posluh in krasen glas, znal je igrati harmoniko in violino. Sicer pa mi je dal proste roke tudi za mojo raziskovalno dejavnost, povezano predvsem s področjem komunalnega sistema v Jugoslaviji in z neuvrščenostjo ter državami v razvoju. Zahteval je le, da kabinet v času moje odsotnosti dobro deluje.

Samoupravljanje in komunalni sistem sta bila ves čas jugoslovanskega socializma temi, ki sta zanimali tudi tuje analitike. Bili ste ustanovitelj Mednarodnega centra za sodelovanje z državami v razvoju, ki se je kasneje preimenoval v Mednarodni center za upravljanje javnih podjetij.

Jugoslovansko samoupravljanje je bilo fenomen za mnoge, zlasti za ljudi v Zahodni Evropi. Analizirali so ga tujci in marsikaj iz njega so na Zahodu s pridom uporabili pri uveljavljanju delavske participacije v podjetjih. V Jugoslaviji se je ta projekt uveljavljal v razmerah nerazvitih proizvajalnih sil, nizke zavesti o pomenu delavskega soodločanja, predvsem pa po dirigirani metodi od zgoraj navzdol. Tega se je Kardelj zavedal, saj je v svoji zadnji študiji pred smrtjo zapisal, da samoupravljanje kot sistem lahko obstane, če se bo krepilo iz svoje lastne moči, če postane temeljni družbenoekonomski odnos. Včasih me sprašujejo, kaj od samoupravljanja je ostalo v literaturi in praksi, pa jim odgovarjam, da je to participacija delavcev v podjetjih, ki se bo v prihodnje krepila.

Danes vidite, kam pelje hlastanje samo za dobičkom. Na Zahodu, zlasti v Skandinaviji, so oblike soupravljanja delavcev, vse do solastništva, uzakonjene. Človeštvo bo moralo najti ustrezne oblike soodločanja zaposlenih, če hočemo, da bo človeška družba napredovala, kajti brez ustvarjalnega sodelovanja v ustvarjanju in pri odločanju ne bo mogoč zdrav razvoj.

Glede mednarodnega centra pa želim reči samo dvoje. Prvič, mednarodni center je v 20. stoletju, ob podpori Združenih narodov, neuvrščenih držav in nekaterih industrijsko razvitih držav in seveda podpori SRFJ dobro opravil zaupano mu nalogo. Zdaj pripravlja program za 21. stoletje in želim si, da bi tudi Slovenija kot država gostiteljica razumela njegov pomen za svoje mesto v svetu, v mednarodni politiki, v znanstvenem upravljanju in v gospodarskem sodelovanju.

»Moje pravilo – to so fantje upoštevali – je bilo ne ubijati. Če pride do streljanja, streljaj v noge, da te ne ulovijo.«

Konec sedemdesetih let ste bili predsednik slovenske vlade. To je bilo po mandatu Staneta Kavčiča, ki danes velja za politika liberalnih nazorov tistega časa.

Bil sem podpredsednik zvezne vlade in po želji takratnega političnega vodstva v Sloveniji sem prišel v Ljubljano. Začel sem delati, a očitno nekaj ni bilo prav in čez čas so sklenili, da me imajo dosti. Prav, sem jim rekel, bom pa delal tisto, za kar sem študiral, ukvarjal se bom z znanostjo. Sem se pa uprl, ko so mi rekli, naj bi bil rektor univerze. Na univerzo ne moreš nekoga kar vsiliti za rektorja. To pa ne.

Mislim, da je najhuje, če človek pride v takšno situacijo, da začne objokovati svojo usodo. Ni položaja ali pa nesreče brez izhoda. Če je človek na svojih nogah, če zaupa vase, če se giblje v okviru svojih sposobnosti in če ima moč, ki je ne zlorablja proti šibkejšim, mu gre dobro. Preprosto, človeška solidarnost je ta, ki družbo drži pokonci. Pomoč in samopomoč.

Tudi vrednote NOB niso le prazne parole. Hudo pa je, da nasprotniki temu takoj pripišejo neko ideologijo, pa to ni ideologija, ampak je to humanistični odnos do življenja, do življenjskih vprašanj. Tega nam manjka.