Janševa zmaga

Janez Janša ni mogel skriti zadovoljstva nad zmago Boruta Pahorja na predsedniških volitvah. Predsednik republike bo postal politik, ki je uničil levico, človek, ki politiko razume kot poveličevanje samega sebe in ki je, kot bi dejal Tomaž Mastnak, s svojim »govoričenjem jemal dostojanstvo in verodostojnost političnemu jeziku in uveljavljal antiintelektualizem«. Točno za to gre, za všečnost brez vsebine, za populizem, ki iz politike dela blišč ter spektakel, pomembnejše stvari pa namenoma potiska v ozadje. Janez Janša se je pri svojem zavzemanju za drugo republiko znebil pomembnega kritika. Težko je namreč verjeti, da bo Borut Pahor, vljuden, priljuden, spravljiv in povezovalen, kakršen pač je, kadarkoli odločno nasprotoval poskusom uvajanja avtoritarnosti.

Pahorjeva velika zmaga ni bila res velika. Zanj je glasovalo 475 tisoč volivcev, kar je manj kot tretjina vseh volilnih upravičencev. Do sedaj najnižja volilna udeležba na predsedniških volitvah razkriva, da volivci v predlaganih kandidatih niso našli politika, ki bi mu lahko zaupali. Volilna udeležba je bila večja kot na volitvah za predsednika republike celo na dveh referendumih, tistem o Natu in EU ter nedavnem o arbitražnem sporazumu.

A pravi paradoks domnevno politično apatične Slovenije je v tem, da so predsedniške volitve potekale v času vseslovenskih protestov zoper vladajoče elite. Volivci niso apatični, le v institutu volitev očitno ne prepoznavajo pravega načina izbire svojih političnih predstavnikov. Natančneje – morda ga še vedno prepoznajo, toda izbira na predsedniških volitvah jih ni prepričala, da bi obiskali volišča.

V vsem vrenju po Slovenji, v vstajanju sindikatov, intelektualcev, kulturnikov, čisto navadnih ljudi, mladih in starih, so volitve predsednika republike učinkovale kot drugorazredna tema. To pa niso. Četudi ljudje danes množično zavračajo politične elite, so te vseeno del institucij pravne države, ki so nam jih nekoč izborili neki drugi protestniki. Če je s slovensko demokracijo kaj narobe, rešitev ni bojkot volitev, ampak politična aktivacija, premišljena izbira ponujenih možnosti, aktivno državljanstvo in zavračanje populizma.

Izvolitev Boruta Pahorja za predsednika republike, četudi je legitimna, političnega kolapsa, ki se mu bliža Slovenija, ne bo preprečila. Velja nasprotno, Pahorjevo govoričenje, mežikanje in dobrikanje vsem, komerkoli in kadarkoli, je všečno izogibanje pravemu poimenovanju. Za predsednika republike smo dobili človeka, ki z gesli o preseganju razlik te razlike povzroča. Prav zanimivo bo videti, kako se bo Pahor odzval na predlagane ustavne spremembe, ki jih pripravljajo v Janševi SDS. Bo povedal, da so bližnjica do absolutne oblasti, ali pa bo strankarske predsednike povabil na pogovor in jim postregel s čajem in keksi?

Kdor sprejema konsenz za vsako ceno, bo enkrat sklenil tudi pakt s hudičem.