O možnosti in nevarnostih

Protesti v Sloveniji so izbruhnili nepričakovano. Vzroki zanje so tleli dlje časa, a redki so pričakovali, da se bodo pojavili v takšni obliki. Še najmanj je to pričakovala etablirana politika. Njena odtujenost se je doslej v Sloveniji manifestirala z eksperimentalnim glasovanjem na volitvah, z zmagami na hitro sestavljenih lokalnih list, z začasnim uspehom stranke, ki naj bi vpeljala novo politiko, s samozadostnimi župani, s strankami, ki so nastale neposredno pred volitvami. Politične institucije so med volivci izgubile zaupanje, razočaranje vsega nad vsem pa se je prelilo na ulice. Vendar protesti vsaj za zdaj na ravni političnih strank niso prinesli ničesar novega. Politične elite na transparente niso znale odgovoriti, ker pač ne morejo. Za Janšo so protesti del tranzicijskega boja, poskušal jih bo uporabiti za monopolizacijo politične moči, za Lukšiča pa pomenijo možnost poenotenja politične levice pod njegovim poveljstvom. Oba odziva sta del problema. Razkrivate dvoje: politiki živijo v vzporedni realnosti in politiki podcenjujejo ljudi.

»Ljudske vstaje«, manifestacija besa, nemoči in frustracij politike ne bi smele presenetiti. Različni protesti, samoorganiziranje, peticije, aktivizem, politično delovanje zunaj parlamenta se v Sloveniji sporadično pojavljajo že desetletje. Ljudje so množično protestirali proti vojni v Iraku, aktivisti so izo-

bešali gesla proti Natu, med študentskim protestom so v parlament poletele kocke, ljudje so se samoorganizirali pri zagovarjanju manjšin in proti njim, gibanje Zavzemimo se je preselilo pred borzo, študenti so za nekaj časa zavzeli filozofsko fakulteto, ljudje so množično protestirali proti Acti … Kljub predsodkom o hlapčevski drži smo Slovenci tudi protestniški narod.

Protesti in zavračanje političnih elit množice, ki je še protopolitična, brez izoblikovanih idej, so prva stopnja pri morebitnem oblikovanju nove politične paradigme. Samo ta lahko na sistemski ravni spremeni razmerja, ki so politiko in politike odtujila od volivcev. Kot pravi profesor ekonomije na Univerzi v Bathu Guy Standing: »Različna gibanja, kot so Occupy, španski Indignados, grški Denplirono, sestavljajo predvsem mladi, ki so rekli: dovolj imamo. Prišli smo torej do prve stopnje upora, ljudje so se začeli povezovati, spoznali so, kakšni so resnični problemi. Naslednji korak je težji in zanimivejši. To je oblikovanje skupnega programa, skupne ideje, skupnega cilja, skupne politike različnih gibanj.« Ni nepomembno, kaj se dogaja na protestih, a pomembneje je, kaj se dogaja med njimi. Antonio Gramsci bi dejal, da obstaja razlika med pozicijsko in manevrsko vojno, prva je intelektualni in kulturni boj, druga se dogaja neposredno na ulicah. Podobno razmišlja tudi Rastko Močnik, ki je že lani za Mladino dejal, da parlamentarna politika ni več produktivna. »Problem danes je v tem, da lahko organizirate ulične demonstracije, lahko tudi kaj bolj radikalnega, če pa boste hoteli delati resne spremembe, boste morali delati sistemsko, se pravi biti v instituciji. Ni nujno, da bo to meščanski parlament, ampak neka institucija bo.« Najlažje je namreč organizirati proteste, resnih sprememb se je treba lotiti sistemsko. Treba bi bilo na novo preizkusiti dolg pohod skozi institucije. A ta politična taktika skriva tudi pasti. »V Nemčiji je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih zunajparlamentarna opozicija izredno močna in je na oblast pripeljala socialdemokrate. Podobno se je zgodilo v Franciji. Prišli so tudi zeleni. Potem pa so se v enem mandatu nemški zeleni spremenili v zelo tradicionalno stranko. Ne zato, ker bi bili pokvarjeni, ampak ker institucija deluje po svoji logiki in logike institucije ne morete spremeniti z dobrimi nameni,« pravi Močnik.

Organizirani sindikati in skupine, ki jih lahko pritegnejo, so oblasti bolj nevarni kot heterogene in jezne protestniške množice. Te lahko obvlada že samo policija.

Kako torej naprej?

Zdi se, da se problema pomanjkanja alternative zavedajo tudi v Mariboru. Zamenjava župana Franca Kanglerja ne bo dovolj. Zato se ustanavlja Gibanje za Maribor, ki naj bi bilo neposredno demokratično vsaj do te mere, da bo imelo podporo množice in organizatorjev protestov, hkrati se je pojavila tudi Iniciativa za mestni zbor. Kot pravi filozof Boris Vezjak: »V Mariboru so se najprej začeli spraševati, kdo je gotof, sedaj so se začeli že spraševati, kdo pa ni gotof. Ta imperativ gotof bo prišel do neke meje, ne moremo biti vsi gotofi. Konstituirati bi bilo treba solidno mrežo posameznikov, za katere bi ljudstvo prepoznalo, da so dovolj moralno dostojni in kredibilni, in bi jim zaupalo vodenje mesta.«

Niti v Mariboru niti kje drugje po Sloveniji protesti še nimajo skupnega političnega ali socialnega imenovalca. Ne gre za gibanja, gre le za manifestiranja jeze. Zgodovina množičnih gibanj pa nas uči, da protesti sami po sebi ne spremenijo ničesar. So le družbeni dogodek, ki ima včasih posreden vpliv na politiko, korenitih sprememb ne prinesejo. Ameriški sociolog Craig Calhoun, ki preučuje gibanja in njihov vpliv na politiko, pravi, da je problem pravzaprav širši, ne gre samo za oblikovanje gibanja, pač pa tudi za njegovo vsebino. »Obstajajo politična gibanja, ki želijo spremeniti strukturo delovanja politike, a velikokrat spregledajo druga družbena vprašanja, recimo neenakost in revščino … Obstajajo tudi družbena gibanja, ki jim je uspelo spremeniti družbo, recimo pri vprašanju položaja žensk, a politični sistem je ostal enak. Kadar pa se politična in družbena gibanja združijo v eno, pa pride čas, kakor bi dejal Thomas Paine, ki postavi človekovo dušo na preizkušnjo.«

Koalicija solidarnih

Pred nekaj dnevi je v Ljubljani nastala Koalicija solidarnih, ki je združila sindikalne in civilnodružbene organizacije, ki so 17. novembra sodelovale na protestih Za solidarno Slovenijo. V združenju, ki se šele oblikuje, je zdaj 13 različnih organizacij, tudi takšnih, ki doslej niso sodelovale. »Gre za prvo kombinacijo sindikatov, civilnih gibanj in združenj,« pojasnjuje glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj. »Uspelo se nam je dogovoriti o ključnih točkah skupnega delovanja: to je zaščita pravne in socialne države, zagovarjanje vzdržnega razvoja, družbene odgovornosti podjetij, omejevanje dobička kot nosilnega gibala družbe, skrb za okolje.« Koalicija solidarnih naj bi imela trajen status, eden izmed njenih motivov pa je tudi spodbuditi sindikate k bolj sodobnemu razmišljanju. »Cilj je delovanje na vseh strateških družbenih točkah za preprečevanje neoliberalnega koncepta družbe, ki nam grozi. Seveda znotraj politike, a za zdaj smo mišljeni le strogo civilno.«

Med drugimi se je koaliciji pridružila Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ki doslej s sindikati ni sodelovala. Včasih so si, nenamerno, med pogajanji z vladnimi uradniki celo nasprotovali. »V Asociaciji menimo, da bomo v tej koaliciji lažje našli kritično maso za dovolj legitimnosti, za doseganje sprememb. Sami nismo bili uspešni, umetniki so po definiciji individualci, še posebej tisti, ki delajo sami«, pravi Jurij Krpan iz galerije Kapelica. »V kulturi se ustvarja neki umetni konflikt med javnimi zavodi in posamezniki, ki so samozaposleni. Morali pa bi si pomagati. Že pred časom smo izvedli nekaj akcij, pa nas niso razumeli, danes, ko je začelo padati po vseh, je drugače. Naše zahteve, naše povezovanje je v duhu časa, ko se ponovno odpirajo fronte za artikulacijo«.

Vtis, da gre pri nastajajoči Koaliciji solidarnih le za sindikalne zahteve, za privilegije, kakor radi pravijo na vladni strani, je napačen. Nekateri člani koalicije razmišljajo širše, pogumnejše. Takšen je sociolog dr. Primož Krašovec, ki med drugim predava na Delavsko-punkerski univerzi (DPU), eni od članic koalicije. »Alternativa sedanji politiki je ravno v takšnem tipu sodelovanja, v sodelovanju med sindikati in družbenimi gibanji. Zakaj? V zadnjih letih je bilo veliko akcij, aktivizma, izrazov nezadovoljstva, protestov, ampak pravega učinka ni bilo. Sindikalne oblike protestov so bolj formalizirane, protesti različnih družbenih gibanj pa so bolj spontani in imajo presežek energije ter kreativnosti. Tukaj sam vidim potencialno zelo produktiven način sodelovanja, združevanje moči, saj glede resne alternative ne morem računati na nobeno izmed parlamentarnih strank. Iz platforme, ki jo bo odprla koalicija, lahko potencialno zraste artikulirana leva stranka, ki bi odločno posegala v politični prostor, hkrati pa bi morala imela za seboj širše družbeno gibanje. Predvsem zato, da je ne bi z vstopom v politični prostor zmlel stari način razumevanja politike.« Aktivisti in sindikalisti bi se pač morali naučiti zadržati energijo, ki izbruhne ob protestih, jo usmeriti v redna srečevanja, akcije, pogovore, kjer bi se jim uspelo toliko uskladiti, da bi imeli skupne zahteve in načrte. »Pomanjkljivost dosedanjih poskusov neposredne demokracije je bila ta, da se je izogibalo političnemu terenu, da je poskušala delovati vzporedno, da ni posegala v državne institucije, v sam način delovanja oblasti. To bi bilo nujno.«

Podiplomski študent Luka Mesec, koordinator DPU, pravi, da imamo v Sloveniji desnico in neko nominalno levico, obe pa sta posledica širšega mednarodnega razpoloženja. »Razširila se je vera, da se je zgodovina končala in da je liberalni kapitalizem edini zveličavni način upravljanja družbe. S krizo je ta del zgodovine prišel do svojega konca in spet se odpirajo možnosti za zgodovinske alternative. Pri tem je pomembno, da se kritično reflektirata alternativi liberalnemu kapitalizmu, realno obstoječi socializem in zahodni tip socialne demokracije.«

Pa bi se lahko iz takšnega premisleka oblikovala nova leva stranka v Sloveniji? Luka Mesec pravi, da je to možno, podobne stvari so se v Evropi namreč že zgodile. »V Grčiji je nastala Siriza, v Franciji imamo Front de Gauche (Leva fronta), v Nemčiji je Die Linke, v Španiji Združena levica (Izquierda Unida). Vse te stranke bolj ali manj sledijo ideji demokratičnega socializma, ki je ovrgla vero v zveličavnost trga in hkrati stremi k izumljanju novih oblik demokracij.« Seveda pa se v Evropi ne pojavljajo samo leva gibanja, v Nemčiji in tudi v Sloveniji so vzniknile različne piratske stranke, a Luka Mesec je do njih zadržan. »Piratska stranka je eden od načinov poskusa artikulacije novih družbenih zahtev. Zelo dobro pri tej stranki je problematiziranje intelektualne lastnine, a žal pogosto na drugih mestih v svoje politike spontano meša neoliberalne ideje.«

H Koaliciji solidarnih pa so pristopili tudi študenti. Če so ti še spomladi podprli zakon o uravnoteževanju proračuna, pa se pol leta kasneje, tudi zaradi neposrednega vladnega omejevanja moči univerz, prebujajo. Predsednik ŠOS-a Mitja Urbanc pravi, da je sedaj situacija drugačna, kot je bila pred meseci, in da bodo aktivno podprli vse organizacije, ki bodo zahtevale boljšo družbo. »Študenti smo bili pripravljeni sprejeti del sistemskega varčevanja, a to je bil maksimum, danes pa smo soočeni z enostranskimi varčevalnimi predlogi, ki so namenjeni predvsem mladini. Bilo je dovolj.«

Ni pomembno, kaj se dogaja na protestih, pomembneje je, kaj se dogaja med njimi.

Tudi Miha Kordiš iz študentske organizacija Iskra, ki je pred letom dni sodeloval pri zasedbi filozofske fakultete, danes pa je njegova organizacija ena od članic koalicije, pravi, da so bili v času zasedbe še naivni. »Neposrednega uspeha pri zahtevah ni bilo, je pa zato letošnja jesen prinesla konkreten rezultat, ko smo začeli graditi mrežo med študentsko populacijo, ki nam daje večjo akcijsko potenco. Iskra je izšla šele na podlagi teh izkušenj in socialnih kontaktov, ki smo jih vzpostavili med zasedbo.« Tudi zanj je Koalicija solidarnih ustvarjanje platforme, ki lahko prinese še konkretnejšo politično artikulacijo.

Seveda ni naključje, da so za zdaj v Sloveniji najbolj izoblikovane točke odpora do vlade in njene politike na univerzah, v šolah, med kulturniki, v sindikatih, povsod, kjer so vladni varčevalni ukrepi nesorazmerni. Tega se zaveda tudi Janez Janša, ki je po predsedniških volitvah dejal, da Slovenija ni država parlamentarne, pač pa sindikalne demokracije. Kar je logično, organizirani sindikati in skupine, ki jih lahko pritegnejo, so oblasti bolj nevarni kot heterogene in jezne protestniške množice. Te lahko obvlada že samo policija.

Odgovor je red in moč

Kakorkoli in kadarkoli se bodo že pojavljale nove politične alternative, je treba vedeti, da politika, ki jo vsaj za zdaj zavrača tudi ulica, ne bo stala križem rok. Janez Janša je že predlagal obsežne ustavne spremembe, ki med drugim vključujejo večinski volilni sistem, možnost odpoklica poslanca, uvedbo poskusnega mandata in reelekcijo sodnikov, hkrati pa Janša omenja tudi razširitev koalicije ali predčasne volitve. Jasno, samo v primeru, da bi bili njegovi predlagani ukrepi sprejeti. To, da njegovi predlogi niso skladni z ustavo, ga ne moti, če niso, bo poskušal spremeniti še ustavo. Janša dela, kar je napovedal, ustanavlja drugo republiko, ki bi ji po vzoru prijatelja iz Madžarske vladal z ustavno večino.

Primož Krašovec ima prav, ko opozarja, da so protesti v Sloveniji tudi nevarni. »So še odprti, in dokler niso artikulirani, lahko zaidejo v katerokoli smer. Lahko prevladajo tehnokratske iluzije, po katerih naj bi Slovenijo rešili pošteni strokovnjaki, lahko zavijejo v levo, lahko pa se tudi obrnejo v desno. Žal je zunajparlamentarna levica, četudi se počasi krepi, v Sloveniji še vedno šibka.« Opozorila so umestna. Val nezadovoljstva in proteste v Sloveniji želi Janša izkoristiti, da bi si pridobil absolutno oblast. Ko množica kriči, kriva je politika, ji v usta polaga gesla, da so krivi sodniki. Ko množica pravi, spremenimo politični sistem, on odgovarja, strinjam se, spremenimo ga tako, kot si želim sam …

Morda bo Janši na koncu uspelo. To je odvisno od drugih politikov, tudi novega predsednika države Boruta Pahorja, ne toliko od njega. Obstaja pa še ena možnost. Morda bosta protestno brbotanje in izmikanje politike, ki se spreminja samo zato, da bi postala še bolj močna, odprli prostor za oblikovanje nove politične alternative, nove stranke ali več njih. Časa ni veliko. Kriza in nezadovoljstvo nad politično elito sta v Grčiji v parlament prinesla tudi skrajno desničarsko Zlato zoro. In ni naključje, da so ljubljanske demonstracije bistveno zaznamovali prav neonacisti.