Dr. Miha Mazzini: »Če si Slovenec, si predvsem Balkanec. Priznajmo si, polni smo tistega, čemur Srbi rečejo inat – torej posebej ekstremnega mazohizma.«

Kaj je vendar z nami? Slovenija je dežela jabolk, a v Mercatorju ni mogoče kupiti slovenskih bio jabolk! Vozijo nam jih z Nove Zelandije. Halo?!

»Kreativni proces je droga – ena hujših!« je, mislim da, peti stavek, ki ga reče po živjo. Če teza drži, potem je sam hud džanki: v zadnjih dveh letih je objavil kar pet knjig. Tokratni intervju naj bi reklamiral njegov sveži roman Paloma Negra. A ker sem sam tako navdušen nad analitično potenco Mihovih spletnih kolumn, se je debata skoraj v celoti vrtela okrog tem njegove najbrž najboljše knjige, zbirke esejev Če ti kaj ni prav, se pa izseli.
»Zelo resno sem razmišljal, da bi šel delat doktorat o Slovencih,« pove Miha v odgovor na mojo uvodno hvalo. »Ampak saj si predstavljaš – tako resno, znanstveno, psihometrične raziskave in to! No, kmalu sem ugotovil, da bi bil to full-time job. Jaz pa že imam full-time job in še pisanje in šport in še kaj … Tako da ne, hvala.« Nemara bi bil to lahko projekt za penzijo? »Ah, kje pa!« se od srca zareži eden naših najpametnejših pisateljev: »Vsaj upam, da ne! Moj karierni ideal je itak tale, kaj je že – Martin Strel! On si je lepo kupil ranč z bazenom v Arizoni in rekel, ko vas jebe, ha ha ha!«

Če sem prav razumel tvoje spise, smo Slovenci tako disfunkcionalni, ker smo od prednikov podedovali uničujoče nezavedne programe.

Tako. Našim prednikom so jih vcepili njihovi predniki, njim spet njihovi predniki – šlo je pač za strategijo, s pomočjo katere je majhen in nemočen narod pod tujimi okupatorji preživel. Tukaj govorimo o zelo dolgotrajnem procesu. To programiranje poteka v prvih letih življenja in pri večini ljudi ostane del nezavednega do smrti. Vedeti je treba, da so se osnovni, nezavedni programi večine danes živečih narodov vzpostavili pred tisoč ali več leti. Včasih se iz stoletja v stoletje na globinski, nezavedni ravni komaj kaj spremeni. V Južni Koreji so naredili študijo, ki je dokazala, da so nekateri nezavedni elementi kulturnega programiranja tam živečih ljudi še vedno isti kot pred 1500 leti.

Razmišljanje mi je na prvo žogo všeč. Kako si prišel do tega?

To bo težko pojasniti na hitro. V bistvu se je vse sestavilo skozi dolga leta opazovanja in sklepanja. Eden močnejših indicev je bil naš odnos do ljudi, ki na mednarodnem področju nekaj dosežejo.

Ja?

Teh zgodb je ogromno. Prvič sem seveda trznil na lasten račun. Film Operacija Cartier je dobil neko kar omembe vredno mednarodno nagrado. Z režiserjem Miranom Zupaničem sva jo šla sprejet. Podelil nama jo je šef BBC-ja za Irsko, ki je na koncu vedro rekel nekaj v smislu: Okej, fanta, zdaj pa brž domov, kjer vaju že čakajo novi projekti! In sva se z Miranom samo spogledala in zarežala v stilu: Vid’ budale! Kaj tale vendar govori? In gospod šef BBC-ja je ta najin pogled videl in se začel počutiti nelagodno. Saj si vendar ni mogel predstavljati, zakaj se mu ta dva tipa režita kot zadnjemu kretenu! Ni mogel vedeti, da je Slovenec, potem ko dobi omembe vredno mednarodno nagrado, doma za zelo dolgo oplel. Pogosto za vedno. Kaj me zdaj tako gledaš? Ne verjameš?

V bistvu ne vem, nimam tovrstnih izkušenj. Upal bi, da vseeno ni tako kategorično in radikalno …

O, tem zgodbam vendar ni konca! To je železno pravilo! Spomnim se recimo, ko sem med podeljevanjem nagrad na slovenskem filmskem festivalu sedel zraven gospe, ki je lezla sama vase od strahu. »Samo da ne bo nič dobil, samo da ne bo nič dobil!« je ponavljala. Film njenega moža je bil namreč uvrščen v tekmovalni program. Vprašal sem jo: »Se morda ločujeta, ali kaj?« In mi odvrne: »Ne. Ampak ko je prejšnjič dobil nagrado, ga ni potem pet let nihče poklical.« In morda se mi je prav takrat začelo svitati, da gre res za sistemsko ureditev. Kostja Gatnik je v intervjuju povedal, da je delal za oglaševalsko agencijo, ki je pobrala vse možne nagrade in potem takoj propadla. Zakaj? Ker ni nihče več poklical. Spomnim se pogovora z nevrokirurgom, ki je dobil neko hudo svetovno priznanje, zato so ga v kliničnem centru promptno prestavili v klet. In kaj se je zgodilo meni po nagradi za Operacijo Cartier? Na televiziji so mi z vso resnostjo rekli: No, gospod Mazzini, vi ste se izkazali, zdaj pa moramo dati priložnost še komu drugemu! Naslednje priložnosti potem sploh ni bilo. Miran, ki je poklicni režiser, je moral čakati precej let. Ta je bil del širšega slovenskega fenomena, ki me je tako fasciniral, da sem se njegove pojasnitve skušal lotiti čim bolj znanstveno.

Do česa si prišel?

Do tega, da je znanstvene literature na to temo presenetljivo malo. Šele potem, ko sem si na podlagi lastnih zapažanj že ustvaril zelo solidne razlage, sem našel Christopherja Boehma, ki je podrobno študiral plemenske kulture v Afriki in na Balkanu. Taka sistematizirana uravnilovka, kot jo imamo mi – sam ji pravim palačinka –, je po njegovem značilna za revne družbe, ki imajo tujega gospodarja. Če malo pomislimo, je to nič manj kot definicija nas skozi stoletja. Za preživetje tovrstnih skupnosti je najbolj optimalno, da nihče ne izstopa. Vsi pač skupaj stradajo ob tabornem ognju in drug drugega tolažijo. Za tako družbo bi bilo najbolj uničujoče, če bi njeni uspešni predstavniki zraven prižgali svoj ogenj in se ob njem mastili z gnatjo. Zelo kmalu bi prišlo do klanja. Zato nikjer nobenih špic, nikjer nobenega odstopanja. Dober delavec, slab delavec – isti kurac. Dober avtor, slab avtor – isti honorar.

Na lasten strošek izšolamo cele generacije zdravnikov in znanstvenikov, nakar tiste res dobre takoj prisilimo, da grejo delat ven.

Ampak ta naša palačinka ima za uporabnika tudi svoje pluse! V neki kolumni si recimo izračunal, da lahko Slovencu na rojstnodnevni zabavi poje eden izmed top estradnikov, na najdi.si najbolj iskana Slovenka leta pa mu ga zraven vleče za skupaj 180 evrov. Vsaj po tebi dostopnih podatkih o preteklih honorarjih. 180 evrov za tak superzvezdniški combo – tega ni nikjer drugje!

Ha ha. Še kako res je, da ima naš sistem za populacijo kar nekaj koristnih plati. To, kar imamo mi, je za povprečneže čisto dovolj dobra ureditev. Za podpovprečneže je pa nič manj kot raj. Vsekakor je to optimalna ureditev za družbo revščine.

Hmm, na glas razmišljam … Kaj nam ne bo v časih, ki prihajajo, ta ureditev dobro služila?

Do neke mere spet drži. A problem je, da vsebuje tovrstna ureditev zelo močne mehanizme za lastno ohranitev – torej predvsem ohranitev revščine. Za bralčevo poglobljeno razumevanje morava zdaj obdelati še drugi ključni faktor v enačbi: stoletja in stoletja tujega gospodarja. Palačinko so v nas daleč nazaj vbili predvsem okupatorji.

Zakaj?

Deli in vladaj. Če bi imel mali narod močne, izstopajoče posameznike, bi slej ko prej dobil vodjo, ki bi se tujemu izkoriščevalcu postavil po robu. Samo en primer: ko je Gospodar pri nas odmerjal parcele, jih je namenoma odmeril zelo površno, takole čez palec in na oko. Kmetje so se pa potem med sabo srdito kregali, in se še danes kregajo za vsako vejo.

Kdo je po tvojem naš konkretni tuji gospodar v tem trenutku?

Po tolikem času ga za ohranjanje programa sploh ne rabimo več. Kot sem rekel: ti nevronski protokoli se spreminjajo zelo počasi. Slovenci, tako kot recimo Grki, sploh še nismo doumeli, da imamo končno svojo državo. Da bi veljalo torej v javno upravo zaposliti najboljše ljudi, saj vendar upravljajo skupno dobro! In da finančnih literarnih nagrad morda vseeno ni smiselno talati po kriteriju, da avtor nima redne službe. Spet me čudno gledaš, ampak to je spet sistematično! Zato sem tudi lani izstopil iz Društva pisateljev.

Spomni me, zakaj si že to storil.

Počasi se mi je nabralo. Član sem bil dvajset let. V bistvu mi je bilo že vse od prvega sestanka jasno, da moram izstopiti. Tistega daljnega dne, ko sem bil še spoštljiv mulo, so se namreč pogovarjali, kako porabiti sredstva, ki so jih dobili za promocijo slovenskih pisateljev v tujini. Sredstva so bila omejena, dovolj jih je bilo za prevode sedmih slovenskih avtorjev. Seveda so se vsi grebli, da bi prevedli prav njih, izbrati pa ni bilo mogoče, saj so bili vendar po definiciji vsi enaki. Zato je društvo na koncu sprejelo salomonsko odločitev. Eden najosnovnejših kriterijev za izbiro pisatelja bo smrt.

Ne razumem.

Prevedli so sedem mrtvih pisateljev. Sredstva so bila dobesedno namenjena za prodor v tujino, in mi smo poskusili s sedmimi mrtveci.

Ojoj, ojoj …

Že živemu slovenskemu pisatelju je skoraj nemogoče prodreti v tujino, mrtvemu pa … Ampak če ti povem po pravici, sem izstopil zato, ker mi je bilo hudo gledati, kako društvo tone v nepomembnost. Pa bi lahko naši pisatelji marsikaj naredili, celo kaj spremenili – ampak ne, raje tonejo v globoko nepomembnost. Tako kot v bistvu vsa civilna družba. Kamorkoli se vključiš, vedno imajo isto težo besede ljudi z vizijo in znanjem ter navadnih tepcev. Po vseh raziskavah je brainstorming totalno nekoristen, če so vsi udeleženci enaki – če ni človeka, ki bi vodil, torej presojal, kam se splača še naprej investirati pozornost. Pri nas pa imamo večni brainstorming, v katerem nihče ne prevzame odgovornosti. Ko se vključiš v kako skupino ali dve, slej ko prej ugotoviš, da je treba v prepričevanje tepcev preprosto vlagati preveč truda. In potem nekaj v tebi popusti in greš delat kaj pametnejšega. Če si dovolj čil in mlad, se izvoziš v kako drugo deželo. Najraje k bivšemu Gospodarju.

Najbrž bo koga zmotilo, da v bistvu napadaš slovensko socialno enakost v času, ko se ta na najbolj krut in umazan način povečuje. Ta slovenski socialni čut, zaradi katerega smo po uradnih koeficientih najmanj razslojena družba v EU, je menda ja nekaj pozitivnega?

Sploh ne gre za socialni čut. Veš, kaj bi bil pravi socialni čut? To, da nekomu, ki pade ven iz palačinke – recimo, če mu je hišo zalila poplava –, ponudimo roko in ga potegnemo nazaj gor med nas. Kaj pa delamo Slovenci? Ko nekdo pade dol, raje znižamo kriterije za celo palačinko.

Miha, saj si vendar ob poplavah ostali Slovenci ne hodimo zalivat kleti z vedri …

Res je, to je bil slab primer. Mnogo boljši bi bil študij. Če pri nas nekdo ne more študirati, mirno in veselo spustimo kriterije, dokler ne moremo študirati vsi.

O ja, to pa drži.

In zdaj študiramo vsi, ampak kaj imamo zares od tega? Beg možganov, o katerem so se nedavno razpisali mediji – to ni spet nič novega ali nenavadnega. Že od nekdaj smo bili gojišče kvalitetne delovne sile za tujce. Tudi zato so nam okupatorji tak sistem sploh vcepili. Na lasten strošek izšolamo cele generacije zdravnikov in znanstvenikov, nakar tiste res dobre takoj prisilimo, da grejo delat ven. Problem je v tem, da taki tlačanski sistemi v svojih subjektih ustvarjajo grozljive, uničujoče količine agresije – ampak saj so jo nas tuji gospodarji ljubeznivo naučili obračati navznoter. Ljubeznivo pravim, ker če nas tega ne bi naučili, bi se nam na neki točki strgalo in bi jurišali na Berlin ali skušali požgati Dunaj, a bi nas tisti tam prej poklali, ker nas je bilo preprosto premalo.

Nevronski protokoli se spreminjajo zelo počasi. Slovenci, tako kot recimo Grki, sploh še nismo doumeli, da imamo končno svojo državo. Da bi veljalo torej v javno upravo zaposliti najboljše ljudi, saj vendar upravljajo skupno dobro!

Ampak saj Slovenci vendar nismo agresivni. Mi smo samomorilski.

Oboje se napaja iz istega vira. Slovenci po primerjalnih študijah izrazito izstopamo po agresivnosti, a naša agresivnost je pač za Gospodarja varna agresivnost. Vse naše zgodbe nas učijo, da moramo jezo obrniti proti sebi in se samouničiti. Tu bi spomnil na naš filmski hit Outsider. To je nek tipični žanrski film, v katerem se mora junak na koncu soočiti z očetom, ga premagati in končno zaživeti. V približno istem času so Američani posneli hit This Boy’s Life, v katerem Leonardo Di Caprio po letih trpinčenja končno prestreže očimovo roko in reče: Dovolj! Kaj stori glavni junak v našem filmskem hitu, ko se sooči z očetom? Zagrabi pištolo in se ustreli v glavo.

Vidiš, ob tem se spomnim meni še vedno ljubega nadškofa Rodeta. Kako prav je imel, ko nas je ob velikem slovesu opozoril, kako uničujoča je slovenska kultura smrti!

Prav res. In nadškof bo že vedel, ko je pa cerkev skozi stoletja tako skrbno bdela nad vcepljanjem te kulture smrti v naš mali nemočni narod. Alkohol, samomor in pa seveda cestne norosti … Ko Slovenec sede v avto, je to, kot ko si specialec nadene črno masko: ta pleh okoli njega mu da opojni občutek, da je on končno lahko on. In tu naletimo še na drugo plat kovanca. Zato, da lahko nezgodovinski narod – torej majhen, tlačanski narod – preživi dolga stoletja bede, mora poleg ’varne’ agresije razviti še eno lastnost. Narcisizem. Totalno duvanje. Saj je bila lani, kajne – tista velika anketa, ki je pokazala, da je 90 odstotkov Slovencev ’zelo zadovoljnih’ s svojimi karierami? Ta podatek pove vse.

Narcisizem je po tvojem sploh eden od naših glavnih problemov.

Slab stik z realnostjo je za organizem v ne nujno najbolj prijaznem okolju velik hendikep. In Slovenci smo glede tega na splošno obupni. Do nečesa, kar ni mi, imamo dve osnovni stališči in skoraj nič vmes. Tujino delimo na tujino gospodarjev in tujino manjvrednih – torej tistih, ki jih vidimo višje ali nižje od sebe. Manjvrednim bi mi v dveh minutah poštimali državo, od trenutka prestopa avstrijske meje se pa samo še klanjamo. Ker slovenski narcis ni znal realno oceniti našega položaja in zmožnosti, je mnogo raje kupil politikantske zgodbice o tem, da bomo čez deset let nova Švica.

Zakaj nam je šlo v socializmu tako relativno znosno? Najbrž zaradi Titovih kreditov in zaradi tega, ker je šlo skoraj kompletni Evropi tako dobro?

En faktor je bil, da smo se znašli v sistemu, na kakršnega smo bili navajeni. Če bereš stare časopise, ugotoviš, da je bilo že leta 1938 povsem jasno, da bodo Nemci vkorakali v Jugoslavijo. Časopis Slovenec je zapisal, da je prihajajoči nemški vdor pozitivna reč, češ da nas bodo Nemci vrnili v ’zlato dobo srednjega veka’. Ironija usode je v tem, da se je točno to potem tudi zgodilo. Na srečo priložnosti niso dobili nacisti, ki bi nas vrnili v kameno dobo. V zlati srednji vek so nas namesto njih vrnili komunisti. Slovenski komunizem ni bil v praksi v bistvu nič kaj dosti drugega kot fevdalizem.

Nemara vseeno premočne besede …

Ne. So bili pa slovenski tlačani v komunizmu res deležni nekega bistvenega napredka. V fevdalizmu so morali tam spodaj stati in gledati, kako graščak na hribu žura z njihovimi najboljšimi babami. V ’socializmu’ pa je veljalo nepisano pravilo, da so morali bogataši svoj luksuz skrivati. Kot je pokazal nedavni primer kitajskega premiera, pravilo velja še danes. Pomisli, kakšen imeniten sistem je to za palačinko! No, in drugi faktor za to tvojo relativno znosnost bi bil Tito. Kako vešče je ta človek krmaril med dvema blokoma in oba molzel do obisti – to je nekaj najbolj neverjetnega, o tem bi bilo treba čim prej posneti film! Ampak pozor! Tudi če bi bil Tito leta ’80 mlad in vitalen kot bik, bi šlo hitro navzdol. Konec blokovske delitve sveta bi bil za Jugoslavijo v vsakem primeru katastrofa.

Na čem bi Slovenci lahko v tem trenutku gradili svoj optimizem?

Nismo še pripravljeni za optimizem. Pred tem mora priti soočenje z realnim stanjem. Kaj je vendar z nami? Slovenija je dežela jabolk, a v Mercatorju ni mogoče kupiti slovenskih bio jabolk! Vozijo nam jih z Nove Zelandije. Halo?! Pozivam slovenske družine, da med sabo najdejo vsaj eno tako, ki se bo z malo dela in pameti povzdignila v familijo jabolčnih mogulov!

Ha ha, zakaj bi morala biti ravno familija?

Ker je družinsko podjetje v mediteranski kulturi daleč najbolj uspešen poslovni model. Priznajmo si končno, da smo Balkanci, ne Germani. Glej, vprašaj povprečnega Slovenca, kakšno je življenje v Sloveniji. Rekel ti bo: Pa saj je fajn! Radi mamo prijatelje in dobro družbo, kar naprej mamo ene piknike in roštilje, vsak petek se odpeljemo na morje, živimo pri mamah in naša ekonomija skoraj kompletno temelji na mreži vez in poznanstev … Zdaj pa vse to povedano seštej. Mi da smo Germani? Mi smo tako očitno tipična mediteranska kultura! Ampak ko mu skušaš to razložiti, te ta povprečni Slovenec gleda in preprosto ne razume. Kako je lahko on Mediteranec, ko je pa vendar ja Nemec ali Švicar?!

Ha ha, tudi sam o sebi prej razmišljam kot o faliranem Avstrijcu kot o Bosancu, čeprav …

Ne, če si Slovenec, si predvsem Balkanec. Priznajmo si tudi, kako polni smo tistega, čemur Srbi rečejo inat – torej posebej ekstremnega mazohizma, zaradi katerega človek vedno znova razfuka tako sebe kot okolico samo zato, da se lahko okliče za moralnega zmagovalca.

Tole z Gospodarjem in programi … Miha, uspelo ti je! V meni si spet obudil pristno sočutje do ubogega malega naroda. Ampak kaj je rešitev? Kaj lahko storimo tu in zdaj?

Čim prej nehajmo mlatiti naše lastne brihtne glave, ker nas je Gospodar to naučil, da jih ni bilo treba mlatiti njemu. Predvsem pa najdimo spet stik z resničnostjo. Ko oziroma če nam bo to uspelo, bomo razumeli situacijo in nam ne bo več treba večno drseti med dvema skrajnostma – Ne, mi smo nova Švica!, Ne, mi smo tazadnji drek!. V resnici nismo ne eno ne drugo. V resnici smo glede na zgodovinske danosti čisto solidni in lahko še vedno naredimo marsikaj, če se nam bo le ratalo enkrat nekaj končno zmenit.

To so dobri nasveti.

Ker so pri nas zdrave sile tako neorganizirane, moramo čim prej doumeti, da smo kot pripadniki slovenskega naroda programirani, da se med sabo hitro skregamo. Tega bi se morali v naši vsakodnevni komunikaciji čim bolj zavedati in se v kriznih trenutkih čim večkrat opomniti: Programiran sem, da se bom skregal, ojoj, zdajle se zna zgoditi, to ni prav, vdih-izdih, zdaj moram pazit, vdih-izdih, zdaj moram pazit! Že pred stoletji je Gospodar moje prednike naprogramiral, da se moram čim bolj kurčit in kregat, in moji predniki so potem naprogramirali mene – ampak ne, vdih-izdih, ostal bom miren in konstruktiven, vdih-izdih.

Ha ha …

In naprej: ko spoznamo sebe, moramo čim bolj razumeti Sistem. Problem je, da se je slovenski Sistem vzpostavljal stoletja, da danes služi mnogim interesom in da večina nas zavestno ali podzavestno dela za njegovo ohranitev. Ta sistem je za mnogo ljudi dober, mnoge ljudi dela zadovoljne …

Dejansko mnoge?

O ja, mnoge. To, da človek jambra, še ne pomeni, da ni zadovoljen. Spet bi izpostavil neko luštno študijo, ko so se naši študenti psihologije vozili z avtobusi in prisluškovali, kako Slovenci najraje vzpostavijo stik. Odkrili so, da se okrog 90 odstotkov vseh stikov začne z nekim žanrom jambranja. Kar je spet logično. Za tiste, ki živijo pod Gospodarjem, je stokanje tako rekoč nuja. Gospodar lahko kadarkoli pogleda skozi okno, in kakšnega si želiš, da te vidi? V šlafroku in s šampanjcem v roki? Ne, pogled tuje oblasti te mora vedno ujeti stokajočega in zaskrbljenega, drugače ti bo naložil še dodatno delo. To jambranje je danes predvsem avtomatizem. Mnogi od teh večnih jambračev so tako srečni, da jim lahko človek samo zavida.

Ampak kaj lahko samoagresivnega narcisa sploh prisili, da se sooči z resničnostjo? Lakota in mraz?

O ne, ravno to nikakor! Huje ko je, bolj se ljudje predajajo svojim osnovnim programom. Ker so jim ti programi v stoletjih omogočili, da so danes sploh tu. To, da so vsi njihovi predniki preživeli in se razmnožili, je namreč neverjeten uspeh. V krizi se družba vedno vrne k svojemu osnovnemu programiranju. Za ta naš škodljivi slovenski program je kriza naravnost super. Bomo pač pridno jambrali naprej, postajali bomo čedalje bolj zavistni – vsakega, ki bo poskusil kaj spremeniti, bomo zgledno treščili po buči.

So te nedavni dogodki v Mariboru kakorkoli oddaljili od teh tvojih teorij?

Ne, ne zares. Kaj se je zgodilo? Zelo droben del palačinke se je pač upal odtrgati od krovne gmote in se jasno postaviti za svoje pravice in proti še nadaljnjemu nižanju že tako poraznih političnih standardov. Skratka tradicija kmečkih puntov, ki jo dejansko imamo. Okej, če ti povem po resnici, so me te vseslovenske demonstracije razveselile. Pokazale so, da čisto čisto vsi vseeno niso apatični.

Te vseslovenske demonstracije so me razveselile. Pokazale so, da čisto čisto vsi vseeno niso apatični.

Te je kdaj prijelo, da bi se zdravemu jedru svojega naroda pridružil na ulici?

Seveda, saj sem tudi se! Bil sem na demonstracijah v Ljubljani, in moram reči, da se mi je zdelo vzdušje na nivoju – dokler seveda niso pritekle zamaskirane enote razgrajačev. Ampak morda bi veljalo navesti eno zanimivo primerjavo. Prejšnji mesec sem bil v Grčiji, in ko sem se vračal s protestov, sem hodil mimo lokalov. Gostje, ki so v njih sedeli, so tam sedeli molče, žulili špricer in gledali TV-prenos demonstracij. Apatično so to, kako se je par kilometrov stran odločalo o njihovi prihodnosti, spremljali po televiziji. Ko sem se vračal z ljubljanskih demonstracij, sem se za primerjavo načrtno sprehodil po lokalih. Prenosa seveda ni bilo, gostje pa so naročali razkošne večerje in se decembru primerno zelo glasno veselili.

Dobro, pa saj je bilo v prvih štadijih krize v Grčiji najbrž zelo podobno …

Saj prav to hočem povedati – pri nas imamo še neprimerno več zalog! Zato je bilo toliko bolj srhljivo opazovati, kako je to po petih letih videti v Grčiji! Bil sem pravzaprav šokiran. Aha, s tem v zvezi bi izpostavil, da nas z Grki veže tudi kultura, po kateri morajo za otroke poskrbeti predvsem starši, ne država in poslovno okolje. V obeh državah prvi impulz mladega prekarca ni, da bi se malo ozrl ven, nakar bi lokalnim veljakom zabrusil: Čakajte malo, takole se pa ne bomo šli! Ne, večina mladih očitkov tako pri nas kot v Grčiji avtomatično leti na mater in očeta: Kje je moje stanovanje? Kje je moj avto? Kaj je z vama, zakaj mi nista nič zrihtala?!

Tako je nedvomno dolga leta tudi bilo. Ampak zdi se mi, da se je to vseeno začelo spreminjati.

Najbrž res. Upam, da imaš prav. Če bi kriza dosegla to, da bi se tovrstno breme vsaj na simbolni ravni z ubogih staršev preneslo na oblastnike, bi bil to po mojem zelo pozitiven pojav.

Par let trajajoča grška izkušnja je pozornega opazovalca naučila predvsem to, da mirne in dostojanstvene demonstracije nimajo nobenega haska. Pri nas se je ob teh naših prvih izbruhkih hitro izkristaliziralo večinsko stališče: Saj demonstracije so že v redu, samo da ni nasilja! Zdaj te pa v duhu najbolj hladnega realizma vprašam: imajo nenasilne demonstracije v resnici sploh kak smisel?

Hmm, imajo. Eden najtežjih občutkov v življenju je občutek osamljenosti, torej izločenosti iz družbe. Človek doma sedi, gleda televizijo in si misli: Mater, tile naši politiki so totalni Marsovci – saj vendar samo kradejo in poneverjajo, to kompletno bando bi bilo treba strpati v zapor! Ampak dokler je okrog tega človeka vse tiho, dokler nihče drug ne protestira, dobiva čedalje močnejši občutek osamljenosti in odtujenosti. Tako zelo to očitno res moti samo mene, si reče: Očitno sem v tem sistemu Marsovec jaz. Če pa imaš na trgu ob sebi neko enako razjarjeno množico, dobiš hitro dokaz, da ne gre za to, da bi bil čuden ti, temveč je nekaj narobe s sistemom. To se mi zdi zelo pomembno.

Torej nenasilne demonstracije kot zastonjska psihoterapija za atomiziranega gledalca televizije?

Ha ha, ne – temveč kot zelo dragocen dokaz, da je določena količina ljudi zelo nezadovoljna s sistemom. Je pa zanimivo, kako so se na te demonstracije nemudoma skušali nalepiti čisto vsi, ki so se lahko. Celo mariborska EPK rafalno producira članke in vsi se dičijo za revolt Slovenije, čeprav so v resnici prej videti kot poklicni umetniki, ki iščejo novega financerja, zdaj ko je Kangler out. Očitno ne bo imena iz preteklosti, ki se ne bi poskušalo prilepiti na upor, še Zoran Thaler se je oglasil v pismih bralcev.

Tudi Borut Pahor se je po izvolitvi nemudoma prisesal na val ljudskega resentimenta ter s tem prispeval še prav posebej bleščeč biser v svetovno zakladnico človeške bizarnosti. Imaš za konec morda kak hiter pronicljiv prispevek k razumevanju fenomena Pahor?

Sam njegov volilni uspeh analiziram predvsem skozi prizmo kesanja. Namreč: kateri politik je pri nas sploh že karkoli priznal, ali napako ali lopovščino? Tega v Sloveniji preprosto ni. Pahor pa se je začel javno na veliko posipati s pepelom – joj, res sem bil slab premier, joj, res sem naredil marsikaj narobe, joj, res res res mi je žal … Prijateljice, ki bolj pozorno spremljajo ženski tisk, so me podučile, da se je tam celo na veliko posipal s pepelom, češ da je bil obupen partner … In vsa ta orgija kesanja je v nevajenem slovenskem volivcu vzbudila močno reakcijo, ki je bila pri marsikateri volivki še dodatno potencirana z materinskim instinktom. Saj si predstavljaš: Glej ga, revčka, kako je bogi in kako mu je žal … No, in zdaj pač imamo, kar imamo: simbol sistema, ki ga ni nič sram, da se takole lepi na upor.