Jernej Lorenci: »Trojica JJ je Janezu Janši vzela del njega samega. Genialno so ga razpršili v vesolje, on pa o tem vesolju nima pojma. Razsrediščili so ga.«

Politika nam ponuja populistično poenostavljanje, banalnosti, kičasti sentimentalizem in senzacionalizem. Hoče negotovost, strah in paniko, hoče osamitev misli.

Jernej Lorenci (1973), gledališki režiser in profesor za področje gledališke in radijske režije na AGRFT, je režiral že v srednješolskih letih v tedanjem Mrtvem gledališču Maribor. Po končani gimnaziji je v Ljubljani študiral na AGRFT, njegova mentorja sta bila Mile Korun in Matjaž Zupančič. Diplomiral je z režijo Antigone leta 1999, nato pa si je nabiral režiserske izkušnje v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, pa tudi na Reki, v Zagrebu, v Trstu in Sarajevu. Prejel je, med drugimi, Borštnikovo nagrado za režijo Ajshilove Oresteje in veliko nagrado Festivala Zlati lev v Umagu za predstavo Razmadežna. V svojih predstavah, ki so vedno pomensko večplastne, raziskuje človeške nagone ter impulze in vedno znova tematizira samoumevnosti življenja.

Kako je biti danes umetnik? Mislim na zaostrene gospodarske in socialne razmere in tudi na percepcijo ljudi, da sedanji politični razred ni sposoben ponuditi rešitve za izhod iz krize.

Kako je biti umetnik, ne vem. Težko bi zase rekel, da sem umetnik; čeprav gledališče je umetnost. Sem v nenehni dilemi, koliko bi se moral v svojem delu odzivati na aktualno-realno. Koliko neposredno se odzivati? Moja stalna dilema je torej, kako se ne zapreti v svoj svet, v svoj vrtiček ustvarjanja, hkrati pa ne pristati na način diskurza, ki ga danes ponujata politika in ekonomija. Nimam odgovora, ker če bi se spustil na raven aktualnega političnega diskurza, če bi se spustil na isto raven mišljenja sveta in njegovih anomalij, bi že v startu naredil usodno napako.

Pa vendarle ste s kolegi v društvu režiserjev ostro nastopili proti varčevalnim rezom v kulturi, a hkrati poudarjali, da obstajajo tudi notranje rezerve pri preoblikovanju gledališč, kar je značilen politični diskurz.

Nisem govoril o finančnih, ampak o produkcijskih, in predvsem umetniških rezervah, o produkcijskih razmerah, ki kličejo po resni debati, po spremembi, transformaciji, kakorkoli že. Zavzemam se za višjo kakovost v gledališču, ker boljše ko bo gledališče, celovitejše, odgovornejše, močnejše bo. Njegov glas bo izrazitejši, nevarnejši, blizu roba, ki je, kot kaže, edina pot do tistega, čemur pravimo možnost resnice. Govoril sem o višji kakovosti, ki bo povečala učinek, moč in samoza-vest gledališča.

Toda varčevalni rezi v kulturi, torej tudi v gledališču, lahko onemogočijo prizadevanja, o katerih govorite.

Mislim, da za zdaj še ni ultimativen problem v samem pomanjkanju denarja. Večji problem tiči v percepciji pomanjkanja in v komunikaciji. Zdajšnja vlada je mojstrica v produkciji strahu, paranoje, tesnobe, odziv na te pojave pa je napačen. Konkretno: gledališče ne sme pristati na logiko strahu, ker bo nujno postalo komercialno, pavšalno, mencajoče, neodgovorno, klečeplazno itd. Čas krize – in rezov – je torej čas za še več gledališča v gledališču, za drznost iskanja, za mlade, ki še niso trademark, za kar najširši diapazon uprizoritvenih praks. Politika, če res ni denarja, pa temu sploh ne verjamem, bi morala drugače percipirati in predvsem popolnoma drugače komunicirati dejansko stanje. Pa ne zna ali noče. Ponuja pa nam populistično poenostavljanje, banalnosti, kičasti sentimentalizem in senzacionalizem, s katerim se pravzaprav ohranja. Hoče negotovost, strah in paniko, hoče osamitev misli, hoče deindividualizacijo človeka Slovenca, hoče drugo republiko, ki bo temeljila na prav takem novem človeku, a vemo, da je vsaka ideologija, ki je mislila novega človeka, prej ali slej prišla v uničujočo slepo ulico totalitarizma.

Odnos politike do umetnosti se kaže tudi v katastrofalnih razmerah za delovanje umetniških akademij. Med njimi do AGRFT, kjer ste profesor. Prostorska stiska je neznosna. Se sploh še da delati?

Ena od lepot gledališča je v tem, da so zanj temeljni pogoj ljudje. Drugi je logos, smisel, vsebina, motiv. Šele potem so na vrsti produkcijske razmere. Zatorej: nekako še delamo. Hkrati pa, če vemo, da borba za novo akademijo traja že praktično od njenega nastanka pred več kot šestdesetimi leti, je grozljivo, da živimo v njej kot neandertalci, zdajšnja oblast pa nam nenehno pošilja signale, silovite v svoji vulgarnosti in nesramnosti, da ji je vseeno, kaj se dogaja z znanostjo, umetnostjo in kulturo ter šolstvom. Kot da bi jih rada izkoreninila. Tako hudi finančni rezi v teh sistemih zahtevajo odziv. Jasen in odločen. In se že dogaja, pa ga niso pričakovali, ha, ha.

Sicer pa ne razumem tega napada na umetnost in kulturo, šolstvo in znanost. Zato predlagam: naj se odpravijo čez zimo v katero od prelepih slovenskih jam in tam preživijo nekaj mesecev. Kajti iz jame so nas pripeljali prav umetnost in kultura ter znanost in šolstvo.

Strinjanje in nestrinjanje sploh nista polje diskurza. Strast do nečesa je važnejša. Današnji svet je raztreščen, razsrediščen, ni črno-bel.

Izgovor na recesijo je lahko za oblast tisto hladno orožje, ki ga uporablja, da bi uveljavila nove oblike nadzora, ne le nad kulturo in umetnostjo, ampak nad vsem v družbi. Nekje pravite, da gre, če smo vas prav razumeli, za »vulgarno oblast moči, ki povsem ignorira stroko«.

Zmeraj je problem takrat, ko se politika loči od strokovnosti – in »strokovnjak« se zmeraj zaveda, da je zgolj eden od –, umetnost in kultura pa sta kamenčka tega mozaika. Na tej relaciji je boj postal tako vulgaren, da stroka nima niti pravice glasu. Ima ga morebiti le tisti strokovnjak, če ga ima – ker se, kot rečeno, zaveda svoje omejene strokovnosti –, ki pripada aktualni politični opciji na oblasti. Razkorak med političnim in strokovnim pa se še poglablja. Tega politika očitno, v zadnjih mesecih pa še posebej, ne zaznava, saj živi na oblaku in izgublja stik z realnim v vsakršnem pomenu besede, pa sam nisem ljubitelj realnega. Politika je orodje, ne orožje. In tega ne razume. Kladivo, ne giljotina.

V tem kontekstu je zanimiva vaša režija predstave Dantonova smrt, ki govori o možnih družbenih spremembah.

Morda je napak ves čas govoriti o družbenih spremembah. Morda je treba malce globlje pogledati, kaj družba sploh je. Morda se je treba najprej usesti in brez ihte, brez panike, pogledati, kje smo, kaj hočemo, zakaj je bilo prej nekaj fajn, zdaj pa ni več, in obratno. Ni dovolj le zahtevati sprememb, ampak moraš tudi vedeti, katere in zakaj. Tudi demonstranti na trgih in ulicah morajo priti na svetlo z alternativo, sicer se bo vsa ta prečudovita energija porazgubila v prazno. Seveda z drugačnim diskurzom in z drugimi ne-obrazi od teh, ki smo jih vajeni-naveličani-preobjedeni. Potrebna je analiza sedanjih družbenih razmerij, kar pa je mogoče narediti le z distanco in z vso strokovno in družbeno odgovornostjo. Zato predlagam distanco, umiritev, ironijo, smeh, deaktualizacijo, ne le teatra, ampak celotne družbe. Potem pa so na vrsti dejanja. Panika namreč ustvarja paniko. S paniko dobimo še več panike. Klic po spremembi ni dovolj, je lahko popoln nič, če ni vizije, če ni žlahtne tišine. Obojestranske, vsesplošne.

Ste hoteli to povedati slovenski javnosti z Dantonovo smrtjo?

V tem Buchnerjevem delu me je najprej intrigiralo to, kako so vsi protagonisti te igre med seboj povezani. Ekipa ljudi, ki so bili v ključnem trenutku revolucije skupaj, na isti strani, gnala jih je enaka strast in enaki ideali! In zanimalo me je, kaj je povzročilo razbitje skupine. Zato, ker se to dogaja tudi danes. Hotel sem napraviti malo predstavo kaosa. Da se gledalec izgubi v tem, kaj kdo pravzaprav hoče, kakšne so razlike med njimi, če sploh so, ali pa so vsi isti, kot navadno danes rečemo za politike. Hotel sem pokazati, katera so tista gonila, ki ženejo te ljudi v boj za oblast in za ohranitev oblasti. Kaj se je zgodilo z Robespierrom, ki je bil ultimativno proti smrtni kazni na začetku francoske revolucije, potem pa postal eden izmed njenih največjih klavcev. Kaj je v glavah ljudi, ki so pripravljeni za oblast storiti vse. Oblast ni enako denar, to je naivna predstava. Oblast je nad tem. Slast moči in oblasti, užitek v moči in oblasti sta močnejša od vsega, tudi od denarja. Preveč enostavno je trditi, da gre le za denar, denar, denar. Oblast in moč kot ultimativni fuk.

Zanimali so me mehanizmi boja za oblast in za obstanek na njej. Francoska revolucija se je zgodila pred več kot dvesto leti in mislimo, da jo s te časovne distance lahko razumemo, in se prepričujemo, da lahko na podlagi razumevanja preteklosti gradimo sedanjost in prihodnost. To je fatamorgana, romantična vera v zlato dobo človeštva. Bral sem te knjige, pa nikoli v življenju ne bom razumel francoske revolucije. Kaj šele, da bi razumel to, kar se nam zdaj dogaja, kar sem jaz. Zato pozivam k pavzi, k umiritvi, k pivu, potem pa bomo videli, kako in kaj.

Sta takšna pavza in umiritev sploh možni v tej vročični politični in ekonomski situaciji?

Mislim, da je možna. Tudi mediji, če ste pošteni do sebe, imate tokrat spet razlog, da uživate in se naslajate nad realnim, ki je, seveda, zaradi pretiranega kopičenja realnega, bolj in bolj nerealno. Tudi teater komaj čaka, da pride do družbenih trenj. Večja so, bolj teater diha. In konec koncev, zdaj se še vsi, mimo medijev in teatra, noro naslajamo v neskončnih gostilniških pogovorih o tem, kakšen idiot je Janša, pa da za vsem stoji kapital, pa da tako ne gre več. Za začetek pa si je treba vsaj nekaj priznati. Da nihče ni nezmotljiv. Ker človek je zmotljiv. Sicer pa bom naredil v teh zmešanih časih čudovito gesto in se prijavil za režijo proslave ob dnevu državnosti prihodnjega junija. Brezplačno seveda, koncept je že pripravljen.

Težava je v tem, da dandanes vsi kar hlepijo po neposrednosti. Tulijo v isti rog, tulimo. Vsaka predstava je najprej družbeno in politično dejanje, saj apolitični teater ne obstaja.

Nam ga izdate?

Gre za idejo, da vsi politiki skupaj zapojejo himno. Za roke se držijo Janša, Janković, Pahor in preostali in pojejo Zdravljico. Vseh osem kitic, da ne bo spet težav. To je samo iztočnica, se razume.

Bi sodelovala na proslavi amaterska kulturna društva?

Še ne vem, me pa skrbi vsako poveličevanje narodnjaške amaterske kulture, kajti to je znak za alarm. Družba, ki se utemeljuje na etnografskih vrednotah, je v bistvu nacionalistična družba. Družba, ki prisega na amaterizem, je družba, ki ukinja polje resnega diskurza o tem, kaj smo in kaj hočemo, deartistična družba, ki nima posluha za zven in lepoto. To so zelo nevarne poteze. Jasno, da jih je treba podpirati. Tudi njih. Da pa postane zavzemanje za njih manifest nekega liderja! Popoln anahronizem. In popolna nevednost. Nevednosti me je pa najbolj strah. In še nečesa – pomanjkanja smisla za humor. Zato predlagam, da Janez Janša povabi na kosilo one tri Janeze Janše, pa da spijejo kak liter ali dva in se malce pogovorijo, pa še fotograf naj jih ovekoveči. To bi bila gesta, ki bi prerasla v gestus. Pa ni verjetnosti, da bi se kaj takega zgodilo, ker je eden izmed Janš agelast. Človek, ki se ne smeje, ki nima smisla za humor. Tudi sedanja vladajoča koalicija je nevedna in agelastična. To sta dve ključni značilnosti koalicije, ne samo nje, ampak predvsem nje.

Agelasta sta na političnem odru, vsaj kakor lahko sodimo po obnašanju, Janez Janša in Danilo Türk, Borutu Pahorju kaj takšnega pač ne morete pripisati.

Ja, vendar je med njima razlika v tem, da je Türk neprimerno pametnejši, bolj izobražen, širši v pogledih, predvsem pa prisebnejši kot človek. Volil sem ga in zmeraj sem z veseljem prisluhnil njegovim nagovorom ob dnevu državnosti; z veseljem, ker je razumel, kaj pomeni podtekst, in takih je malo. Je tip s politično kulturo, čeprav mu lahko marsikdo tudi marsikaj očita. Smisla za humor pa pravzaprav, strinjam se, res nima. Sašo Hribar mu je nakazal pot, a je Danilo ni prepoznal. Žal.

Zdi se, da je slovenska politična srenja polna nestrpnosti. Ne zna komunicirati med seboj?

V vsaki skupini, v vsaki družbi, ki hoče biti zdrava, je normalna komunikacija pogoj za dobro delovanje. Moj pristop v teatru temelji na komuniciranju. Začel sem kot avtokratski režiser, po petnajstih letih, od Oresteje naprej, pa imam novo formo dela, ki temelji predvsem na drugačnem komuniciranju z igralcem, saj mi je važnejša igralčeva strast do nečesa kot pa moje strinjanje z njim. Strinjanje in nestrinjanje sploh nista polje diskurza. Strast do nečesa je važnejša. Današnji svet je raztreščen, razsrediščen, ni črno-bel in poenostavljanje delitev – tudi žanrov – v umetnosti je anahronizem, ki ne sodi v naš čas.

Kakšno zvezo ima ta vaš odgovor s prejšnjim vprašanjem?

Ima, ker ga lahko uporabim za urejanje razmerij v družbi. Zame ni problem v tem, da je Janez Janša leta 1989 rekel to in to, zdaj pa misli drugače. Grozno je, če človek štiriindvajset let misli isto. Zares grozno. Vseskozi in vsepovsod govorimo o družbenem dinamizmu, vendar bi hkrati nekatere stvari radi fiksirali, zabetonirali. Ne gre. Zato predlagam žlahten, krhko dinamičen status quo. Več fikcije, da bo več realnega. In individualizacijo. Ne pa vojske. Ne Janševe SDS.

Po drugi strani pa je človek že od nekdaj narejen za nekega velikega drugega. Drugega z velikim D. Človek se mora z nečim identificirati. S čim pa se lahko Slovenec identificira, kje so identifikacijske točke naroda? Veliki drugi je nujni pogoj za preživetje velike večine ljudi. Mi pa tega nimamo, nimamo niti velikega arhitekturnega objekta, s katerim bi se lahko identificirali, s katerim bi lahko identificirali narodovo veličino. Na čem se utemeljujemo, je vprašanje. Zato razumem ljudi, ki ljubijo Janšo.

Pa saj ga ne večinsko. Zgolj četrtina ga podpira, če beremo raziskave javnega mnenja.

To je še zmeraj velik odstotek. Glede na to, kar počne, bi ga morali vsi zavrniti, oportunistična, plehka beseda »zavrniti«. Ali pa zdaj Pahor. Njegovih 67 odstotkov je fascinantnih. Tudi to poskušam razumeti. Pa ni enostavno. Mnogi namreč danes trdo zagovarjajo le svoje stališče, ki je sicer človeku potrebno, da preživi, vendar je trmasto vztrajanje na njem zgolj banalno človeško. V teh časih, če že ne v vseh, moraš, ko zavzameš neko stališče, biti sposoben – kar je, žal, predvsem naloga umetnosti in s tem tudi teatra – skakati na drugi breg. Ker se od tam lahko vrneš streznjen. Ne gre za vprašanje tartifa, kjer se človek premika glede na svojo korist. Ne, gre za elementaren proces, neprestano izpraševanje svojih pozicij, svojih stališč. Kot pravijo Kitajci: če se odločiš za sladko, odvzameš možnost grenkemu, kislemu in slanemu. Sam se zavzemam za pustost.

Za trenutek se povrniva k Dantonovi smrti. V tej uprizoritvi ste namenili precej prostora dokumentarni razčlenitvi takratnega dogajanja?

Zato, ker obstaja več realnosti, ki tečejo vzporedno. Ena je zgodovina, če govorimo o Dantonu. Zgodovina in zgodovinski podatki, ampak že oni so na neki način izbor »the best off«. Zelo limitirani so, zato nerealni. Druga realnost je Buchnerjeva pesniška svoboda. On je potreboval pesniške, dramaturške prijeme, za potrebe dramatičnosti učinka je moral ubiti žensko, ki je po zgodovinskih virih v resnici preživela revolucijo, preživela je celo Buchnerja. Sam jo je za potrebe poezije ubil. Tretja stopnja pa smo seveda mi. Vedno gre za interpretacijo interpretacije. Kar pomeni, da resnice ni. Resnica je kot nedosežen cilj in ta nedosežen cilj, ki je tam v megli, obdelujemo kot atomsko jedro, ga napadamo in streljamo vanj z različnih koncev. Za začetek je treba sprejeti, da je resnica, če že obstaja, dinamična, da je ves čas v uhajanju. Nobena moja trditev ni dokončna. To ne pomeni, da ne stojim za njo, ampak pomeni, da stojim za njo samo v tem trenutku. Ker življenje je neskončen dinamični proces, stika z resnico pa nimamo, morda po okruških, drobtiničasto. Zaradi tega se mi zdi, da moram sprejeti nekatera načela. Načelo zmotljivosti in načelo dinamičnosti. In načelo nedokončnosti ali nedokončanosti. Trudim se, ampak sem samo v procesu, kar pomeni, da vsako svojo trditev razumem kot nevarno. Vse, kar govorim, je nevarno. Ne da bi to zares, kar zdajle govorim, vplivalo na karkoli, ne zdaj ne potem, ko bo napisano, seveda. Skratka, malo manj resnosti, malo manj zapriseženosti. Vse neprestano uhaja. In pri Dantonu sem hotel pokazati prav to, uhajajočnost.

Pozabljamo – človeške instinkte bi morda kazalo uzakoniti –, da je človeška narava, takšna kot je, narava preživetja, torej tudi narava nepotizma, česar ne moremo izkoreniniti.

Je plod tega spoznanja tudi v vaših predstavah pogosto prisotna intenca, da bi zasebno postalo javno, kajti tako bi priznali, da smo zmotljivi in grešni ljudje?

Hecno je, kako se delamo, da nismo ljudje, kako zanikujemo svojo človeškost. Simpatično mi je, čeprav hkrati problematično, kajpada, kako se Janković zavzema za svojo družino. To počne javno, tega ne skriva. To so instinkti, človeški, in vsi ravnamo tako, vendar ne javno. Naši mediji pa naredijo halo, če politik zaposli nekoga svojega. Pozabljamo – človeške instinkte bi morda kazalo uzakoniti –, da je človeška narava, takšna kot je, narava preživetja, torej tudi narava nepotizma, česar ne moremo izkoreniniti.

No, pravo imamo zato, da regulira odnose v javni sferi. Kant pravi, da je to potrebno zato, ker če bi bile v družbi samo strasti, potem bi dobili kaos.

Težimo k nečemu, kar je neizvedljivo. Sam bi to uredil po sistemu kvot. Premier bi lahko zaposlil, denimo, deset bratov, sester, mam in stricev, tako bi poskrbel za svoje apetite in bržkone postal manj zamerljiv, manj paranoičen, manj krvoločen. Skratka, s takšnimi kvotami bi a priori dopustili to, čemur rečemo človeška napaka. Po zakonu. Pa to ne pomeni, da zagovarjam nepotizem ali domače nepotiste, ki jih ni malo.

V Nevihti tematizirate nezavedanje, da je nekaj res to, kar je.

V moji predstavi Nevihta je (ena izmed) poanta v tem, da se vsi delamo, da lahko ločujemo dobro od zla. Gre za nekakšen družbeni ideal, njegovo uresničevanje pa se pravzaprav začne v postelji ali v dnevni sobi, ali pa v gostilni, najsi si to priznamo ali ne. Drugo so izpeljanke. Vključno z ideologijami, prevrati, vojnami, itd. V ustavo bi zapisal, da se tega zavedamo. Ker ključ je v zavedanju in tudi v priznavanju, da je to tako. To je v človeški naravi. Zato se vseskozi soočamo s kompromisom, ki je nastal, ko smo iz polja nature vstopili v polje kulture. Jasno, zato plačujemo davek in ga bomo plačevali zmeraj, ker gre za kompromis anomalije. Ampak kulturo je treba misliti širše in hkrati ne zanikovati nature.

Poglejte primer Josefa Fritzla, ki je tudi v Sloveniji, ko so ga odkrili, postal tema številka ena. Zakaj? Ker je lažje misliti zlo drugega, kot pa priznati svoje lastno zlo. Smo mi manj krivi, ko smo poslali vojake v Irak? Fritzl je kriv. Ampak jaz, Jernej Lorenci, sem soodgovoren za Irak.

Bolje bi bilo, če bi vlada ubrala pravo pot, mediji pa bi le opozarjali na tiste anomalije, ki ji uidejo.

To je racionalna misel. Ampak instinkt pravi drugače. Ne govorim s stališča nekoga, ki to obsoja, ali nekoga, ki sodi. Govorim o tem, kako je, skušam vsaj. Lastnih vzgibov, da se hranimo s takimi stvarmi, se je treba zavedati. Gre za mentalno hrano, kar ti ustvarja ta jebeni užitek in daje medijem smisel za obstoj in vsem nam razlog, da se čutimo žive.

Umakniva se iz politike spet k teatru!

Se vam je ljubše pogovarjati o vlogi groteske v poljski dramski literaturi?

Lahko govoriva o aktualnih vprašanjih tudi z vidika percepcije vaših predstav in njihovih sporočil. Toda intervju sva zastavila bolj neposredno …

Težava je v tem, da dandanes vsi kar hlepijo po neposrednosti. Tulijo v isti rog, tulimo. Vsaka predstava je najprej družbeno in politično dejanje, saj apolitični teater ne obstaja. V vsaki predstavi gre za družbenopolitično dejanje. Je pa odvisno, na kateri ravni ga misliš. V Mladini ste te dni pisali o nekaterih predstavah. O Rokovnjačih in Materi med drugim. Tudi vi mislite teater samo skozi prizmo neposredne družbene kritičnosti.

Seveda, saj je iz vsake predstave poleg umetniške naracije mogoče potegniti politično sporočilo ali refleksijo za današnji čas. Zato sva govorila o vašem Dantonu.

Moja predstava Zborovanje ptic je mnogo bolj družbeno angažirana kot Danton. Uprizorjena je bila lani v Mariboru. V njej sem se skušal soočiti s samimi mehanizmi psihe kolektiva, jih spoznati, se jim približati. Kako si kolektiv zastavi neki cilj in kako ga uresničuje. Hotel sem pokazati mehanizme združevanja, oblikovanja in ustvarjanja splošnega mnenja in ugotoviti, kje se rodi zlo, ki zmeraj nastane v kolektivu, ne v individuumu, ali pa se v kolektivu šele lahko zares razvije. Poskušal sem pokazati na družbene procese, ki peljejo v fašizem. Iskal sem odgovor na vprašanje, kako se počuti človek, vključen v skupino, v kateri se marsikaj dogaja v imenu boga, ideje, nekakšne končne resnice, in kakšen je rezultat teh procesov. In hkrati, kako se odziva v teh procesih individuum, soočen s svojo bedo.

Če umetnost zmore s svojimi mehanizmi diagnosticirati pravo stanje v družbi, če zmore najti teme, ne na prvo žogo, ki pokažejo tudi drugo resnico, ki se je morda ne zavedamo, je že veliko storjenega.

Strinjam se. Zelo težko pa je diagnosticirati, pa ne družbo kot takšno, ampak mehanizme v človeku, ki spodbujajo njegovo ravnanje. Odkrivanje in razgrinjanje faz v procesu nekega družbenega dogajanja, zlasti bolnega, je primerljivo z odkrivanjem raka. Prve rakave celice ne boš opazil, mora jih biti milijon. In kako iti od tega milijona proti prvi celici? Ni dovolj le ugotoviti, da ima človek raka. Ugotoviti je treba, zakaj, kaj je pripeljalo do raka. Kako priti od milijona do prve obolele celice. Počasi in vztrajno se je treba spraševati, kaj je v meni samem, v Jerneju Lorenciju, da se lahko razvije, denimo, v Janeza Janšo.

Lahko se preimenujete in tako kot že trije umetniki prevzamete njegovo ime in priimek.

Njihovo preimenovanje v Janeza Janšo je duhovit, neskončno čudovit prispevek k nerealnemu Janezu Janši, ampak kako blizu je tisti rob, kjer se lahko zgodi vrzel, premena, črna luknja? Trojica JJ je Janezu Janši vzela del njega samega. Genialno so ga razpršili v vesolje, on pa o tem vesolju nima pojma. Na podlagi imena in priimka so ga razsrediščili. Verjetno je to najboljša subverzivna akcija v slovenski javnosti zadnjega časa. A nanjo se ta človek ni znal ustrezno odzvati. Čeprav je njihova poteza na prvi pogled banalna in enostavna, pa je odprla prečudovita polja za razčlenjevanje, kdo je zdaj Janez Janša, pa tudi, kdo sem jaz sam. Poteza trojice kaže na ranljivo naravo človeškega tkiva in nam vsiljuje vprašanje, vsakomur posebej, kaj nas pravzaprav konstituira. Z banalno gesto so zastavili vprašanje o identiteti kot takšni in hkrati nas silijo v iskanje odgovora o tem, kje pa je in kdo je potemtakem Janez Janša. Je lahko kdorkoli? Sem lahko? Si, smo lahko? Smo?

Učinek je pač takšen, kot je lahko v umetnosti. Sama neposredno ne more spreminjati razmer, če pa že da misliti ljudem, je veliko narejenega.

Da, v tem je zanka, umetnost se zaveda svoje nezmožnosti spreminjanja družbenih razmer-ij, pa tudi lepota, to zavedanje o nespremenljivosti, morda je pa šele to začetek spremembe.

Vsak človek si želi zapustiti svoj pečat v nekem okolju in v družbi kot taki. V tem smislu bi sam dal Janezu Janši vse mogoče vrste odlikovanj, omislil bi si celo red JJ in ga okitil s toliko medaljami, da jih ne bi mogel nositi. Ker človek, ki je bil leta 1988 narodni heroj, to rabi, ker se mu zdi, da manj kot heroj ne more biti tudi danes. Če se ga hočemo znebiti, ga moramo obložiti z vsemi možnimi titulami, odlikovanji za zasluge, morda preimenovati tudi kakšno večjo cesto v cesto JJ in ga upokojiti z visoko prvoborčevsko pokojnino. Četudi z neto 20.000 evrov na mesec. Mu postaviti spomenik, ne pa ga lustrirati. Bi to pomirilo duhove? Bi odšel s politične scene? Ne vem.