Zmote o 'latvijskem modelu'

Slovenija se bo morala odločiti, ali bo nadaljevala po poti »latvijskega modela« varčevalnih ukrepov in gospodarstva, ki je všeč slovenskemu predsedniku vlade, ali pa se bo odločila za drugačno pot

Ameriški New York Times je objavil  srce parajočo zgodbo o tem, kako se Latvija pobira kljub petemu letu krize, v katero je zabredla. »Navajena na težko delo je Latvija sprejela varčevanje in njena bolečina popušča,« se glasi naslov v NYT, ki je pritegnil tudi zanimanje Nobelovega nagrajenca za gospodarstvo Paula Krugmana.  Gre za zgodbo, ki bi orosila oko marsikaterega liberalnega ekonomista v slovenski vladi in je popolnoma v skladu s filozofijo predsednika slovenske vlade Janeza Janše, ki je baltske države tako ali drugače že večkrat predstavil kot pravi primer za Slovenijo. 

Časnik v ospredje prinaša zgodbo Didzisa Kruminsa, ki je še leta 2008 vodil majhni arhitekturni biro in z obupom spremljal padec plač, izgube delovnih mest ter državno financiranje šol in bolnišnic. »Toda namesto da bi odšel na ulice in protestiral zoper zmanjšanja, je gospod Krumins, katerega novorojeni sin je medtem potreboval operacijo, kupil traktor in pričel dostavljati les do toplarn, ki so potrebovale kurivo. Ko pa se je latvijsko gospodarstvo pričelo postavljati na noge, se je vrnil k arhitekturi in danes zaposluje 15 ljudi – pet več kot prej,« piše NYT in navaja besede g. Kruminsa, da imajo v Latviji ljudje pač »drugačno mentaliteto«. Kajti znanstveno je mogoče dokazati, da voda pri 100 stopinjah vre, glede razvoja gospodarstva pa še dandanes naj ne bi bilo jasnih receptov. Latvija naj bi bila namreč 'šampion' med zagovorniki varčevalnih ukrepov, ki dokazuje, da je varčevanje mogoče, za razliko od Grčije, Španije in nekaterih drugih držav. Menda tudi zato, ker je bilo v Latviji »trdo delo dolgo časa običajno in je še zmeraj«.

Latvijsko gospodarstvo, ki je upadlo za 20 odstotkov, naj bi samo lani povečalo svoj produkt za 5 odstotkov in se s tem postavilo na čelo 27–članske EU. Proračunski deficit države je močno upadel, izvoz pa narašča, zaradi česar je vodstvu Latvije nedavno čestitala tudi Christine Lagarde, direktorica IMF, ki je skupaj z EU Latviji leta 2008 posodil 7,5 milijarde evrov. Vse to naj bi bilo v ostrem nasprotju s Španijo in Grčijo, kjer so se jezni državljani ob zmanjšanju plač in pokojnin podali na ulice. V Latviji naj bi ljudje večinoma »sprejeli grenko zdravilo«, predsednik vlade Valdis Dombrovskis, ki se je zavzemal za varčevalne ukrepe, pa je bil celo znova izvoljen. Kljub temu pa tudi NYT priznava, da se 30,9 odstotka prebivalstva še vedno nahaja pod mejo siromaštva ter da je nezaposlenost visoka. Vendar pa je z 20 odstotkov upadla na 14,2 odstotka, kar je še zmeraj manj od 25-odstotne nezaposlenosti v Grčiji in Španiji.

Na to zgodbo se je takoj odzval Paul Krugman, ki pa opozarja, da so zadeve v Latviji še zmeraj zelo težke, »kljub pripravljenosti nekaterih, da bi jo prikazali kot čudovito zgodbo o uspehu«. Glede nezaposlenosti Krugman opozarja, da le v primeru Latvije viden jasen padec podoben depresiji in da je pet let zatem nezaposlenost zmanjšana, toda še vedno zelo visoka. »To ni nekaj, kar bi lahko imenovali uspešna zgodba, nič bolj kot delno ameriško okrevanje med leti 1933 in 1936, ki je bilo pravzaprav veliko bolj impresivno in ni predstavljalo zmage nad depresijo.« Po Krugmanovem mnenju to tudi ni obramba 'kejnezijanstva', saj tudi v teh modelih »lahko majhno, odprto gospodarstvo ob pomoči deflacije in notranje devaluacije doseže polno zaposlenost«, vendar je bistveno, da to pomeni »veliko let trpljenja«, pri tem pa smo na dolgi rok tako vsi mrtvi. »Zato nam navdušenje nad Latvijo več pove o tem, kaj bi evropske elite želele verjeti, kot pa karkoli o realnosti latvijskih izkušenj ali pa temeljih makroekonomije,« meni Paul Krugman.

Komentarji pod blogom Paula Krugmana prav tako jasno opozarjajo na temeljne probleme latvijskega gospodarstva – nepremičninski bum, ki so ga še leta 2008 vzpodbujale predvsem švedske banke in na enak način sprožena rast gradbenega sektorja. Vse to je sedaj zamenjala 'resnična proizvodnja', ob tem pa je državo prizadela tudi velika emigracija, predvsem številnih mladih. Več kot 2 odstotka prebivalstva in 5 odstotkov delovne sile je emigriralo iz države samo v letu 2010, država pa je vse bolj odvisna od delovne sile iz Rusije in drugih držav nekdanje Sovjetske zveze. V dvajsetih letih se je izselilo kar 15 odstotkov prebivalcev, ki živijo s povprečno plačo okoli 282 evrov. Če bi te podatke prenesli na primer ZDA, bi to pomenilo, da bi se morala država odreči od 16 do 17 milijonov delavcev starih med 18 in 45 let, da bi lahko na enak način absorbirala 10 odstotno povečanje nezaposlenosti brez težav, enako kot Latvija. Je to torej prihodnost, ki jo slovenska vlada načrtuje tudi za Slovenijo?

Zanimiva je tudi primerjava med Rusijo in Latvijo. Kot namreč piše Mark Adomanis na strani Forbsa, primerjava med ruskim gospodarstvom in latvijskim kaže, da je latvijska zgodba daleč od 'uspešne zgodbe' oziroma da je to samo, »če se z uspehom misli na katastrofo«. »Rusija menda trpi zaradi 'odliva možganov' in še bolj nevarne 'demografske krize' … Njeno gospodarstvo se običajno opisuje kot nestabilno, primitivno in kot tisto, ki je na poti ali na samem robu propada. To je, v kratkem, tisto mesto, ki ga 'Zelo-Resni-Ljudje' iz New York Timesa ali IMF nikoli ne bi imeli za 'zgodbo o uspehu.'«

Vendar pa so podatki, ki jih navaja Mark Adomanis zelo povedni. Rusko gospodarstvo je res doživelo enak padec kot latvijsko, vendar je že preseglo višino BDP-ja iz časa pred krizo leta 2008, medtem ko bo Latvija na kaj takšnega morala čakati še precej časa. Krivulja odliva prebivalstva je prav tako zanimiva. Rusko prebivalstvo res pada, toda vse počasneje in je danes na ravni iz leta 1985, medtem ko Latvija beleži strm padec 13 odstotkov prebivalstva manj (do leta 2011). Tudi krivulja nezaposlenosti med obema državama je zelo različna, latvijska pa je seveda veliko slabša od ruske in se po teh izračunih ruski ne bo približala vse do leta 2020. Graf, ki prikazuje latvijski bruto družbeni proizvod na prebivalca od leta 2000 naprej, pa prav tako kaže, da je Latvija, ki je pred krizo presegala ruski BDP za 15 odstotkov, danes še vedno 5 odstotkov pod ruskim. »Latvijci so, očitno, prepričani, da je varčevanje nujna politika in to je popolnoma njihova odločitev. Toda če bi nekatera njim manj prijateljska država, na primer Rusija, trpela takšno dolgo trpljenje in mizerijo, množično emigracijo in kolaps standarda, kot ga je bila deležna Latvija v zadnjih štirih letih, bi ljudje kričali, da je to navaden umor. In imeli bi prav! Kajti če samo 5 odstotkov prebivalstva neke države izgubi upanje do te mere, da spakira kovčke in odide, potem je to neverjetna, prekleto huda obtožnica te države,« ocenjuje Mark Adomanis.

Podton članka v NYT o tem, kako »pridni Latvijci uspevajo«, medtem ko evropski »leni južnjaki samo protestirajo«, kot je ta članek razumel eden od bralcev, ima torej še svojo drugo plat. In Slovenija se bo morala odločiti, ali bo želela naprej korakati po 'latvijski poti' sedanje slovenske vlade, ali pa bo zavila na kakšno bolj samosvojo pot.