Zadruge v svetu na pohodu

Četudi marsikdo pozna zadruge (kooperative) zgolj po baskovskem Mondragonu – ta res zavzema s 34 milijardami prihodka na leto najvišje mesto med t. i. industrijskimi zadrugami –, pa so v svetu te podjetniške oblike zelo razširjene. Zagotavljajo 100 milijonov delovnih mest, 20 odstotkov več kot multinacionalke. Prihodki 300 največjih zadrug so leta 2011 presegli prihodke španskega gospodarstva v letu 2008, ko je bilo deveto po moči v svetu. Skupaj znaša njihov prihodek na letni ravni 1600 milijard dolarjev. V Nemčiji in v ZDA je vsak četrti delavec član zadruge, v Kanadi pa kar štirje od desetih.

Zadruge, lani je bilo mednarodno leto zadrug, so torej pomemben gospodarski dejavnik v nacionalnih in v globalni ekonomiji. In kar je zanimivo, so praktično vse zadruge uspešno prestale krizo. »Zadruge so res alternativa, ki lahko blaži negativne učinke laissez faire,« je lani zapisal Won-Byung Choi, predsednik organizacije Mednarodne zveze agrokulturnih zadrug (ICAO).

Toda v čem se pravzaprav razlikujejo od t. i. klasičnih podjetij? Aleksandra Kanjuo - Mrčela v knjigi Lastništvo in ekonomska demokracija piše, da »so kooperative (zadruge) organizacijska oblika, utemeljena na kolektivni lastnini nad sredstvi za proizvodnjo«. To je univerzalna definicija zadrug. Najdemo tudi drugačne. Na primer: »Kooperativa je samostojno združenje posameznikov, ki so se prostovoljno povezali zato, da bi zadovoljili svoje ekonomske, socialne, kulturne in druge potrebe ali težnje. Kooperativa je podjetje, katerega lastniki so člani sami, ki ga demokratično vodijo in nadzirajo.«

Bistvo je v tem, da so vsi delavci lastniki in demokratično odločajo o vseh zadevah, povezanih s poslovanjem in upravljanjem zadrug. Za njihovo delovanje pa velja sedem načel, ki jih je Mednarodna zveza zadrug sprejela na zasedanju leta 1995, njihove korenine pa segajo v daljno leto 1844, ko je bila v Rochdalu v Angliji ustanovljena prva zadruga. Ker gre za univerzalna načela, na neki način vrednostni sistem, veljajo tudi v francoski bančniški zadrugi Crédit Agricole Group, ki je s 103 milijardami prihodka najmočnejša zadruga na svetu. Tretja je denimo japonska agrokulturna zadruga Zen-Noh, Mondragon, v Evropi najbolj znana, je na sedemnajstem mestu lestvice, nizozemska FloreHolloand, ki ustvarja pol milijarde letnega prihodka, pa se je uvrstila na tej lestvici na zadnje, torej tristoto mesto.

Prihodki 300 največjih kooperativ so leta 2011 presegli prihodke španskega gospodarstva v letu 2008, ko je bilo deveto po moči v svetu.

Za vse oblike zadrug je značilno, da imajo prostovoljno in odprto članstvo, zagotovljen je demokratičen nadzor članstva, torej lastnikov, nad poslovanjem in nad delovanjem predstavnikov, ki so izvoljeni v organe zadruge. Skrbijo za ohranitev kapitalskih deležev v zadrugi, za investicije in razvoj pa se odločajo na strokovnih podlagah v pristojnih organih in na skupščinah. Večji del ustvarjenega dobička praviloma investirajo v nove razvojne programe. Zato namenjajo veliko pozornosti izobraževanju zaposlenih, pa tudi sodelovanju med zadrugami na nacionalni in globalni ravni, saj prerašča v pomembno družbeno gibanje, ki promovira sodelovanje v razvojnih načrtih na lokalni, regionalni, nacionalni in tudi mednarodni ravni, kajti zadruge delujejo v smeri trajnostnega razvoja.

Vsaka izmed zadrug opravlja svoje poslanstvo skladno z naravo poslovanja in možnostmi. Crédit Agricole Group, ki je pred več kot sto leti nastala kot zadruga, zdaj pa ima že mešano sestavo lastništva, se predstavlja v javnosti z zavezo, da »ostaja zvesta kooperativnim načelom s proaktivno politiko financiranja realne ekonomije in se zaveda svoje družbene in okoljske odgovornosti«. Danes ima 6,5 milijona zadružnih delničarjev. Japonska zveza agrokulturnih zadrug, ki je bila ustanovljena leta 1972, pa je bolj podobna našim zadrugam, ki nastopajo skupaj, da bi si zagotovile konkurenčno prednost. Vsaka izmed zadrug, ki delujejo v trgovski, bančniški, zavarovalniški, kmetijski in podobni panogi, deluje skladno s svojimi specifičnostmi v nacionalnem gospodarstvu in na trgu, vendar vse v duhu vrednot in načel, ki veljajo za zadruge po vsem svetu. Le malo pa je proizvodnih zadrug. Na lestvici tristotih najdemo poleg Mondragona še francoski Promafrance (Bigmat), italijanske Sacmi, Consorzio Cooperative Construzioni in CMC. So pa proizvodne delavske zadruge nadvse zanimive v zdajšnjem času.

V zadnjem času so zanimanja vredne britanske zadruge, ki se povezujejo v Industrial Common Ownership Movement (Gibanje za skupno industrijsko lastništvo). Nastajati so začele sicer že po drugi svetovni vojni z namenom, da bi klasičnim kapitalističnim podjetjem pokazale, da je mogoče tudi demokratično voditi gospodarske družbe, večinoma pa so nastale na pogorišču neuspešnih klasičnih podjetij in mnoge so tudi uspele na trgu. Je pa res, da imajo politično podporo deloma med laburisti, podpirajo jih anarhisti in nekateri liberalni ekonomisti.

Francoske zadruge, piše Kanjuo Mrčelova, so uspešnejše od britanskih. Ustanavljali so jih delavci ali obrtniki, uveljavile so se kot demokratične organizacije, pri katerih je upravljanje vezano na lastništvo, ne pa na sodelovanje v delovnem procesu. Francoski zakon jih varuje pred prevzemi od zunaj. So pa štiri skupine takšnih podjetij: nekaj stotin majhnih obrtniških zadrug, v glavnem v gradbeništvu; nekaj velikih uspešnih podjetij v različnih panogah, ki so nastala kot delavska podjetja; približno 100 zadrug srednje velikosti, ki so po uspehu primerljive s kapitalističnimi podjetji; raste pa število zadrug, ki nastajajo kot posledica vse večjega zapiranja delovnih mest v kapitalističnih podjetjih, zato se ljudje organizirajo v zadruge, da bi lahko nadaljevali delo.

Italijanske zadruge so, tako kot marsikaj v Italiji, razdeljene glede na politično pripadnost. V Italiji zadruge zaposlujejo več ljudi kot v katerikoli drugi evropski državi.

Poglejmo si primer srednje velike zadruge. Franco Juri je v Dnevniku opisal furlansko zadrugo v San Giorgiu della Richinvelda. Nastala je v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času gospodarske krize in Rooseveltovega New Deala. Takrat je nastala prva zadruga za pridelavo trsnih sadik cepljenk. Njihovo gospodarsko varnost zagotavljajo štirje zadružni stebri: Zadružna kreditna banka, kmetijska zadruga »Agrarni krožek«, Zadružna vinska klet in svetovno znana zadruga trsnic za pridelavo trsnih sadik cepljenk v sosednji občini Rausced, ki slovi po odličnem znanstvenoraziskovalnem središču za pripravo trsnih klonov. Njihova banka, ki je nastala z združitvijo dveh hranilnic, kmečke in obrtniške, danes šteje 5800 članov in zaposluje približno 130 ljudi. Banka je v skupni lasti članov, ki glasujejo enakopravno po načelu en človek en glas, ne glede na delež posameznika. O strateških odločitvah odloča skupščina zadružnikov, ki se sestaja najmanj enkrat na leto. Udeleži se je okoli tisoč tristo članov. Načeloma dividend ne razdelijo med lastnike, ampak jih vlagajo v razvoj, v infrastrukturo in v skupno dobro kraja in zadrug. Krediti, ki jih lahko najamejo komitenti in člani zadružne banke, niso visoki, a zadostujejo za razvojne projekte. V Italiji je danes 440 zadružnih bank, ki so združene v zvezi in postajajo vse bolj močne in privlačne. V deželi Furlaniji - Julijski krajini pokrivajo že 20 odstotkov celotnega bančnega prometa. Drugi steber njihove kooperative je Kmetijski krožek. To je zadruga v »slovenskem« pomenu besede, saj je po dejavnosti najbližje našim zadrugam. Ta oskrbuje kmete in živinorejce kooperante s potrebnimi materiali in tehnično opremo po ugodnih cenah, hkrati pa skrbi za odkup, prodajo in distribucijo kmetijsko-živilskih izdelkov. V deželi FJK ima dvanajst prodajaln in stalno oskrbuje najmanj 30.000 potrošnikov, večinoma na območju Pordenona.

V sistemu Mondragon, ki letno ustvarja 34 milijard evrov prihodka, veljajo znotraj njega načela kooperacije in soodločanja, na trgu pa zakonitosti kapitalizma.

A pravi paradni konj zadružništva je zadružna trsnica Vivai Cooperativistici Rauscedo. Znana je po veliki količini trsnih cepljenk, ki jih prideluje in izvaža v evropske in neevropske vinorodne države, zlasti pa po tehnološko sodobnih pristopih v njihovem raziskovalnem središču, nekakšnem laboratoriju za cepljenje in kloniranje. Zadruga je v lasti 250 članov, v glavnem kmetov pridelovalcev trsnih cepljenk. V zadnjih letih se je internacionalizirala in danes ima svoje podružnice v Franciji, v ZDA in v Avstraliji. »Ključ našega uspeha, tudi tržnega, je predvsem v vzajemnem poznavanju in zaupanju članov zadruge,« je za Dnevnik dejal predsednik zadruge Pietro d’Andrea. »Brez zaupanja in spoštovanja strogih pravil, zapisanih v statutu zadruge, njenega svetovnega ugleda ne bi bilo. Za to so se člani zadruge odločili zavestno.« Statut ureja tudi dobičke. Najmanj 70 odstotkov dobička je tako namenjenega strokovnemu izpopolnjevanju, razvoju, raziskavam in povečanju zakonitih rezerv.

V Sloveniji pravzaprav nimamo podjetništva v obliki zadrug, saj je tukajšnje zadružništvo preveč komercialno usmerjeno. Vzrokov za takšne razmere pa ni treba iskati z lučjo, saj so vse oblasti po osamosvojitvi vsakršno obliko delavske participacije pribijale na križ sramote, češ da so časi socialističnega samoupravljanja mimo. Velja le kapital, ki je dejansko uničil vse prave oblike skupnega upravljanja. Iz politične in strokovne literature so izginile zamisli katoliškega snovalca hranilnic in zadrug dr. Janeza Evangelista Kreka, da ne govorimo posebej o oblikah delavske participacije v bivšem sistemu, kar so znali uveljaviti v najbolj razvitih evropskih državah na severu. Zaradi državne brezskrbnosti in neodgovornosti so podjetja, kjer so bili delavci večinski lastniki, postala plen tajkunov in marsikatero je šlo na boben. Draga šola.