Slepi potniki na krožniku

Romunska klavnica proda konjsko meso ciprski podružnici nizozemskega trgovca z mesom, katerega holdinško podjetje je registrirano na Britanskih Deviških otokih. Trgovec pošiljko spravi na Nizozemsko, kjer jo proda francoskemu podjetju. To meso predela in ga pošlje drugemu francoskemu podjetju, ki ga dostavi v svoj obrat v Luksemburgu. Tam meso zapakirajo v pripravljene jedi, in kot bi mignil, se zamrznjene goveje lazanje, goveji burgerji itd. znajdejo v trgovinah po vsej Evropi. Nekje na poti iz Romunije v evropske supermarkete je konjsko meso postalo goveje.

»V Evropski uniji samo žive živali potujejo z obveznim veterinarskim certifikatom. Ostala živila, meso in mesni izdelki, pa ne potrebujejo nikakršnega potrdila veterinarja, da gre res za blago, opisano na etiketi. Potrebuje samo potrdilo proizvajalca,« razlaga direktorica Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Vida Čadonič Špelič. »Posledično imate lahko v verigi več posrednikov, vsak pa na deklaracijo lahko napiše, kar se mu zazdi, ker uradnega nadzora v tistem trenutku ni.«

Globalna trgovina s hrano je vse bolj zapletena, z vse več posredniki in posledično več priložnostmi za morebitne prevare, pa naj gre za zamenjevanje sestavin, prikrivanje izvora ali laganje o kakovosti. Po ocenah strokovnjakov delež tako ali drugače potvorjenih prehranskih izdelkov v svetovni trgovini znaša od 5 do 10 odstotkov. Vrednost mednarodne trgovine s kmetijskimi proizvodi in prehranskimi izdelki je v letu 2012 po oceni WTO znašala več kot 3 bilijone dolarjev in se je od leta 1999 več kot potrojila.

Stari triki

Prehranske prevare se dogajajo tako rekoč od nekdaj. Že stari Grki in Rimljani so poznali zakone, ki so prepovedovali »bogatenje« vina z različnimi aromami in barvili. Prvi francoski in nemški zakoni o nadzoru nad kakovostjo hrane segajo v 13. stoletje. V Ljubljani so konec 16. stoletja goljufive peke, ki so zavajali pri teži njihovih izdelkov, namakali v Ljubljanici, mesarje, ki so med drugim (že takrat) lagali o vrsti mesa, pa je čakal privez na sramotilni križ. Današnje prehranske prevare so večinoma nenevarne za javno zdravje, saj bi jih v nasprotnem primeru z rednim nadzorom hitro odkrili. Včasih je bilo preprosteje. Britanski varilci piva so na primer v 18. stoletju grenkost svojega proizvoda izboljševali tudi s strihninom. Trgovci s čajem so od hotelov in kavarn poceni kupovali rabljene čajne liste, jih prekuhali skupaj z železovim sulfatom in ovčjimi iztrebki, jih obarvali s pomočjo železovega cianida in vnovič prodali. V mleto kavo so mešali pesek in cikorijo. Tudi cikoriji sami so primešali zmleto korenje in repo.

Interpol prehranske prevare opisuje kot visoko dobičkonosno kriminalno dejavnost z nizkim tveganjem.

Nadzor je postajal vse strožji. Prevaranti pa vse bolj premeteni. Prehranske prevare so v tem pogledu na las podobne dopingu v športu. Vedno se zdi, da so goljufi korak pred nadzorniki. Vsakič ko nadzorniki storijo korak naprej, se zgrozimo ob razširjenosti prepovedanih praks. Prevaranti pa so nato spet prisiljeni v iskanje neizsledljivih alternativ. Zdi se, da bo rutinsko testiranje DNK v živalskih proizvodih, ki se obeta po novem, eden od takih mejnikov. Za prvi odkriti primer konjskega mesa v govejih burgerjih, ki je zagnal vse ostalo dogajanje, je zaslužna irska uprava za varno hrano. Oktobra so ustanovili posebno delovno skupino za prehranske prevare. Decembra so imeli v rokah prvi DNK-dokaz.

Tehnike prevare

Ne glede na dodatna testiranja je svetovna trgovina s hrano preveč obsežna in raznolika, da bi bilo možno na hitro drastično zmanjšati količino prevar v sistemu. Ta je po mnenju dr. Johna Spinka, ameriškega strokovnjaka za prehranske prevare z Univerze Michigan State, preračunano glede na število ljudi, od nekdaj enaka. »Kar se je spremenilo, je, da imamo po novem manj podjetij, ki proizvajajo večje količine proizvodov, ki jih dobavljajo po celem svetu. Ne gre več za posameznega kmeta. En sam incident lahko vključuje multinacionalko, ki proizvede na tisoče ton hrane, ki se v nekaj urah znajde na trgih po celem svetu.«

Najbolj so na udaru tekočine in zmleti izdelki, saj je vanje najlaže skriti cenejše nadomestke. »Če vam kdo doda pesek v zavitek poprovih zrn, boste to verjetno opazili. Če vam pesek dodajo zmletemu popru, pa najverjetneje ne,« pravi Spink. Dragi sorti riža basmati primešajo cenejše sorte. Sončnično olje pobarvajo z industrijskim klorofilom in prodajo kot ekstra deviško oljčno olje. Gojene losose prodajajo kot divje. Žafranu, najdražji začimbi, dodajajo ničvredne dele rastline. Cenene sorte rib predstavljajo kot najkakovostnejše. Zamrznjene ribe so ovite v toliko ledu, da se, kot so nedavno ugotovili pri Zvezi potrošnikov Slovenije, po odtajanju njihova teža zniža tudi do 40 odstotkov. Voda postaja vse pomembnejša sestavina mesa in mesnih izdelkov. Zmagovalka preverjanja v Veliki Britaniji je bila šunka, ki je vsebovala le 55 odstotkov mesa in kar 37 odstotkov vode. Ostalo so bili različni aditivi.

Obseg nezakonitega prehranskega posla je težko predstavljiv. Evropski policisti so decembra 2011 v samo desetih dneh v okviru »operacije Opson« v desetih državah zasegli 13 tisoč steklenic oljčnega olja in 12 tisoč steklenic vina, ker niso bili izpolnjeni zanje predpisani standardi, 30 ton imitacije paradižnikove omake, 77 ton ponarejenega sira in 5 ton nekakovostnih rib in morskih sadežev.

Interpol prehranske prevare opisuje kot visoko dobičkonosno kriminalno dejavnost z nizkim tveganjem. Dodaten pospešek je kriminalna dejavnost dobila po zaslugi vse večje pripravljenosti prebivalcev razvitih držav, da za kakovostnejše in bolj etične izdelke plačajo občutno višjo ceno. Decembra 2011 je italijanska policija razbila mrežo več podjetij, ki so na trg pošiljala lažno ekološko pridelano hrano. Do takrat so po ocenah na trg v nekaj letih poslali že 700 tisoč ton »eko« fižola, soje, koruze in žita.

Prejšnji mesec so pristojni v več nemških zveznih deželah poročali o sumu, da je približno 200 farm jajca kokoši, ki so bile rejene v prenatrpanih obratih, prodajalo kot ekološka.

Prevare, ki so, kot v primeru konjskega mesa in jajc, povezane z beljakovinami, torej živili živalskega izvora, so med najpogostejšimi. »Z rastočim srednjim razredom po svetu se pojavlja na milijone novih potrošnikov, ki si želijo nadgradnje svoje prehrane z živalskimi beljakovinami, kar povečuje povpraševanje,« razlaga Spink. »Hkrati pa ti potrošniki niso navajeni na tovrstne beljakovine in jih je zato laže zavesti.« Leta 2008 je na Kitajskem izbruhnil škandal, potem ko je zaradi melamina, dodanega mleku, umrlo šest dojenčkov, več kot 50 tisoč pa jih je potrebovalo bolnišnično zdravljenje. Kakovost mleka na Kitajskem presojajo po vsebnosti beljakovin. Melamin, sicer pomembna sestavina ognjevarne plastike, je bil dodan za preslepitev testov in izboljšanje rezultata.

Slovenska realnost

»Konjski« škandal je oplazil tudi Slovenijo. Sporno meso so našli v dveh proizvodih, Ledovi zmrznjeni lazanji in Sparovih tortelinih. DNK-teste so pri Upravi za varno hrano naročili v okviru odziva na dogajanje v tujini. V kratkem naj bi začeli preverjati tudi sestavo drugih izdelkov. Katerih, Vida Čadonič Špelič za zdaj noče izdati. Sicer doslej tovrstni testi večinoma niso bili del rednih testiranj. Sistem nadzora nad hrano ni najbolje pripravljen za odkrivanje prehranskih prevar. »Sistemi za zagotavljanje prehranske varnosti pri škandalu s konjskim mesom niso odpovedali. Odpovedali bi, če ne bi dosegli svojih ciljev. Njihov cilj pa je odkrivanje groženj za javno zdravje,« pravi John Spink. Sodobne prehranske prevare pa, vsaj neposredno, tovrstne grožnje večinoma ne pomenijo.

»Za varnost hrane je po mojem mnenju v Evropski uniji dobro poskrbljeno. Tovrstnih incidentov je razmeroma malo,« pove Čadonič Špeličeva. »Menim pa, da je veliko več potvorb na deklaracijah, kot si predstavljamo in kot smo si pripravljeni priznati.«

Če bi trdili, da je nadzor popolnoma neučinkovit, bi sicer pristojnim delali krivico. Inšpektorji za kakovost živil z Uprave za varno hrano namreč redno, vsako leto, odkrivajo neustrezno označeno in neustrezno kakovostno oljčno olje, med, mleko ter sadje in zelenjavo. Lani so inšpektorji odkrili napačno označevanje izvora svinjskega mesa. Trgovci so avstrijsko ali nizozemsko meso prodajali kot slovensko. Ne nazadnje je Slovenija že lani razkrinkala svoj škandal s konjskim mesom, ko je Veterinarska uprava s pomočjo policije odkrila združbo, ki je iz Italije vozila odslužene konje in jih v Sloveniji nelegalno predelovala v hrenovke.

Prehranske prevare so podobne dopingu v športu. Vedno se zdi, da so goljufi korak pred nadzorniki.

Nadzor nad konji je sicer po mnenju predsednika Veterinarske zbornice dr. Boruta Zemljiča v Sloveniji pomanjkljiv, zato ga ne bi presenetila nedeklarirana vsebnost konjskega mesa v salamah in klobasah, pridelanih v manjših obratih. »Konji so edine živali, ki jih lahko danes v Sloveniji zakolješ brez vsakega nadzora. Proizvajalci salam, klobas in suhomesnih izdelkov pa vedo, da bodo izboljšali kakovost, če bodo izdelku dodali nekaj konjskega mesa. A tega ne bodo deklarirali, ker bi potem morali povedati, kje so to konjsko meso dobili.«

Pristojnost uprave za varno hrano se konča pri proizvodnih obratih in trgovinah. Za nadzor nad restavracijami je pristojen zdravstveni inšpektorat. Tudi njihovi inšpektorji so zaradi konjskega škandala poostrili nadzor, tako v menzah kot restavracijah s hitro hrano. Vsi testi, s katerimi so preverjali vsebnost konjskega mesa, so bili negativni, prav tako pa so ugotovili, da velika večina gostincev meso kupuje v Sloveniji.

A izraza prehranska prevara predpisi s področja gostinstva ne poznajo. Gostinci morajo zadostiti higienskim standardom, izvajati postopke za zagotavljanje varnosti hrane in zagotoviti sledljivosti sestavin. Tega, ali gostinec v steklenice dragega oljčnega olja, ki stoji na mizah, toči cenen nadomestek, brez konkretnega suma inšpektorji ne preverjajo. Enako tudi v primeru drugih možnih zamenjav, na primer točenja cenenih alkoholnih pijač v steklenice dragih blagovnih znamk.

Priložnosti za prehranske prevare je torej na pretek. In vseh verjetno nikoli ne bo mogoče odkriti. Njihovo število se, če vprašate Vido Čadonič Špelič, verjetno celo povečuje. »Če pogledamo vsem znane podatke o stanju duha v družbi in stanju kapitala, se lahko bojim, da so prehranske prevare v porastu. Glavni cilj in edina vrednota sta namreč dobiček. Že nekaj let ponavljam, da je kriza priložnost za prevaro potrošnika.«