Novi kolonializem

Ves čas krize lahko opazujemo nekaj absurdnega, tako rekoč norega: mednarodne finančne institucije (od Mednarodnega denarnega sklada do Evropske centralne banke), stebri finančne industrije, bonitetne agencije, finančni mediji in finančni analitiki kar tekmujejo, kdo bo prej, natančneje in pikantneje napovedal finančni zlom kake evropske države, kdo bo napovedal hujšo katastrofo, kdo bo v svojih napovedih bolj apokaliptičen. Zdi se, kot da nestrpno čakajo na neizogibni finančni zlom te ali one države. In seveda, zdi se, kot da si želijo, da bi imeli prav.

Zadnje čase – po »nenadni« in »nepričakovani« ciprski krizi – se ta sadistična prerokovalska retorika ponovno stopnjuje, tako da zdaj vključuje tudi Slovenijo. Spet napovedi, spet katastrofizem, spet apokaliptika – in spet vsi privoščljivo čakajo, da se bo finančno zlomila še ena evrska država. Želijo si, da bi se zlomila, ker si pač želijo, da bi imeli prav. Tako kot Karl Marx.

Sliši se smešno, toda vsi ti stebri neoliberalnega kapitalizma, ki nestrpno čakajo na finančni zlom te ali one evropske države, zelo spominjajo na Marxa, ki je v Londonu, kjer je leta in leta pisal Kapital, nestrpno počel prav to: nestrpno je čakal na finančni zlom te ali one države. Nestrpno je čakal na signale, da se kapitalizem lomi, ruši, sesuva. V vsaki bančni krizi – recimo v zlomu neke newyorške banke – je videl napoved katastrofe, začetek konca kapitalizma. Živel je v stalnem pričakovanju velike finančne krize, velike ekonomske katastrofe, ki bo ustvarila možnosti za revolucijo. V Anglijo se je itak preselil zato, ker je računal, da bo kapitalizem najprej počil prav tam.

Danes bi se preselil na Ciper – in se veselil zloma ciprskega bančnega sistema. Jasno, tja bi se preselil iz Grčije pa Irske in Islandije, kjer bi se zloma bančnih sistemov veselil malce prej. Tako kot so se zloma bančnih sistemov na Cipru, Islandiji, Irskem in v Grčiji razveselili stebri sodobnega kapitalizma, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Evropska centralna banka, bonitetne agencije, finančni trgi. Vidite, imeli smo prav! Naše napovedi so se izpolnile!

Res, sliši se smešno, toda stebri sodobnega kapitalizma v uničevanju samega kapitalizma tako uživajo, kot je v uničevanju kapitalizma nekoč užival Marx. Vse skupaj pa je še toliko bolj perverzno, ker stebri sodobnega kapitalizma uživajo prav v finančnem zlomu tistih držav, ki so jih sami stebri sodobnega kapitalizma razglašali za ideale – za pojme vrhunskega prakticiranja kapitalizma.

Spet vsi privoščljivo čakajo, da se bo finančno zlomila še ena evrska država. Želijo si, da bi se zlomila, ker si pač želijo, da bi imeli prav. Tako kot Karl Marx.

Ne pozabite, da je Ciper, ki so ga skušale neoliberalne politike, podžgane z blagoslovom mednarodnih finančnih institucij in finančnih trgov, spremeniti v novo bančno in finančno središče, veljal za neoliberalna nebesa, za kapitalski raj, za perfektno poslovno okolje (nizki davki od dohodka pravnih oseb, visoke obresti na bančne depozite, dereguliranost, številne off shore ugodnosti, zajamčena varnost kapitala neznanega ali sumljivega izvora ipd.). Ne pozabite, da je Irska – prav tako novo bančno in finančno središče neoliberalnega imperija – veljala za nebeško poslovno okolje, za zgled vsem drugim, ki še vedno dvomijo v zveličavnost finančne industrije. In ne pozabite, da je Islandija – s privatizacijo bank, z zadolževanjem bank, z deregulacijo finančnega sektorja, z agresivnim množenjem novih in novih finančnih trgov, z bajnimi donosi in visokimi obrestnimi merami, z neverjetno, tako rekoč nadrealistično prenapihnjenostjo svojega bančno-finančnega sektorja – veljala za pravi čudež (hej, Islandija ima le 320 tisoč prebivalcev!), za utelešenje neoliberalnih idealov, za svetilnik sodobnega kapitalizma. Tik pred zlomom je bila peta najbogatejša država na svetu (po BDP-ju na prebivalca), obenem pa sedma na lestvici svetovne gospodarske konkurenčnosti. Vse države so si želele, da bi bile Islandija, Irska ali pa vsaj Ciper. Preden si tega niso več želele.

Najslabša plat kapitalizma

In to je noro: stebri sodobnega kapitalizma so se najbolj razveselili zloma tega, kar so sami najbolj hvalili. Zloma predimenzioniranega bančno-finančnega sektorja, ki je kapitalizem pognal v krizo. Zloma »slabe« plati kapitalizma. Zloma njegovih ekscesov. Tako kot prej niso mogli prehvaliti »slabih« plati kapitalizma, ki so Ciper, Irsko in Islandijo dvignile v nebesa, zdaj niso mogli prehvaliti zloma teh »slabih« plati kapitalizma. Ironija je kakopak v tem, da kapitalizem pri življenju ohranjajo prav njegovi ekscesi, prav njegove »slabe« plati. Ni kapitalizma brez »slabih« plati. Če izginejo »slabe« plati, izgine tudi kapitalizem. Kapitalizem so prav »slabe« plati kapitalizma.

Kar pomeni, da je treba »slabe« plati nujno ohraniti. In ker ne gre za preživetje ljudi, ampak za preživetje kapitalizma (»slabih« plati, neoliberalnih politik, predimenzioniranosti in diktatorske nevzdržnosti finančnega sektorja), so zasebne dolgove in izgube, ki jih je s špekulacijami in z drugimi hazarderskimi finančnimi inovacijami – recimo z instrumenti za zavarovanje pred bankrotom držav, ki so se prelevili v sredstva za špekuliranje proti tem državam (e, to lahko podre celino, kaj šele Grčijo, otok ali otoček!) – ustvaril finančni sektor, podružbili, ali bolje rečeno, naprtili so jih ljudem. Bodisi prek varčevalnih ukrepov, zategovanja pasu, klestenja socialnih izdatkov – ali pa prek privatizacij državnega premoženja, skupnega dobrega. Ciprčanom so hoteli vsiliti kar davek na bančne vloge. Odgovor na »slabo« plat kapitalizma je še slabša plat kapitalizma.

Ko se je Islandija zlomila, se je takoj uprla finančnim trgom. Zakaj se ne bi Slovenija grožnji finančnih trgov uprla, še preden se zlomi?

Kapitalizem je pač triler, v katerem je morilec znan od prve strani, a ga na koncu ne primejo. Zato ne zbuja začudenja, da stebri sodobnega kapitalizma »slabe« plati kapitalizma še ves čas krize zdravijo prav s »slabimi« platmi kapitalizma. In ko »slabe« plati kapitalizma zdravijo s »slabimi« platmi, nam hočejo reči le: Alternative ni! Zato ne zbuja začudenja, da je severnokorejski diktator Kim Džong Un te dni zarožljal s svojo vojsko – in da je svetu sporočil, da je razglasil vojno stanje. Ni kaj, prišel je kot naročen. Kot da bi mu plačali, da dvigne glas in opozori nase – in na Severno Korejo. Stebrom sodobnega kapitalizma tako zdaj niti ni treba reči: Hočete alternativo? Potem si oglejte Severno Korejo! To je alternativa!

Ergo: ali »slabe« plati kapitalizma ali Severna Koreja! Hočete, da EU postane Severna Koreja? Jasno, da ne, si rečejo Evropejci, še dobro, da nismo Severna Koreja! Še dobro, da nismo alternativa! Še dobro, da ni alternativ! Ko je na drugi strani Severna Koreja, je na tej strani sprejemljiva še tako huda kriza kapitalizma. Vse življenje bi preživeli v krizi kapitalizma, samo da ne bi postali Severna Koreja! In tako Evropska unija, ki naj bi bila alternativa ameriškemu, neoliberalnemu tipu kapitalizma, ostaja svet brez alternativ, v katerem lahko vsak dan povsem mirno in brez slabe vesti kogarkoli zmagajo »slabe« plati kapitalizma. Kajti vsakič, ko kdo zahteva alternativo, se pokaže Kim Džong Un.

Marxa imate lahko za veseljaka, konspirologa in apokaliptika, toda v resnici je bil le otrok svojega časa, ki je po eni strani verjel, da bodo krize kapitalizem le še bolj brutalizirale in povampirile (zaradi česar bo socialni položaj ljudi vse bolj nazadoval), po drugi pa, da se bodo ljudje tej brutalizaciji kapitalizma uprli, da bodo torej vstali in zahtevali alternativo. Ni si znal predstavljati, da bi ljudje to še naprej mirno trpeli. Le zakaj bi to še naprej mirno trpeli? To se mu ni zdelo logično.

Tudi mi izgledamo po malem kot veseljaki, po malem kot konspirologi in po malem kot apokaliptiki, toda v resnici smo le otroci svojega časa, ki na lastne oči vidimo, kako kriza vse bolj in bolj brutalizira kapitalizem, kako ga vse bolj povampirja in kako socialni položaj ljudi vse bolj nazaduje, zato smo še toliko bolj začudeni, da ljudje to tako mirno trpijo. Rekli boste: Pa saj so vstali! Saj so se uprli! Saj so popenili! Saj protestirajo! Saj imamo vseslovensko vstajo! Pa vsešpansko vstajo! Pa vsegrško vstajo! In vseciprsko vstajo!

Res je, ljudje so vstali. Imamo vstaje. Toda vstajniki so dosegli le eno: da so ene politične elite z oblasti stopile in da so na oblast stopile druge elite. Ali bolje rečeno: vstajniki so se prisilili, da so se uprli elitam, niso pa elit prisilili, da bi se uprle politiki stebrov neoliberalnega kapitalizma, »slabim« platem kapitalizma, izsiljevanju z dolgovi, podružbljanju izgub, da bi se torej uprle vsemu tistemu, kar dežele Evropske unije – za začetek evropski jug – spreminja v boljšo verzijo Severne Koreje. Vprašanje ni le, kako vse to še vedno trpijo ljudje, ampak – kako vse to še vedno trpijo države. Zakaj se države ne uprejo diktaturi finančnih trgov? Zakaj države ne vstanejo? To bi bilo logično. Smiselno. In nujno. Še več: to bi bila alternativa.

Evropska strategija »izhoda iz krize« varuje interese upnikov, večji del bremena pa prelaga na davkoplačevalce.

Ciper se je uprl le toliko, da ni dobil davka na hranilne vloge, toda dolgove, ki so jih s špekuliranjem in hazardiranjem na rajsko in sanjsko dereguliranem ciprskem bančno-finančnem trgu ustvarili tuji investitorji, tuji upniki, bodo poplačali sami Ciprčani, magari z razprodajo državnega premoženja, recimo priobalnih nahajališč plina. Kar pa ni upor. Niti vstaja. Kaj šele alternativa. Kaj bi bil upor? Kaj bi bila alternativa? Preprosto rečeno: alternativa bi bilo to, če bi poplačilo dolgov naprtili samim upnikom, vsem tistim tujim investitorjem, ki so špekulirali na Cipru, navsezadnje, tudi dajanje posojil – »mednarodne finančne pomoči« – se je v neoliberalnem kapitalizmu že davno prelevilo v pustolovsko špekuliranje in mafijsko izsiljevanje, v »slabo«, če ne že kar najslabšo plat kapitalizma.

Doba slepote

Vsekakor, upor države bi bil alternativa. In ta opcija je stalno na mizi. Kako to izgleda, smo videli na Islandiji, pravita Benjamin Coriat in Christopher Lantenois, dva izmed »zgroženih ekonomistov«, koavtorjev in podpisnikov Manifesta in zbirke tekstov 20 let slepote, ki so – v prevodu Špele Žakelj – izšli tudi pri nas. Ko se je islandski finančni sistem leta 2008 sesedel, so bile banke povsem ohromljene: tri so se zrušile, plačilna nesposobnost je bila vsesplošna, vrednost krone se je sesula, dolg je narastel, bonitetne ocene so se znižale, islandski zasebni bančni dolgovi so bili nekajkrat višji od islandskega BDP-ja. Sredstev z mednarodnih finančnih trgov niso mogli več črpati, »v igri pa so bile tako velike vsote, da jih država in centralna banka nista več mogli rešiti, tudi če bi hoteli«.

Islandske oblasti so potem začrtale izvirno strategijo. »Namesto da bi kot na Irskem država jamčila za banke in poskrbela za pretvorbe zasebnega dolga v javnega, se je postopoma izoblikovala zamisel o ločitvi domačih in mednarodnih obveznosti bank v stečaju, pri čemer bi ohranili prve in organizirali likvidacijo drugih. Tako so v treh velikih bankah domače aktivnosti (depoziti prebivalcev, financiranje domače gospodarske dejavnosti ...) ločili od drugih. Na podlagi te prerazporeditve so nastale tri nove ustanove, imenovane New Landsbanki, New Glitnir in New Kaupthing (’nove banke’). Aktive starih bank, ki so jih prenesli v nove banke, so seveda preoblikovali v terjatve starih bank do novih. Druge posle, ki so ostali v ’starih bankah’, so prepustili sodnim oblastem, da poskrbijo za njihovo likvidacijo. Naj povemo jasno: učinke krize bodo trpeli delničarji in mednarodni upniki ’starih bank’ in prevzeli njene stroške. Zasebne bančne dolgove bodo torej plačali zasebni upniki, ki so jih ustvarili.«

Parlament je naglo sprejel vrsto novih zakonov, ki so omogočili ločitev domačih dejavnosti bank od mednarodnih obveznosti, ustanovitev novih bank in likvidacijo starih bank. Poanta: orjaške izgube bi morali plačati tuji upniki islandskih bank, potemtakem »banke in institucionalni investitorji, ki so jih privabile visoke stopnje donosa islandskih bank v obdobju njihove nebrzdane rasti«.

In v tem je bil trik: islandske oblasti so udarile, še preden bi lahko udarili tuji upniki, Mednarodni denarni sklad in drugi stebri finančne industrije. Islandske oblasti so prišle z rešitvijo, še preden bi lahko z rešitvijo prišli tuji upniki. Jasno, tuji upniki so potem ponoreli, britanske in nizozemske oblasti so zahtevale, da islandska država jamči tudi za vloge britanskih in nizozemskih investitorjev, toda zaradi »preventivnega« udarca islandskih oblasti so bili zdaj v defenzivi, tako da so bili prisiljeni v pogajanja. Da bi bili Islandci še prepričljivejši in da bi imeli še večji manevrski prostor, so leta 2009 zamenjali vlado, naslednje leto pa priredili še referendum, na katerem so vsiljeni načrt odplačevanja dolgov gladko in odločno zavrnili.

Ker se je država uprla in ker je imela Islandija v pogajanjih stalno višje stegnjeno pest (taktično je pomoč iskala celo pri Rusih, ki so takoj – in ne le oni, se razume – pokazali živo zanimanje za islandski naftni pas), so upniki – vse od Mednarodnega denarnega sklada pa do britanskih špekulantov – vzeli to, kar so lahko dobili, ali bolje rečeno, Islandiji so odobrili boljše pogoje odplačevanja: prvič, odplačevanje se bo začelo šele leta 2016, trajalo pa bo lahko tudi 30 let (Islandija zaradi odplačevanja ne bo trpela), drugič, obrestne mere, po katerih se bo odslej zadolževala Islandija, so občutno znižali (s 5,5 na 3,2 odstotka), in tretjič, ritem odplačevanja bo določala gospodarska uspešnost države (jamstvo države ne more preseči 6 odstotkov prirasta BDP-ja).

Ergo: odplačevanje ne bo vsiljevano ne glede na okoliščine, tako da ne bo bremenilo razvoja Islandije. Spomnite se le Grčije, kjer je bilo ravno nasprotno: trojka – delegatka tujih upnikov – je Grčiji vsilila brezdušno in neizprosno politiko odplačevanja dolgov, ki se ne meni za okoliščine in ki ovira razvoj same Grčije. Upnikom ni bilo treba prevzeti tveganja, »ki so se mu izpostavili, potem ko so izkoristili vse ugodnosti z dajanjem posojil z zelo visoko donosnostjo«.

V primerjavi z Grčijo, ki jo je doletela ne le »slaba«, ampak najslabša plat kapitalizma, je Islandija izgledala kot alternativa. Kot upor države. Grški državni dolg je strukturiran tako, da Grčija ne more živeti in se razvijati. Islandski državni dolg pa je strukturiran tako, da lahko Islandija živi in se razvija.

Jarem dolgov in finančnih trgov

Trik je torej v dolgu – in uporu dolgu. Toda ne v smislu kakega zlatega fiskalnega pravila. Sploh ne. Če se Evropa noče utopiti v večni krizi, recesiji, brezposelnosti, slabih javnih financah, socialnem mraku ter politikah fiskalnega in plačnega varčevanja, potem mora, kot pravi Dominique Plihon, eden izmed »zgroženih ekonomistov«, svojemu gospodarstvu »sneti jarem dolgov in finančnih trgov. To pa zahteva kratkoročno restrukturiranje državnih dolgov, frontalni napad na moč finančnih trgov in utemeljitev nove, solidarne in ekološke Evrope.«

Evropska strategija »izhoda iz krize« varuje interese upnikov, večji del bremena pa prelaga na davkoplačevalce, toda ni le socialno krivična, ampak tudi ekonomsko povsem neučinkovita, saj ustvarja recesijo, ki državam – še zlasti najšibkejšim, najprizadetejšim – onemogoča odplačevanje dolgov. Sploh pa varčevalne politike niso »umirile« finančnih trgov, pravi Plihon, saj od dolžnikov zahtevajo vedno več (s premijami za tveganje vred), obenem pa postavljajo vse bolj nemogoče in vse bolj izsiljevalske pogoje (prodajte nam svoje državno premoženje!, prepustite nam svoje naravne vire!, izročite nam svojo nafto!, svoj plin!, svojo vodo!).

Zakaj bi Slovenija še naprej podpirala davčno razbremenjevanje finančnih elit, ki te presežke potem – ironično! obsceno! absurdno! – nalagajo v njene zakladne menice?

Kar pomeni, da je treba absolutno nujno »zmanjšati težo servisiranja dolga«, in sicer tako, da ga restrukturiramo. »To je mogoče izvesti na več načinov: s prestrukturiranjem dolga (z odlogom odplačevanja), z oprostitvijo plačila obresti ali z zmanjšanjem dolga samega (neodplačilo).« Vprašanje torej ni, ali naj državne dolgove restrukturiramo – moramo jih restrukturirati. Vprašanje je le, »ali bo to restrukturiranje uveljavilo interes prebivalstev ali pa bo prepuščeno samovolji finančne industrije«. Pri Grčiji – oh, in pri Portugalski, Irski in Madžarski tudi – je vse že od prvega dne prepuščeno samovolji finančne industrije.

In v tem je trik: zadolženim državam je treba podaljšati odplačilne dobe (na 20, 30 let), znižati obrestne mere (na 3,5 odstotka), skupno vsoto njihovih dolgov pa močno zmanjšati, toda pri tem je treba obvezno poskrbeti, da restrukturiranje državnih dolgov ne bo prepuščeno izsiljevalski samovolji finančnih trgov, ki državam že leta in leta vsiljujejo svojo disciplino, s tem pa tudi primat in nadzor finančnih interesov nad ekonomskimi politikami evropskih držav. Še toliko bolj, ker ti državni dolgovi sploh niso legitimni, saj so v večjem delu posledica špekulacij finančne industrije, ki je tvegala preveč, pretvorb zasebnih dolgov v javne ter davčne oprostitve lastnikov finančnega kapitala in najpremožnejših razredov.

Prihodnost Slovenije

Če bodo zadolžene države ob restrukturaciji svojih dolgov sprejele še davčne reforme (s katerimi bodo povečale davke na podjetja, vse finančne dohodke, premoženje in visoke dohodke), če bodo bankam prepovedale špekuliranje za svoj račun, če bodo poslej vse države Evropske unije skupaj jamčile za dolg vsake od držav članic evrskega območja, če bo Evropska centralna banka zagotovila financiranje držav in njihovih javnih primanjkljajev po nizkih obrestnih merah (s čimer bi se države znebile pritiska, diktatov in groženj finančnih trgov), če bo EU ustanovila evropsko sodišče za dolgove, ki bi ga sestavljale javne oblasti in organizacije civilne družbe, in če ji bo uspelo razorožiti finančne trge (boj proti davčnim oazam, obdavčitev finančnih transakcij, strog nadzor nad skladi hedge, ustanovitev javne evropske bonitetne agencije (katere ekonomski računi bodo transparentni!), zaprtje nereguliranih trgov z izvedenimi finančnimi instrumenti, prepoved špekuliranja z vrednostnimi papirji v pričakovanju, da se bodo njihove cene znižale ipd.), potem bi lahko v Evropi, pravi Plihon, zmanjšali primanjkljaje, stabilizirali javni dolg, odpravili jarem in pritisk finančnih trgov in – vsaj glede na okoliščine – živeli srečno do konca svojih dni.

Res je noro, pravijo »zgroženi ekonomisti«, da so države z enotno valuto – evrom – v stalni medsebojni gospodarski vojni (zato je tudi kriza bolj udarila evrske države kot Ameriko, ki je krizo povzročila!), obenem pa so tako servilno solidarne s finančnimi trgi, da jim dopuščajo, da še vedno financirajo primanjkljaje, ki so jih sami povzročili. Cilji držav so postali cilji finančnih trgov, kar je res noro. Debilno. In ponižujoče. Kot da ni finančna kriza dokončno potrdila, da finančni trgi niso niti učinkoviti niti racionalni, kaj šele vsevedni ali vsevidni, »zato jim ne smemo zaupati nadzora nad ekonomskimi politikami držav«. Toda države raje varčujejo in sprejemajo strukturne reforme, kot pa da bi se znebile premoči in jarma finančnih trgov. To, ne pa zadolževanje, je žrtvovanje prihodnjih generacij.

Jasno, Slovenija ni Islandija. Še vedno se ni zlomila. Ko se je Islandija zlomila, se je takoj uprla finančnim trgom. Zakaj se ne bi Slovenija grožnji finančnih trgov uprla, še preden se zlomi? In zakaj ne bi – recimo za začetek – izpogajala podaljšanja odplačilne dobe, znižanja obrestne mere in morda celo zmanjšanja skupne vsote svojih dolgov? Zakaj bi strukturiranje svojih državnih dolgov še naprej prepuščala samovolji finančnih trgov? Zakaj se ne bi znebila odvisnosti od finančnih trgov? Zakaj bi svojo prihodnost še naprej prepuščala ocenam finančnih trgov in bonitetnih agencij, njihovim špekulantskim stavam na prihodnost? Zakaj bi še naprej podpirala davčno razbremenjevanje finančnih elit, ki te presežke potem – ironično! obsceno! absurdno! – nalagajo v njene zakladne menice? Zakaj bi se še naprej dušila v javnem dolgu?

In seveda: zakaj bi cilje finančnih trgov še naprej razglašala za svoje cilje?