Kostas Douzinas: Filozofija in upor v času krize

Je marksist, a ga ne bi postavili med ozkoglede ortodoksne teoretike razrednega boja. Politične teorije se ne loteva na tradicionalen način, s preučevanjem delovanja politikov, strank in parlamentov, ampak jo razume širše, skozi splet etike, estetike, političnega in psihoanalize. Kritične vpoglede v družbo črpa iz radikalne politične filozofije, pri tem pa uporablja konceptualna orodja, kot so multituda, demos, politična ontologija, hegemonija in biopolitika. Z drugimi besedami, zaveda se razmerij moči v družbi, ki prepletajo našo ekonomijo, politične institucije in druge družbene sfere. Uporniški duh današnjega časa osmišlja kot predrugačenje dosedanje politične prakse ter idej socializma in Evrope. Njegova najnovejša knjiga Filozofija in upor v času krize bo izšla maja letos.

Kako gledate na idejo politične stranke z vidika nedavnih uporov? Jasno je, da se v protestnih gibanjih pojavijo velika nasprotovanja, ko se postavi vprašanje institucionalizacije politične moči protestnikov.

To, kar opazimo v nedavnem valu uporov, predvsem v Severni Afriki, in Grčija je tudi zelo dober primer, je približevanje dveh gibanj iz radikalnega prostora, ki sicer nista prijazni drugo do drugega, prej antagonistični. Na eni strani imamo tako imenovane anarhiste in postanarhiste ter na drugi tradicionalno strankarsko levico, pa naj bo to socialdemokratska stranka, radikalna leva ali komunistična. Ti dve skupini ljudi sta se tradicionalno razvili in organizirali glede na diametralno nasprotna načela notranjega delovanja in strateška vprašanja. Za socialistično stranko sta bila to notranja disciplina in demokratični centralizem, bolj v olepševalnem smislu, saj je bilo veliko centralizma, a ne kaj dosti demokracije. In seveda, kar se tiče zunanjega delovanja, organizacijsko vodilo za socialistično gibanje je bilo prepričanje, da je država zgostitev vseh političnih konfliktov. Vrh države, na primer vlada, je po njihovem v rokah enega od razredov, zato je pravi odgovor na to ustanovitev stranke, političnega subjekta, ki tudi s svojo notranjo disciplino in delovanjem zgosti vse moči svojega razreda z namenom zunanje konfrontacije z vrhom oblasti.

Kaj pa nestrankarska protestna gibanja?

V anarhističnem gibanju, ki je sestavljeno iz različnih skupin in posameznikov, je bilo notranje organizacijsko načelo vedno ideja horizontalnosti oziroma neposredne demokracije. V svojem zunanjem delovanju izkazujejo popolno nezanimanje za oblast in koncentracijo moči znotraj manjših iniciativ, zasedb, skvotov, večinoma lokalno orientiranih odprtih prostorov, ki so ločeni od državne politike. Na ulicah grških mest sta se ti dve ideji zbližali in tako je nastala Siriza. Stranka, ki ne določa, niti ne terja od svojih članov, da zagovarjajo točno določeno strankarsko politiko. Hkrati pa imamo poseben položaj, na primer v Grčiji, Sloveniji in sedaj tudi na Cipru, kjer je siromašenje ljudi neposredna posledica sodelovanja lokalnih in evropskih elit pri zagovarjanju varčevalnih politik. To pomeni, da ne moremo kar ignorirati državne politike, ne moremo se kar ločiti od nje. Takšna poteza bi bila samomorilska.

Kako to mislite, samomorilska?

Poglej, lahko ustvarimo še več skvoterskih zasedb in več odprtih con, toda ko si brez službe in ni priložnosti za zaposlitev, ko tvojim staršem in sorodnikom prepolovijo mesečni dohodek, ko univerze ne morejo več normalno delovati, ko bolnišnicam začne zmanjkovati zdravil in tako naprej, je jasno, da ne moreš kar obrniti hrbta politiki. Šele v teh razmerah so se vsi zavedeli, tudi anarhistične skupine, da se zgolj z zasedanjem javnih trgov pred parlamenti in vladnimi poslopji ne morejo učinkovito postaviti po robu oblasti. Za postavljanje po robu oblasti potrebuješ vertikalno organiziranje, neko strankarsko strukturo, ki bo prinesla ta uporniški boj tudi v parlament in vladne institucije. Seveda to ni edina metoda za razvijanje radikalnih politik, je pa zagotovo nujna. Tako je Siriza v očeh ljudi postala stranka spremembe. To je postala kot posledica spleta okoliščin, kakor takrat, ko se zaljubiš – zgodilo se je nepričakovano. Gre za srečen zakon med izjemno pomembno tradicijo neposredne demokracije in prav tako pomembno, a spodletelo tradicijo strankarske razredne politike.

Ko si brez službe in ni priložnosti za zaposlitev, ko tvojim staršem in sorodnikom prepolovijo mesečni dohodek, ko univerze ne morejo več normalno delovati, ko bolnišnicam začne zmanjkovati zdravil in tako naprej, je jasno, da ne moreš kar obrniti hrbta politiki.

Čeprav gre za srečen zakon, kot pravite, pa je to razmerje še vedno antagonistično in konfliktno.

Vprašanje je, v katero smer se bo razvijala stranka. To je zveza 12 manjših skupin in za zdaj še ne gre za eno uniformno stranko z jasno določeno avtoriteto in direktivami. Po mojem mora ostati odprta in se spominjati svojih začetkov, saj so prav vsi ti protesti in zasedbe trgov vodili stranko tja, kjer je danes. To je njena najpomembnejša zapuščina, tega uporniškega duha mora ohraniti. Če bo postala samo še ena leva stranka, se bo z njo zgolj ponovila usoda evropske strankarske levice zadnjih sto let. Kar je Sirizi omogočilo, da je prebila ta stekleni strop, so bile prav te uporniške dejavnosti in javne skupščine, ki so se jasno razlikovale od tradicionalnih taktik strankarske levice.

Zadnje tedne so iz Grčije prihajale dokaj pozitivne izjave o skorajšnjem uravnoteženju javnih financ. Tudi če pogledamo javnomnenjske ankete, trenutni konservativni premier Antonis Samaras še vedno uživa večinsko podporo med volivci. Vas ta nenadni vznik pozitivnosti skrbi z vidika nadaljnjega trpljenja ljudi pod težo bremena varčevalnih ukrepov?

Javnomnenjske ankete so dosledno nakazovale, da velika večina ljudi podpira nadaljnje članstvo Grčije v evroobmočju, hkrati pa velika večina ljudi nasprotuje varčevalnim ukrepom. To se seveda na prvo žogo sliši protislovno. Če bi, recimo, Sirizi uspelo na naslednjih volitvah in bi sestavila vlado in nato razveljavila vse dosedanje dogovore in sprejete ukrepe, bi obstajala velika možnost izstopa iz evroobmočja. Sirizi se to vprašanje nenehno postavlja. Kako torej razumeti to očitno protislovje? Ljudje niso neumni in razumejo, da če se odločimo za radikalno gospodarsko politiko, če z enim zakonodajnim aktom razveljavimo vse dosedanje dogovore, obstaja verjetnost, da bodo Nemci zahtevali izstop iz evroobmočja. To nas pripelje do ene od glavnih značilnosti ‘poznega kapitalizma’, to je dolg. ‘Pozni kapitalizem’ deluje na podlagi nenehne potrošnje, to pa pospešujejo posojila. Dolg je torej lubrikant tega procesa – če ga zmanjka, imamo problem. Analizo procesa financializacije kapitalizma, ki ga zaznamuje pomik temeljnih gospodarskih dejavnosti k storitvam in potrošnji, moramo dopolniti s skladno politiko zadnjih 20 let, ki je spodbujala ljudi k vlaganju v delnice. Prej so imeli ljudje depozite shranjene pod žimnicami, zdaj so jih začeli vlagati v delnice. Tako pridemo do prejšnje paradoksalne situacije. Delavec, tudi v državi, kjer vlada velika brezposelnost, na primer v Španiji in Grčiji, ki ima še vedno nekaj delnic, se sedaj znajde v subjektivno paradoksalnem položaju. Kot delavec očitno nasprotuje varčevalnim ukrepom. Toda kot vlagatelj si želi, da bi borzi uspelo, da bi bil evro močan, pa naj bodo njegovi vložki še tako skromni. Thatcherjeva je bila v tem smislu pravi genij. Njena zamisel, da preobrazimo našo družbo v popularni kapitalizem in da pripravimo tudi najrevnejše do tega, da pridobijo svoj delež v kapitalističnem sistemu, se je v bistvu uresničila. Zato se pri ljudeh pojavlja to protislovje.

Prav zaradi teh pozitivnih novic o izboljšanju stanja javnih financ pa so zdaj nekateri mainstreamovski komentatorji zaskrbljeni, da bo s tem vlada izgubila moč argumenta, češ da so rezi v proračun nujni za vzdržno financiranje javnih storitev. To bi lahko okrepilo stališče Sirize, da so socialni rezi že od samega začetka namenjeni požrešnim tujim vlagateljem. Če se je grško ljudstvo do sedaj z grenkobo sprijaznilo z varčevalno politiko, mislite, da bodo naslednji napovedani koraki v reševanju grškega gospodarstva, t. i. strukturne reforme, tudi naleteli na vdanost s spremljajočim občutkom grenkobe med ljudmi?

Najprej moramo prepoznati logiko in kontinuiteto v politiki nasprotne strani. To, kar sedaj imenujemo strukturne reforme, so prav tiste politike, ki jih je v preteklih obdobjih Mednarodni denarni sklad uvedel v Južni Ameriki in Afriki. Varčevanje in uravnoteženje javnih financ sta bila vedno sekundarnega pomena v primerjavi s tem, čemur pravimo strukturne reforme. Kaj so torej glavne značilnosti strukturnih reform? V bistvu gre za preobrazbo celotnih regij in držav v proste gospodarske cone. V teh gospodarskih conah ni delavnopravnega varstva, socialne in ekonomske pravice so omejene na minimum, ni minimalne plače oziroma je ta ohranjena na izjemno nizki ravni. Strukturne reforme torej pomenijo odpravljanje priborjenih delavskih pravic in socialne države, ki so zaznamovale povojno socialdemokratsko ureditev v Evropi. Moramo vedeti, da socialnih pravic nista podarila država in kapital, ampak so plod dosežkov boja sindikatov in delavskega razreda. Odprava teh, znižanje plač in slabšanje delovnih razmer: vse to v imenu izboljšanja – če uporabim olepševalni izraz – konkurenčnosti. Konkurenčnejši v primerjavi s kom? Kitajsko? Indijo? Malezijo? Z drugimi besedami, da postanemo konkurenčnejši, tako vsaj pravi teorija, moramo znižati stroške dela v proizvodnem procesu, saj lahko le tako ponudimo proizvod, katerega cena bo primerljiva s ceno proizvoda na Kitajskem. V tem paketu strukturnih reform so potem še spremembe davčne ureditve, odpravljanje birokracije, skrajšanje postopkov za ustanovitev podjetij in tako naprej.

Mislite, da se bodo ljudje uprli tem spremembam, ki jih olepševalno imenujemo strukturne reforme?

Ljudje se že upirajo na lokalni ravni, stavke so pogostejše, kar pa mi daje še več upanja, so prevzemi proizvodnih procesov in delavske zasedbe tovarn, ki jih delavci nato vodijo kot kooperative. Ali se bodo ti otočki uporov združili v kaj večjega, ne moremo napovedati, tako kot nismo mogli napovedati vznika protestnih gibanj na Tahrirju in Sintagmi, pojavila so se popolnoma nepričakovano. In če bodo te strukturne reforme sprejete, ne bo prizaneseno nobeni od obrobnih držav v Evropi. Grčija je zdaj poskusni zajček, nato se bo model prenesel še na preostale države, tudi Slovenijo – Bolgarija in Romunija sta že tako ali tako prevzeli ta model –,potem pa še na Italijo, Španijo in Portugalsko. Poleg tega je v širšem geopolitičnem smislu mogoče zaznati jasen premik ravnovesja politične in vojaške moči ter gospodarske dejavnosti z Zahoda proti Vzhodu. V tem procesu vzpona držav BRIC na mednarodnem prizorišču se bo življenjska raven v Evropi po vsej verjetnosti znižala. V Grčiji, in mogoče tudi na Cipru, smo priča poskusu, kako hitro se lahko izpelje znižanje življenjske ravni.

Se vam zdi, da Siriza ustrezno prepoznava ta evfemizem strukturnih reform in poskuša razkriti to ideološko odejo nujnosti, ki povezuje varčevalne ukrepe z naslednjo fazo neoliberalnih odgovorov na krizo?

Da, seveda. O tem primeru mogoče mediji niso toliko poročali, a del tega prestrukturiranja je bila tudi podelitev dovoljenja za prodajo zdravil trgovinskim centrom. Kljub stavkam farmacevtov proti tej liberalizaciji se poteza ne zdi tako sporna, če jo primerjamo z ukrepi, s katerimi so v enem zamahu znižali plače za 30 odstotkov. Strukturne reforme so bolj postopne in se izvajajo dalj časa, tako ljudje ne opazijo takoj njihovih posledic. Izjema od tega postopnega izvajanja so bile spremembe delovnopravne zakonodaje, kot sta na primer odprava kolektivnega pogajanja in minimalne plače, ki pa so nemudoma spodbudile prvi veliki val uporov. Zdaj smo v položaju, ko takšni ukrepi podžigajo trenja in tekmovanje znotraj delavskega razreda. Recimo trenja med javnimi uslužbenci in tistimi, ki delajo v zasebnem sektorju. Za slednje so vsi javni uslužbenci skorumpirani in leni, javni uslužbenci pa v zasebnikih vidijo utajevalce davkov, ki nosijo krivdo za fiskalne težave. Ta notranji konflikt znotraj delavskega prebivalstva je prikladno targetiran s strukturnimi reformami z namenom izničenja možnosti za širše združevanje med različnimi delavskimi skupinami. Odgovor na to mora biti političen. Strukturne reforme same po sebi ne bodo spodbudile dovolj množičnega uporniškega gibanja, da bi zgostile različne skupine z njihovimi notranjimi trenji.

Za postavljanje po robu oblasti potrebuješ vertikalno organiziranje, neko strankarsko strukturo, ki bo prinesla ta uporniški boj tudi v parlament in vladne institucije.

Zadnje čase je slišati vedno glasnejše pozive k vseevropskemu povezovanju gibanja proti varčevalnim ukrepom, predvsem te pozive izrekajo sindikati in druge aktivistične skupine. Toda če se ozremo nazaj, ali ne opazimo, da je večji upor med ljudmi, še posebej v Grčiji, Španiji in na Portugalskem, izbruhnil šele, ko so ljudje sami občutili posledice varčevalnih ukrepov na svoji koži? V Zahodni Evropi se zdi, da prevladujeta splošna pasivnost in vdanost v usodo, ki jo prinašajo varčevalni ukrepi. Kako torej zgraditi takšno vseevropsko gibanje, če pa obstaja tolikšna razlika v materialnem izkustvu realnosti med Severom in Jugom?

Prvič, zavedati se moramo, da gre za evropsko krizo, ne za grško, slovensko ali britansko. Po mojem gre za preureditev poznega kapitalizma, ki bo imela posledice za vse nas. V tem pogledu mora vsak upor gledati tudi navzven in se usklajevati z drugimi podobnimi gibanji. V prvi fazi bi bilo to nujno v južni Evropi. Hkrati so ključnega pomena veliki akterji, kot so nemški in britanski sindikati, saj lahko le tako zgradimo neko močno panevropsko politiko upora. Prav tukaj v Londonu bo 22. junija prvo glavno srečanje koalicije upora, na katero je povabljenih več kot 3000 udeležencev, med drugimi tudi predstavniki iz vse Evrope, razpravljalo pa se bo o skupnih strategijah. Res je, da so takšne pobude izjemnega pomena za uspeh skupnega boja, moram pa vseeno priznati, da se takšne zamisli v preteklosti niso uresničile. Eno je, da podpišeš peticijo kot izraz solidarnosti z Grki ali s Španci ali slovenskim ljudstvom, drugo pa, da spremeniš svoje besede v dejanja, na primer v obliki solidarnostnih stavk. Odprava kolektivnega pogajanja bi še pred 20, 30 leti, ko so bila sindikalna gibanja v Evropi na vrhuncu moči, naletela na buren odziv. Danes ni več tako. Kar se tiče razmer v Veliki Britaniji, smo imeli študentske proteste proti zvišanju šolnin, potem nedavno gibanje proti zaprtju urgentne ambulante v Vzhodnem Londonu. Angleški delavski razred in sindikati torej poznajo neko trdno tradicijo uporov. Hkrati je Velika Britanija prvi primer neoliberalne preureditve družbe v Evropi, s Thatcherjevo na čelu, posledica tega pa je bila morebiti najsurovejša atomizacija družbe v Zahodni Evropi.

Zadnje mesece so Slovenijo pretresali ljudske vstaje in protesti, ki so bili usmerjeni proti celotnemu političnemu razredu, levim in desnim. Kljub temu radikalnemu naboju pa je v javnem diskurzu še vedno zaznati prevladujoče prepričanje, da lahko že z bolj avtentično vpeljavo prostotrgovinskih idealov in izboljšano pravno državo rešimo glavne težave, ki pestijo našo državo. Med udeleženci protestnih gibanj najdemo tudi takšne, ki se zavzemajo za uvedbo alternativnih družbenih modelov, na primer demokratičnega socializma, a tako kot vsak celosten sistem idej, bi tudi ta lahko vodil do nekritične indoktrinacije in predeterminizma. Kako vi gledate na to dilemo, ki se pojavi pred vsakim večjim protestnim gibanjem, kako naprej?

Če se spomnite, ena najpogostejših kritik gibanja Zavzemimo je bila, da ni imelo neke skupne ideologije, nekega skupnega političnega programa. In prav to je bila, po mojem, ena od njegovih prednosti. Ne ker je šlo za neko malo večje skvoterstvo, ki je privabilo več ljudi. To, kar mislim, da je pomembno v takšnih gibanjih, s protestnimi gibanji v Sloveniji vred, je način, kako neko pojmovanje subjekta, ki je bilo zgrajeno v zadnjih 40 letih, v obdobju, na koncu katerega je posameznik vključen v obtok finančnega, storitvenega in potrošniškega kapitalizma, kako ta subjekt začne proces, ki ga imenujem politični krst. V tem procesu se posameznik loči iz obtoka poželenja, nato sledi faza zadovoljstva, ki ga omogočata zadolževanje in potrošnja, ter na koncu še razočaranje. Človekovo poželenje je v psihoanalitičnem pogledu nihilistično. Ker ne more biti nikoli potešeno, se premika od cilja do cilja. Kjer so zasedbe začele pridobivati politične značilnosti, so se ljudje začeli izvijati iz tega pojmovanja posameznika. Subjekt se tako znajde v nekem paradoksalnem položaju: po eni strani je subjektiven, po drugi pa prapor svobode, tako vsaj pravi modernistična filozofija.

Kako se torej zgodi ta zasuk v razmišljanju, dojemanju samega sebe znotraj družbe?

Premik poznega kapitalizma k ideološki klavzuli popularnega kapitalizma in opevane svobode izbire je bil manever prekrivanja dejstva, da znotraj sedanjega sistema nismo popolnoma svobodni, ampak tudi podrejeni njegovim procesom. Zasedbe in protesti torej zaznamujejo točko zavedanja realnosti, ki jo živimo. To se ne zgodi samo na ravni idej, zavesti, ampak prek gibanja teles, njihovega povezovanja in dotikanja. Tako se osvobodimo idej absolutnega individualizma in se zberemo skupaj s skupno politično željo, četudi je ta politična želja še precej osnovna, četudi je ta skupni cilj za zdaj samo znebiti se skorumpiranega politika. V tem se razlikujejo od prejšnjih takšnih javnih manifestacij, tudi tistih, ki so imele podobno obliko stavk in demonstracij: upori in protesti sedanjega časa kažejo na spremembo v vedenju, ki se upira utečenim vzorcem zaželenega vedenja znotraj sedanjega sistema. Ta preobrat pa odpre nove možnosti. Mogoče še ne gre za pojav novega dojemanja sebe, a deli trenutne samopodobe se preoblikujejo. Neki možakar je to simbolno ubesedil takole: »Neznanec v meni mi narekuje, kaj moram reči.« V teh ključnih trenutkih se dogaja preobrazba nas samih v neko drugo svojstvo v smislu vedenja, ki se oddaljuje od zaželenih in utečenih vzorcev znotraj sedanjega sistema. Ta prelomni proces poteka v daljšem obdobju, v spletu dogodkov, ki nas preplavijo, a hkrati s tem, ko se udeležimo protestov, naredimo prve korake k lastnemu predrugačenju in se pripravimo na potencialno drugačno realnost.

Socializma ne bomo dosegli z nenadnim prevzemom Zimskega dvorca, ampak če bo že sledila takšna družbena sprememba, se bo to zgodilo s poglabljanjem demokracije in postopnim delovanjem.

Tako pridemo do vprašanja, ki se pogosto zastavlja, kaj pride po ključni spremembi, kaj sledi revoluciji?

To, kar se zgodi dan pozneje, je točno tako, kot je tisto, kar je bilo dan poprej. Z drugimi besedami, to, kar poskušamo narediti v Grčiji, je pomikati se proti zmagi na volitvah skozi proces strankarskega organiziranja, ki pa ostaja odprt za horizontalne procese organiziranja in za protestna gibanja na terenu. Ta dvojna strategija oziroma diskurz si prizadeva za hegemonijo, strankarski sistem političnega organiziranja, skozi katerega poskuša nagovarjati večinsko prebivalstvo, hkrati pa jo sestavlja strategija konflikta. Čeprav so mogoče ljudje združeni in poenoteni v boju proti trojki in varčevanju, med njimi še vedno obstajajo trenja, na primer med različnimi razredi in skupinami. Zato je potreben ta dvojni jezik, hegemonija in konflikt, jezik konfrontacije in jezik enotnosti. To, kar počneš dan pred volitvami, nadaljuješ tudi dan po volitvah. Socializma ne bomo dosegli z nenadnim prevzemom Zimskega dvorca, ampak če bo že sledila takšna družbena sprememba, se bo to zgodilo s poglabljanjem demokracije in postopnim delovanjem. Naloga našega boja je izboljšati stanje dan prej in ne skrbeti, kaj bo dan pozneje.

In še za konec: kaj menite o nedavnem burnem dogajanju na Cipru?

Prvi formalni »ne« ciprskega parlamenta in ljudi zahtevam trojke ima pomembno simbolno vlogo. To potrjuje prepričanje, da so neke meje, stvari, ki jih ljudje niso pripravljeni sprejeti, v smislu finančnih in ekonomskih posledic, pa tudi v smislu osnovnih demokratičnih standardov. Delovanje elit, ki se čez noč zberejo v Bruslju znotraj evroskupine in naslednji dan postavijo ultimat, je izrazito neokolonialno. O tem bi morala potekati javna razprava in ljudje bi morali imeti možnost o tako pomembnih zadevah odločati na referendumu. Neokolonialni element tega položaja se pokaže tudi, če samo primerjamo napihnjenost bančnega sektorja na Cipru in v Luksemburgu. Bančni sektor na Cipru je osemkrat večji od BDP-ja, v Luksemburgu se ta številka vrti okrog 20. Širše gledano je jasno, da če se na levici znajdeš pred izbiro med resnim zmanjšanjem premoženja bogatašev in zaščito osnovnih javnih storitev, se boš odločil za prvi ukrep. To je pač temeljni redistribucijski mehanizem socialne demokracije. A način, na katerega se to izvaja, v smislu pomanjkanja demokratičnega nadzora, obveščenosti in jasnega razumevanja morebitnih posledic, je hudo sporen. Tudi nerazlikovanje med navadnimi ljudmi, ki imajo na računu vse svoje življenjske prihranke, in oligarhičnimi milijonarji je seveda sporno. Praktično gledano zelo ozek krog elit med Nemčijo, Brusljem in Nizozemsko arbitrarno odloča o prihodnosti celotnih prebivalstev, in to brez vsakršnega spoštovanja demokratičnih standardov in procesov.