Rast, rast, rast …

Dr. Franjo Štiblar je ekonomist in pravnik na ljubljanski pravni fakulteti, ob tem pa deluje na vodilnem slovenskem ekonomskem inštitutu EIPF, od koder prihajata tudi dr. Jože Mencinger in mag. Velimir Bole. V zadnji izdaji njihovega mesečnika Gospodarska gibanja pa je objavil celovito analizo vladnih ukrepov. Glavna ugotovitev je, da so sistemske reforme sprejemljive, predvideni ukrepi ekonomske politike pa ne. Že četrta vlada namreč nadaljuje napačno usmeritev, ki se je začela leta 2004.

Štiblar opozarja, da so vladni cilji naslednji: padec BDP-ja v letih 2013 in v 2014 ter najneugodnejša dinamika rasti BDP-ja, povečanje brezposelnosti na doslej v zgodovini 20. in 21. stoletja nedoseženo raven, padec razpoložljivega BDP-ja za nadaljnjih 10 odstotkov nad ustvarjenim na letni ravni ter rast relativne zadolženosti do tujine. »Ali mora to slovenska družba sprejeti?! Sledimo Grčiji, Španiji, Cipru, in to z novo vlado z vodilno stranko, katere šele pred štirimi meseci sprejeta gospodarska strategija ostaja le v posmeh temu, kako dejansko ravna z reformnim programom? Pravo ukrepanje bi bilo zavrniti EU priporočila, ki v luči sprememb njihovih pogledov zadnje dni niso več aktualna, in postaviti svojo strategijo reform in politike, ki bo povsem drugače od pred-

ložene, primarno razvojno naravnana. Prioriteta nad vsem bi morala biti rast BDP; z njo bodo vsi drugi cilji uresničljivi, brez nje se bomo pogrezali še globlje,« je oster Štiblar.

Sistemske reforme (pokojninska reforma in reforma trga dela ...) ne prispevajo k izboljšanju stanja na kratek rok, kar je ključno za izhod iz krize. Fiskalna restriktivnost, ob njej pa še nepotrebna monetarna restriktivnost, kar je usmeritev vlade, namreč povzročata velik padec gospodarske aktivnosti. Dokler bo BDP padal, se bosta fiskalni deficit in javni dolg relativno, lahko tudi absolutno, povečevala. Bančništvo, kljub slabi banki, ne bo sanirano, saj se bodo poslabševali prej dani dobri krediti. »EU zamuja za svetom z ukrepi za gospodarsko rast, Slovenija pa zamuja celo za EU.«

S predvidenimi ukrepi reformnega programa rasti sploh ne bo: »Rast BDP zmanjšuje dolg, ne obratno, padec dolga pa ne povečuje rasti! Proces fiskalne konsolidacije Slovenije v 2012 je povečal naš zunanji dolg za neto eno milijardo €, produkt je padel za 2,3 %, brezposelnost se je povečala na blizu 9 %. Tudi zato ni razloga, da bi morali a priori trajno držati javni dolg pod povprečjem EU. Primerjava donosov in obrestnih mer pove, kaj je najbolje; rast BDP moramo doseči takoj.«

Štiblar opozarja, da tudi prodaja uspešnih podjetij, ki jo načrtuje vlada, ne rešuje bistvenega, saj so cene (pre)nizke. Prava cena bi bila v normalnih razmerah vsaj dvajsetkratnik letnega dobička – na primer za NLB je to okrog dve milijardi evrov. Tudi infrastrukture se v normalni razviti državi ne privatizirajo, kaj šele potujčujejo, igralnice in telekomi pa nosijo izgube samo pri nas. Negativne rezultate podjetij in bank se odpravijo s spremembo vodenja in posojili, ne pa s prodajo. »Domača infrastruktura je ključna za ekonomsko suverenost države, ta pa nujna za politično suverenost. Koncentracija javnega premoženja v obliki državnega holdinga nima posebnega ekonomskega smisla. Enkrat in ponekod organizacijsko integriramo, drugod in drugič dezintegriramo, vse iz primarno političnih razlogov.«

Padca zaposlenosti v zasebnem sektorju ne bo odpravilo hitrejše odpuščanje v javnem sektorju, temveč le ukrepi za rast BDP-ja.

V vladnem programu manjka logično razmišljanje, pravi Štiblar: povečati moramo učinkovitost ob napovedanem padcu BDP-ja, hkrati pa naj bi povečali zaposlitev tako mladih in starejših. Slednje ne gre hkrati, rast zaposlenosti bo, če bo produkt padal, le še dodatno zmanjšala produktivnost. Prav tako ni res, da nimamo lastnih instrumentov za fiskalno in za monetarno politiko, ker smo člani EU in EMU, poudarja Štiblar: »Dovolj možnosti za lastno ukrepanje je, a niti obstoječih in razpoložljivih instrumentov ne znamo izkoristiti, na primer v boju proti kreditnemu krču. Normativna ofenziva (mrgoli predlogov novih zakonov in podzakonskih aktov) ne rešuje problemov, če ni družbene (politične, socialne, pravosodne) pripravljenosti za njihovo implementacijo. Tu je eden ključnih slovenskih razlogov za ekonomsko in družbeno krizo: vladavine prava ni. Novi zakoni pogosto zamegljujejo dejansko nepripravljenost ukrepati.«

Manj priporočil EU bo Slovenija izpolnjevala, bolj koristno bo. »Zdaj, ko tudi Evropska komisija ne verjame več vanje,« pravi Štiblar, »je potrebno le počakati nekaj tednov, zavlačevati s programom, da se preskoki v glavah Barrosa in njegovih komisarjev prelijejo tudi v glave administratorjev na nižjih ravneh komisije, ki nam priporočajo in ocenjujejo priporočeno.« Omejevanje stroškov dela je na primer nepotreben nesocialen ukrep, pri čemer stroški dela na enoto Slovenije že nekaj časa padajo, česar nihče ne pove. Zmanjševanje proračunskega primanjkljaja vodi še globlje v ekonomsko brezno. Vsi našteti ukrepi prizadenejo predvsem že tako socialno šibke in jih vodijo pod prag revščine. »Večino predlaganih ukrepov zmanjševanja javnih izdatkov bi bilo treba odpraviti. Ker imamo vsako leto manj, se vse bolj ostro politično tolčemo za večji košček v manjši pogači, kar soustvarja negativno klimo.«

Povečevanje davčnih prihodkov bo mogoče, če ne bo obveljal učinek, po katerem rast davčnih stopenj zmanjšuje davčno osnovo, tako da je izplen v masi davkov manjši. Rast BDP-ja dvigne davčno osnovo in maso davkov. »Med ukrepi za povečanje javnofinančnih prihodkov so nekateri sprejemljivi, drugi ne, tretji so nevtralni. Mnogi pospešujejo razslojevanje slovenske družbe. Posredna davka (sladke pijače, srečke) sta sprejemljiva tudi zaradi pozitivne socialne komponente, enako odprava davčnih utaj. Uvedba kriznega davka na plače ali povečanje DDV imata socialne implikacije. Predvideni premik zaposlenih v javnem sektorju med upokojence ne pomeni prav velike razbremenitve javnih izdatkov, le kanal financiranja se spremeni. Ob tem imamo najmanjše odstotke zaposlenosti starejših v EU.«

Padca zaposlenosti v zasebnem sektorju ne bo odpravilo hitrejše odpuščanje v javnem sektorju, temveč le ukrepi za rast BDP-ja, ki bo povečala zaposlenost v zasebnem sektorju, izpostavlja Štiblar. Ničkolikokrat je bilo empirično ponovljeno, da se Slovenija po deležu javnega sektorja med zaposlenimi ne razlikuje od povprečja EU, države pa tudi ni mogoče kar ukiniti, posebno če imajo vladne stranke napisane povsem drugačne strategije. »Kaj bo naslednji predlog? Z zmanjševanjem zaposlenih in plač v javnem sektorju kar ukiniti javni sektor?« se sprašuje Štiblar. Nadaljnje zmanjševanje plač in zaposlenih v javnem sektorju je prociklični ukrep, ki bo padec gospodarske aktivnosti še poglobil. Napovedano nadaljnje prenavljanje pokojninskega sistema pomeni praktično zmanjševanje pokojnin, kar je tudi nesprejemljiv prociklični ukrep.

Tudi za Štiblarja je vpis fiskalnega pravila v pravni red škodljiv ukrep: »Z vpisom fiskalnega pravila se odrečemo še edinemu preostalemu ključnemu instrumentu (anticiklične) ekonomske politike, potem ko smo se instrumentom monetarne politike praktično že odrekli v korist ECB.« Predloženi nacionalni reformni program je le nadaljevanje desetletnega »zablodelega« vodenja gospodarstva: kar nas je pripeljalo v ekonomsko brezno in ga bo še poglobilo. Potrebna je šok terapija izhoda iz slovenske ekonomske krize, ki bo takoj izboljšala tudi socialno in politično klimo. Ekonomska politika zategovanja pasu nas že peto leto potiska navzdol. Ključno je spremeniti vrstni red ukrepanja: najprej rast BDP-ja, potem konsolidacija in ne obratno, poudarja Štiblar.

»S predlaganim alternativnim programom ekonomske politike gre v resnici za drugo ekonomsko osamosvojitev Slovenije, prva je bila ob razglasitvi samostojnosti v začetku devetdesetih. Tedaj smo se znali upreti zunanjim pritiskom in nasvetom, izbrali pot sui generis in z njo uspešno 13-letno gospodarsko rast. Potem je prišlo podrejanje napačni ekonomski politiki EU, ki je najprej napihnila balon, čemur je sledil velik pok, ki nas še vedno potiska navzdol. Zaradi dodatnih domačih napak je bil padec globlji in traja dalj časa kot v drugih članicah EU (izjemi Grčija, Ciper), kjer je zaradi napak politike EU tudi prisoten. Čas je, da se ponovno osamosvojimo napačnih zunanjih (EU) in domačih nasvetov (ki jih ponujajo neoliberalci) in zastavimo pot tam, kjer smo jo 2003 prekinili.«

Procikličnost dosedanjih ekonomskih ukrepov (in sistema) je treba zamenjati s proticikličnostjo, da zlezemo iz ekonomskega (in družbenega) brezna. »Konkretno, v obdobju 2004–2008 je bilo stimulirano že tako pregreto gospodarstvo, v času po krizi pa je zavirana že tako padajoča gospodarska aktivnost. V prvem obdobju je vlada pospešila finalno povpraševanje s plačno reformo javnega sektorja, Banka Slovenije pa s podporo kreditni ekspanziji in zadolževanju zunaj v času napihovanja balona. Tako sta fiskalno in monetarno ogrevala že pregreto gospodarstvo. V času krize še dodatno zavirata gospodarstvo: vlada z nadaljnjim zmanjševanjem plač javnega sektorja in krčenjem drugih javnih izdatkov, Banka Slovenije z ukrepi ustvarjanja kreditnega krča.«

Ali gre pri tem za nerazumevanje (neznanje) ali zavestno ustvarjanje doktrine šoka? Negativna rast in brezposelnost silita ljudi v materialni stiski, da privolijo tudi v prodajo uspešnih podjetij v državni lasti tujcem, kar Stiglitz imenuje »privatizacija za majhen denar«, če se ljudem z njo obljublja zaposlitev, čeprav le z minimalnimi plačami. »Upravljanje in last, suverenost so za ljudi v eksistenčni stiski, v katero so porinjeni, drugotnega pomena.«

V sedanji krizi je treba, ponavlja Štiblar, s fiskalno in monetarno spodbudo povrniti gospodarsko rast; ob njej bo vse delovanje politično, socialno in ekonomsko lažje, poudarja Štiblar. »Proračunski primanjkljaj naj ostane med 4 in 5 odstotki in naj se ne manjša na 2,9 odstotka, kar bo pridobilo 1,1 do 2,1 odsotne točke več javnih izdatkov. S fiskalnim multiplikatorjem to pomeni okrog 1,6 do 3,5 odstotne točke BDP večjo rast, torej namesto s programom predvidenih –1,9 odstotne točke že –0,3 do + 1,6 odstotne točke. Dodatni izdatki države se porabijo za izobraževanje, vsaj ohranitev mase plač javnega sektorja, če ne malo povečanje. Z njimi se končno začno javne investicije v infrastrukturo. Izravnavanje proračuna v krizi to še poglablja.«

A to ni vse: to je le fiskalna plat ekonomske politike, pravi Štiblar. Aktivni ukrepi monetarne politike morajo odpraviti kreditni krč, saj bo rast kreditov pomagala proizvodnji, potrošnji, investicijam, tako da bo domača finalna potrošnja dosegla rast za okrog 2 do 3 odstotke BDP-ja, produkt pa porasel za 1,7 do 2,5 odstotne točke. »Banka Slovenije bi morala ravnati aktivno.« Tudi brezposelnost ne bi smela več rasti, z rastjo BDP-ja se mora v 2013 celo zmanjšati vsaj za nekaj tisoč mest, stopnja brezposelnosti pa ne sme doseči 9 odstotkov.

Dosegati pretirano velik plačilnobilančni presežek je nesmisel (načrtovan je po nekaterih virih presežek celo od 5 do 6 odstotkov BDP-ja), saj pomeni odrekanje razpoložljivemu produktu in s tem dodatno trpljenje prebivalstva in gospodarstva, pravi Štiblar. »Tega razen Kitajske danes v svetu ne počne nihče. Z rastjo predvsem uvoza surovin in produkcijskih sredstev je potrebno podpreti domačo proizvodnjo, ki bo tako lahko še več izvažala.«

Za likvidnost države je za zdaj še treba prodajati obveznice v tujini, a tudi doma: »Ne bi se smeli dati izsiljevati finančnim trgom, ki bi radi imeli Slovenijo finančno na kolenih, da bi lahko pokupili najboljša podjetja po bagatelnih cenah, pri čemer imajo pomoč tudi od domačih kvizlingov. Tudi države, ki so najbolj kritični dolžniki, ne prodajajo najboljših podjetij, Slovenija, ki ni kritično zadolžena, pa naj bi jih? In tudi če prodamo vsa najboljša državna podjetja v brezcenje v sedanji situaciji, niti približno ne bomo zbrali dovolj denarja za pokritje tekoče likvidnostne luknje, enkrat prodanega pa ni več mogoče povrniti, ekonomska suverenost je izgubljena za vedno. Slovenija, ki je podpovprečno zadolžena, bo prodajala lastne gospodarske nosilce, najbolj zadolžene države pa jih ne. Ali ni tukaj nekaj hudo narobe?«

»Austerity« – ki ni varčevanje, kot se pri nas napačno prevaja, ampak stiskanje – v luči sprememb politike Evropske unije preprosto ni več aktualen.

Evropska komisija začenja rahljati politiko trdega zategovanja pasu, za kar bo ključno junijsko zasedanje Ekonomskega sveta v Bruslju, poudarja Štiblar. Od petih največjih članic evropske monetarne unije namreč štiri ne bodo izpolnile obljube znižanja proračunskega primanjkljaja pod 3 odstotke BDP-ja v letu 2013, kar jim bo oproščeno. Hkrati se velikim dolžnicam (na primer Španiji, Portugalski in Irski) dovoljuje nekajletno podaljšanje roka odplačil zapadlih posojil. »Slovenija mora zajahati te nove trende in si kot druge članice izboriti na vrhu v Bruslju tako kasnejšo kot bolj postopno izpolnitev proračunskega cilja kot počasnejše odplačevanje dolgov.« Boljša izraba razpoložljivih monetarnih vzvodov bo omogočila monetarno stimulacijo (odpravila kreditni krč), manj zategovalna fiskalna politika bo omogočila realno stimulacijo (rast končnega povpraševanja), obe skupaj pa bosta vodili v pozitivno gospodarsko rast. V razmerah rasti BDP-ja bodo tudi reforme ekonomskega sistema uspele ekonomsko, čeprav bodo izpeljane manj radikalno, njihove socialni udarci bodo v večji meri amortizirani, pravi Štiblar.

Slovenija znova zamuja – kot je zamujala v prepoznanju kreditnega napihovanja balona pred krizo, zamuja zdaj v predlogu izvedbe striktno restriktivnega reformnega programa, pravi Štiblar. »Austerity« – ki ni varčevanje, kot se pri nas napačno prevaja, ampak stiskanje – v luči sprememb politike Evropske unije preprosto ni več aktualen.