Dr. Samo Tomšič: »Pravljica o spletu demokracije in kapitalizma kot najboljšem možnem svetu je končana.«

Osebnega nezadovoljstva v resnici ni, nezadovoljstvo je vedno vpeto v družbene matrice in zato je upor na neki način vedno upravičen.

Dr. Samo Tomšič (1979) je zadnja leta študiral Freuda, Badiouja, Lacana ali Foucaulta na maastrichtski akademiji Jan van Eyck. Potem se je preselil v Berlin, kjer je na začasnem delu na Univerzi Humboldt. Tam raziskuje predvsem povezavo med Lacanom in Marxom. Če je danes Slovenija v svetu poznana po Slavoju Žižku in njegovi interpretaciji Lacanove psihoanalize, potem je Samo Tomšič nova serija tega našega izvoznega artikla. Je »Tina Maze« slovenske poststrukturalistične filozofije.

So psihoanalitiki že odkrili, kaj se skriva v naši podzavesti?

Odkrili so predvsem to, da je sam pojem podzavesti problematičen.

Torej podzavesti ni?

Freud je vsekakor utemeljil psihoanalizo na zavrnitvi pojma podzavesti. Ta izraz nalaga povsem določeno prostorsko razumevanje psihičnega aparata, ki je hkrati tudi ’hierarhično’. Freud je za svoje odkritje uporabil izraz das Unbewusste, nezavedno, ki najprej vsebuje negacijo zavesti, kar je seveda lahko razlog za marsikateri nesporazum. Toda filozofsko je nadvse zanimiv, ker označuje negativnost, ki dobesedno preči mišljenje, ga razsredišči in s tem postavlja pod vprašaj ’jaz’ kot osrednjo psihično instanco. Freud je v tem odkritju videl ponovitev kopernikovske revolucije na področju narave človeškega mišljenja. V psihoanalizi zato ne gre za odkrivanje neke skrite globine pod zavestjo, ampak za to, da se začnemo spraševati o samem statusu zavesti. Zavest ni avtonomna in mišljenje nima centra, ni duh ali nekakšna substanca.

Naše liberalne demokracije so seveda zgrajene na podlagi zavestnih, avtonomnih posameznikov. Naš celotni korpus zakonov in pravil predpostavlja človeka, ki ima svoje ekonomske interese, pravice in dolžnosti.

Seveda, tukaj imamo prepletanje pravnega in ekonomskega subjekta, ki sta svojstveni abstrakciji oziroma konstrukciji in predpostavljata centralistično razumevanje mišljenja, subjekta spoznanja. Zasebni interes je nedvomno eden izmed vogelnih kamnov kapitalističnega svetovnega nazora, ki ga je Marx sicer opredelil s štirimi pojmi: svoboda, enakost, lastnina in Bentham kot tisti mislec, ki je šel najdlje v teoretizaciji zasebnega interesa. Politična ekonomija je s tem vpeljala svojo podobo družbenega subjekta, homo oeconomicusa, subjekta, ki misli, računa in sodi. Zanj se predpostavlja, da ima vednost o svojih interesih, nagibih, gonilih in navsezadnje o temeljnih ekonomskih zakonitostih. To je baza ekonomskega liberalizma in kasneje neoliberalizma. Danes bi temu rekli: mali podjetnik, s. p. Po tej predstavi se ljudje vržejo v ekonomsko realnost, v kateri plavajo, se borijo za uveljavitev svojih interesov, medtem ko zastopniki ekonomske znanosti opozarjajo, naj se država v ta proces ne vmešava, ker se bo porušilo njegovo spontano ravnovesje. Vse to je predvsem neka ideološka blodnja, ki pa ima svoje družbene posledice.

Hilda Tovšak torej v resnici ni kriva?

Ne, ne, seveda to ne pomeni, da bi lahko Hilda Tovšak na sodišču rekla, oprostite, bila sem neprištevna, nič nimam s tem, vodila me je struktura. Je pa njen primer simptomatičen v nekem drugem smislu. Razkrije namreč, da se Evropa še zdaleč ni znebila starih oblik izkoriščanja, četudi je videti, da imamo danes opravka s popolnoma drugačnim kapitalizmom kot pa v devetnajstem stoletju.

Kako so pravzaprav psihoanalitiki sploh prišli do povezave med kapitalizmom in določeno patologijo?

Povezava med kapitalizmom in travmatično nevrozo je pri Freudu zelo jasno formulirana. Vse skupaj se je začelo s histerijo, ki je konec 19. stoletja pomenila poseben problem za medicino. Medicina uporablja pojem simptoma, ki pokriva motnje v normalnem delovanju organizma. Pri raku recimo obstaja jasna paleta simptomov, na podlagi katerih je bolezen mogoče odkriti in zdraviti. Histerični simptom pa pomeni paradoks, ker je telesen, vendar ne nakazuje nobene organske bolezni, zato ga medicina ni znala ’brati’ in je razumela histerijo kot lažno bolezen ali simulacijo. Freud pa je od vsega začetka razumel simptom kot simbolizacijo nekega psihičnega konflikta in kot kompromisno tvorbo. Po eni strani ustreže zahtevam po zadovoljitvi nezavedne težnje, po drugi strani pa jasno izraža, da je ta zadovoljitev izkušena kot skrajno neugodje, trpljenje. Če se vrnem k prvemu vprašanju, psihoanaliza je v nezavednem odkrila gon, težnjo, ki strogo nasprotuje temu, kar bi spontano dojeli kot posameznikov zasebni interes. Zato psihoanaliza skupaj s subjektom spoznanja minira tudi subjekt politične ekonomije in razkrije, da je travmatična nevroza kolateralna škoda kapitalizma. Izkustvo prve svetovne vojne je to povezavo dodatno okrepilo, saj je bila posledica tega takrat popolnoma novega tipa vojne množica vojnih nevrotikov. To izkustvo je imelo izjemen vpliv na Freudovo teorijo zadovoljitve. Popolnoma je obrnilo na glavo razmerje med zadovoljitvijo in užitkom. Zadovoljitev gona ni preprosto v tem, da mu damo zahtevani objekt, in stvar se umiri. Konstantno zahteva še.

Ni finančnega kapitalizma na eni strani planeta brez izvoza najsurovejšega izkoriščanja na drugi konec planeta.

Človek lahko čuti ugodje, ko poje torto. Ali pa, da torte ne poje.

Lahko je seveda oboje, ampak razlika je v tem, da v drugem primeru užitek izhaja iz odpovedi in je popolnoma drugačen od ugodja v domnevno neposredni zadovoljitvi. V primeru torte ostaja vtis, da ugodje sledi iz odprave nekega telesnega dražljaja ali vzdraženosti telesa. V primeru odpovedi pa je na delu neka druga zadovoljitev, kjer ’ugodje’, ki seveda ni občuteno kot ugodje, sledi iz naraščanja napetosti. In ugodje, ki ga ni mogoče občutiti kot ugodje, bi lahko bila kar posrečena definicija užitka v psihoanalitičnem pomenu besede. Nekaj podobnega najdemo pri Marxovi analizi produkcijskega procesa, kjer ustvarjanje presežne vrednosti predpostavlja izkoriščanje oziroma neko družbeno neenakost in krivico, skratka, trpljenje.

V zadnjih letih smo v Sloveniji mnoge menedžerske ekscese označevali s pohlepom. Težko je razumeti, da neki superbogataš, ki ima milijarde in milijarde, še zmeraj ne odneha. Ali potemtakem uživajo v trpljenju drugih?

Stvar je bolj zapletena, saj pri tem ne gre toliko za njihov zavestni užitek, ampak za nekaj, čemur bi lahko rekli užitek sistema. Od tega imajo določeni posamezniki seveda koristi, vendar denimo z odpravo kapitalistov ne bomo odpravili kapitalizma, ki je specifična struktura. V zadnjih letih se je izkazalo, da ta struktura v totalitarnih okoljih deluje še uspešneje kot v demokracijah, tako da je tudi pravljica o spletu demokracije in kapitalizma kot najboljšem možnem svetu končana. Interesi kapitala nimajo veliko skupnega z interesi posameznikov, tako da tukaj politična ekonomija s svojim homo oeconomicusom nasprotuje sama sebi. Toda če se vrnem k problemu užitka v izkoriščanju: Mladen Dolar je pred leti vpeljal pojem subjekta, za katerega se predpostavlja, da uživa. Ta pojem pokaže, da je vprašanje užitka tesno prepleteno z ideologijo. Moramo se vzdržati, da bi v menedžerjih in superbogataših videli subjekte užitka. Marx je recimo v moderni detektiral premik od starega duha skopuštva k novodobnemu duhu kapitalizma in označil kapitalista za racionalnega skopuha, ker se odpove ljubosumnemu čuvanju zaklada in vsadi imperativ ustvarjanja dobička v samo družbeno osnovo. Toda tako kot pred njim skopuh tudi kapitalist ni subjekt, ki preprosto uživa, ampak tisti, ki je izvrševalec logike kapitala in njegovo družbeno zastopstvo. Tako je razumljen že pri Marxu. Imperativ nenehnega ustvarjanja dobičkov je sistemski in neoseben, njegova hrbtna plat pa je seveda reprodukcija razmer, ki veliko večino ljudi potiskajo v bedo.

Tak opis našega sistema malce spominja na religijo. Nas vodi Struktura?

Znana je sicer teza o protestantskih izvorih kapitalizma, a šele Walter Benjamin je stvari postavil na pravo mesto, ko je kapitalizem označil za kult zadolževanja. To je še posebej aktualno za današnji čas. V Marxovem Kapitalu najdemo poglavje o prvotni akumulaciji, kjer je beseda o izvorih kapitalizma. To poglavje je danes predmet mnogih razprav ravno zaradi tega, kar se dogaja v Grčiji, Španiji, Italiji in drugod v južni Evropi. Če povzamem, Marx v tem poglavju resda razpravlja o nasilju nad podeželskim prebivalstvom, prisilni urbanizaciji, razlastninjenju, na podlagi katerega se je proizvedlo nekaj, česar prejšnja zgodovinska obdobja niso poznala: delovno silo. Vendar poleg te zgodovinske naracije najdemo v tem poglavju še neki zanimivejši del, ki pokaže, da prvotna akumulacija ne pomeni nič drugega kot iznajdbo javnega dolga. Javni dolg, poudari Marx, je edino ’bogastvo’, ki pripada vsem. Se pravi, redukcija človeka na delovno silo in iznajdba javnega dolga sta dve plati iste medalje.

Javni dolg seveda ni bogastvo.

Javni dolg je negativno bogastvo, ker nas ohranja v našem subjektivnem položaju delovne sile. Tukaj mimogrede pride do izraza psihoanalitično razlikovanje med psihološkim posameznikom in subjektom. Problem je v tem, da smo mi vsi na ravni razmerij, ki tvorijo družbeno vez, vnaprej postavljeni kot subjekt dolga. Ta subjektivni status nima nobene zveze z našo zavestjo in tega tudi ne moremo spremeniti samo s tem, da se položaja zavemo. Prej ste omenili absurdne dobičke superbogatašev. Sedaj pa vzemite primer Grčije, kjer vidite, da nastaja dolg, ki je ravno tako absurdno velik. Človek se lahko upravičeno vpraša: Čemu to sploh služi? Čemu služijo dolgovi nekaterih držav, ki so danes že prav absurdni?

Čemu?

Dolg po eni strani implicira na neko moralno obvezo in vračanje. Od tod tudi vse moraliziranje glede vračanja dolgov. Toda kot vidimo, ti dolgovi pravzaprav niso ustvarjeni za to, da bi se povrnili. Poanta je v tem, da ima dolg strukturno funkcijo in da njegov obstoj ohranja ljudi in države v podrejenih položajih. Dolgovi so tehnika podreditve. Grčija ni samo neoliberalni eksperiment na evropskih tleh, ampak je hkrati tudi primer ustvarjanja oaze poceni delovne sile. To je klasični, stari način obnavljanja razmer za ohranjanje kapitalističnega sistema. Zato tudi prvotna akumulacija ne označuje nekega procesa, ki je potekal daleč v preteklosti, ampak nekaj, kar poteka tukaj in zdaj.

Pri Marxu je vir vsega zla v kapitalistu, v industrialcu, ta črpa presežno vrednost iz delavcev, ki so se prisiljeni obnašati kot navadno blago. Pa je danes Marx res še aktualen? Danes je pred nami ponoreli finančni kapital, ki se je odtrgal od industrialcev. Doba industrializma v 50., 60. letih je bila zlata doba in danes bi se marsikdo dal izkoriščati v tovarni.

Marx se resda ukvarja s kapitalizmom svojega časa, vendar je hkrati tudi mislec sedanjosti in njegova kritika kapitalizma ostaja nepresežena. V tretjem zvezku Kapitala se denimo posveča prav temu, kar danes imenujemo finančni kapital. To je kapital, ki ima navidezno avtonomijo. Marx je govoril o kapitalističnem fetišizmu, ki se ponavlja na treh ravneh: v odnosu do blaga, denarja in kapitala. Vse to so entitete, ki jih ljudje na določeni ravni obravnavajo, kot da so obdarjene z avtonomijo in porajajo vrednost same iz sebe. Če se preselimo v sedanjost, lahko vidimo, da se nam dogaja prav to: na eni strani imamo popoln razrast finančne industrije, kjer se domnevno kapital sam oplaja, na drugi strani pa imamo kot odgovor vse več prekarnosti. Delo kot takšno bolj ko ne postaja nerazločljivo od prekarnega dela.

Za večino je bil cilj protestov odstop vlade Janeza Janše. Torej se ni razlikovalo med osebo in nekim širšim problemom, za katerega je Janez Janša zgolj eno izmed privilegiranih imen.

Toda ali ni to po eni strani razumljivo? Z napredkom tehnologije postaja delo odveč. Zato je vse več brezposelnih.

No, delo seveda ne pomeni samo fizičnega dela. Zame je recimo pojem abstraktnega dela pri Marxu ključen, ker razkriva, da pojavnost dela ni pomembna. Pomembno je, kakšna subjektivnost je na delu – pri delu, in kakšno je njeno strukturno mesto. Naj ilustriram s primerom, ki tudi pokaže, da imamo opravka z ’dobrim starim’ kapitalizmom in da obsedenost z avtonomijo finančnega kapitala samo kliče po Marxovi kritiki blagovnega fetišizma. Če na globalni trg pogledamo od daleč, postane globalna neenakost zelo očitna. Očitno poleg tega postane tudi, da se različne skrajnosti med seboj pogojujejo. V kakšnem Bangladešu danes najdemo najbolj vulgarne in podivjane oblike kapitalizma in izkoriščanja delavcev, ob katerih bi človek mislil, da smo še vedno v Marxovem času. A to je organsko povezano z drugim polomom, na videz popolnoma drugačnim kapitalizmom zahodnih demokracij, kjer baje vladajo samo finančne abstrakcije. Financializacija naj bi se po ustaljenih branjih začela v 70. letih z odpravo sistema Bretton-Woods, od takrat vrednost dolarja ni več vezana na zlato. Vendar menim, da to ni proizvedlo nobenega novega kapitalizma. Ni finančnega kapitalizma na eni strani planeta brez izvoza najsurovejšega izkoriščanja na drugi konec planeta.

Mogoče niti ni treba iti v Bangladeš.

Se strinjam, dovolj je, da gremo v evropska predmestja. Gre za produkcijo tistega, čemur je Marx rekel presežna populacija. Brezposelni utelešajo realni status delovne sile v kapitalizmu. Zato tudi prekarnost postopoma preči praktično vse poklice in panoge. Evropska unija ob tem spodbuja mobilnost delovne sile, kar je zgolj olepšan izraz za negotove delovne razmere in metonomično drsenje iz ene začasne zaposlitve v drugo. S tem implementiranjem ideala nomadskega delavca postopoma izginjajo pravice, ki si jih je delavsko gibanje uspelo priboriti v zgodovini. Kriza, ki smo ji danes priča, se konkretizira tudi v tem vidiku. Kar se v Evropi dogaja, je proces, s katerim se obnavljajo ali izumljajo možnosti in nove oblike kapitalističnega izkoriščanja. V skrajni instanci je kapitalizem kriza.

Nekoč so zaradi tega ustanovili sindikat. Kaj je mogoče narediti danes? Ustanoviti stranko?

Treba je odgovoriti z oblikovanjem političnih formacij, ki se bodo ukvarjale s problemom lokalno in globalno. To je lahko tudi politična stranka. Oblikovanje politične stranke lahko sicer odpre cel niz problemov, ker živimo v popolnem prepletu kapitalizma in demokracije in ker so pravzaprav vse stranke tudi stranke kapitala. To je njihova forma. Mimogrede, zanimivo se mi zdi, da grško Sirizo v medijih novinarji pogosto označujejo kot skrajno levičarsko stranko. V tem je na delu jasna ideološka operacija, ki z evociranjem skrajnosti in zbujanjem strahu poskuša diskreditirati poskuse, da se iznajde nova organizacijska forma. Češ, imamo skrajno desnico in skrajno levico, ampak vmesna varianta je še vedno najboljša. Vmesna varianta pa je prav stranka kapitala. Treba je poudariti, da Siriza ni nobena skrajna stranka, ampak je preprosto primer politične stranke, nasprotje stranke kapitala. Organizacija stranke v današnjih razmerah pomeni prizadevanje, da se stranka kot politična struktura odreže od interesov kapitala, ali pa ne pomeni ničesar.

Nezadovoljni človek ima sicer še dve drugi možnosti. Ena rešitev je kolektivna – lahko gre na cesto. Druga je individualna – lahko gre k psihoterapevtu. Desnica bi recimo protestnike poslala k psihoterapevtu, češ da so razvajeni.

Desničarji imajo na neki perverzen način prav, kajti psihoterapija je bila vedno vpeta v obstoječe ideološke mehanizme. V njej gre za reintegracijo posameznikov. Pri psihoanalizi pa je razviden drug moment. Lacan recimo precej jasno kot enega izmed ciljev psihoanalize opredeli izhod iz kapitalističnega diskurza. Toda izhod iz kapitalističnega diskurza pomeni, da se mora preobrat zgoditi za vse. Ob tem gre seveda za zahtevo po artikulaciji tega osebnega nezadovoljstva. Ali še drugače: Osebnega nezadovoljstva v resnici ni, nezadovoljstvo je vedno vpeto v družbene matrice in zato je upor na neki način vedno upravičen. Maja 1968 je v Franciji veljal moto: vedno se imamo pravico upirati. Marsikdo bi v tem zelo hitro videl ’upiranje zaradi upiranja’, ki ga spremlja celo neko zadovoljstvo v upiranju. Tveganje takšne regresije je vedno prisotno. A hkrati je vedno prisotno še neko drugo tveganje, in sicer da se bomo prehitro zadovoljili z rezultatom upora.

Smo se v Sloveniji z uporom prehitro zadovoljili?

Mislim, da smo se, saj je bil za večino cilj protestov odstop vlade Janeza Janše. Torej se ni razlikovalo med osebo Janeza Janše in nekim širšim problemom, za katerega je Janez Janša zgolj eno izmed privilegiranih imen. Desnica ves čas očita levičarjem in zlasti levim medijem, da smo obsedeni z Janezom Janšo. Vsekakor nismo obsedeni z njim kot osebo, ampak s problemom, ki ga on uspešno zastopa. Če zgolj pogledamo zadnje leto, lahko vidimo, da je bil eden izmed ključnih problemov slepo sledenje katastrofalni ekonomski politiki, ki jo Nemčija poskuša uveljaviti kot uradno strategijo Evropske unije. Janševa vlada je temu povelju sledila še potem, ko je celo Mednarodni državni sklad (IMF) priznal, da je politika zategovanja pasu popolnoma zgrešena in kontraproduktivna.

Pa je vlada res pravi cilj protestov? Pogosto namreč rečemo, kako nemočne da so vlade proti finančnim trgom?

Strinjam se, da vlade niso tista prava tarča, ampak so zgolj izvrševalci logike kapitala in interesov velikih bank. To je tudi razlog, zakaj mora iti protest ali upor skozi vlade, naprej, proti institucijam finančnega kapitala. Ker je finančni kapital v sodobni verziji kapitalizma postal tako abstrakten, pa bi moralo tudi več slovenskih upornikov vedeti, da Janša ne more biti edini in še manj končni cilj protestov, ampak zgolj začetek konfrontacije s problemom. Tudi zahteva po predčasnih volitvah, ne da bi sami ponudili konkretno alternativo, je po mojem mnenju zgrešena. Potem nam preostane samo izbira med obstoječimi strankami kapitala, sam protest pa se izvotli v izjavljanje brez izjave. Zakaj bi se potem sploh upirali? Pa tudi sprememba ni nekaj, kar pade z neba, ampak proces, ki zahteva ’odločne delavce’. Eden od ciljev bi vsekakor morala biti strankarska struktura, ki se bo odlepila od interesov kapitala, namesto da se zahteva zamenjava trde linije neoliberalizma z mehkejšo. Vsekakor pa je treba stvar zastaviti širše, v mednarodni povezavi.

Potrebna je torej nova internacionala?

No, internacionala je sinonim za vrsto zgodovinskih neuspehov. Ampak vsak upor, ki ostaja lokalna kurioziteta in potemtakem zaseben upor, je v defenzivnem položaju. V Sloveniji najprej potrebujemo našo lastno Sirizo. Torej politično stranko, ki se bo vpela v mrežo sestrskih političnih strank na območju Evrope in širše. Skrajna desnica počne nekaj podobnega, kar nas mora navdajati s skrajnim nelagodjem. V Italiji se je pred časom ustanovila italijanska ’podružnica’ Zlate zore, torej sestra grške neofašistične stranke. Desničarji se očitno veliko bolj spoznajo na trdna zavezništva, levico pa paralizirata brezkončno sektaštvo in fragmentacija.

Cilj teh sprememb bi v Evropi seveda moral biti reformirati Nemčijo kot najmočnejšo in najbolj vplivno državo. Koliko se v Nemčiji zavedajo, da so sami gospodarsko močni tudi na račun krize na jugu Evrope?

Ljudje se seveda zavedajo, da Nemčija ni nedolžna. A na drugi strani obstaja zelo močan propagandni stroj, sestavljen iz medijev, bank in političnih strank, ki ponavljajo eno in isto zgodbo. In sicer, da se v Grčijo vali nemški denar, da Nemčija s svojim prigaranim denarjem krpa škodo, ki da so jo ustvarili leni Grki. Več kot dovolj ljudi to dejansko odkupi. Izjemno razširjena je fantazma lenega, grškega delavca. Spet figura subjekta, za katerega se predpostavlja, da uživa oziroma je užival – zdaj pa bo plesal po diktatu mednarodne trojke. A tudi v Sloveniji je v tem smislu zanimivo prebirati komentarje pod člankih na internetu. Zlasti dve zadevi me vedno znova fascinirata: prva je ideološka puhlica o lenih ’južnjakih’, ki prihajajo v našo državo blaginje in parazitirajo na socialnih transferjih. Druga pa je tista o lenih raziskovalcih, ki ne služijo ničemur.

Borut Pahor in Zoran Janković kot sinonima za aktualno slovensko levico pokažeta, kako dramatično so se znižali tudi standardi levice.

Kako bi vi odgovorili na slednje?

Filozofija je oblika kritične misli. Rekel bi celo, da si moramo prizadevati, da filozofija ostane nekaj, čemur bi provizorično rekel ’praksa brez vrednosti’. Zato je za mnoge kost v grlu, kajti kritična misel problematizira ravno ideologijo, po kateri moramo biti vsi homo oeconomicus, mali podjetniki. Kdor to ni, nima pravice do zaposlitve. To je podton izjav o lenih raziskovalcih in nekoristnih študentih humanistike. Pa si zamislimo popolno ukinitev te domnevno neproduktivne in družbeno nekoristne kritične misli, potem v tem prostoru ne bo nikogar, ki bi opozarjal na družbene krivice in politične mahinacije. Funkcija filozofije, te blazne abstrakcije, ki domnevno ne služi ničemur in zgolj parazitira na javnih sredstvih, je ravno v tem, da jasno artikulira probleme in s tem intervenira v realnost. Predvsem je treba radikalno postaviti pod vprašaj idejo domnevne transparentnosti vsakodnevnega življenja. Nič ni transparentno – način, kako se stvari kažejo, se razlikuje od načina, kako stvari so.

Ampak očitno ste nemočni. S tezo o lenih akademikih je Janez Janša začel svoj drugi mandat. Sedaj, ko se je ideja razširila med ljudstvom, vas je očitno nadvladal.

Mislim, da je Janša le uspešno mobiliziral nekaj, kar je že krožilo naokoli. Vsekakor pa je dal zadevi novi zalet. Sicer pa bi spet ponovil, da Janez Janša ni prvi in zadnji problem. V Sloveniji je agresivni ofenzivi desnice v zadnjih 15 letih uspelo osupljivo znižati standarde javnega diskurza in utemeljiti politiko na cinizmu ter lansiranih lažeh. Slovenija je danes napolnjena, ne z vulgarizmi Jelinčičevega tipa, ampak s perverznimi lažmi, kot je tista o levem fašizmu. Levi fašizem ni preprosto žaljivka, ampak lažen pojem, ki se prodaja za resnico. Z njim je vsak bodoči protestnik vnaprej stigmatiziran. Še preden intervenira v politični prostor, je narava njegove intervencije že kategorizirana. Ta politika v Sloveniji zmaguje, kar je najbolj razvidno v tem, da se je tudi levica popolnoma spremenila. Borut Pahor in Zoran Janković kot sinonima za aktualno slovensko levico pokažeta, da so se tudi standardi levice dramatično znižali. Ko so Margaret Thatcher vprašali, kaj sama vidi kot svoj največji politični dosežek, je nemudoma izstrelila, da je to Tony Blair. Dejansko je izjemen politični dosežek, če ti uspe spremeniti političnega nasprotnika in mu zamejiti prostor, v katerem se bo gibal. Mislim, da je desnici to pri nas na neki način uspelo. Zato je toliko nujneje, da se pri nas končno oblikuje neka leva stranka, ki bo temu nasprotovala in predvsem poenotila levo polje.