»Zate žal nimamo prihodnosti«

V Grčiji je brez zaposlitve 59 odstotkov mladih, v Španiji 55 odstotkov, v Italiji in na Portugalskem 38 odstotkov. Statistični podatki o brezposelnosti mladih v državah EU v letu 2013 so beda našega časa v številkah. Mladi, naše upanje in podobno, so potisnjeni na stran, odklopljeni, pozabljeni, nepotrebni, opozarja Sibylle Berg, kolumnistka na spletni strani nemškega Spiegla.

Ko se čudni ljudje v slaboumnih televizijskih oddajah pogovarjajo, ali internet škoduje mladim, pred računalniki sedijo milijoni mladih in čakajo, da se končno kaj zgodi. Onemogočeni so v starosti, ko so njihovi starši začeli živeti. To je čas šolanja, pridobitve poklica, prve plače, prvega stanovanja in sanj, da lahko sami odločamo o svojem življenju, nekaj dosežemo, nekaj velikega naredimo.

Ljudje, ki danes razpravljajo o nesmislu interneta, so prej radi rekli: kdor hoče delati, najde delo. Danes temu ni več tako. »Nič več ni prav – v svetu, ki je pozabil na svoje mlade. Halo mlad človek, ne damo ti izobrazbe, zaradi tega tudi službe ne dobiš. Seveda lahko študiraš, če ti tvoji starši to lahko plačajo. Tudi v tem primeru verjetno ne boš dobil službe,« piše Sibylle Berg.

To je današnji svet, v katerem imajo nekatera podjetja večje prihodke kot nekatere države, tiste, v katerih recimo še v stanovanju svojih staršev in jezni sedijo mladi brezposelni ljudje. Na koga naj se jezijo, kajti tako zelo težko je danes poiskati sovražnika? So to Amerika, nadnacionalke, banke, menedžerji? Kdo je kriv? »Ko hočemo videti, vidimo ganljive mlade, ki se v casting šovih pustijo narediti za bedake,« piše kolumnistka.

Milijonov, ki sedijo v stanovanjih svojih staršev, ne vidimo, jih ne opazimo, oni nimajo glasa, imajo samo sovraštvo, ki se bo enkrat sprostilo v nemirih, gorečih mestih. »Morda ni nobene rešitve. Morda sledi človek programu samouničenja, ki ga ima napisanega v genih. Morda pravičnost ni normalna, sočutje in razvoj razuma itak nista. Živimo v najboljšem svetu, ljudje govorijo drug drugemu. Sama mislim, da smo v najboljšem svetu živeli, potem smo postali pohlepni, smo hoteli vedno več, potem so nam nekega dne milostno ugasnili luč,« piše Sibylle Berg.

Če končno ne bomo začeli skrbeti za prihodnje generacije, se bo njihovo sovraštvo kmalu nakopičilo in se brutalno sprostilo, svari nemška kolumnistka.