Nemoralno skrivaštvo multinacionalk

Največja »svetovna podjetja« gradijo svoj uspeh na infrastrukturi, zgrajeni z denarjem davkoplačevalcev, hkrati pa zaradi »davčnih lukenj« skorajda ne plačujejo davkov

Medtem ko države članice EU z visokimi davki na dodano vrednost in drugimi davčnimi dajatvami iz dneva v dan bolj pritiskajo predvsem na svoje državljane, se največja podjetja, ki služijo milijarde dolarjev in evrov dobičkov - uspešno izogibajo davkom. Inštitut za gospodarske študije iz Berlina (DIW) je na primer nedavno objavil rezultate raziskave, ki je pokazala, da nemški koncerni s pomočjo povsem legalnih postopkov nemškemu davčnemu sistemu odrečejo približno 92 milijard evrov dobičkov. Študija je zajela podatke o tem, kolikšni so bili v resnici dobički koncernov v letih od 2001 do 2008 in koliko so jih koncerni prijavili.

Po ocenah inštituta DIW naj bi koncerni v resnici na svoje dobičke plačali le 21 odstotkov davkov, nemška zakonodaja je do leta 2008 zahtevala, da podjetja plačajo 38 odstotkov davkov na dobičke in od leta 2008 30 odstotkov. Po ocenah strokovnjakov se poleg tega zaradi davčnih oaz in izogibanja davkom znotraj Unije davčne oblasti članic na leto izgubi okoli bilijon evrov. Večina tega denarja leži v davčnih oazah kot so na primer britanski Deviški otoki, kot davčni oazi pa sta znana tudi Luksemburg in Nizozemska. Najpomembnejši naložbenik v Indiji je bila davčna oaza otočje Mauritius in največ tujega naložbenega kapitala v Rusiji prihaja s Cipra. Še posebej velike ugodnosti imajo multinacionalke ki poslujejo v več državah. Mednarodna podjetja stroške in storitve obračunajo v državah in hčerinskih podjetjih, kjer so visoke davčne stopnje, dobički pa v tistih, kjer so nizke oziroma davkov na dobiček sploh ni.

Eden najbolj znanih primerov je podjetje Apple, ki ves svoj posel v tujini vodi prek podjetja na Irskem, ta pa je glede na velikost podjetja skorajda »poštni predal«. Irski veleposlanik Michael Collins je v pismu ameriškemu stalnemu senatnemu podkomiteju, ki se ukvarja z davki, sicer zagotovil, da je na Irskem 12-odstotni davek, vendar so ameriški senatorji takoj ugovarjali, češ da naj bi Apple plačeval samo 2-odstotni davek. Kakorkoli že, nesporno je, da so se samo med letoma 2009 in 2011 vse dividende podjetja Apple v višini 30 milijard dolarjev stekle na Irsko. Apple je pri tem izkoristil vse luknje ameriškega in irskega davčnega sistema in za svoj ustvarjeni dobiček v prvih desetih letih poslovanja ni plačal niti dolarja (prav tako tudi ne evra) davka. Irska vlada je podjetju dala »amnestijo«, da bi ga pripeljala na Irsko. Enako delujejo tudi Google, Amazon, veriga kavarn Starbucks in druga podjetja. Po vstopu Irske v EU Apple takšnega statusa sicer ni več mogel imeti. Toda kljub temu se je izpogajal za samo 2-odstotni davek, kar je bistveno manj ko 12,5-odstotni davek, ki ga morajo plačati ostala podjetja na Irskem. Ob tem je Apple izkoristil še druge luknje v davčni zakonodaji ZDA in s tem privarčeval dodatnih 44 milijard dolarjev oziroma okoli 10 milijard letno. Ob tem »Apple Operations Europe« s sedežem na Irskem preprosto »nima davčne rezidence«. To je vsekakor položaj, ki bi si ga želel vsak davkoplačevalec, le da se ga navadni »smrtniki« ne moremo nadejati. Lastniki kapitala ali ne, zaposleni in nezaposleni, upokojenci in študentje – vsi ki živimo v kakšni od držav, moramo plačevati visoke davke. Če ne drugje, potem v prvi trgovini, kjer se oskrbujemo s hrano.

Nobelovec Joseph Stiglitz ima o tem svoje mnenje. »Apple je, kot Google, v veliki meri pridobil od tega, kar zagotavljajo ameriška in druge zahodne vlade: visoko izobražene delavce, šolane na univerzah, ki so neposredno  in posredno (z velikodušnimi donacijami) podprte s strani vlad. Osnovne raziskave za razvoj njihovih izdelkov so bile plačane z denarjem davkoplačevalcev in na račun interneta, brez katerega ne bi mogli obstajati. Njihov uspeh deloma temelji na našem pravnem sistemu – kar vključuje močno zaščito intelektualne lastnine. Zahtevali so (in dobili) državo, ki prisiljuje druge na sprejemanje naših standardov, v nekaterih primerih na račun visoke cene življenja ter razvoja nastajajočih trgov in držav. Da, dodali so genialnost in organizacijske spretnosti, za katere upravičeno dosegajo dobičke. Toda medtem ko je bil Newton vsaj dovolj skromen, da je pripomnil, da stoji na ramenih velikanov, ti titani industrije nimajo nobenih zadržkov do tega, da so postali zastonjkarski potniki, ki velikodušno jemljejo od ugodnosti našega sistema, ne da bi bili v enaki meri tudi pripravljeni prispevati. Brez javne podpore pa bo razvoj, iz katerega se bo napajala prihodnja inovativnost in rast, presahnil – da ne govorimo o tem, kaj se bo zgodilo z našo vse bolj razdeljeno družbo … Če rečemo, da sta Apple in Google izkoristila prednosti sedanjega sistema, bi bilo preveč preprosto: kajti sistem ni nastal kar sam od sebe. Že od začetka so ga sooblikovale velike multinacionalke. Podjetja, kot so na primer General Electric, so lobirala in dobila določila, ki so jim omogočila, da se izognejo dodatnim davkom. Lobirali so in dobili amnestijo za to, da so lahko pripeljali denar nazaj v ZDA po posebej nizki davčni stopnji, z obljubo, da bodo denar vlagali v državi. In potem so našli pot, kako bi se držali črke zakona, hkrati pa se izognili duhu zakona in namenu. Čer sta Apple in Google simbola za priložnosti, ki jih je omogočila globalizacija, je njun odnos do izogibanju davkov iz njih naredil tudi simbola tega, kar je je lahko in kar je narobe s tem sistemom,« opozarja Stiglitz.