Teror zvonov 2

Cerkveno zvonjenje je hrup, ki pa ga vlada noče regulirati

V Sloveniji smo leta 1995 sprejeli uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, ki je vir hrupa opredeljevala kot objekt ali napravo, »katerega uporaba ali obratovanje povzroča v okolju stalen ali občasen hrup«. Med temi objekti ali napravami so bili izrecno omenjeni tudi »zvonovi in druge nepremične samostojne zvočne naprave«. Zaradi zakonskih obveznosti so, kot pravi dr. Mirko Čudina, strokovnjak za akustiko s Fakultete za strojništvo, župnije marsikje na različne načine omejile udarce kembljev po zvonovih. Danes jim tega ni več treba početi.

Leta 2005 smo morali namreč v domačo zakonodajo prenesti evropsko direktivo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju. In v prenovljeni uredbi zvonovi med viri hrupa niso bili omenjeni. Kot je vlada takrat odgovorila poslanki SNS Barbari Žgajner Tavš, »v skladu z evropsko zakonodajo cerkveni zvonovi ne povzročajo hrupa v okolju«. Temu je sledila do danes že legendarna utemeljitev, češ da je »zvok, ki nastaja zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov, tak zvok, kot nastaja pri uporabi drugih glasbil, po frekvenčni sestavi pa je skladen s toni glasbene lestvice, kar za ljudi ni nezaželeno ali moteče, tako kot tudi zvoki glasbil običajno niso za ljudi nezaželeni ali moteči«. Ta definicija cerkvenega zvonjenja kot glasbe ni sicer zapisana v nobenem zakonodajnem dokumentu, niti slovenskem niti evropskem. A jo uradni organi od takrat vseeno ponavljajo vsakič, ko se kdo vpraša o smiselnosti neomejenega zvonjenja cerkvenih zvonov. In to čeprav na pristojnem ministrstvu sploh ne vedo več, od kod izhaja.

Trditev, da po določilih evropske direktive cerkveno zvonjenje ni hrup, je lažna. Direktiva določa, da je hrup v okolju »nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove dejavnosti«. Cerkvenega zvonjenja direktiva ne omenja, nikakor pa ga izrecno ne definira kot glasbo. Kakor so pojasnili pri evropski komisiji, vprašanja cerkvenih zvonov ne obravnava nobena evropska uredba ali direktiva. »Regulacija tega vprašanja je v pristojnosti nacionalnih oblasti.« Opustitev regulacije je bila torej povsem arbitrarna odločitev takratne Janševe vlade.

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje imajo danes sicer nekoliko drugačen pogled na problematiko cerkvenega zvonjenja. »V Sloveniji se nismo odločili, da zvonjenje ni hrup,« je pojasnila pristojna za področje hrupa na ministrstvu Jasmina Karba. »Odločili smo se, da tega področja ne bomo urejali z okoljskimi predpisi o hrupu. To ne pomeni, da menimo, da to, kar nastaja pri zvonjenju, ni hrup. Je hrup. Vendar ga s predpisi ne urejamo.« Na ministrstvu torej po novem menijo, da cerkveno zvonjenje ni glasba, temveč hrup, ki pa ga ni vredno regulirati. »V zvezi s hrupom cerkvenih zvonov dobivamo zelo posamične pritožbe. Pri pripravi zakonodaje se na posameznike ne moremo ozirati. Priprava zakonodaje mora temeljiti na analizi, ali je tisto, kar naj bi urejali, vredno urejanja, področje pa je treba urediti sorazmerno z velikostjo problema.«

Dr. Mirko Čudina je leta 2003 pripravil študijo o problematiki impulznega hrupa v Ljubljani. Meritve, ki so bile opravljene na razdalji 50 metrov od zvonika, so pokazale, da več kot polovica analiziranih cerkva presega takrat zakonsko določene mejne vrednost hrupa. Ker je od teh meritev minilo že deset let, vmes pa se je zgodila deregulacija hrupa cerkvenih zvonov, bi bilo meritve zanimivo ponoviti.

A na ministrstvu za kmetijstvo in okolje takšno pobudo zavračajo, češ da nimajo ne kadrov ne denarja. »Na področju hrupa imamo trenutno druge prioritete,« pravi Jasmina Karba.

Ko vprašate prvič, je cerkveno zvonjenje glasba. Ko vprašate drugič, je cerkveno zvonjenje hrup, ki pa ga ni vredno regulirati. Ko vprašate tretjič, za morebitno regulacijo ni ljudi in denarja.