Simon Tot : »Teševci«: Elektrarna za vso družino"

»Sprva so bile na fasadi kotlovnice načrtovane LED-lučke v vrednosti 3,5 milijona evrov, s katerimi bi olepšali fasado.«

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, kako bi se lotili projekta TEŠ6?

TEŠ6 je bil le vrh ledene gore. V začetku, še preden je bilo karkoli odločeno, bi morali vedeti, kaj sploh želimo imeti na koncu. Zaradi tega so bile številne odločitve sprejete zelo na hitro in so se tudi spreminjale.

Na primer?

Še pred blokom 6 sta bili kupljeni dve plinski turbini, ki sta skupaj stali več kot sto milijonov evrov. Zakaj smo ju kupili? Da bi bloka 4 in 5 obratovala še naprej z izboljšanim izkoristkom. Ob pobudi za gradnjo plinskih turbin pred leti javnost še ni vedela nič o bloku 6. V TEŠ ni bilo odločeno, ali bomo imeli skupno instaliranih 1400 MW moči ali pa bomo vse bloke nadomestili z 600-megavatnim blokom. Z današnjega vidika sta bili ti turbini nepotrebni predvsem iz dveh razlogov. Prvi je izguba, saj ni pozitivnega ekonomskega učinka. Druga težava pa se bo pojavila, ko bo blok 4 trajno ustavljen, blok 5 pa le v t. i. hladni rezervi in iz tega naslova učinkov »prihranka premoga« ne bo več.

Izguba? Nam je vodstvo razlagalo, da je turbini kupilo zaradi boljšega izkoristka. Zakaj ju potem ne izklopijo?

Zaradi plinskih turbin izgubi HSE na leto od 10 do 20 milijonov evrov, a izguba bi bila še večja, če ne bi delovali, ker so količine plina zakupljene vnaprej. Težava je bila v tem, da ob naročilu dveh plinskih turbin na lokaciji Šoštanja še ni bilo plina oziroma niti plinske infrastrukture. V takšnem podrejenem položaju so morali podpisati pogodbe pod pogoji, ki so neugodni.

Kdo je bil podpisnik te pogodbe?

Dr. Rotnik.

No in potem, ko ste v TEŠ imeli plinski turbini, ste se odločili še za graditev bloka šest?

Da. Ni pa bila jasna strategija, kako naj bi TEŠ delovala kot celota. Prvič, leta 2008 kupljeni plinski turbini, ki sta priključeni k blokoma 4 in 5, bi po tej strategiji morali delovati še približno 20 do 30 let. Nato so se odločili, da se bo blok 4 trajno ustavil leta 2016. S tem ostane ena plinska turbina brez t. i. bloka, ki izboljšuje izkoristek pri parnem delu. Sicer bi jo bilo mogoče priključiti na blok 5, vendar bi imeli omejitev glede uporabe obeh plinskih turbin, saj bi lahko bili vključeni le ob dovolj veliki moči bloka 5. To pa ni mogoče, saj je blok 5 vključen v sistem za sekundarno regulacijo, kjer se moč spreminja od minimalne do maksimalne obremenitve. Nato je zaradi vplivov na okolje, večje porabe kuponov CO2, slabih izkoristkov in potrebnih dodatnih vlaganj v blok 4 in 5 nastala končna verzija, kot vemo, je bila to odločitev za blok 6. Pa tudi za ustavitev bloka 4 leta 2016 in obratovanje bloka 5 le kot hladne rezerve do leta 2027, torej kadar bi bil blok 6 v okvari ali remontu. Plinski turbini sta v tem primeru najprimernejši le še za t. i. minutno rezervo.

Poleg vsega tega je bil blok 6 še neverjetno drag. Je bila cena visoka predvsem zaradi spleta nesrečnih okoliščin?

Ne vem, ali gre za nesrečo, dejstvo je, da se je v času najvišjih cen »kar mudilo« z nakupom. Celo tako, da niso upoštevali resnih opozoril uglednih odvetniških pisarn. Ena največjih odvetniških družb na svetu, to je Ashurst, je tedaj pregledala pogodbo z Alstomom in opozorila vodstvo TEŠ, da je pogodba napisana izrazito v korist tega podjetja. Ko smo se z njim pogajali za nižjo ceno, so nas s to pogodbo tako rekoč na vsakem koraku imeli v šahu. Na vsakem sestanku, ko smo jim povedali, da pogajanja tako ne gredo več naprej, so nam odgovorili, da ne vidijo težav, saj se z osnovno pogodbo počutijo zelo dobro. Če ti kaj takega reče dobavitelj, je to slabo.

Kaj pa visoka cena termoelektrarne?

Glede visoke cene pa tako: menim, da je bila glavna napaka, da so celoten projekt zastavili kot »blok s kotlom in turbino-generatorjem« skupaj. To pomeni, da so kotel, turbino in generator iskali le pri dobaviteljih, ki vse skupaj ponujajo v paketu. Če se sprehodimo po TEŠ, opazimo, da so bile na zdaj delujočih blokih kotlovske naprave nabavljene pri enem proizvajalcu, turbina in generator pa pri drugih. Pri bloku 1 in 2 smo imeli kombinacijo kotel Sulzer, turbina in generator ABB (Escher-Wyss), pri bloku 4 Babcook in Siemens (KWU), pri bloku 5 pa ponovno Sulzer in Siemens. Če bi razpis pripravili tako, da bi ločili paket na dvoje, na kotel ter turbino in generator, bi bila konkurenca ponudnikov gotovo večja, s tem pa bi bila tudi cena nižja.

Pa bi bila potem učinkovitost manjša?

Ne, potrebuješ samo dobrega inženirja, ki poveže obe komponenti in koordinira oba dobavitelja.

Toda če pogledamo vso zgodovino projekta, vidimo, da so bile vmes tudi skupine strokovnjakov, celo profesorjev, ki so pripravile pozitivna mnenja. Kako so lahko naredili takšne začetniške napake?

Drži. A je prva ekipa strokovnjakov presojala predvsem o tehnologiji, recimo nadkritičnih parametrih sistema, zaradi katerega je potem tudi izkoristek boljši in zaradi katerega je potem mogoče dobiti ugodnejša posojila, s čimer se strinjam. Ne glede na vse pa bi s praktičnega vidika po mojem mnenju slovenski energetski sistem potreboval namesto enega 600-megavatnega bloka dve manjši enoti.

»Ko sem prišel v TEŠ, smo ugotovili, da je bilo načrtovanih 5 milijonov evrov za zunanjo ureditev. To je zasaditev trave, namestitev tlakovcev in postavitev ograje.«

Koliko nas je po vašem mnenju ta napaka stala? Bi lahko dobili TEŠ6 po polovični ceni?

Ne, to ne, četudi so sprva v javnosti zavajajoče predstavljali tudi takšne številke. V TEŠ so od začetka projekta lastniku, to je državi in HSE-ju, pomanjkljivo sporočali cene celotnega projekta. Zakaj? Lahko samo špekuliram, da če bi že pred desetimi leti rekli, da bo elektrarna stala milijardo evrov, bi jim verjetno v Ljubljani odgovorili, naj se malce umirijo. Najbrž so se tega bali. Na prvi predstavitvi je bila recimo predstavljena le cena glavne tehnološke opreme, ki je znašala okrog 600 milijonov evrov. Temu je treba dodati še hladilni stolp, transport premoga, pripravo vode, stroške financiranja …

Potem ko so bili v TEŠ strateško zgubljeni, potem ko so kupili zelo drago elektrarno na podlagi, kot pravite, zelo slabe pogodbe, pa so bile narejene še nove napake, zaradi katerih se je projekt podražil. Katera je bila največja?

V mojem mandatu smo se z Alstomom zaradi slabe pogodbe, na podlagi katere bi se lahko cena bloka 6 nazadnje še dodatno povečala, pogajali. Posebej bi omenil predvsem eskalacijsko formulo, vrednost montaže in vrednost rezervacije. Glede na to, da je ta mesec direktor HSE-ja gospod Košorok govoril nekaj o tem, češ kakšno izgubo smo naredili z vsemi podpisanimi aneksi, smo opravili analizo in izračunali, da smo privarčevali skupaj 38 milijonov evrov. To je torej pozitivna stran. Druga stran pa je, da nismo pravočasno prejeli državnega poroštva, kar nas je stalo približno 15 milijonov evrov.

To so bili torej stroški predčasnih volitev?

Recimo. Nazadnje je to bila cena penalov za skladiščenje opreme in kazni dobaviteljem zaradi nezmožnosti, da bi TEŠ izpolnjevala pogodbo. Aneksi so bili napisani pred nekimi dogodki in so bili dopolnjeni z dodatki – variacijami –, s katerimi so se definirali končni učinki. Menim, da sta bili leta 2013 narejeni dve napaki: kolikor vem, se novo vodstvo z Alstomom sploh ni resno pogajalo, poleg tega pa ni znano, zakaj se je črpanje že odobrenih posojil z načrtovanega 31. januarja 2013 prestavilo v sredino marca 2013. Ob pogajanjih z družbo Alstom v Švici konec novembra 2012, kjer sva bila z gospodom Košorokom, smo govorili, da Alstom ne bi zapustil delovišča, in o tem, kdaj bomo plačali dolgovani znesek za že opravljena dela. Podrobnosti zadnjega dodatka 17 pa mi niso znane, a v javnosti se govori, da je bilo potrebno zelo visoko plačilo. Podražitev je povezana prav s tem, ker je TEŠ sredstva začela črpati šele sredi marca 2013 in ne konec januarja 2013.

Rotnika zdaj policija sumi, da je od Alstoma prejel podkupnino v zvezi s TEŠ6. Ko ste vodenje TEŠ6 prevzeli od njega, ste posumili, da so bile izplačane podkupnine?

Niti sumiti nisem mogel. Ko sem prišel v TEŠ, v pisarni ni bilo nobenih »dokumentov«.

Kako to?

Pisarna je bila tako rekoč prazna. Primopredaja poslov z bivšim direktorjem Rotnikom in njegovo ekipo je novembra 2011 potekala v zaostrenih razmerah, bila je opravljena zunaj TEŠ, v HSE-jevih prostorih v Velenju, saj mi predstavniki sindikata z nezakonito stavko šest dni niso dovolili vstopa v TEŠ. Zaostrovanje se je nadaljevalo z odstopom dela projektne skupine, lojalne bivšemu direktorju Rotniku.

Kaj pa je iz dokumentacije zmanjkalo?

Sodimo, da je manjkalo kar nekaj pomembnih zapisnikov s pogajanj. Recimo ena od znanih Alstomovih ponudb za montažo, ki je še danes ni v dokumentaciji TEŠ. Gospod Rotnik je leta 2009 trdil, da je vrednost te ponudbe znašala 80 milijonov evrov, v Alstomu pa so nam povedali, da je bila vrednost dejansko 172 milijonov evrov, vendar nam dokumenta niso hoteli dati. Pa tudi gospod Rotnik nam ponudbe ni dal.

Protesti ob njegovi odstavitvi, vpliv na vodenje termoelektrarne, politična podpora ob imenovanju za šefa velenjske komunale, od kod Rotniku pravzaprav takšna podpora?

Menim, da zaradi različnih interesov posameznikov. Dejstvo je, da je skupina 15 do 20 ljudi, ki so blizu krogu gospoda Rotnika, sedaj ponovno prevzela vodenje TEŠ. Hkrati je bil marsikdo deležen groženj, kar smo že mi prijavili policiji. Marsikoga je danes v TEŠ strah za službo. Sedanja ekipa je šla tako daleč, da so se spravili na sodelavce, ki so le korektno opravljali delo v mojem obdobju. V TEŠ imamo strokovnjake, ki so eni najboljših v Sloveniji, pa so jim vzeli vse funkcije, jim dali plačo začetnikov, nagradili pa tiste, ki so že pred časom po elektrarni »delali« za sedanje vodstvo. Zdaj je v TEŠ manjša skupina, ki počne, kar želi, zaposluje brez pravil, na podlagi poznanstev in pripadnosti vodilnim.

Antropološko gledano se navadno takšne skupnosti na koncu same požrejo.

Ne, zgodilo se bo nekaj drugega. Prej ali slej se tako ne bo dalo poslovati, ker bodo prebili vse okvirje. Ko sem prišel v TEŠ, smo ugotovili, da je bilo načrtovanih 5 milijonov evrov za zunanjo ureditev. To je zasaditev trave, namestitev tlakovcev in postavitev ograje. Po analizi smo ta strošek znižali in ocenili na največ 1,5 milijona evrov, po zamenjavi vodstva pa naj bi se načrtovana vrednost teh del ponovno zvišala na 5 milijonov evrov. Ali pa drug primer: sprva so bile na fasadi kotlovnice načrtovane LED-lučke v vrednosti 3,5 milijona evrov, s katerimi bi olepšali fasado.