Volilni klik

Čeprav digitalne tehnologije veljajo za katalizatorja demokracije, je razvoj pri najpomembnejšem elementu demokracije – volitvah – presenetljivo počasen. Doslej je možnost volitev prek interneta za celotno državo uvedla le Estonija, ki velja za svetovni zgled na področju »internetizacije« javnoupravnih zadev. Če bo ministru za notranje zadeve Gregorju Virantu uspelo izpeljati njegov najnovejši ambiciozni načrt, bo Slovenija druga na svetu, ki bo omogočila oddajo glasu prek interneta vsem državljanom.

Po Virantovem načrtu naj bi volilno zakonodajo – potrebna je dvetretjinska večina poslancev – spremenili do konca leta, e-volitve pa bi v petih občinah poskusno izvedli že prihodnje leto, ob rednih lokalnih volitvah. Oddaja glasu prek interneta naj bi bila, tako kot v Estoniji, možna le v času predčasnega glasovanja. Glasovanje prek interneta naj bi ublažilo odvisnost volilne udeležbe od vremena na volilni dan, prav tako naj bi k številnejši volilni udeležbi spodbudilo mlade. Kot zagotavljajo na ministrstvu, bi bila za uspešno izvedbo glasovanja prek interneta potrebna le majhna nadgradnja obstoječe državne infrastrukture, katere stroški naj ne bi presegli 300 tisoč evrov. Prav vsa predvidevanja so zelo verjetno preveč optimistična.

Ključna postulata demokratičnih volitev – verodostojnost in anonimnost – sta v digitalnem svetu težko združljiva. Za večino pomembnih transakcij na internetu je nujna zanesljiva potrditev identitete uporabnika, ki transakcijo opravlja. Pri volitvah ni nič drugače, le da mora biti končni glas anonimen. V nekem koraku je treba identiteto glasu »uničiti«. »Nujna je nezmožnost rekonstrukcije identitete volivca iz oddanega glasu, kar pa vnaša problem v dokazovanje zanesljivosti delovanja volilnega sistema,« opozarja dr. József Györkös, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, sicer profesor na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.

Ko vržemo glasovnico v volilno skrinjico na volišču, zaupamo volilni komisiji, da bo pravilno preštela glasove, saj se njeni člani med seboj nadzorujejo. Član volilne komisije je lahko tako rekoč vsak opravilno sposoben človek. Precej drugače pa je s člani volilne komisije, ki bo preverjala glasove, oddane po internetu. »Kdo od nas si upa preverjati glasove, ki se zbirajo na računalniškem sistemu?« je lani na konferenci E-demokracija zbrano občinstvo vprašal Gorazd Božič, vodja slovenskega Centra za posredovanje pri spletnih incidentih (SI-CERT) in eden največjih slovenskih strokovnjakov za informacijsko varnost. Dvignjenih rok med občinstvom, ki je bilo sicer pretežno specializirano za področje informacijskih tehnologij, ni bilo. »Kaj, če se po volitvah javi kdo in oznani, da je z vdorom spremenil izid volitev v prid eni stranki ali kandidatu. Predstavljajmo si recimo, da to oznani Anonymous. Kako bomo lahko dokazali, da se to ni zgodilo?« se sprašuje Božič.

Internetne volitve oddajo glasu iz javnega rituala premaknejo v sfero zasebnosti. S tem pa lahko ogrozimo načelo ’en človek, en glas’. »E-volitev brez zanesljivega potrjevanja identitete glasujočega ni,« pravi József Györkös. »Predstavljajte si, da bo velik del družine zaupal svojo elektronsko identiteto in s tem glas ’glavi’ družine, še bolj groteskno bi bilo to v primeru nekega društva ali združenja.«

Glasovanje prek interneta naj bi ublažilo odvisnost volilne udeležbe od vremena na volilni dan, prav tako naj bi k številnejši volilni udeležbi spodbudilo mlade.

Prav v zasebnosti gospodinjstev pa preži še ena nevarnost. Z dovolj znanja lahko zagotovimo močno zaščito centralnega volilnega strežnika, domači računalniki pa so veliko bolj ranljivi. Po podatkih SI-CERT-a je bilo lani vsaj nekaj tisoč računalnikov v Sloveniji okuženih z virusom, ki internetni promet računalnika spelje prek posebnega usmerjevalnika, s čimer lahko kriminalci pridejo do gesel uporabnika. »Kaj bi na naših volitvah pomenilo do šest tisoč spremenjenih glasov?« se sprašuje Božič. »Kako verjetno je, da bi kdo res zasnoval virus, ki bi bil namenjen spreminjanju glasov pri internetnem glasovanju in ga z enako uspešnostjo razširil med slovenske uporabnike? Pojma nimam.«

Božič sicer opozarja, da lahko tveganje za določen sistem e-volitev ocenijo le ustrezno usposobljeni in izkušeni strokovnjaki s področja informacijske tehnologije. Šele ko bomo poznali natančen načrt uvedbe internetnih volitev, bomo lahko ocenjevali, ali in koliko bodo zanesljive. »To pa je dolg proces. Po mojem mnenju daljši od enega leta.«

Enostaven sistem je ranljivejši za vdore, zapleten sistem pa je ranljivejši za napake. Z večanjem kompleksnosti sistema povečujemo tudi možnosti za napake, rad poudarja Božič.

»Volilni sistem je mogoče narediti dovolj kompleksen, da so napadi nanj netrivialni, a pomemben se mi zdi preskok iz principa, da je tudi en sam narobe preštet glas velika napaka, do tega, da rečemo, da napaka nekaj deset ali sto glasov ni nič pomembnega.«

Morda so strahovi neupravičeni. Estoncev poštenost volitev prek interneta očitno ne skrbi. Sistem dvojnega šifriranja zagotavlja, da je mogoče glasove najprej anonimizirati, šele nato pa jih »odprejo«, in to na dan volitev, ob navzočnost vseh članov volilne komisije. Res pa je, da je Estonija kot država veliko razvitejša, kar se tiče elektronskega poslovanja z javno upravo. Estonci imajo že od leta 2002 na osebnih izkaznicah poseben identifikacijski čip, ki jim s pomočjo kartičnega bralnika omogoča varno identifikacijo pri elektronskem poslovanju. V Sloveniji pa imamo zakon o osebni izkaznici, ki tega sploh ne omogoča. Slovenske e-volitve naj bi temeljile na kvalificiranih digitalnih potrdilih, ki jih je že zdaj mogoče uporabljati za elektronsko poslovanje z državo in nekaterimi bankami. Trenutno je izdanih nekaj sto tisoč tovrstnih digitalnih potrdil, ki pa večinoma niso dovolj varna, pravi Dušan Kričej, vodja sektorja za razvoj e-storitev na ministrstvu za notranje zadeve. »Žal je bila velika večina digitalnih potrdil prevzeta v brskalnik in kot taka ne zagotavljajo ustrezne varnosti, vsaj ne take, kot bi jo zahtevali pri internetnem glasovanju.« Za oddajo glasu prek interneta bo potrebna izdaja novih digitalnih potrdil, ki jih bo treba prevzeti na varen medij, npr. USB-ključek, ali pa bodo shranjena v centralni hrambi in bodo omogočala tudi glasovanje s pomočjo telefonov ali tabličnih računalnikov. Že samo iz tega izhajajoči stroški bodo zelo verjetno presegli 300 tisoč evrov.

Pomisleki o primernosti trenutka za uvedbo volitev prek interneta pa ostanejo, tudi če zanemarimo (sicer nikakor zanemarljiva) tehnološka tveganja. Razširjajoče se volilne apatije pač ni mogoče pozdraviti z novo »igračo«. In v trenutnem ozračju popolnega nezaupanja med političnimi poli se zdi, da bi šlo le za priročen nov izgovor za odrekanje legitimnosti izvoljeni oblasti. Politično soglasje o tem vprašanju pa je že tako malo verjetno, ker se bodo stranke po vsej verjetnosti o podpori odločile na podlagi lastnih interesov. In če naj bi volitve prek interneta povečale volilno udeležbo predvsem med mladimi iz mest, to strankam, katerih baza prihaja s podeželja, pač ne bo ustrezalo. »Nezaupanje med političnimi strankami in strah nekaterih strank, da bi uvedba e-volitev ob povečani volilni udeležbi vplivala na prerazporeditev volilnih rezultatov in političnih moči v njihovo škodo, je bila pomemben razlog, zaradi katerega v Sloveniji niso bile uvedene e-volitve že leta 2007,« pravi Simon Delakorda, direktor Inštituta za elektronsko participacijo. Po njegovih besedah sicer estonski primer kaže, da je ta strah odveč. A čeprav namero o uvedbi volitev prek interneta zelo podpira, je čas za to potezo danes neprimeren. »Menim, da potrebujemo na področju delovanja politične demokracije najprej spremembe v načinu delovanja političnih strank ter za participativno demokracijo in civilni dialog bolj odprte institucije. Šele nato je smiselno v razmerah močne demokracije in političnega konsenza vpeljati e-volitve.« To pa je dolg proces. Mnogo daljši od enega leta.