Laboratorijska farma

Nekoliko suho in brez okusa, a zelo podobno navadni pleskavici. Tako je prav poseben hamburger, ki so ga postregli v ponedeljek v Londonu, opisal eden od izbrancev, ki jim ga je bilo omogočeno poizkusiti. Meso v tej goveji pleskavici, postreženi v oddaji, ki so jo predvajali prek interneta, nikoli ni bilo del krave. Zraslo je v petrijevki v laboratoriju dr. Marka Posta, nizozemskega strokovnjaka za tkivno inženirstvo z Univerze v Maastrichtu. Natančneje, v petrijevki s hranilno tekočino so v majhne trakove mesa zrasle mišične celice, vzete iz ramenskega dela dveh živih ekološko rejenih krav. Za 140-gramsko pleskavico je bilo potrebnih kar približno 20 tisoč teh trakov govejega mišičevja, za kar je Postova ekipa porabila dve leti in 250 tisoč evrov, ki jih je prispeval do ponedeljka skriti mecen, eden od ustanoviteljev Googla Sergey Brin.

Tako gojeno meso ima sicer poleg za zdaj izjemno visoke cene še eno pomembno pomanjkljivost – ne vsebuje nobene maščobe. In prav to so preizkuševalci najbolj pogrešali. Tudi krušne drobtine, jajce v prahu ter žafran in sok rdeče pese, ki so bili dodani mesu, niso mogli zakriti popolne odsotnosti maščobe in s tem dobršnega dela okusa pleskavice, kot ga poznamo. A to naj nikakor ne bi bila nerešljiva težava in tudi visoka cena bi z bolj množično proizvodnjo hitro upadla. Dr. Post pa kljub temu napoveduje, da je komercializacija umetno gojenega »in vitro« mesa oddaljena vsaj še desetletje. Tako pridobljeni zrezki pa še kakšno desetletje ali dve več, saj bi bilo treba razviti tudi sistem umetnega ožiljenja mesa. Trenutno namreč meso v majhnih trakovih pridobivajo ravno zato, ker ni prekrvavljeno. Čim postane kos predebel, začnejo celice v notranjosti zaradi pomanjkljivega dostopa do hranil odmirati.

Tako gojeno meso bi lahko sicer pomembno prispevalo k omilitvi globalnih negativnih okoljskih vplivov živinoreje. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) iz leta 2006 je živinoreji, v obliki pašnikov in polj za krmilne rastline, namenjenih kar 30 odstotkov kopnega na planetu. Živinoreja je eno glavnih gonil krčenja gozdnih območij, še posebej v Južni Ameriki, porabi skoraj desetino vode, odgovorna pa je za skoraj petino vseh izpustov toplogrednih plinov, ki jih povzroča človeška dejavnost. K temu je treba dodati še naraščajoče svetovno prebivalstvo in pa povečevanje povpraševanja po mesu zaradi nastajanja novega srednjega razreda v državah v razvoju.

Za sprejetje potencialne nove revolucije v človeški preskrbi z mesom bo potrebno veliko truda in časa, vse pa lahko poruši ena sama napaka ali populistični sejalec strahu.

Po raziskavi dr. Hanne Tuomisto z Univerze v Oxfordu bi pridelava »in vitro« mesa v primerjavi s konvencionalno pridelanim zahtevala do polovico manj energije, do več kot 90 odstotkov manjšo količino vode in izpustov toplogrednih plinov, zavzela pa bi kar 99 odstotkov manj površine. In še ena nikakor nepomembna lastnost – 99,9 odstotka manj krutosti do živali. Odvzem začetnih mišičnih celic je razmeroma neboleč postopek, zaradi katerega živali ni treba usmrtiti. Te celice pa se lahko nato ob prisotnosti ustreznih hranil v celični kulturi pomnožijo do bilijonkrat. Za zdaj je težava v tem, da se kot hranilo večinoma, tudi v primeru obravnavane goveje pleskavice, uporablja telečji fetalni serum, sestavina krvi kravjih zarodkov, ki jo pridobijo ob zakolu breje krave v klavnici. Ker ta serum ni niti poceni niti etično nesporen, se več ekip po svetu že intenzivno ukvarja z iskanjem primernega nadomestka rastlinskega ali bakterijskega izvora.

Povsem upravičeno je pričakovati, da bodo težave v zvezi s stroški proizvodnje in povečanjem njenega obsega sčasoma premagane. Dobra stran laboratorijskega pristopa je v tem, da utegne drastično razširiti nabor raznovrstnega mesa, saj bo tako mogoče pridobivati tudi meso bolj eksotičnih živali, morda celo katere od zaščitenih vrst, ki sicer niso primerne za klasično vzrejo. Največja težava pa bo zagotovo v odnosu potrošnikov. Za sprejetje potencialne nove revolucije v človeški preskrbi z mesom bo potrebno veliko truda in časa, vse pa lahko poruši ena sama napaka ali populistični sejalec strahu. Zgodba z gensko spremenjenimi rastlinami je lahko dobra šola. Tudi v tem primeru se bodo gotovo pojavljale trditve, češ da laboratorijsko meso ni v skladu z zakoni narave. Živali, zaprte v majhnih kletkah v velikih halah brez oken, pitane s hormoni in antibiotiki, so pač bolj naraven način proizvodnje mesa.