Počastitev arogance in izkoriščanja

Pravkar objavljeni statistični podatki kažejo, da se je povprečni letni prihodek ameriške družine s člani pod 65. letom starosti od leta 2000 zmanjšal za 7.490 dolarjev

Kogar je skrbelo, kako gre 1 odstotku najbolj premožnih Američanov pet let po bankrotu velebanke Lehman Brothers, sedaj po objavi nove Forbesove lestvice lahko lažje dihajo. Ta lerstvica kaže, da najbolj bogati niso dobili nazaj vsega bogastva, ki so ga izgubili med recesijo, ampak so pridobili še dodatnega. Njihovo premoženje je namreč sedaj skupaj vredno 2.000 milijard dolarjev, kar je 300 milijard dolarjev več kot lani in največ doslej. Lestvica za uvrstitev med 400 najbogatejših Američanov je sedaj tako visoka, da 61 ameriškim milijarderjem ni uspelo priti nanjo, v Guardianu piše Sadhbh Walshe.

Veliko lažje bi bilo slaviti bogate in njihovo premoženje, če ga ne bi pridobili na račun tako rekoč vseh preostalih ljudi in če bogataši ne bi imeli koristi od velikodušnosti vlade, ki tako rekoč nič noče narediti za to, da bi pomagala tistim, ki pomoč res potrebujejo. Na vrhu lestvice najbogatejših sta Bill Gates in Warren Buffett, ki je prostodušno priznal, da mu ameriška zakonodaja omogoča večje davčne olajšave kot njegovi skromno plačani tajnici. Med prvo peterico sta brata Koch, ki sta znana zagovornika rezanja javnih izdatkov in ukinitve sindikalnih pravic.

Od šestega do devetega mesta sledijo bogataši s priimkom Walton, ki so obogateli z družbo Wal-Mart. To je trgovska družba, ki prodaja večinoma uvoženo poceni blago in je družba, ki ima največ zaposlenih v ZDA s plačami, ki ne zadoščajo za preživetje. Družba Wal-Mart je tudi prejemnik toliko posrednih in neposrednih bonitet od vlade, da so jo poimenovali Ameriška prava 'kraljica blaginje', piše Sadhbh Walshe. Država vsako leto zaposlenim v Wal-Martu zagotavlja socialno pomoč v višini od 900 tisoč do 1,75 milijona dolarjev na leto na trgovino, da imajo skupaj s plačo dovolj za preživetje.

»Te subvencije k plačam so odličen posel za Wal-Mart, saj mu omogočajo, da niža stroške dela in povečuje dobiček. Člani družine Walton, ki so na Forbesovem seznamu, so vsekakor videti kot banditi, ki so od lani v povprečju svoje premoženje povečali za 7 milijard dolarjev, zaposlenim v družbi Wal-Mart, ki so plačani 8,81 dolarja na uro, se niti približno ne godi tako dobro,« piše Sadhbh Walshe.

Pravkar objavljeni statistični podatki kažejo, da se je povprečni letni prihodek družine s člani pod 65. letom starosti od leta 2000 zmanjšal za 7.490 dolarjev. To je 624 dolarjev na mesec, 144 dolarjev na teden in 20 dolarjev na dan. Publicist Richard Eskow na spletni strani Huffington Post piše, da je ta denar dobil nekdo drug in navaja, da so se dobički podjetij v tem času povečali. Podjetja so plačala manj za plače in so tako lahko povečala dobičke, te pa pobirajo bogataši, ki imajo v lasti več delnic kot povprečni Američan in na veliko investirajo v delnice, hedge sklade in podobne naložbe.

Če bi gospodinjstva dobila 7.490 dolarjev, ki so jih izgubila, bi jih lahko porabila za izboljšanje stanovanjskih razmer, nakup dobrin za široko potrošnjo, različne storitve. To je potrošnja, ki neposredno pripomore k povečanju zaposlenosti in s tem k boljšim plačam za vse. Če pa gre ta denar v žepe bogatih in super bogatih, ga ti porabijo bistveno manj, piše Eskow.

Gospodarstvo bogatašev je v veliki meri gospodarstvo bankirjev, to ni gospodarstvo proizvodnje ali trgovine, pa tudi gospodarstvo delovnih ljudi ne. Bogataši in korporacije so svoj denar uporabili za lobiranje pri politikih, da so jim od začetka 70. let prejšnjega stoletja občutno znižali davke. »Ko poberejo vaših sedem tisoč dolarjev, plačajo bistveno manj davka, kot so ga morali plačati včasih. To pomeni, da je na voljo manj denarja za izobraževanje ali za zdravstvo ali za boj proti revščini. Tega vam ne povedo, ko vas prepričujejo, da imajo učitelji previsoke plače, ali da je treba zmanjšati izdatke za zdravstvo,« piše Eskow.

Prav tako zamolčijo sramoto, da država, kjer so najpremožnejši v enem samem letu povečali prihodek za tretjino, dovoljuje, da 15 odstotkov njenih prebivalcev živi v revščini. Prav tako je sramota, da država korporacijam, ki imajo rekordne dobičke, omogoča davčno stopnjo, ki je najnižja v zadnjih 60. letih, hkrati pa vsak peti otrok živi v revščini.