V srcu Evrope

»Stane, lej jo, našo Grapo,« dahne partizan Sova (Lojze Potokar) na začetku filma Na svoji zemlji. To so bile prve besede v slovenskem igranem filmu – kateremkoli slovenskem igranem filmu. Film Na svoji zemlji, posnet leta 1948, je bil pač prvi slovenski zvočni celovečerec. Pred tem so namreč Slovenci posneli le dva dolga igrana filma, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, toda oba sta bila nema. In drugi je bil le rimejk prvega. V obeh smo gledali druščino, ki se vzpenja na Triglav – in ki ji je pogled na Triglav očitno vzel besedo. Pogled na Baško grapo pa je besedo dal. Triglav je Slovence zakompleksal, Baška grapa, ki je prišla s svobodo (kot slovenski film), jih je osvobodila.

Zato je tudi ta mitski uvodni pogled na Baško grapo – na Narod, na rajski vasici, Grahovo in Koritnico, ki bosta postali kolektivni junak tega filma, kolektivni gibalec Zgodovine, simbol nacionalnega konsenza – tako čist. Še toliko bolj, ker to ni pogled posameznika, ampak kolektiva, in ker partizani, ki se zazrejo v Baško grapo, priskakljajo skozi gozdno meglico, kot da bi se odlepili od slovenskega gozda, kot da bi se utrgali iz narave, zemlje, legende (junaki filma, recimo Sova, Orel in Orlič, imajo itak živalska imena). Še celo Tildica (Štefka Drolc) zanosi brezmadežno – ne da bi se je Drejc (Stane Sever) sploh dotaknil.

Ko gledate Baško grapo, imate občutek, da je bila ustvarjena za film. Kot Monument Valley, v kateri je svoje vesterne parkiral John Ford.

»Toda ta uvodni posnetek, ta legendarni uvodni pogled na Baško grapo, je bil goljufija,« pravi Stanko Šorli, upokojeni kemik, zdaj predsednik krajevne skupnosti Grahovo - Koritnica. »Sove, Staneta in partizanov, ki ležijo pod robom hriba in gledajo Baško grapo, niso posneli tam, od koder je kamera snemala Baško grapo. V resnici so ležali povsem drugje.« Pogleda na Baško grapo in teh, ki uživajo v pogledu na Baško grapo, niso posneli na istem kraju. »Vidite, slovenski filmarji so hitro pogruntali, da je mogoče pri filmu goljufati. In goljufali so takoj po vojni, ko se še ni smelo goljufati,« pravi Šorli, sicer zadnji, ki ne bi užival v tej mali filmski goljufiji. Uvodni pogled na Baško grapo je bil torej res čist – čist kot film.

Točka, s katere so posneli ta uvodni pogled na Baško grapo, je ena izmed postaj na tematski poti filma Na svoji zemlji, ki je bil večinoma posnet prav v Baški grapi, na Grahovem in sosednji Koritnici. In ker je Baška grapa dolina, v kateri je nastal prvi slovenski povojni film in v kateri je slovenski film spregovoril, je povsem logično, da je Na svoji zemlji, ki ga je, kot je pisal France Brenk, videlo 446.481 ljudi, prvi slovenski film, ki je dobil svojo tematsko pot, svoj tematski park, cinefilski eldorado.

»Tematsko pot smo slavnostno odprli lani, 6. oktobra. 80 odstotkov denarja je prispevala Evropska unija, 20 pa država,« pravi Alenka Zgaga, predsednica Društva Baška grapa, vodja tega projekta, ki je pridrvela iz Gorice in naju odpeljala tja gor, visoko nad Baško grapo, med Zakojco in Bukovo, od koder je Ivan Marinček, glavni snemalec in montažer, posnel tisti uvodni pogled na Baško grapo. Med vzponom pokaže: »Tamle je pa tekla Tildica – navzdol, mimo kozolca. Belogardisti so jo prijeli malce nižje. Vse je še vedno tako, kot je bilo v filmu.« Totalno.

Ko pa se enkrat prebijete do točke, s katere so posneli tisti uvodni pogled na Baško grapo, lažje razumete, zakaj Sove, Staneta (France Presetnik) in partizanov, ki gledajo Baško grapo, na tem kraju niso mogli posneti – ker kamera ne bi imela kje stati. Pod točko, s katere je kamera gledala Baško grapo, je namreč prepad. Še vedno. Ne, nič se ni spremenilo.

»Tu skozi poglejta, pa bosta videla to, kar sta videli kamera in publika.« Tu skozi? Da ne bo kakega nesporazuma: na vsaki postaji tematske poti stoji kovinska konstrukcija, pokončna tabla, na kateri je v višini naših oči odtisnjen posnetek iz filma, pod njim pa je izrez, skozi katerega v živo vidite to, kar vidite na posnetku. In res, vidiva to, kar so videli kamera in gledalci, ne pa tudi Sova, Stane in partizani. Tudi sam imam občutek, da je moje telo nekje drugje.

Ko se vrnemo dol, na Koritnico, nas že čaka Nadja Valentinčič Furlan, kulturna antropologinja, avtorica Tematske poti Na svoji zemlji, ki je pridrvela iz Ljubljane: »To je edina filmska tematska pot v Sloveniji. Za zdaj je sedem postaj, ki pokrivajo vse najbolj kultne prizore iz filma, mislimo pa že tudi na nove postaje.«

In ko sva pogledala skozi tiste luknje, skozi tiste imitacije kukala, sva videla cesto, po kateri v vas po kapitulaciji Italije prikorakajo partizani (»Dol s fašisti!«), most, ki ga minirajo partizani, drog, na katerem Orlič reže telefonsko žico, hišo očka Orla, hišo, iz katere ob eksploziji plane Moj Jezus, hišo Dragarice, ki svojega sina Drejca ne pusti k partizanom, strmino, po kateri belogardisti ženejo ujeto Tildico (»Jerebičko smo ujeli, jerebičko. A jo kaj poznate?«), in kakopak trg, na katerem se talka (Mileva Zakrajšek), sicer Stanetova mati, sezuje, rekoč: »Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši zemlji.«

Ta kultni koritniški »trg« je v resnici bolj uličica kot trg, in to res le uličica, ukleščena med hiše, toda v filmu izgleda orjaško, monumentalno. Toliko od goljufanju. S filmom so tu v času, ko Slovenci niso imeli pojma o filmu (in ko so se filma šele učili), res delali čudeže. Kot je famozno rekel Stane Sever: »Nihče ni ničesar znal. In to smo si tudi priznali! Zato je nastal dober film.« Vsi so le izrekli to, za kar so bili rojeni – in tudi Baška grapa je le odigrala to, za kar je bila rojena.

Film, ki ga skoraj ni bilo

Baška grapa, prepojena z reko Bačo, slapovi, tolmuni, globokimi koriti, klovdri in klavžami, prepadnimi grapami, kanjoni, soteskami in globelmi (ja, jabolko tu vedno pade daleč od drevesa, in ja, kure imajo tu žlajfe), bohinjsko železnico, mostovi in tuneli (tu lahko vidite najunikatnejši prezračevalnik tunelov, kar jih je), hribi in gorami (tu poteka vsakoletni Gorski maraton štirih občin, tu gre pohodniška tura Dunaj–Trst), scensko cesto (tu poteka Evropska motoristična pot), enozložnimi kraji (Rut, Kal, Kuk ipd.), kratkodlakavo popkoreso, kakijem, kivijem, figami in milim podnebjem, ki spominja na mikroklimo Gardskega jezera (zvončki tu pogosto cvetijo že pred novim letom), je kar klicala po filmu.

»Pred vhodom v Baško grapo bi morala stati tabla z napisom: Zdaj ste na območju filma,« pravi Šorli in doda: »Kar so Brižinski spomeniki za prvo slovensko pisano besedo, kar je Trubarjev Katekizem za prvo slovensko tiskano besedo, je film Na svoji zemlji za prvo slovensko filmsko besedo.«

Ko gledate Baško grapo, imate občutek, da je bila ustvarjena za film. Kot Monument Valley, v kateri je svoje vesterne parkiral John Ford.

Film Na svoji zemlji – »prvi slovenski film koncepcije«, kot je leta 1948 zapisal Bogo Pregelj, ki ga je malce motil preveč ljubljanski naglas baških vaščanov – je režiral France Štiglic, toda ni bil prvi kandidat za režiranje prvega povojnega filma. Spisek je bil dolg: Ferdo Delak, Bratko Kreft, Fran Žižek, Mirč Kragelj, Zvone Sintič, Anton Smeh, Dimitrij Macarol, celo holivudski Slovenec Joe Žnidaršič - List, pa Jože Gale in Bojan Stupica. Najprej je bil za režiserja določen Stupica, ki je začel snemati že poleti leta 1947, a je zaradi slabih tehničnih razmer »obupal«. Zamenjal ga je Delak, režiser Triglavskih strmin, ki pa ni »vzdržal« dolgo, tako da je vskočil 28-letni Štiglic, ki je prevzel poveljstvo nad filmom.

Največja ironija filma Na svoji zemlji, ki je veliko dolgoval ruskim partizanskim filmom, Eisensteinu, Renoirjevi Marseljezi in holivudskim vesternom (pot proti obljubljeni deželi, prebijanje skozi divjino, iskanje druge priložnosti, nov začetek, pogled na obljubljeno deželo, glorija ipd.), je v tem, da ga lahko tudi ne bi bilo. Vse je šlo namreč narobe: vsi so bili filmski debitanti, tehnične možnosti so bile res slabe, stalno in veliko so improvizirali, elektrike ni bilo dovolj, tako da so kable izkopavali v Ljubljani in jih dovažali v Baško grapo (da bi imeli močnejšo razsvetljavo), scenarij so stalno spreminjali in popravljali, tako da se igralci niso mogli dobro pripraviti (Ciril Kosmač, avtor izvirnega scenarija, pa je besnel), hrana je bila slaba, stranišča so bila lesena, igralci so morali kar sami kopati tirnice za kamero, Štiglic, ki je domačinom razlagal, kaj je to film, in se obenem mučil z igralci (»Ne igrajte kot v gledališču! Govorite preprosto!«), je imel stalno na grbi še partijskega komisarja, ki je sproti preverjal, ali je vse tako, kot mora biti (»linija«), Majda Potokar, alias Nančika (ne, imena Nančika tam ne poznajo, kvečjemu Nanca ali Nana), je na snemanje prišla s trajno, potok, ki je preveč šumel, so prekrili oz. »izolirali« z lesom in vrečami, toda silovit naliv je ponoči vse odnesel, med snemanjem se je smrtno ponesrečil električar, ki je skrbel za reflektor.

Film, ki ga je režirala Baška grapa

Film Na svoji zemlji sta rešila dva momenta. Prvič, pomladitev filmske ekipe. Prva ekipa, ki je film začela snemati poleti leta 1947, je bila stara, zastarela, sterilna: Stupico oz. Delaka je zamenjal mladi Štiglic, snemalca Antona Smeha je zamenjal mladi Ivan Marinček in tako dalje. In drugič, Štiglic je Baško grapo pustil takšno, kot je. Pustil je, da se je film dobesedno sprijel z Baško grapo, ali bolje rečeno – pustil je, da se je začela sama Baška grapa obnašati kot film. V nekem smislu je torej pustil, da je film začela režirati Baška grapa.

Ko se prebijete do točke, s katere so posneli uvodni pogled na Baško grapo, lažje razumete, zakaj Sove, Staneta (France Presetnik) in partizanov, ki gledajo Baško grapo, na tem kraju niso mogli posneti. Kamera ne bi imela kje stati.

Na Koritnici – ob cesti – še vedno stojita dve hiši (ena je taka, kot je bila, druga je prenovljena), ki ju je skušala prva ekipa »preobleči«. Ali kot pravi Šorli: »Ti dve hiši so prelepili s koščki papirja, da bi dobili novo fasado.« Hoteli so ju spremeniti, modernizirati. »Toda potem je prišla druga ekipa – in ko je Veno Pilon, ki je med drugim skrbel tudi za scenografijo, to videl, je rekel: Tu pa že ne bomo snemali! Zakaj bi to, kar je, spreminjali? Naj bo tako, kot je!«

In v tem je bil trik: zakaj bi posiljevali Baško grapo? Zakaj bi jo spreminjali v nekaj, kar ni? Zakaj bi njeno ready-made filmskost frizirali in omejevali? »Štiglicu štejem v dobro prav to, da je vse pustil tako, kot je bilo,« pravi Valentinčič Furlanova.

Prav to pa je tudi rešilo in naredilo film: da so Baški grapi pustili, da je odigrala Baško grapo. »Igralci so oblačila zamenjali z domačini. Igralci so dali domačinom svoja oblačila, domačini pa igralcem svoja, kajti igralci so imeli na novo sešite kostume, ki pa na filmu niso izgledali ravno realistično,« pravi Alenka Zgaga. »Tudi rekvizitov niso prinašali od drugod, ampak so jih dobili od domačinov,« dodaja Valentinčič Furlanova.

Interierjev si niso izmišljali (izba v hiši očka Orla je kopija izbe iz domačije Cirila Kosmača, kuhinja na partizanski javki je kopija kuhinje Kosmačevega soseda ipd.), dogodkov pa tudi ne. »Celo miniranje železniške proge je bilo posneto po resničnih dogodkih,« pravi Šorli. Le kako ne? Partizani so tu leta 1944 minirali sedem mostov in za pet mesecev povsem ustavili železniški promet.

»Tudi streljanje talcev ima resnično osnovo, le da talcev med vojno niso streljali zaradi miniranja proge, ampak zaradi atentata na nekega nemškega oficirja.« Ustrelili so jih 21, pri župnišču, nedaleč od grahovske cerkve, ki sta jo leta 1943 poslikala Avgust Černigoj in Zoran Mušič in ki je v filmu ni bilo videti. Partijski komisar je pač poskrbel, da so kamero vedno nastavili tako, da je ni bilo v kadru. »Edina neavtentičnost v filmu je odsotnost bohkovih kotov. Vsaka hiša v Baški grapi je imela bohkov kot. Vsi so bili za partizane in Boga, toda bohkov kot je le v hiši Dragarice, ker je kolaborantka,« pravi Valentinčič Furlanova.

Ker pa so vendarle naravnost »religiozno« iskali avtentičnost, Nemci v filmu govorijo nemško, Italijani italijansko, Slovenci slovensko in Bosanci – na koncu – srbohrvaško. Iskali so avtentičnost – in avtentičnost je potem našla njih. Dobro znan je prizor, v katerem omahljivi Drejc na lepem zgrabi mitraljez in postreli belogardiste, ki čuvajo zajeto »jerebičko« Tildico. Toda Stane Sever, ki igra Drejca, je moral streljati s pravimi naboji. Mitraljezi z lažnimi, slepimi naboji namreč niso delovali. Resda strelja v prazno, toda pred našimi očmi ustreli belogardista, ki priteče skozi vrata. To so najprej malce vadili, potem pa je Sever rekel, da ne bo več streljal, da je to zanj prehud živčni napor – da torej s pravimi naboji ne bo streljal proti živemu človeku.

Toda nemški vojni ujetnik, ki je igral onega belogardista (in ki se je sam javil), je rekel, naj kar mirno strelja. In Sever je potem res streljal s pravimi naboji – ne prav visoko nad njegovo glavo. Kar se v filmu tudi lepo vidi. Tu niso goljufali. Pa četudi bi lahko: Sever bi streljanje le simuliral, tako da bi mitraljez malce stresal, zvok mitraljeza pa bi potem dodali v postprodukciji. Toda tako je bilo vse skupaj bolj avtentično, bolj realistično, bolj zares.

In ko Nemci ujamejo Orliča, vnuka očka Orla, ga nemški oficir Kutschera ostro, močno, brutalno klofne. In potem še enkrat – da se mu iz ust pocedi kri. Lahko sicer verjamete zgodbi, ki pravi, da je Boris Sešek, ki je igral Orliča, pred tem spil malinovec, tako da mu je ob klofuti iz ust pritekla lažna kri (pač malinovec), lahko pa po drugi strani verjamete zgodbi, ki pravi, da je moral Franjo Kumer, ki je igral Kutschero, malega Borisa klofutati toliko časa, dokler mu ni iz ust res pritekla prava kri. In če hočete, lahko obe zgodbi spnete v eno: mali Boris je spil malinovec, da bi ga nehali klofutati.

Vse je bilo torej zelo zares. In tudi izgledalo je zelo zares, celo tako zelo zares, da so številni domačini – še posebej iz okoliških krajev – poskrili, ker so bili prepričani, da so se vrnili fašisti in da se vojna nadaljuje. Neka partizanka je po ogledu filma rekla: »Čutila sem srce v grlu. Kakor da v sanjah še enkrat doživljaš, kar si že nekoč v resničnosti doživel.«

Film Na svoji zemlji je hvalilo celo italijansko diplomatsko predstavništvo, ki je bilo v Beogradu in ki je 13. marca 1949 v Rim – na zunanje ministrstvo – poslalo teleprintersko poročilo, v katerem je prizore, ki zadevajo Italijo, ocenilo za »korektne« (»v prizorih, ki se tičejo Italije, skušajo razlikovati med italijanskim ljudstvom in fašističnim režimom«), sam film – »dokument o boju prebivalstva Slovenskega primorja za osvoboditev izpod italijanskega gospostva in za priključitev k FLRJ« – pa za »verodostojnega«.

S tem, ko Štiglic Baški grapi ni vsiljeval tega, kar ni bila, je pustil, da je bila tisto, kar je v njej več od nje same – in kar je v filmu več od njega samega. Od tod ta občutek, da se je pri filmu Na svoji zemlji vse ujelo. In od tod občutek, da je imel le začetniško srečo.

Film, ki je preživel potres

»Ko je zatulila sirena, so ljudje na poljih in v gozdu pustili delo in zdrveli na filmsko prizorišče – sirena je bila signal, da potrebujejo statiste,« pravi Alenka Zgaga. In bili so dobro plačani. »Domačini, tedaj že profesorji v Ljubljani, so prihajali statirat iz Ljubljane,« pravi Valentinčič Furlanova. Domačini so živeli v filmu. Vanj so se dobesedno preselili. Film Na svoji zemlji je bil film, v katerega so lahko vstopili. V katerem so lahko živeli. In to je filmu pomagalo.

Filmska ekipa je spala v Mostu na Soči (eks Sveti Luciji), v gostilni Vuga, toda bolj ko je šlo snemanje h koncu, več članov ekipe je prenočevalo kar pri domačinih, na Grahovem in Koritnici, ki sta štela po 350 duš. »Na koncu so se že tako sprijateljili, da jih je ponoči vse več ostajalo tu,« pravi Šorli. Pa poglejmo: nataliteta v Baški grapi se je leta 1946 povečala (baby boom pač), leta 1947 je padla, leta 1948 pa je spet poskočila. »Ni jasno, ali je bilo to res od tega, kar mislite vi, toda domačini to zanikajo,« pravi Šorli. »Ne, nič se ni zgodilo. Nismo se ženili. Bili smo pa ves čas skupaj, kot družina,« pravi 84-letna Marija Florjančič, ki je v filmu statirala. Skupaj so bili več kot eno leto.

»Domačini so bili po koncu vojne pijani od svobode,« pravi Valentinčič Furlanova. »Pod Italijo niso smeli govoriti slovensko, slovenske knjige so bile prepovedane. Kamor so se obrnili, so bile same prepovedi.« Šorli pa dodaja: »V času Italije je bilo tu sedem gostiln, štiri trgovine, šola, vrtec.« Zdaj je le še ena gostilna (kadar je že ravno odprta), ena trgovina (odprta le nekaj ur na dan), šole ni več, vrtca pa tudi ne. »Pošta je sicer še, toda ko boste objavili tale članek, je že ne bo več. Po novem bo mobilna.« Toda domačini lahko govorijo slovensko. In slovenske knjige niso prepovedane. »Vse se hitro spreminja.« Vsekakor.

Italija je Baško grapo integrirala v Italijo, Slovenija pa jo je odrezala od Slovenije. Baška grapa je še vedno velika, le Slovenija je manjša. Na Grahovem in Koritnici ni bilo nikoli kina, le včasih je prišel potujoči kino, toda filma Na svoji zemlji – »najboljši naslov na svetu«, kot je nekoč rekel Štiglic – ni vrtel. Tu bi bil vedno hit.

Ne brez razloga: Baška grapa je ostala v filmu. Nikoli ga ni zapustila. Slovenski film je zapustil njo. Noben slovenski film ni krajev, kjer so ga snemali, tako zaznamoval. Spomenik filmu Na svoji zemlji – leseno skulpturo Petra Jovanoviča – so na Grahovem postavili že leta 1975. Lahko se sicer vprašate: ali obstaja življenje po filmu? Toda film je Grahovemu in Koritnici dal življenje – in Grahovo in Koritnica sta dala življenje filmu.

»Filmska dediščina ni le film Na svoji zemlji, ampak tudi to, kar je od njega ostalo v krajih, kjer so ga snemali,« pravi Valentinčič Furlanova. In ker sem na začetku rekel, da je vse še vedno totalno tako, kot je bilo, moram zdaj opozoriti, da je v tem nekaj ironije: Baško grapo je namreč leta 1976 udaril silovit potres, ki je vse porušil. V Grahovem je odnesel hiše, cesto, kasarno, nekdanjo karabinjersko postajo, pred katero so posneli kapitulacijo Italije, toda tega, kar je v Baški grapi filmskega, ni odneslo. V tem, kar je ostalo, še vedno vidiš film – relief filma Na svoji zemlji, prelomnega kot vizija in fanatičnega kot vera avtorja, da bo ta vizija za vedno ostala tu.

»Grahovo je geografsko središče Baške grape,« pravi Šorli. »Do Škofje Loke je 50 km. Do Idrije je 50 km. Do Nove Gorice je 50 km. Do Bovca je 50 km. Do Jesenic je 50 km.« Film Na svoji zemlji je Grahovo prelevil v središče Slovenije. Še več: v središče Evrope. Zato niti ni čudno, da se je prvotni naslov filma glasil: V srcu Evrope.

V soboto, 5. oktobra, bo na Grahovem spet Praznik slovenskega filma. Film Na svoji zemlji bo dopolnil 65 let. Fešta se začne ob 15.00. Pridejo tudi zvezde. In Pinko Tomažič. Meha resda ne bo vlekel legendarni Oskar Kjuder, toda lahko ga vidite v filmu.

Del filma Na svoji zemlji so posneli tudi na nekaterih drugih lokacijah: v Planici in Ratečah (zimski prizori), na Rakeku (spopadi v Gačniku in požgana vas), v okolici Cerknega (Bolnica Franja), na Golovcu in Ljubljanskem barju, v Mostu na Soči in Škofji Loki ter nad Opatijo (srečanje IX. korpusa in IV. armade). Finalni pogled na Trst je posebej posnel sloviti fotograf in snemalec Edi Šelhaus, ki je tedaj živel in deloval v Trstu.