Mesto prihodnosti

Distopije – mračna, srhljiva, razpadajoča, umirajoča, razčlovečena, kataklizmična mesta in skupnosti – zelo pogosto vidite v filmih. In da bi v filmih pričarali vse te distopije, potrebujejo veliko digitalnih efektov. Toda če hočete videti distopijo, sploh ne potrebujete digitalnih efektov. V resnici ne potrebujete nobenih efektov, ampak zadošča že to, da posnamete Detroit, ki danes izgleda kot distopija. Kot popolna antiutopija. Nekoč je veljal za utopijo.

Še več: Detroit, alias Motor City, glavno mesto avtomobilske industrije in fordizma, je bil dokaz, da kapitalizem res deluje. Kdor je hotel poudariti, da je kapitalizem utopija in dokončna odrešitev zgodovine, je s prstom pokazal na Detroit. Iskanja utopije – svetega grala človeške zgodovine – je bilo konec. Kdor hoče živeti v utopiji, naj gre v Detroit!

Detroit je dohitel in prehitel prihodnost. V prihodnost je prišel pred vsemi drugimi. Kdor je hotel videti prihodnost, je moral videti Detroit, ki je postal model za vse – v prihodnosti bodo vsa mesta, vse skupnosti, vse države in ves svet izgledali kot Detroit. Ali bodo Detroit – ali pa jih ne bo! Detroit je bil časovni stroj, portal v prihodnost. In ko je leta 1908 na trg prišel Fordov model T, je bilo tudi jasno, s čim se bodo ljudje odpeljali v to magično prihodnost. Model T – ljudski avto – so propagirali kot »univerzalni avto«. Kot nekaj, kar je sprejemljivo za vse – kot sreča, sloga, blaginja in svoboda.

»Za tega, ki bo imel forda, bo vsak dan dan neodvisnosti,« so oznanjali. Vsi bodo Detroit, vsi bodo model T in vsi bodo delali v ultimativni utopiji, tovarni prihodnosti, »Kristalni palači«, ki jo je v detroitskem Highland Parku postavil Henry Ford, novi mesija, profet nove dobe in junak malih ljudi – na eni strani tekočega traku so šli noter deli, na drugi strani tekočega traku pa je ven pripeljala prihodnost, univerzalnost sama, model T. Čudež! »To je lepše od Niagarskih slapov,« so pisali novinarji. Raj! Vsi so strmeli. Tudi Lenin. In Hitler. Ford je bil tisto, kar je bilo v kapitalizmu sprejemljivo za oba, za komunizem in za fašizem.

Detroit, v katerem so se rodili avtomobil, množična proizvodnja, hladilnik, dobro plačano proletarsko delovno mesto, kredit masovnega tipa, lastniško stanovanje in ameriški način življenja, je izgledal kot sinteza vseh utopij, kot prihodnost, v kateri so se kapitalizem (Fordov tekoči trak, ki je redefiniral produkcijski proces, učinkovitost in produktivnost, delo pa zvedel na en sam samcat avtomatični gib, ki ga je delavec potem ponavljal do smrti), komunizem (Fordova socialna država, njegovo – šokantno – drastično zvišanje plač, »The Five-Dollar Day«, njegova »delitev« dobička z delavci) in fašizem (Fordov fanatični antisemitizem) zlili v univerzalnost. Vsi – Ford, Lenin in Hitler – so mislili le na ljudi. In vsi skupaj so šli v prihodnost.

Kar je dobro za Ameriko, ni dobro za Detroit

Devetnajstega novembra 2008, takoj po izbruhu velike finančne in gospodarske krize, je prihodnost končno dohitela samo sebe – in stopila pred naglo sodišče. V Washington so – famozno, to je že treba reči – prišli trije veliki detroitski Direktorji, Alan Mulally, Rick Wagoner in Robert Nardelli, direktorji detroitskih avtomobilskih gigantov, Forda, General Motorsa in Chryslerja. Prišli so v kongres, pred kongresno komisijo za bančništvo, in prosili za državno finančno pomoč, bailout: 25 milijard dolarjev. Če nam ne boste pomagali, bomo bankrotirali in na cesto bo šlo tri milijone delavcev!

Toda kongresniki jih niso le trdo prijeli, ampak so se jim na veliko posmehovali. A po drugi strani – deležni so bili vsesplošnega posmeha. Bili so idealna tarča: hoteli so socialno pomoč, pripeljali pa so se v razkošnih zasebnih letalih. »Lahko bi se pripeljali v prvem razredu komercialnega letala ali pa bi si letalo delili – tako bi vsaj ustvarili vtis, da štekate,« je rekel kongresnik Gary Ackerman. Izgledali so kot popolna slika kapitalizma, ki je izgubil stik z realnostjo, ki nima pojma, kaj se dogaja, ki ne razume okolja, v katerem živi in dela, ki ne čuti nobene potrebe, da bi svoje ekscesne, pohlepne, sebične navade spremenil, ki vedno znova dela vse po starem (samo denar nam dajte, pa bo spet vse okej!), ki se vozi v razkošnih zasebnih letalih, »varčuje« pa tako, da odpušča delavce, in ki je državo – in državljanski, davkoplačevalski denar – spremenil v svojo zasebno socialno državo.

Kongresnik Brad Sherman, demokrat iz Kalifornije, jih je vprašal, ali bo kateri izmed njih letalo tisti hip prodal in se v Detroit vrnil s komercialno linijo, toda nobeden izmed Direktorjev, ki so obljubljali, da bodo zdaj konkurenčnejši tujim automakerjem, da bodo s sindikati sklenili nove pogodbe in da bodo izdelovali manjše, varčnejše, do okolja prijaznejše avtomobile, ni dvignil roke. »Naj gre torej v zapisnik – nobeden ni dvignil roke.«

Poslali so jih domov. Dobro znani slogan, »Kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko«, ni več veljal. Ko so se vračali v Detroit, so si verjetno rekli: kam gre ta svet!

Toda Charlie LeDuff, avtor knjige Detroit – ameriška obdukcija, opozarja, da je bil ta negativni, sovražni, posmehljivi, cinični odziv kongresne komisije podoben Bushevemu odzivu na tragedijo New Orleansa, ko ga je tri leta prej opustošil napol apokaliptični hurikan Katrina. New Orleans je izgledal postapokaliptično, kataklizmično, distopično, toda Bush in njegova administracija sta se odzvala lenobno, mlačno, neodločno, tako rekoč apatično, malone prezirljivo. Briga nas za New Orleans! Mnogi so rekli, da je bilo v tej »spodleteli« reakciji nekaj tipično belskega, rasističnega: New Orleans je namreč črnsko mesto. Večina prebivalcev – dobrih 60 odstotkov – je temnopolta.

V Detroitu se je vse začelo s tistimi petimi dolarji, ki jih je Henry Ford razglasil za dnevno plačo, in vse končalo s petimi dolarji, ki človeka ločijo od živali.

Še toliko bolj pa to velja za Detroit: temnopoltih je kar 83 odstotkov prebivalcev. Ergo: še eno črnsko mesto, ki ni »naša« stvar. Detroit je že tedaj, leta 2008, izgledal tako postapokaliptično, kataklizmično in distopično, kot da bi ga opustošil hurikan Katrina. Bil je odpisan, ker je črnski. V naslednjih letih so pustili, da propade, strohni, odmre in bankrotira – za zgled. V opomin. V svarilo: glejte, kaj se zgodi z mestom, ki ga prevzamejo črnci! Propad Detroita je prav prišel tudi patriotskemu, nativističnemu gibanju Tea Party, ali bolje rečeno, propad Detroita je bil tudi svarilo sami Ameriki: zdaj, ko jo je prevzel črnec, se ji lahko zgodi to, kar se je zgodilo Detroitu!

Nekoč, ko je Detroit veljal za utopijo, je veljalo: kar je dobro za Detroit, je dobro tudi za Ameriko! Zdaj velja ravno nasprotno: kar je dobro za Ameriko, ni več dobro za Detroit!

Obljubljena dežela

Med letoma 1920 in 1960, v času največjega razcveta, se je v Detroit preselilo okrog pol milijona črncev, pravi LeDuff. Jasno, prišli so z juga, z bombažnih polj. V Detroitu si lahko imel vse, če si le imel dobro službo. »In v Detroitu je bilo ogromno dobrih služb.« Velika selitev je bila logična. Detroit je imel sicer leta 1958 20-odstotno brezposelnost, toda mesto je izumilo svojo verzijo socialne države – ljudem je plačevalo zdravstveno zavarovanje, gorivo, najemnino in hrano. Tu si lahko začel znova. Tu si se lahko prerodil. Tu si lahko postal in ostal pripadnik srednjega razreda. Črnci, ki so prihajali, »so v Detroitu videli obljubljeno deželo«.

Ko so se preselili v Detroit, so ubežali rasizmu. Vsaj tako so verjeli. Navsezadnje, Detroit je veljal za »arzenal demokracije« – tam so med II. svetovno vojno izdelovali vozila, s katerimi so povozili fašizem.

Toda ko so prišli v Detroit, so ugotovili, da se rasni segregaciji niso izmaknili. Dobili so najtežja dela, belci, izmed katerih so se mnogi pridružili Kukluksklanu, pa so jim hitro pokazali, kam sodijo – v geto, v katerem so živeli drug na drugem, podstandardno, med podganami in smetmi. Detroit je imel v petdesetih letih, na svojem vrhuncu, skoraj dva milijona prebivalcev. Od tega je bilo 83 odstotkov belcev.

Da bo mesto eksplodiralo, je bilo predvidljivo, pravi LeDuff. »Po rasnih nemirih leta 1967 so se začeli belci hitro in množično seliti v predmestja. Hiše so pustili za sabo, s sabo pa so vzeli svoje tovarne, svoja delovna mesta in svoje davčne dolarje.« Leta 1972 je Detroit dobil prvega temnopoltega župana, Colemana Younga, ki je barabe, dilerje in prevarante pozval, naj zapustijo mesto. Spokajte! Toda spokali so belci. In bolj ko so belci odhajali, manj se je kapital – banke, investitorji, krediti – menil za Detroit, ta pa se je začel utapljati v političnih škandalih, korupciji in kriminalu (predzadnji župan, Kwame Kilpatrick, ki je pristal v ječi, je rušil rekorde v korupciji, pohlepu, goljufanju, izsiljevanju, opravilni nesposobnosti in sextingu).

Tovarne in delovna mesta so začeli – pač v skladu z neoliberalnimi dogmami – seliti drugam, v »ugodnejša« in cenejša okolja, recimo v Mehiko. Mesto, ki je stalo z avtomobilom, je z avtomobilom tudi padlo. »V mestu, ki ga je ustanovil mož z imenom Cadillac, cadillaca nisi več mogel kupiti.« Ko so belci odšli, se Detroit ni več izplačal. »Črnci, ki so hoteli iz geta, so ugotovili, da je zdaj geto ves Detroit.«

Kreativna destrukcija

Nekdanji boom town je postal ghost town. Tu imate izžete in onemogle pompejske ruševine, med katere so se – namesto arheologov – zavlekle divje živali, s kojoti vred. Tu imate prazne, razsute, kraterske, somračne bulvarje, ob katerih ležijo avtomobilska okostja. Tu imate zapuščene tovarne in zapuščene hiše, med katerimi se voziš, ne da bi srečal živo dušo. Tu imate zapuščene stanovanjske komplekse in zapuščene nebotičnike, med katerimi se opotekajo pozabljeni ljudje, nekdanji ljudje, razčlovečeni ljudje, brezdomci, brezposelni, dilerji, džankiji, prostitutke, plenilci in piromani. Detroit izgleda kot rimejk povojnega Dresdna, prepojen s korupcijo, kriminalom, nasiljem, slabim upravljanjem, opustošenjem, revščino, brezposelnostjo, nepismenostjo in rasno segregacijo.

Eno izmed nekoč najbogatejših ameriških mest je zdaj najrevnejše ameriško mesto. Mesto z nekoč rekordnim številom lastniških stanovanj je zdaj mesto z rekordnim številom deložacij. Praznih stavb je toliko (90 tisoč!), da bi lahko vanje menda naselili ves San Francisco in ves Manhattan. V mestu, ki je nekoč slovelo po dobrih službah, dobrih plačah in dobrem življenju, je polovica odraslega prebivalstva brez stalne zaposlitve.

Mesto prihodnosti je zdaj mesto brez prihodnosti – mesto distopične prihodnosti. Še golobi so zbežali. Razvpiti detroitski pastor, profet Jones, ki je imel štiri cadillace, ki je pridigal z zlatega prestola in ki je imel v desnem ušesu diamantni uhan, da bi lažje slišal Boga, je oznanil, da bodo leta 2000 vsi ljudje postali nesmrtni, toda v Detroitu so leto 2000 odpovedali. Mrtvašnice so polne trupel, po katera nihče ne pride – ljudje nimajo denarja, da bi pokopali bližnje. Ljudje tudi nimajo več denarja, da bi hranili in vzdrževali pse, zato so jih spustili. Po ulicah Detroita, ki je mestni ključ nekoč izročil Robertu Mugabeju in Sadamu Huseinu, menda zdaj blodi okrog 50 tisoč potepuških, sestradanih, podivjanih psov. Ljudje hodijo naokrog s pištolami za pasom in poprovim sprejem v žepu – s pištolami se branijo pred sestradanimi ljudmi, s poprovim sprejem pa pred sestradanimi psi, kot je pisal Mark Binelli v reviji Rolling Stone. V divjih psih, ki so preplavili Detroit, je videl dobro metaforo zatona Amerike in »znamenje iz prihodnosti«. Zato se niti ne moremo čudi, da je hotel Discovery tu posneti resničnostni šov o divjih psih.

Mesto, ki je imelo nekoč vse, nima zdaj ničesar. Ulične svetilke ne gorijo, smeti nihče ne pobira, kanalizacija pušča.

Toda oblasti za pse poskrbijo po hitrem postopku – če se lastnik ne oglasi, jih čaka evtanazija. Vse tiste pozabljene ljudi, desperadose tega postindustrijskega sarkofaga, pa prepuščajo drugemu tipu evtanazije – odrezanosti od finančnih tokov, delovnih mest, socialne varnosti in osnovnih standardov življenja. Izčrpavali jih bodo do konca, tako bodo imeli le dve možnosti – da bodo crknili ali pa zbežali. Potem bodo vso to revščino in vse to opustošenje – pač v imenu schumpetrske »kreativne destrukcije« – zbuldožirali in zravnali z zemljo in tam zasadili tipični neoliberalni boom town, novi hipsterski Disneyland, v katerem bo spet vse mogoče in v katerem delavci ne bodo obsojeni le na en gib, ampak na multitaskanje. Do smrti. Do naslednje »kreativne destrukcije«. Temu kakopak ne bodo rekli sovražni prevzem, ampak renesansa.

Prvega januarja 2014 bo prisegel Mike Duggan, prvi belopolti župan Detroita po 40 letih, pa četudi bo mesto, ki je uradno bankrotiralo, še nekaj časa – verjetno vse tja do jeseni – menedžiral Kevyn Orr, odvetnik, ki ga je za vodjo prisilne uprave postavila zvezna država Michigan. Mesto, katerega 83 odstotkov prebivalcev je črncev, bodo spet prevzeli belci.

Tematski park mizerije

Nekateri se zdaj bojijo, da bo Detroit okužil vso Ameriko, drugi pa, da je to, kar se je zgodilo Detroitu, neizbežna prihodnost same Amerike – signal, da prihaja doba zatona in razpadanja. »Tako kot je bil Detroit avantgarda ameriškega vzpona, je zdaj avantgarda ameriškega padca,« pravi LeDuff. Detroit, nekoč simbol velikega industrijskega mesta, je zdaj le še tematski park mizerije.

»Toda Detroit je umiral že pred 40 leti, ko so Japonci pogruntali, kako delati boljše avtomobile. Vsa država je vedela, da gresta mesto in regija h koncu – in vsa država se nam je smejala.« V Detroitu so videli le »tolpo lenih, neizobraženih, proletarskih nesposobnežev«, le nekaj rjastega in plesnivega. V mestu, ki je izumilo Ameriko, ameriški način življenja in ameriški sen, so videli le še parazita. Pozabite Detroit! Pojdite na Florido!

Detroit je bil pač črnski in proletarski, zato ni imel nobene možnosti. Bonitetne agencije – recimo Moody’s – so mu stalno nižale oceno. In ja, finančni trgi mu niso več zaupali. Zdaj morda res izgleda kot New Orleans po Katrini, toda nihče ne pošlje pomoči, kakor tudi nihče ne obljublja ponovne izgradnje ali pa evakuacije in relokacije na varno območje. Kajti Detroit, ki so ga v zadnjih stotih letih vsi – župani, politiki, industrialci, direktorji, podizvajalci, sindikati ipd. – le molzli in izmolzli, izgleda kot vojna cona, kot območje humanitarne katastrofe, ki svojemu okupatorju dolguje 14 milijard dolarjev.

Detroit, v katerem sta se v globoki preteklosti rodili Nacija islama in Republika Nova Afrika, je bil pogosto v plamenih, najbolj famozno v letih 1863, 1943 in 1967. In apokaliptični ogenj je bil vsakič posledica rasnih trenj (in ja, vsakič so morali na pomoč poklicati vojsko), toda zdaj je nenehno v plamenih, noč za nočjo. Ljudje ga sami zažigajo in požigajo, da bi gledali požar – požigi so cenejši od vstopnice za kino. Toda v Detroitu itak ni več kinodvoran. Leta 1951 jih je bilo 120. Zdaj sta le še dve. Barov je bilo tri tisoč. Zdaj jih je le še 800. Ker pa gasilci nimajo opreme (in ker jih je za tretjino manj kot pred dobrimi desetimi leti), imajo vsaj kino na prostem, adrenalinski park.

V Detroitu so – via General Motors – izumili odplačevanje na obroke, toda tako kot so Detroitčani nekoč kupovali in odplačevali na obroke, zdaj izgubljajo na obroke. »Gasilci nimajo škornjev, policisti nimajo avtomobilov, učitelji nimajo svinčnikov, članom mestnega sveta prisluškuje FBI, babice pa so ostale brez solz, ki bi jih še lahko pretakale,« pravi LeDuff.

Mesto, ki je imelo nekoč vse, nima zdaj ničesar. Ulične svetilke ne gorijo, smeti nihče ne pobira, kanalizacija pušča, policija pride šele pol ure po klicu na pomoč, rešilci pridejo šele dve uri po klicu, otroci zmrzujejo in umirajo, v šolah, ki jih itak serijsko zapirajo, ni toaletnega papirja (ja, šolstvo je uničeno, le 12 odstotkov ljudi, starejših od 25 let, je maturiralo!), služb ni, ljudje, ki nimajo denarja za zobozdravnika, pa si sami pulijo zobe – z orodjarskimi kleščami. Ni čudno, da imajo direktorji pisarne obrnjene proti Kanadi – sivega, depresivnega in razpadajočega Detroita, ki ga niso mogli rešiti niti Super Bowl, niti igralnice, niti vrnitev avtomobilske industrije, niti županska izvolitev Dava Binga, nekdanjega zvezdnika Detroit Pistonov, nočejo gledati.

Neki Detroitčan je za to, da je lahko prijavil tatvino avtomobila, porabil tri dni, piše Chuck Salter v reviji Fast Company, nakar je – iz obupa – napisal sporočilo nekemu hrvaškemu didžeju, ki ga je našel na spletu, in ta je potem posnel mali tehno hit Detroit Police Department Stolen Car.

Detroit, ki je spremenil zemljevid Amerike, ima le še 700 tisoč prebivalcev. Še malo, pa ga ne bo več na zemljevidu. »Najprej so zbežali belci. Potem so začeli bežati črnci. Zdaj bežijo še mrtvi.« Toda pobiralci človeških trupel dobro služijo – pobiralci crknjenih živali tudi. Za odstranitev crknjene živali dobijo le pet dolarjev manj kot za odstranitev človeškega trupla. V Detroitu se je vse začelo s tistimi petimi dolarji, ki jih je Henry Ford razglasil za dnevno plačo, in vse končalo s petimi dolarji, ki človeka ločijo od živali.