Med naravo in dobički

Poplave niso žled, so predvidljive, stabilne, obvladljive, lahko jih napovejo, omejijo, so naravni dogodek, ki se da obvladati z jezovi, z zadrževalniki, s čiščenjem strug, z zaščitnimi ukrepi. Kdor živi ob vodi, ve, da voda potrebuje prostor. Planinsko polje, ki je pred mesecem dni postalo največje slovensko jezero, je poplavilo nekaj hiš, voda pa je bila leta 1892 precej višja. Domačini vedo, kje in kako jezero poplavlja, vedo, da je voda nekoč segala »do tiste druge stopnice na cerkvi«. Če živiš z naravo, se ji moraš prilagoditi.

Zmeraj ni tako. Geograf Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa pravi, da bi morali pri javnih gradnjah pojav visoke vode upoštevati, saj se »stroški napačnih odločitev prenesejo na davkoplačevalce«. Bodimo konkretni. Značilen primer je naselje v Logatcu na Notranjski cesti, zraven Sončnega loga, ki se je v ureditvenem načrtu, kako pripravno, imenovalo Ob potoku. Letos hiše niso bile poplavljene, je pa naselje poplave doživelo leta 2010. »Nekoč je tam stal mlin, nekdo ga je kupil, prenovil, zgradil več stanovanjskih enot, pridobil ustrezna dovoljenja in prodal kot stanovanja. Pa se je zgodilo, da so imeli stanovalci vodo do stropa. Mlin ob potoku je nekaj običajnega, mlinar živi od vode, tudi mlini so bili nekoč poplavljeni, stanovanja so nekaj drugega,« pojasnjuje Mihevc.

Kdo je kriv

»Tukaj, v tem delu Logatcu, smo večinoma priseljenci. Ko smo kupovali stanovanja, nam ni nihče povedal, da jih kupujemo na poplavno ogroženem območju,« pravi Breda Havle, ena izmed stanovalk. »Živim v prvem nadstropju, pa sem že sama imela vse mokro, kaj je bilo šele s tistimi pod mano! Če bi vedela, da so tukaj poplave, ne bi kupila stanovanja, ne bi vzela posojila.« Podobno zgodbo pripoveduje Jožica Kordež. »O poplavah nisem vedela nič, a potem, ko so se zgodile, smo se stanovalci organizirali in začeli raziskovati. Na koncu smo ugotovili, da so naše hiše nepravilno zidane, hiše imajo gradbeno dovoljenje, so vpisane v zemljiško knjigo, višinska kota pa ni bila upoštevana.« Kota je meja, do katere naj bi segale stoletne vode. Kordeževa živi v pritličju, stanovanje je imela popolnoma poplavljeno. »Leta 2009 je voda segala deset centimetrov visoko, stanovanje sem prenovila, ga sušila, leto dni kasneje pa je bila voda visoko meter sedemdeset, prišla je v pol ure, nič nisem mogla. Sedaj se bojim vsakega dežja. Ko je bil žled, sem pobrala stvari in odšla. Ni problem voda iz potoka; ker smo prenizko, udari ven podtalnica, stene so popokane, vse je vlažno.« Stanovalci imajo zvezane roke. »Kaj pa naj storim? Prodam stanovanje in ne povem, kaj je problem? Nimam srca.«

Stanovalcem je preostala tožba zoper upravno enoto in občino. Odvetnik Tomaž Pisk, ki zastopa 16 posameznikov, trdi, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s tedaj veljavnimi prostorskimi akti, ki so določali poplavno koto. Dovoljenje naj bi bilo izdano za objekte z dobrim metrom nižjo koto. Napaka naj bi bila skratka storjena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. »Po našem mnenju je to upravna enota vedela, gradbenega dovoljenja ne bi smela dati. Kriva je tudi občina, ki določa prostorske akte. Ni nam jasno, kako da je investitor dobil gradbeno dovoljenje, upravna enota bi morala želje investitorjev, ki niso skladne s predpisi, omejevati.« Primer je danes na okrožnem ljubljanskem sodišču, vloženih pa je bilo tudi nekaj drugih podobnih tožb, oškodovanci so vložili še kazensko ovadbo, vendar naj bi bila ta zaradi zastaranja zavržena.

»Pritisk kapitala je velik, odplačevanje škode zaradi poplav pa se navadno prevali na javnost.«

Občina se odgovornosti otepa, trdi, da so bili občinski akti sprejeti v soglasju z državnimi nosilci urejanja prostora, v skladu s koto, ki jo je določila agencija za okolje (Arso). »Občini so nepoznani razlogi za razhajanje med sprejeto višinsko koto s prostorskim aktom in koto, ki je bila določena z izdanim gradbenim dovoljenjem.« Sedanji župan Logatca Berto Menard pravi, da stisko stanovalcev razume, da so jim pomagali v času poplav. »Na tem območju je bilo včasih res veliko poplav, pred tremi desetletji se je naredil zadrževalnik in nekaj časa poplav ni bilo. Zdaj so se znova pojavile. Trdim, da so bile eden od problemov smernice Arsa. Po novem prostorskem načrtu se tam zdaj ne sme več graditi, hkrati pa bomo v nekaj letih postavili še zadrževalnike. Ko bosta zadrževalnika zgrajena, tisti, ki tam živijo, ne bodo več ogroženi. Sam mislim, da je deloma odgovoren tudi projektant.«

Upravna enota se odgovornosti otepa, trdi, da so v postopku izdajanja gradbenega dovoljenja upoštevali predpisane pogoje. »V kolikor se občina z izdanimi gradbenimi dovoljenji ne bi strinjala, iz razloga, da bi upravna enota napačno tolmačila takrat veljavni odlok, bi se lahko aktivno kot stranka vključila v postopke in sprožila redna in izredna pravna sredstva, česar ni storila.«

Na upravi enoti dodajo, da tožbe zoper njih niso upravičene, saj naj bi bila vsa dovoljenja izdana v skladu s takratno veljavno zakonodajo in izvedbenimi akti.

O odgovornosti

Logatec ni edini primer gradnje na poplavnih območjih. Podobno je recimo pri stavbnem zemljišču Zgornje Pivke pri naselju Bač, kjer se meje stavbenega zemljišča prekrivajo z območjem izrednih poplav. »Če je nekako razumljivo, da gradnja v hudourniški dolini ni najbolj primerna, je za poplave na krasu, kjer redkeje prihaja do dolgotrajnejših ojezeritev zaradi dviga kraške podtalnice, to manj očitno. Izjemni dogodki se ne zgodijo vsako leto, ljudje hitro pozabijo,« pojasnjuje geograf dr. Gregor Kovačič s Primorske univerze. Na Baču se je sicer pokazalo, da so hiše, ki jih visoka voda vedno poplavi, tu stale že vsaj v začetku 19. stoletja, »odsotnost vsakoletnih dogodkov vpliva na odločitve o gradnji«. Problem pa ni le v državi, ki se ne drži svojih predpisov, v investitorjih ter politiki, ki pritiskajo na strokovne institucije. Del krivde nosi stroka, vsa poplavna območja namreč še niso vrisana na karte poplavne ogroženosti na državni ravni. »Prava pot bi bila, da bi država najprej natančno določila takšna območja, kar pa se ne more zgoditi čez noč, saj je potrebno dolgotrajnejše delo, recimo pregled zgodovinskih zapisov o poplavah. Nato bi morale tudi občine sprejeti akte, ki bi obravnavali to problematiko. Tam, kjer obstajajo stavbna zemljišča na poplavnih območjih, ki niso pozidana, bi morali najti lastnikom nadomestna, gradnje na njih pa ne dovoliti. Če se ugotovi, da so občine dovolile gradnjo na poplavno ogroženih območjih, pa bi morda bilo od države pošteno, da takšnim lastnikom plača del zavarovalnine za poplave.«

»Je bil doslej proti kateremu od državnih (občinskih) uradnikov sprožen postopek zaradi suma opustitve dolžnega dejanja, ki je pripeljala do nepovratne škode zaradi poplave?«

Slovenija glede gradnje na poplavnih območjih, tako dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, ne ravna drugače od Evrope. »Poglejte recimo Anglijo, tam so bile velike poplave, a bi še vedno gradili. In bodo. Pritisk kapitala je velik, odplačevanje škode zaradi poplav pa se navadno prevali na javnost.« Moč kapitala načenja avtonomnost uradnikov in strokovnih institucij. »Pogajamo se o vsakem občinskem prostorskem načrtu posebej. Sama sem bila na nekaj sestankih, kjer sem govorila, da naj raziščejo tveganja, niso mi verjeli, začeli so pošiljati pisma, zvonili so telefoni, šli so celo k ministru. Strokovne institucije je pritisk politike tako omejil, da so postale le izvajalke interesov, javnost pa je zaradi okrnjenja moči javnih institucij izgubila odvetnika.« Četudi strokovnjaki ne popustijo, lahko politika in kapital najdeta zakonski odvod, da izpeljeta svoj načrt. Sprejme se recimo prostorski plan, ki določa, da se za gradnjo naredijo omejitveni ukrepi, a potem ni nadzora nad delovanjem občine ali investitorja. »Določeno je recimo, da zaradi poplavne ogroženosti v kleti ne smejo biti funkcionalni objekti, pa na koncu tam vseeno postavijo električne omarice in parkirajo avtomobile.«

Če bi občine ter država in njene službe delo opravljale korektno, če bi imeli za to sredstva, potem se takšne zgodbe, kot je logaška, ne bi dogajale. »Ali je bil doslej proti kateremu od državnih (občinskih) uradnikov, ki sodelujejo pri izdaji ustreznih dovoljenj, sprožen postopek zaradi suma opustitve dolžnega dejanja, ki je pripeljalo do nepovratne škode zaradi poplave,« se sprašuje Gregor Kovačič in dodaja, da se bo načrtovanje izboljšalo, šele ko bodo tisti, ki dajejo pečate in se podpisujejo pod ustrezna dovoljenja, prvič sedli na zatožno klop. »Seveda bo kdo rekel, da na križ pribijamo že tako slabo plačano državno upravo. Ne bi se strinjal. Država bi lahko odgovornost svojih delavcev ustrezno zavarovala, in če bi se izkazalo, da je bila poplava resnično na nekem območju prvič in se še nikoli ni zgodila, v tem primeru za to ne bi bil odgovoren tisti, ki izda dovoljenje. Tam, kjer je kdo za lep kupček denarja ali morda zgolj zaradi boljšega vtisa popustil interesom kapitala in dovolil gradnjo na poplavnem območju, pa država za odločitev ne bi jamčila in taki funkcionarji bi s svojim premoženjem odgovarjali za izdane dokumente.«

Zgodba iz Notranjske ulice v Logatcu se lahko ironično ponovi. V središču mestu nastaja nova čistilna naprava, del evropskega projekta Čista Ljubljanica. Andrej Mihevc opozarja, da je čistilna naprava postavljena na rob poplavnega območja, cevi naj bi bile pod gladino poplav. Na občini pomirjajo strahove: »Kota vode je en meter pod nivojem poplav, cevi so vodotesne, potekajo pod površjem, niso ogrožene. Čistilna naprava bo stala na isti lokaciji kot stara in ta ni bila ogrožena. Ni strahu, da čistina naprava ne bi normalno delovala v času visokih vod.« Zakaj pa občina po slabih izkušnjah vseeno gradi na mejnem območju? »Ni treba spreminjati lokacije čistilne naprave, saj bi s tem samo prestavili rok dokončanja del ali celo zamudili financiranje iz evropskih sredstev.«