Bratje po rodu, tujci po misli

»Predvsem pa je treba razlikovati – in naj se nihče ne čuti ogroženega zaradi tega – predvsem pa je treba razlikovati med komunistično partijo in partizani. Eno ni isto kot drugo!«
— (Nadškof dr. Franc Rode, v Kočevskem Rogu junija 1997, Slovenska zaveza, št. 26: Zmaga nad kaosom)

»Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.«
— (Posvetilo na spomeniku padlim domobrancem v Grahovem; spomenik je bil odkrit 6. aprila 2014, na obletnico napada nacistične Nemčije na Jugoslavijo, katere sestavni del je bila tedaj Slovenija.)

Kultna akcija Slovenija, moja dežela se je v zgodnjih osemdesetih letih začela s provokativnim turističnim plakatom Studia marketing, ki je bil nato zaradi protestov po tihem umaknjen. Predlogo so namreč v polemikah pripisovali kapitulantskemu pozivu bana Natlačena ob okupaciji in nato razkosanju Slovenije aprila 1941, čeprav sta bili vojna dikcija in grafika – ne pa tudi vsebina, v resnici povzeti po proglasu IO OF iz septembra 1943. Takole je pisalo na plakatih in oglasih: »Slovenci! Turisti so na pragu naše dežele. Zasedli bodo naše ceste. Zasedli bodo naša mesta in vasi. V naše gore se bodo vzpenjali. Poselili bodo našo obalo in uživali v našem morju. Slovenci in Slovenke! Od nas ne bodo terjali ničesar, pričakovali pa veliko. Poskrbimo le, da bodo radi prihajali k nam in da se bodo domače počutili. Poskrbimo, da se bodo še vračali, ker jim je všeč dežela in ljudje.«

Najbrž si ustvarjalci plakata niso mogli predstavljati, da bo njihovo provokativno oglaševalsko besedilo, za katero so si dikcijo izposodili v vojnih časih, po tridesetih letih in v samostojni Sloveniji postalo zgodovinska interpretacija okupacije in razkosanja Slovenije med drugo svetovno vojno. Interpretacije, v kateri je aktivna politična in vojaška kolaboracija »demokratičnih« domačinov razumljena zgolj kot prijazna gesta do nacističnih in fašističnih »turistov«. Gesta, ki pa je naletela na silno težavo: nerazgledani, »komunistični« del prebivalstva (»tujci po misli«) ni dojel veličine tedanjega ustvarjanja »Nove Evrope« in z njim povezanih »turističnih trendov«. Ti trendi so v imenu ene rase sicer predvidevali tudi uničenje slovenskega naroda. A kaj zato, kakšen košček ozemlja in nekaj ljudi, ki bi jim od nacistov strogo nadzorovani »demokrati« vladali, bi do »končne rešitve« morda le ostala. Tovrstni miselnosti sledimo še danes: nacisti naj bi ob zasedbi Ljubljanske pokrajine že opustili misel na uničenje slovenskega naroda, kar naj bi dokazovalo, da so dopustili kolaboracijo. V resnici se njihova uničevalna politika v prvotnih okupacijskih conah ni nič spremenila, represija se je celo povečala, taktična prilagodljivost (tudi do cerkve) v t. i. Ljubljanski pokrajini pa je bila posledica njihove šibkosti in dejstva, da je t. i. Ljubljanska pokrajina zaradi zavezništva z italijanskimi fašisti formalno še vedno pripadala Mussolinijevi »salojski republiki«. In v tem kontekstu je treba jemati tudi kakšno megleno pričevanje o (okrnjeni) »slovenski Kranjski«, ki da jo je obljubljal visoki komisar za operacijsko cono Jadransko morje Friedrich Rainer. Kar je zaradi obskurnosti v zgodovinski literaturi komajda zabeleženo.

No, »komunisti« so se navalu »turistov« v začetku okupacije nerazumno uprli. Pri čemer niso bili samo v zavezništvu z boljševiško Rusijo, od koder so prihajale »tuje misli«, pač pa tudi z zahodnimi zavezniki, ki niso razumeli zapletene situacije in so »demokratične« domačine zmotno imeli za kolaborante. »Komuniste« pa vzeli za svoje in jih v njihovem boju podpirali. Kaj pa je »demokratom« preostalo drugega, kot da se povežejo z nacističnimi »turisti«, da ubranijo »svetlo« prihodnost Evrope? No, takrat jim ni uspelo, danes pa se izkazuje, kako prav so imeli in kako daljnovidni so bili v boju za »Novo Evropo«. Zato je treba, kjer je le mogoče, v kamen vklesati »pravo resnico«, pa čeprav je ta »lokalnega pomena« in »zasebna investicija na zasebnem zemljišču«. (http://www.delo.si/novice/slovenija/spomenik-domobrancem-v-grahovem-podziga-stara-sovrastva.html).

Komedija absurda, ki bi lahko dokazovala, da je Slovenija na dobri poti, kar zadeva odnos do preteklosti, recimo tam nekje kot Čehi s svojo znano švejkovsko ironijo? Lahko bi bila, pa žal ni. Daleč od tega. Odkritja domobranskega spomenika v Grahovem, »zasebne investicije na zasebnem zemljišču«, so se udeležili najvišji predstavniki dveh (vedno bolj skrajno) desnih strank. Ena politično že tako in tako živi zgolj od konstruiranja preteklosti in vsakodnevne destruktivnosti na tej podlagi, druga, njen privesek, se piarovsko spreneveda, da sledi svojim modernim nemškim vzornikom in gleda v prihodnost, v resnici pa s prvo tekmuje za zadnji domobranski glas.

Od osemdesetih let se je obravnava slovenske preteklosti pluralizirala. Konec osemdesetih je bilo že mogoče napisati in objaviti karkoli. V devetdesetih, pa še tam nekje do leta 2004, so potekale razprave med različno mislečimi, potem se je vsak zaprl v svoj krog. Udarile so zatajevane frustracije ne glede na vzrok. »Sedaj pa bomo obračunali z vami, komunisti,« je po Janševi zmagi leta 2004 mojemu prijatelju, priznanemu raziskovalcu, zmagoslavno vrgel v obraz neki do tedaj na videz povsem benigen uradniški zgodovinar.

Slovenija je kljub temu kot ena redkih držav preštela svoje vojne in povojne žrtve skoraj do zadnjega človeka. Razmerja so jasna, govorijo sama zase, čeprav jih seveda vsak obrača in zvija po svoje. A tu so! Vsaj za tiste z nevtralnim pogledom. Kazalo je, da bo mogoče najti neki dovolj strpen zgodovinski okvir, ki bi omogočil, da se politika umakne iz zgodovinskih razprav. Opravi pietetna dejanja, ki jih mora, potem pa pusti preteklost pri miru. A tega ni zmogla in noče. In odtlej smo narazen bolj kot kadarkoli v času samostojne države. Tu ni potrebe po sprenevedanju. Pomiritve ne zmore in noče predvsem desnica, ki želi svoj politični položaj graditi na »legitimnosti« kolaboracije in izdajstva iz časov druge svetovne vojne. V imenu protikomunističnega boja. Tedanjega in sedanjega. Kar jo, retroaktivno gledano, vedno bolj vodi v obrambo ideologije, s katero so se med vojno bratili njeni predniki. Smo pri Rupnikovi retoriki (ki mu je, mimogrede, naziv generala zelo hitro odvzela že kraljeva begunska vlada, kar se vztrajno zamolčuje!): samo Nemčija pod Hitlerjem lahko zagotovi »novo Evropo« brez komunizma (in Judov, seveda). Kdo le pa danes na lokalni ravni v Sloveniji brani in edini lahko ubrani Slovence pred »komunisti«? Najbolj žalostni rezultat te politične zlorabe preteklosti je, da z enako ihto in gorečnostjo, kot so tik pred vojno in med njo med sabo obračunavale mlade in srednje generacije, to počnejo sedanje. Čeprav bi jim, kot večini vrstnikov po svetu, vse skupaj moralo biti bolj ali manj zanimiva zgodovinska tema in nič več. Kot jim je, na primer, nič manj tragična prva svetovna vojna.

Skoraj dobesedno imamo opraviti z retoriko povojne politične emigracije. Tiste najbolj desne. Ta je v oblikovanje novodobne slovenske zgodovinske zavesti vstopala postopoma: deloma skozi literaturo, deloma skozi zgodovinopisje, še več skozi politiko. Postopoma so se spreminjali tudi kraji spomina: podobne plehko »literarne« in zapletene napise, ki naj bi odkrili »zgodovinsko resnico« od devetdesetih let lahko odkrivamo marsikje: od »farnih plošč« do raznih spomenikov. Od Turjaka do najbolj oddaljenih zaselkov. Opravičevanje kolaboracije in izdajstva, zaradi katerega so bili mučeni, izgnani ali pobiti deset tisoči Slovencev, je prešlo v fazo aktivnega zagovarjanja bratenja s fašizmom in nacizmom. Napad v Grahovem je bil vojaški dogodek. Brutalen, kot je brutalna vojna sama. Verjetno tudi z obžalovanja vrednimi nepotrebnimi okrutnimi usmrtitvami po zmagi partizanov. In padli in pobiti gotovo zaslužijo pietetno obeležje. Kontekst, v katerega so jih s spomenikom in napisom zaradi politične preračunljivosti postavili, jim pietete ne bo omogočal. Zgodovinska dejstva so taka: spopad ni potekal v nekem izoliranem kontekstu domačih razmer, kjer bi bili nemški »turisti« zgolj postranska dekoracija glavnega dogajanja. V bojih 24. novembra 1943 v Grahovem ni bilo »narodne vojske«, pač pa pripadniki Slovenskega domobranstva – Slowenische Lands-

wehr, ki ga je natanko dva meseca prej, 24. septembra 1943, ustanovil general SS in policije Erwin Rösener (po vojni obsojen in usmrčen kot vojni zločinec). Slovenskemu domobranstvu je tudi poveljeval. Slovensko domobranstvo je bilo del nemških oboroženih varnostnih sil, njegovi pripadniki so, kot je znano, prvič prisegli na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944. Vsebine prisege najbrž ni treba obnavljati. Spomnimo pa na tedanje besede Rösenerja: »Dne 24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva. S pomočjo velikonemškega Rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo. Sprejemam vas tedaj v borbeno skupnost svojih vojakov in vas tovariši iz slovenskega domobranstva prisrčno pozdravljam. Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka.«

Posadko v Grahovem sta napadli partizanski enoti, ki sta bili del narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije v okviru narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, ta pa v jeseni 1943 že nekaj časa tudi uradno priznani del protifašistične fronte, v kateri so bile tako zahodne države kot Sovjetska zveza. Šlo je torej za spopad dveh vojaških enot protifašistične koalicije z vojaško enoto nemškega nacističnega rajha. Na elementarni faktografski ravni pač noben zgodovinar tega ne more opredeliti drugače, v opombah in pojasnjevanjih pa seveda lahko vsak piše, kar hoče (podobno, kot se piše o junaštvu ali strahopetnosti ene ali druge strani, vojaški usposobljenosti, okoliščinah, v katerih je potekal spopad, itd.). In ko razpravljamo o tem, je treba tudi vedeti, da je večina pripadnikov nekdanje Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC) ali »vaških straž«, kot jih opravičevalno imenujejo, ob kapitulaciji Italije po nalogu političnih vodstev zavrnila prestop med slovenske četnike, kar bi jim dalo vsaj nekaj jugoslovanskega obeležja in drugačen pogled zahodnih zaveznikov, kot so ga doživeli domobranci.

V dosedanjih razpravah (vsaj strokovnih) je bilo še v času socializma, v osemdesetih letih, odprtih mnogo vprašanj. Zaradi prejšnje enostranskosti in redukcionizma pri obravnavi medvojnega dogajanja lahko rečem, da tudi z veliko razumevanja za kolaboracionistično in protikomunistično stran. Od obravnave prilagajanja posameznikov ter političnih in kulturnih subjektov vojnim razmeram (»acommodation«); raznih definicij kolaboracije, s katerimi se je tudi skušalo – na primer z domačijsko interpretacijo t. i. »funkcionalne« kolaboracije – praktično opravičiti vse, razen ideološke kolaboracije (ki so jo pripisovali zgolj Rupniku), do »atentizma« (čakanja, da nas bo odrešil kdo drug); vprašanja samoobrambe, nasilja (»coercion«) kot vzroka za tako ali drugačno ravnanje v odnosu do okupatorjev; političnih in ideoloških korenin medsebojnega obračunavanja, povojnih pobojev ter epuracije. In še in še. Dokazano pa je bilo tudi, da so politične elite (SLS in njen vodja dr. Anton Korošec), ki so Slovenijo leta 1918 sicer pripeljale v Jugoslavijo, tajno začele politično in ideološko kolaboracijo z nacisti še pred napadom nanjo. Mar zato simbolično odkritje spomenika v Grahovem prav na 6. april? Torej sta bili v žepu slovenskih domobrancev kar dve »figi« (ena ob kolaboracionizmu in prisegi nacistični Nemčiji in druga ob domnevni lojalnosti Jugoslaviji?). Še ena »daljnovidnost« torej: 6. aprila 1941, ob napadu, je bilo »slovenskim demokratom« že jasno, da bo Jugoslavija leta 1991 razpadla in se z njo nima smisla ukvarjati.

Napis na spomeniku v Grahovem sicer nosi še eno ključno sporočilo, to je modernizirana verzija »ločitve duhov«, kot jo je na prehodu iz 19. v 20. stoletje definiral Anton Mahnič: pravi Slovenec je lahko le katoličan, liberalce in vse druge »tujce po misli« (kasneje predvsem komuniste) je treba izločiti iz narodnega občestva.

Danes si z malo študijske vztrajnosti lahko vsak ustvari predstavo o vojnih razmerah. Faktografskih nejasnosti praktično ni več, do interpretacije ima seveda vsak pravico. Zaradi mladih generacij, če vse drugo pustimo ob strani, pa nihče nima pravice, da v imenu lažne pietete ideološko smeti po krajih spomina! Takih ali drugačnih. Ene, druge ali tretje strani. V sodobnih in demokratičnih civilizacijah je javni prostor last in pravica vseh, prostor združevanja in ne razdruževanja in sovraštva. Kdor vsaj malo pozna svet, ve, da so si to ljudje izborili tudi v mestih, ki jih najbolj obvladujejo multinacionalke in neo-

liberalizem. V Grahovem o tem očitno še vedno odločajo tako kot v 19. stoletju, ko so bili glavni župnik, župan in nadučitelj (če je bil prave usmeritve). Prebivalci Grahovega so si za ceno nekaj političnih točk tega ali onega naredili »berlinski zid«, s katerim bodo živeli oni in njihovi potomci leta in desetletja. Medijske pozornosti ne bodo deležni zaradi napredka, inovativnosti, ekologije ali morda vaške solidarnosti. Pač pa zato, ker so postali simbol delitve slovenskega naroda in političnega poskusa rehabilitacije nekih starih, a očitno še zelo živih ideologij.

In če je ob odkritju domobranskega spomenika v Grahovem treba kot argument za ves nesmisel in škodljivost tega početja citirati nadškofa dr. Rodeta iz leta 1997, je najbrž jasno, kam je od tedaj prišla slovenska družba.