Hiperotroci

Milijoni otrok po svetu, nekateri stari tudi samo šest let ali celo manj, jemljejo amfetamine in njim podobne psihostimulanse. Ne dobijo jih na ulici. Za zdravljenje jim jih predpišejo zdravniki. Z njimi blažijo simptome danes daleč najpogostejše duševne razvojne motnje pri otrocih – hiperaktivnosti z motnjo pozornosti ali na kratko ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder).

Diagnozo razvojne motnje, ki jo opredeljujejo nemirnost, impulzivnost, pozabljivost in slaba sposobnost osredotočanja, naj bi po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni postavili že več kot desetim odstotkom ameriških otrok, starih od štiri do 17 let. Število ameriških otrok, ki dobivajo psihostimulanse, se je s 600 tisoč leta 1990 lani povzpelo že na 3,5 milijona. Število diagnoz in predpisovanje zdravil sta v ZDA predmet razgrete razprave. Ni jih malo, ki menijo, da je ADHD močno prediagnosticirana motnja in da se neredko zgodi, da otrokom predpišejo zdravila že zaradi povsem normalnega otroškega vedenja, ki je pač značilno za posamezno stopnjo razvoja. Zgovoren je na primer podatek, da so tisti z diagnozo pogosto med najmlajšimi v skupini v vrtcu ali šoli.

V Evropi je diagnoz in s tem predpisanih zdravil veliko manj. V Veliki Britaniji na primer 25-krat manj. Farmacevtska podjetja se celo pritožujejo, da evropski zdravniki nikakor nočejo videti razsežnosti problema. Kljub manj diagnozam in receptom pa je povečevanje opazno tako rekoč povsod v razvitem svetu. »Ne gre samo za razviti svet,« nas popravi dr. Matthew Smith, medicinski zgodovinar z Univerze v Glasgowu in pisec knjige Hiperaktivni – kontroverzna zgodovina ADHD. »Število diagnoz se povečuje tudi na primer v Indiji, na Kitajskem, v Afriki, Južni Ameriki.«

Razlogov za to je po njegovem več. »ADHD kot motnjo so farmacevtska podjetja vedno zelo agresivno promovirala. Prav tako so se spremenila pričakovanja do otrok. Pred sto leti bi od otroka pričakovali sposobnost za fizično delo, v zadnjih desetletjih pa so se pričakovanja usmerila v umske sposobnosti. Vedenje, ki naj bi oviralo doseganje akademske odličnosti, je postalo nezaželeno.« Otrok, ki ni sposoben mirno in tiho sedeti v učilnici in slediti učnemu procesu, bo imel zelo verjetno težave tudi v nadaljnjem življenju. To pa je treba preprečiti.

Podatkov o številu diagnoz ADHD za Slovenijo ni, ocenjuje pa se, da naj bi jo imelo od tri do pet odstotkov šoloobveznih otrok.

V Združenih državah Amerike, kjer so najprej začeli množično prepoznavati in zdraviti ADHD, je bila sprožilec procesa Sovjetska zveza z izstrelitvijo prvega umetnega satelita Sputnik. »Do takrat so bili Američani prepričani, da so vodilni na znanstvenem področju,« razlaga Smith. »Ob tem pa so se zamislili.« Kmalu za tem so se odločili za več ukrepov, ki so preprečevali prezgodnjo opustitev izobraževanja in odpravljali ovire za doseganje učnega uspeha. Farmacevtska podjetja so seveda skočila na vlak.

Čeprav je ADHD eno izmed izdatno financiranih področij raziskovanja, znanstvenikom še vedno ni uspelo ugotoviti, kaj točno povzroča motnjo. Tako tudi ni testa, ki bi jo z gotovostjo potrdil, zaradi česar je diagnoza še vedno odvisna od bolj ali manj subjektivne presoje otrokovih simptomov. Velja pa, da gre za nevrobiološko motnjo, ki je večidel dedna, na katero pa nekoliko manj vplivajo tudi okoljski in družbeni dejavniki.

A zaradi velikih razlik v pogostosti diagnoz med posameznimi državami se postavlja vprašanje, koliko na ADHD vpliva tudi kultura. Koliko je naraščanje števila diagnoz ADHD povezano s povečevanjem težnje po uniformiranosti in predvidljivosti? Kje se konča raznolikost normalnega in kje se začne motnja?

»O motnji govorimo, ko otrokovo vedenje močno presega pričakovanja za neko razvojno stopnjo,« pojasnjuje dr. Jana Kodrič, klinična psihologinja s Pediatrične klinike v Ljubljani. »Pričakovanja pa so v različnih kulturah različna. Gotovo so spremembe v družbi tudi dejavnik, ki vpliva na prepoznavanje otrok z motnjami.«

Otroško vedenje je dobro ali slabo samo glede na kontekst, opozarja Matthew Smith. »Simptomi ADHD bi bili na primer povsem sprejemljivi na nogometnem igrišču ali na bojišču. Če se od vas pričakuje, da sedite pri miru in pozorno poslušate, pa pač ne. Otroci so rojeni z različnimi sposobnostmi in lastnostmi. Ustvarili smo kulturo, v katerih se bolje znajdejo tisti, ki so bolj sposobni osredotočanja in upoštevanja pravil.«

Od otrok danes pričakujemo, da bodo že zelo zgodaj sposobni dolgotrajnejše pozornosti. »Dlje morajo zdržati pri miru, ohranjati pozornost, kot pa dejansko zmorejo glede na razvojno stopnjo,« opozarja psihologinja Mateja Hudoklin iz ljubljanskega Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše. »S šestimi leti gredo v šolo in pričakuje se, da zmorejo 45 minut sedeti pri miru, tako kot so včasih sedemletniki v prvem razredu. A razvojno gledano je razlika zelo velika.«

Devetletko smo v Sloveniji uvedli leta 2003. Lahko, da gre za naključje, a ravno po tem letu je po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje začelo število receptov za zdravila za zdravljenje ADHD v Sloveniji naglo naraščati. V desetih letih se je potrojilo.

Vsekakor smo v Sloveniji pri predpisovanju zdravil, pa tudi pri postavljanju diagnoze ADHD veliko bolj zadržani kot v ZDA.

Podatkov o številu diagnoz ADHD za Slovenijo ni, ocenjuje pa se, da naj bi jo imelo od tri do pet odstotkov šoloobveznih otrok. »To pomeni, da je na večini slovenskih šol v razredu vsaj po en učenec z ADHD,« pravi psihologinja Alenka Seršen Fras iz mariborskega Svetovalnega centra.

Ocenjuje se tudi, da zdravila predpišejo približno tretjini otrok, pri katerih prepoznajo motnjo. Vsekakor smo pri »razdeljevanju« zdravil, pa tudi pri postavljanju diagnoze veliko bolj zadržani kot v ZDA. Za diagnozo je v ZDA pogosto dovolj 15-minutni pogovor pri psihologu ali celo zgolj pri otrokovem pediatru, slovenski strokovnjaki pa se, kot zagotavljajo, držijo strogih meril, ki jih predpisuje Mednarodna klasifikacija bolezni Svetovne zdravstvene organizacije, ki zahteva dolgotrajno izražanje težav v več okoljih. Diagnozo postavijo šele po pogovoru z akterji otrokovega življenja v različnih okoljih, poleg tega so zdravila bolj kot ne zadnja možnost. Prej vedno poskušajo z drugimi terapevtskimi metodami, za kar si prizadevajo tudi starši.

Mateja Hudoklin kljub temu meni, da je diagnoz še vedno preveč. »Kolikokrat se srečamo z otrokom, ki je hiperaktiven, izrazito nemiren in ima težave s pozornostjo pri šestih ali sedmih letih. Potem pa v naslednjem šolskem letu dobi drugo učiteljico in težave kar naenkrat izginejo.«

A številni strokovnjaki se ne strinjajo. »Zelo težko bi potrdila tezo, da je motnja ADHD v Sloveniji prediagnosticirana,« pravi primarijka dr. Mojca Brecelj Kobe, vodja enote za psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani. »Prej nasprotno. Številni otroci so morda spregledani, ne dobijo prave in pravočasne pomoči. Starši pa ne prave razlage, za kakšno motnjo pri otroku pravzaprav gre. Zavrti se začarani krog sekundarnih, nacepljenih težav.«

Slovenska rast
V 12 letih se je število izdanih receptov za zdravila za zdravljenje simptomov ADHD potrojilo
Vir: ZZZS

Otroci z motnjo ADHD imajo pogosto težave, kar zadeva učni uspeh ter sklepanje in ohranjanje prijateljstev. Poleg tega v nasprotju s prepričanjem, ki je veljalo še pred desetletjem, težave z odraščanjem pri večini ne izginejo, le na zunaj vidno nemirnost zamenja notranja napetost. »Ti mladi sodijo v zelo rizično skupino še zlasti, če odraščajo v manj privilegiranih okoljih, kjer skrbi za njihovo vzgojo ni dovolj. Taki otroci se bodo sami ’zdravili’. Zaradi stisk, nezadovoljstva in notranje napetosti bodo poiskali samopomiritev, na primer samopoškodbe in drogo. Poiskali bodo sebi podobne prijatelje in se s tveganim vedenjem trudili za pripadnost skupini, v kateri se bodo na tak način lahko uveljavili.«

Je to zdravo usmerjanje v prihodnost ali prisilna normalizacija? Matthew Smith vidi drug problem. »Če šestletniku predpišete zdravilo, ki mu pomaga uravnavati vedenje, bo po zdravilih tudi v prihodnje posegel vsakič, ko se bo spoprijel z neželenimi dogodki in čustvi.« Problem diagnoze in zdravljenja pri otrocih je po njegovem tudi v tem, da otroci sami po navadi nimajo pravice soodločanja. »Diagnoza je bolj namenjena staršem, za otroke ni nujno koristna, saj se z jemanjem zdravil njihovo otroštvo uradno spremeni iz otroštva zaradi otroštva samega v sredstvo za dosego nekega cilja v odraslosti.«

Simptomi ADHD so razporejeni po spektru. Vsak od nas kdaj izkusi pozabljivost, nemirnost in pomanjkanje zbranosti. Veliko nas za spoprijemanje s temi simptomom posega po psihostimulansu – kofeinu. Postavitev meje, kje se konča normalna različnost in kje se začne motnja, je arbitrarna, določa pa jo družbena stvarnost, saj o motnji govorimo, ko je posameznikovo vsakodnevno funkcioniranje zaradi simptomov ovirano. »Po mojem smo preveč usmerjeni v patologijo. Razpon, kaj je normalno, sprejemljivo, je pravzaprav zelo širok, in morda smo kot družba izgubili občutek in toleranco za te odmike,« pravi Mateja Hudoklin. Se torej območje normalnosti oži? »Tega ne bi mogla reči, ker za to nimam podatkov,« je skeptična Jana Kodrič. Verjetnejša razlaga za povečanje števila prepoznanih motenj se ji zdi povečevanje osveščenosti prebivalstva. »Pred desetletji starši in učitelji niso vedeli, kaj je ADHD. Raven prepoznavanja otrok z motnjami je danes višja.«

V nekaterih delih Indije si starši celo prizadevajo za diagnozo ADHD pri otroku, ker zdravila vidijo kot nekaj, kar mu bo zagotovilo prednost pri preverjanju znanja.

Težko je verjeti, da se bo pogostost diagnoz ADHD in poraba zdravil v prihodnosti začela zmanjševati. Prej nasprotno. Po nekaterih napovedih naj bi Svetovna zdravstvena organizacija prihodnje leto razširila definicijo motnje, da bi merila izenačila s tistimi, ki že danes veljajo v ZDA. Ob nadaljnjem naraščanju števila diagnoz in predpisanih zdravil pa bo zagotovo postalo aktualno še eno izjemno kočljivo vprašanje. Ne gre samo za to, kje se konča normalno in kje začne motnja, temveč tudi, kje se konča zdravljenje težav in začne izboljševanje sposobnosti. Psihostimulansi, ki jih predpisujejo otrokom z motnjo ADHD, izboljšajo sposobnost osredotočanja. Ameriški študentje se pred pomembnimi izpiti z njimi redno zalagajo na črnem trgu. In glede na to, da so simptomi ADHD razporejeni po spektru, lahko zdravila otroku, ki ravno še ustreza merilom za predpisovanje zdravila, zagotovijo primerjalno prednost pred otrokom, ki ostane ravno pod to mejo. V nekaterih delih Indije si starši celo prizadevajo za diagnozo ADHD pri otroku, ker zdravila vidijo kot nekaj, kar mu bo zagotovilo prednost pri preverjanju znanja.

Mojca Brecelj Kobe na to odgovarja, da potencialov s kemijo ni mogoče izboljšati. »Lahko pa odpravimo težave, ki onemogočajo, da bi te svoje potenciale v celoti izkoristili.« A kot rečeno, vsak od nas občasno, v nekaterih položajih, kaže simptome ADHD. Mar niso, čeprav manjše, tudi to težave, ki nam onemogočajo, da bi v celoti izkoristili svoje sposobnosti? Dokler obstaja stigma razvojne motnje in dokler starši jemanje zdravil vidijo kot res zadnjo možnost, je to manj pomembno vprašanje. A če stigmo odstranimo, za kar si odgovorni na vse pretege prizadevajo, lahko v današnjem individualističnem in tekmovalnem svetu odpremo Pandorino skrinjico kemičnega izboljševanja življenjskih možnosti. »Odkrijte njegov potencial. Adderal izboljša učno uspešnost,« je z velikimi črkami pisalo ob sliki nasmejanega fanta na enem od oglasov za zdravilo v ZDA. Motnja ADHD je bila omenjena le v drobnem tisku.

Diagnostična merila
Koliko simptomov ADHD opazite pri sebi?

Ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni na svoji spletni strani ponuja poenostavljen seznam simptomov, značilnih za ADHD, povzet po najnovejšem Diagnostičnem priročniku (DSM-V) Ameriškega psihiatričnega združenja. Simptomi so razdeljeni v dva sklopa, po devet mogočih simptomov za motnjo pozornosti in devet za hiperaktivnost. Za diagnozo se mora pri otroku kazati najmanj šest simptomov iz vsakega sklopa, biti pa morajo tako očitni, da je to moteče in ni običajno za otrokovo starost, trajati morajo najmanj šest mesecev in se pojavljati v več kot enem okolju.

MOTNJA POZORNOSTI

o Pogosto ne posveča pozornosti podrobnostim in dela napake zaradi površnosti

o Ima pogoste težave z ohranjanjem pozornosti pri nalogah in igri

o Pogosto ne posluša, četudi ga neposredno ogovorimo

o Ne izpolnjuje navodil in ne dokonča domačih nalog, hišnih opravil

o Pogosto ima težave pri organizaciji aktivnosti

o Pogosto se izogiba opravilom, ki zahtevajo dlje trajajoči miselni napor

o Pogosto izgublja stvari, potrebne za naloge in aktivnosti

o Pogosto ga kaj hitro zamoti

o Pogosto je pozabljiv

HIPERAKTIVNOST

o Ko se od njega pričakuje, da bo sedel pri miru, se pogosto preseda na stolu, se igra z rokami in ima nemirne noge

o Ko se od njega pričakuje sedenje, pogosto vstaja

o Pogosto čezmerno teka in pleza, ko in kjer je to neprimerno

o Pogosto je preglasen pri prostočasnih aktivnostih

o Je neprestano v gibanju, kot bi ga poganjal »motor«

o Pogosto čezmerno govori

o Pogosto odgovarja pred koncem vprašanja

o Pogosto ima težave, kadar mora počakati na vrsto

o Pogosto moti druge in prekinja njihove aktivnosti

Vir: CDC