Rozika Luksemburg

Premierka Alenka Bratušek je ob odstopu dejala, da čas enakopravnosti žensk šele prihaja. Kako si razlagati to izjavo ženske, ki je opravljala najodgovornejše naloge v državi?

Patriarhat je še vedno zakoreninjen v nas in naši družbi. Nekaj žensk na vodilnih položajih tega ne spremeni. Če se vrnemo k premierki, že »na površini« je ogromno seksizmov. Poglejmo samo, koliko se je govorilo o njenih oblačilih. Nazadnje celo o njenem herpesu na ustnici – grozljivo je bilo, kako so si mediji prilastili njeno telo, ga secirali in si s tem ustvarjali prihodek. Težava pa so tudi ponotranjeni seksizmi, ki jih nezavedno reproduciramo: da so ženske matere, da so nekaj šibkejšega, bolj čustvenega … Premierka je občutila, koliko več pogledov in presojanja je deležna samo zato, ker je ženska.

Novi predsednik SAZU dr. Tadej Bajd je dejal, da so ženske soodgovorne, da jih je med 97 člani akademije le pet. Je bil to eden od razlogov, da ste se odločile za protest?

Izjava kaže na seksizem v akademski sferi, kjer je popolnoma normalno, da se družbeno priznanih položajev oklepajo moški, ženske pa so potisnjene v najbolj prekarne, nevidne položaje asistentk, mladih raziskovalk, ki pišejo članke, pod katere se potem podpisujejo profesorji. Podobne medijske izjave in opazke iz vsakdanjega življenja so seveda tudi razlog za protest. Vedno si kdo dovoli veliko bolj poseči v tvoj prostor in telo samo zato, ker si ženska. Zaradi Bajdove izjave smo občutile, da je to, kar delamo, prav.

Poudarjate, da poteka ponovna tradicionalizacija položaja žensk. Kako se to kaže?

S privatizacijo in rezi v javnem sektorju se vse seli v zasebno sfero – varstvo in vzgoja otrok, denimo, sta naenkrat zasebni, plačljivi storitvi, dostopni samo bogatim. Revnejše ženske pa to opravljajo same, naloženega jim je vedno več nevidnega in neplačanega dela, kar jih sili ostati doma in jih onemogoča. Še vedno obstaja miselnost znotraj državnih mehanizmov, da je ženska ljubezen neskončna in da bo mati še vedno poskrbela za vse, za kar pač država ne bo.

Ženske so tudi prve, ki bodo odpuščene, ki jim bo znižana plača, ki bodo morale hkrati prevzeti dve deli, prve, ki bodo izkusile revščino in manj moči za boj. Opozorila pa bi še na sistematičen napad na reproduktivne pravice žensk. V Španiji in v Litvi, kjer ima cerkev velik vpliv, poteka boj za ohranitev pravice do splava.

V pozivu k protestu poudarjate, da niste histerične, ampak besne. Zakaj ta poudarek?

Najprej je tu zgodovinska razsežnost: histerije ne vidimo kot bolezen, ampak kot upor ženskega telesa proti patriarhatu. Žensko telo, ki je bilo zatrto, zamejeno, se je artikuliralo skozi histerično vreščanje in nenadzorovane gibe, saj se drugače ni moglo. Drugi vidik tega poudarka pa je, da žensko zelo pogosto, ko se postavi zase, ko je glasna, ko ima kljubovalno držo, obtožijo, da je histerična in ji s tem odvzamejo legitimnost za njeno jezo. Ni jezna, je histerična, ker je pač ženska.