Miša Gams

Za čiščenje čevljev na ulici ste se odločili, da bi opozorili na to, da kljub visoki izobrazbi dela ne dobite ali pa ste za tisto, ki ga, podplačani. Kakšni so odzivi ljudi?

Zelo različni. Starejši mi prek družbenih omrežij ponujajo svoje nizke pokojnine, na ulici pa nekateri navržejo, da naj grem delat v tujino. Mladi pa gredo mimo mene, kot da me ni. Morda me doživljajo kot svarilo, kaj jih čaka, in me raje odmislijo, da jim je lažje.

Zakaj ravno čiščenje čevljev?

Včasih smo za šalo dejali: če nam ne bo preostalo drugega, bomo pa šli pakirat zelenjavo v tovarno ali pa čistit čevlje na Prešernov trg. Zdaj je to realnost. Čiščenje čevljev na ulici je tudi stigmatizirano delo. Opravljali naj bi ga imigranti, Romi itd. To stigmo sem hotela postaviti na glavo, pokazati, da smo v tej vlogi lahko tudi visoko izobraženi. Obenem hočem potrkati na slabo vest ljudi – poglejte, kaj počnete lastnim otrokom: ali jih napotite v tujino ali pa iz njih delate tisto najbolj poceni delovno silo.

Marketinški guru Aleš Lisac je v vašem protestu prepoznal dobro poslovno idejo, saj da v Veliki Britaniji čistilci čevljev dobro zaslužijo. Je podjetnost tisto, kar manjka visoko izobraženim in drugim brezposelnim?

Mogoče nekaterim manjka poslovna žilica, a problem je drugje. Ves sistem je birokratsko tako narejen, da je uresničitev poslovne ideje nemogoča. Naj navedem primer dveh fantov, ki sta hotela v centru Ljubljane prodajati kavo: čeprav vsi poudarjajo, kako je treba mladim omogočiti uresničitev podjetniške ideje, sta dovoljenje dobila le od Slovenskih železnic in kavo zdaj prodajata v podhodu železniške postaje, občina jima ni prisluhnila.

Sama sem se morala fiktivno vpisati na fakulteto, da sem lahko delala prek študentskega servisa, saj delodajalci drugače ne zaposlujejo. Ko iščem možnosti, da bi prek zavoda za zaposlovanje opravljala delovno usposabljanje, ki bi bilo za delodajalca brezplačno, pa ugotavljam, da je izbira zgolj fiktivna, saj večina društev in podjetij ne zadosti razpisnim merilom. Pri nas je vse fiktivno, da le zadostimo zahtevam EU – zato moj moto: »Nastavi svoj čevelj ali drugo lice!« Glede izjave Lisca pa: kar velja v Veliki Britaniji, ne velja pri nas. Če ljudje pri nas nimajo za kruh, kako si bodo dali očistiti čevlje?

Pravic iz dela je vse manj, delavci pa smo si vse bolj parazitski, ste med drugim zapisali na blogu gams.tarca.si. Vaša akcija zdaj dobiva nadgradnjo, ustanavlja se civilna iniciativa prekarnih delavcev.

Problem je, da že na Facebookovem profilu Prekerci vseh dežel – združimo se člani skupine ne navedejo konkretnih številk o tem, koliko kdo zasluži in kolikšna naj bi bila minimalna urna postavka. Ljudje, ki zaradi izjemno nizkih honorarjev in visokih davkov delajo več kot osem ur na dan samo za najemnino in hrano, si tudi finančno in časovno težko privoščijo udeležbo v političnih aktivnostih. A treba bo začeti verjeti v vrednost svojega dela.