Šola po meri staršev

Izobraževanje velja za naložbo v prihodnost in glavni vzvod družbene mobilnosti. Znanje povečuje konkurenčnost. Sošolci so torej konkurenti. Uspešnost v šoli omogoča večje možnosti na trgu dela. Starši otroke vse pogosteje obravnavajo kot svoj projekt, kot svojo »investicijo«, ki jo je treba na vse načine oplemenititi. Začne se že pred vstopom v šolo, z malim morjem krožkov, tečajev in delavnic. In nadaljuje se skozi celoten potek formalnega izobraževanja. Starši želijo otrokom kar se da učinkovito pomagati pri pridobivanju znanja. A ker je znanje najlaže meriti prek doseženega učnega uspeha, nemalokrat skrenejo s še smiselne poti. Pomagajo jim pri domačih nalogah, najemajo jim inštruktorje, prek šolskih organov nadzorujejo učni proces in se z učitelji pogajajo o ocenah.

Vpetost staršev v učni proces velja za pomemben dejavnik uspeha otrok. In izobraževalna politika v razvitih državah to vpetost praviloma spodbuja, tudi zato, ker s tem del bremena, posredno tudi finančnega, laže prenese nanje. Slovenska Bela knjiga vzgoje in izobraževanja, sprejeta leta 2011, pri spodbujanju sodelovanja staršev ni izjema. Malo pa je raziskav, ki bi zadovoljivo dokazale, da povečevanje starševskega sodelovanja v učnem procesu dejansko koristi njihovim otrokom.

Ameriška sociologa Keith Robinson z Univerze v Teksasu in Angel Harris z Univerze Duke sta se odločila to predpostavko preveriti s pomočjo podatkov o ameriških družinah, zbranih s pomočjo anket v minulih 30 letih in rezultati eksternih preverjanj znanj v tem obdobju. Analizirala sta kar 63 različnih načinov vključevanja staršev v izobraževanje otrok, od prostovoljstva v šolah do pomoči pri domačih nalogah. In tudi na svoje presenečenje ugotovila, da večina starševskih dejavnosti nima nikakršnega vpliva na objektivno preverljivo akademsko uspešnost njihovih otrok. Še več, v številnih primerih sta odkrila celo negativen vpliv, na primer prav pri pomoči pri domačih nalogah.

Kot nam je sicer povedal Keith Robinson, si ne upa trditi, da je iz njunih ugotovitev mogoče sklepati o vplivu staršev na učni uspeh otrok v drugih državah. Takega posploševanja si pač brez podatkov ni mogoče privoščiti. Za Slovenijo na primer takih podatkov, ki bi omogočali analizo, ni. Je pa mogoče zaznati nekaj skrb zbujajočih trendov.

Slovenija je, kar se tiče vpletanja staršev v izobraževalni proces, evropska posebnost.

V minulih 20 letih so starši v šolah dobili vse večji vpliv. Šole sicer po besedah dr. Fani Nolimal, vodje oddelka za osnovne šole na zavodu za šolstvo, zelo različno sodelujejo s starši. Nekatere zadostijo zgolj formalni vključenosti staršev v šolske organe, ki jih predvideva zakonodaja, nekatere šole pa starše vključujejo tudi v različna neformalna združenja in dejavnosti. »Vsekakor je vključevanje staršev potrebno za kakovostno delovanje šole, saj je na ta način ponudba bogatejša in šola dobi boljšo sliko oz. povratno informacijo o svojem delu. Če obstaja prava mera sodelovanja, je to vsekakor dobro.«

A ko so šole ponudile prst, je veliko staršev v želji po izboljšanju možnosti za njihove otroke zagrabilo roko. Pritiski na učitelje v zvezi z ocenjevanjem so stalnica. »Ob koncu šolskega leta, ko se zaključujejo ocene, dobivamo na zavodu klice številnih staršev, da se pri ocenjevanju dela krivica njihovemu otroku. Z nekaterimi se uspemo pogovoriti, jih usmeriti v reševanje problematike pri konkretnem učitelju ali ravnatelju šole, drugi pa iščejo pravico zunaj šole s pritožbo na šolskem inšpektoratu,« pravi Fani Nolimal. Število pobud za izredni nadzor nad ocenjevanjem, ki jih dobivajo na inšpektoratu, se je v minulih 20 letih več kot potrojilo.

Kot opaža sociolog dr. Rudi Klanjšek s Filozofske fakultete v Mariboru, poskušajo starši vse bolj urejati življenje otrok, pogosteje so mnenja, da je z učitelji nekaj narobe, da šola ni dobra, da posebnosti njihovih otrok ne razumejo in da je to nujno slabo. »To pa seveda ni res. Glavna funkcija šole je ravno v tem, da je most med družino in družbo in da mladega posameznika nauči sobivati z drugimi, živeti v skupnosti. V družini vladajo partikularna merila, v družbi pa univerzalna. In šola mora delovati drugače kot družina, to je njeno temeljno poslanstvo. Starši pa od učiteljev pogosto zahtevajo, naj njihove otroke obravnavajo tako, kot jih oni sami. S tem pa delajo šolo disfunkcionalno.«

Če starše spodbujamo, da so bolj vpeti v izobraževanje, da se več »družijo« z učitelji njihovih otrok, potem je učitelj že avtomatično v težjem položaju, ko bi moral otroku dati slabo oceno, saj mora razočarati ne samo učenca, temveč tudi njegove starše. Pritiski staršev so vsaj delno odgovorni za še en skrb zbujajoč trend v osnovnih šolah – inflacijo visokih ocen. »Starši s svojim vpletanjem neznansko povišajo učni uspeh,« pravi dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede.

Leta 1988 je po podatkih, ki sta jih zbrala vodja Državnega izpitnega centra Darko Zupanc in dr. Matevž Bren z mariborske Fakultete za organizacijske vede, osmi razred osnovne šole 1,3 odstotka učencev končalo z nezadostnim uspehom, 25 z zadostnim, 32 odstotkov jih je imelo dober uspeh, 24,5 odstotkov prav dober, 17,3 odstotka pa je bilo odličnjakov. Leta 2006 (vmes je bila uvedena devetletka) je deveti razred osnovne šole z nezadostnim uspehom končalo le še 0,3 odstotka učencev, zadostnih je bilo 8,3 odstotka, dobrih 30, prav dobrih 28 in odličnih kar 32 odstotkov učencev. »V vseh razredih od četrtega do vključno devetega razreda smo v Sloveniji v šolskem letu 2005/06 z ’nadpovprečnim’ (odličnim ali prav dobrim) uspehom ocenili 69 odstotkov osnovnošolcev. Nižji učni uspeh od dobrega je imelo 5 odstotkov otrok,« opozarjata Zupanc in Bren.

Če sta edina otrokova motivacija za šolsko uspešnost zadovoljstvo staršev in obljuba dobičkonosne kariere v odraslosti, izobraževanje hitro postane izčrpavajoče.

O tem govori Mirjana Ule: »V osnovnih šolah govorimo samo še o odličnih in prav dobrih. Dober učni uspeh je že katastrofa. Učitelji se morajo staršem opravičevati, če dobijo njihovi otroci štirico ali trojko. Umetno smo dvignili uspeh.« Kot poudarja, starši s svojim vpletanjem lahko vplivajo na izboljšanje ocen svojih otrok, »vprašanje pa je, ali to pomeni tudi boljše znanje in uspešnost na dolgi rok«. Kot opozarja Zupanc, vloga staršev res ni zanemarljiva, a glavni krivec je šolski sistem, ki take anomalije dovoljuje in si je za cilj zadal kvantiteto, ne pa kvalitete izobraževanja, iz česar izhaja zniževanje meril uspešnosti.

Splošni uspeh je bil sicer z letom 2009 v osnovnih šolah ukinjen. Vpis v srednje šole pa je po novem v pretežni meri vezan na šolske ocene, ne pa na rezultate eksternega preverjanja znanja. In s tem se je pritisk na učitelje še povečal. Poleg tega pa starši, kot pravi Rudi Klanjšek, »otroke dojemajo kot svoj projekt, njihov neuspeh v šoli pa dojemajo kot lasten neuspeh, zato se zelo osebno odzivajo«.

Nekateri starši gredo v svojih prizadevanjih za izboljšanje možnosti svojih otrok tako daleč, da so jim pripravljeni »prilepiti« oznako otroka s posebnimi potrebami, da bi imeli boljše možnosti pri vpisu v izbrane srednje šole. »Proti koncu šolskega leta kolegi zaznavajo povečano oddajanje vlog za priznanje statusa otroka s posebnimi potrebami,« pravi Fani Nolimal. »Velikokrat otrok dokaj uspešno dela skozi celotno obdobje osnovne šole, ko pa se ta zaključuje in sledi prehod na srednjo ali poklicno šolo, postane odločba eden tistih vzvodov, ki ti ’zagotovi’ vpis na želeno šolo.«

Slovenija je, kar se tiče vpletanja staršev v izobraževalni proces, evropska posebnost. Mirjana Ule je minula tri leta vodila slovenski del raziskave, ki je potekala v osmih državah in je preverjala tudi ta vidik izobraževanja. »V drugih državah se učitelji večinoma pritožujejo, češ da starši premalo sodelujejo z njimi, samo v Sloveniji pa so se pritoževali, da je tega preveč, da so starši preveč zaščitniški in da se preveč vtikajo v šolske zadeve.« Šolstvo v Sloveniji, svari Uletova, zato izgublja avtonomijo. »Učitelji so neprestano pod drobnogledom staršev in morajo vsako potezo upravičevati. To pa seveda ni dobro, ne za potek izobraževanja ne za odnos med učitelji in učenci.«

Sodelovanje staršev v učnem procesu je sicer po njenem mnenju do neke mere zaželeno, predvsem v smislu, da starši vzpostavijo ugodno ozračje, da imajo pozitiven odnos do šole in izobraževanja nasploh in da s tem motivirajo otroke, da sami prevzamejo odgovornost in razvijejo notranjo motivacijo za pridobivanje znanja.

In s tem pridemo do točke, kjer lahko ugotovitve Keitha Robinsona in Angela Harrisa prenesemo tudi v Slovenijo. Kot sta namreč ugotovila, imajo ugoden vpliv na akademsko uspešnost otrok predvsem ravnanja staršev, ki otrokom vcepljajo zavedanje o pomembnosti izobraževanja. Ali, kot končujeta svoj članek v New York Timesu: »Starši morajo postaviti oder, nato pa ga zapustiti.«

Če sta edina otrokova motivacija za šolsko uspešnost zadovoljstvo staršev in obljuba dobičkonosne kariere v odraslosti, izobraževanje hitro postane izčrpavajoče. »Že nekaj časa opažam, da pridejo študentje na fakulteto utrujeni, siti šolanja,« pravi Mirjana Ule. »Včasih so bili mnogo bolj radovedni, če pa jih katera stvar ni zanimala, enostavno niso prišli na predavanja. Danes vsi pridno sedijo v predavalnici, vendar pa so nezainteresirani za snov.« In to je po njenem mnenju dolgoročen učinek nenehnega teženja k boljšim ocenam, nenehnega zadovoljevanja zunanjih pričakovanj.