Pričakovani zmagovalec

Nedeljska zmaga Mira Cerarja se je napovedovala, a ko so začele prihajati številke vzporednih volitev, v volilnem štabu zmagovalca ni bilo pretiranega veselja. Številke so res fascinantne. Miro Cerar je dobil 34,61 odstotka, zanj je volilo skoraj 300.000 ljudi. Vsi ti volivci so novi volivci. Cerar ni zmagal samo v šestih volilnih okrajih (od oseminosemdesetih), SDS ga je prehitela le v Lenartu, Dolenjskih Toplicah, v Grosupljem, Ribnici, Ajdovščini in Železnikih. Povsod drugod je bil Cerar prvi, tudi v Škofji Loki, kjer tradicionalno zmaguje desnica, ali v Halozah, kjer je v zadnjih desetih letih vedno premočno zmagovala SDS. SDS je izgubila v urbanih središčih, pa tudi tam, kjer je zmagala, recimo v Ajdovščini, je Miro Cerar dobili »velikih« 25,7 odstotka glasov. Več>>

Cerar ni bi edini zmagovalec. Združena levica se je iz marginalnosti dvignila v četrto največjo parlamentarno stranko, dobila je 5,97 odstotka glasov in v parlamentu prehitela nekoč veliki SD in NSi. Njen izid je bil ponekod res zelo dober. V volilnem okraju Ljubljana Center je dobila kar 12,8 odstotka glasov, enkrat več kot v Sloveniji, v Trbovljah 12,2 , v Kopru 10,2 …

Pravi zmagovalki teh volitev sta SMC in ZL. Novi politični stranki sta v parlamentu skupno dobili 42 mandatov, kar je še za šest mandatov več, kot sta leta 2011 zbrali nekoč novi in danes poraženi stranki Pozitivna Slovenija in Državljanska lista. Kaj takšni politični premiki sporočajo o slovenski politiki in kaj o Miru Cerarju?

Deset napačnih trditev

Takoj ko je bilo jasno, da je Miro Cerar zmagal »z veliko razliko«, takšno, ki grozi z »ustavnim udarom«, ki ogroža »demokracijo v Slovenijo in osamosvojitvene vrednote«, so se začele pojavljati različne trditve o tem, kakšen bo Miro Cerar kot premier in kako so njegove lastnosti slabo zagotovilo, da bo vladal pravično in modro.

Ena od teh posploševanj je trditev, da so volivci izvolili človeka, ki ni vešč politične obrti. Miro Cerar res ni bil nikoli poslanec, minister ali predsednik vlade, je pa zato dvajset let sedel v državnem zboru in od znotraj, ne od zunaj, spremljal in s svojimi pravnimi mnenji vplival na politiko. Miro Cerar ni politični novinec. Sodeloval je pri oblikovanju slovenske ustave. Med izvoljenimi poslanci je edini, ki ima tako dolgo ustavnopravno kilometrino. Politično neizkušen je bil tudi Janez Drnovšek, ko je prevzel predsedstvo Jugoslavije, ali Andrej Bajuk, ko so ga pripeljali za premiera Slovenije.

Druga trditev je, da je Stranka Mira Cerarja stranka brez programa. Res je njihov program kratek, narejen na nekaj straneh, a to ne pomeni, da zmagovita stranka nima programa. Ima ga, Cerar ga je zagovarjal na soočenjih. Kratek program je imel tudi Zoran Janković. Brez pravega programa je bila tudi Alenka Bratušek, pa je vlado vodila eno leto. Programov strank ne berejo ne politiki ne novinarji, še najmanj jih berejo volivci. Pravi problem Cerarja ni, da (še) nima operativnega vladnega programa, večina vladnih ukrepov je pripravljenih, potrdil jih je Bruselj, Cerar pa mora »znotraj možnega« v Evropi poiskati podporo za svojo politiko.

Tretja trditev je, da se z Mirom Cerarjem vračata LDS in Gregor Golobič. Res je, da je Miru Cerarju volilno kampanjo in kandidate na lokalni ravni pomagal zbirati tudi Peter Jamnikar, nekdanji generalni sekretar LDS. A to ne pomeni, da se v vlado vrača odvetniška pisarna Mira Senice. To, da se je Miro Cerar naslonil na ljudi, ki so že delali v politiki, je logično. Drugače mu kot novincu ne bi uspelo. Stranka Solidarnost recimo ni imela dovolj energije za vzpostavitev lokalne strukture in se je tudi zato (sicer neuspešno) povezala s poraženo SD.

Četrto posploševanje je ugotovitev, da Cerar ne pozna ekonomije in da bo zato slab premier. V Sloveniji smo imeli doslej tri premiere, ki so bili ekonomisti, Drnovška, Ropa in Bajuka, a imeli smo tudi geografa, politologa, obramboslovca, magistrico menedžmenta. To, da poznaš proračunske in finančne zakonitosti, je prednost, ni pa to edina lastnost, ki jo mora imeti dober premier. Miro Cerar bo prvi premier, ki je doktoriral iz prava. Poznavanje delovanja pravne države in ustavnih določil je za premiera prednost.

Peto obtožbo so razširili iz SDS. In je smešna, žaljiva je tudi do volivcev, ki so jim dali svoj glas. Zvonko Černač trdi, da so bile volitve nelegitimne, ker je bil njihov predsednik v zaporu, hkrati pa je njihova stranka na teh volitvah brez težav sodelovala. Mimogrede: Janša ni volil, saj si je za volitve želel izboriti izredni izhod iz kaznilnice, pa mu ga niso odobrili. Volitve naj bi bile skratka prej ali slej razveljavljene. Kako je absurden argument o nelegitimnosti volitev, pokaže obrnjen pogled. Kakšne bi bile volitve, kjer bi bil pravnomočno obsojeni politik za potrebe volilne tekme izpuščen iz zapora (drugi obsojenci pa ne)? Kakšne bi bile volitve, če bi sodniki svojo odločitev utemeljevali na podlagi presoje političnih konsekvenc? Ali ne bi bili v primeru Janševe (začasne) pomilostitve zavedeni ravno volivci? Ustavne pravice Janše niso večje od ustavnih pravic slehernika. Za zaklinjanjem o nelegitimnosti volitev se skriva strateški in pravni premislek. Če bo vrhovno ali ustavno sodišče razveljavilo kazen Janezu Janši in ga spustilo iz zapora, bo ta stranka zahtevala nove volitve, saj naj bilo na teh kršeno ustavno določilo o svobodnih volitvah. Zvonko Černač je to zahtevo že poslal parlamentarnim strankam in predsedniku države.

Neuradni rezultati predčasnih volitev v %:
SMC 34,61
SDS 20,67
DeSUS 10,23
Koalicija Združena levica 5,97
SD 5,96
NSI 5,54
ZaAB 4,34

Šesta ugotovitev je prepričanje, da se je izvolilo »kukavičje jajce«, politik, za katerega ne vemo, kaj bo počel, ko bo prevzel vlado. Ta ugotovitev velja za vse politike, še posebej tiste, ki v politiko pridejo na novo. V predvolilnem času politiki govorijo drugače kot po volitvah. Če hoče stranka SMC preživeti vsaj en mandat, ne sme popustiti pri visokih načelih o etičnosti in poštenosti. Glavni problemi Mira Cerarja bodo seveda drugje. V poslanski skupini SMC je veliko različnih ljudi, tako liberalno kot konservativno usmerjenih. Gre za elitistično stranko, ki je zelo izbirala, koga bo postavila na volilno listo. Cerar bo moral za mirno vladavino najprej dokončno ustanoviti svojo stranko, določiti sestavo organov, se dogovarjati s poslansko skupino in poiskati konsenz s koalicijskimi partnerji.

Sedma ugotovitev je, da je prišlo do popolne politične lustracije. V parlamentu je starih poslancev manj kot četrtina, od odhajajoče vlade sta se vanj prebila le dva ministra, zmagala pa je stranka, ki je bila ustanovljena nekaj tednov pred volitvami. A lustracija je vseeno postopek revolucije, novi obrazi pa so v parlament prišli na podlagi demokratičnega odločanja volivcev. Nihče ni »starih odnesel vun«, s slabim vodenjem države so se odnesli sami.

Napačna je tudi osma trditev, da so volitve prinesle zgodovinski poraz slovenske desnice. To drži le ob predpostavki, da je slovenska desnica tisto, kar se je za desnico izdajalo doslej. Torej SDS, NSi in SLS. To, da je Miro Cerar premagal Janeza Janšo, še ne pomeni, da se ima za levega politika. Ko Cerar govori o splavu, ne govori samo o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, pač pa hkrati tudi o ustavnem načelu nedotakljivosti človekovega življenja. Njegova stranka, kot pravi sam, »kombinira elemente liberalnega in zadržano konservativnega loka«. Tako je Cerar že takoj po volitvah napovedal, da si bo prizadeval za široko, mavrično koalicijo, želi pomiriti razlike, povezovati, graditi. O širokem povezovanju je Drnovšek govoril tudi po mučnem političnem patu leta 1996, a takrat Drnovšek druge možnosti ni imel, leta 2000, ko je LDS zmagala z velikansko prednostjo, mu velike koalicije ni bilo treba sestaviti, pa je vanjo vseeno povabil SLS.

Tudi verjeten parlamentarni izpad SLS iz parlamenta ne pomeni, da je desnica zares izgubila svoje volivce. Samo doma so ostali. To, da stranke SLS po dvajsetih letih ni v parlamentu, je posledica taktičnih napak. Predsednik SLS Franc Bogovič se je recimo kot evropski poslanec oportunistično odločil, da bo kandidiral v za njegovo stranko neizvoljivem volilnem okraju ljubljanskih Fužin, kjer je zbral samo 77 glasov, ne pa v Krškem, kje je bil še nedavno župan. Stranka SDS pravzaprav nikoli ni bila klasična desnica, gre za stranko maščevanja, revanšizma, za stranko, ki je zaradi različnih pogledov na arhivsko zakonodajo razbila »naravno« zavezništvo z NSi. Na volitvah leta 2014 je bila poražena politična skovanka »slovenska pomlad«, ne pa ideje politične desnice. SDS je izgubila 100.00 glasov, Janšo pa je v rodnem Grosupljem v absolutnem pogledu podprla tretjina manj volivcev kot leta 2011. Leta 2011 je dobil 45,22 odstotka glasov, tokrat samo 35,51 odstotka. Za primerjavo: Mira Cerarja je v okraju, kjer je kandidiral, podprlo 43 odstotkov volivcev.

Moč osamosvojitvenih mitov ugaša. Referenčni točki slovenske desnice ne moreta biti več samo osamosvajanje in boj zoper komuniste. SDS bi si morala tako postaviti preprosto vprašanje, zakaj je izgubila že tretje parlamentarne volitve zapored in zakaj so njeni volivci znova ostali doma. SDS se je radikalizirala, premaknila se je na desno, Janšo recimo neposredno podpira cerkev, s tem pa je naredila dvoje, odžirala je glasove NSi in SLS in hkrati izgubljala sredinske volivce, ki so začeli staviti na Mira Cerarja.

Volilna udeležba v %: 51,12

Deveta trditev je, da je zmagal »status quo« in da Cerar ne bo prinesel sprememb. Samo etična drža seveda ni dovolj. Nova Cerarjeva vlada se bo morala spopasti s proračunskimi omejitvami in razmerami na mednarodnih finančnih trgih. Krize ni konec, strukturni razlogi zanjo niso rešeni. A zmaga Cerarja naj bi v slovensko politiko prinesla višjo politično kulturo, sposobnost dogovarjanja, sodelovanja. To Cerar venomer ponavlja. Če bo Cerarju resnično uspelo povrniti zaupanje volivcev v institucije političnega sistema, bo storil veliko.

In zadnja, deseta posplošena trditev je, da je bila volilna udeležba razmeroma visoka, ker je pač za eno odstotno točko prekoračila psihološko mejo 50 odstotkov. Tudi ta trditev ni natančna. Nikoli doslej se na državnozborske volitve ni odpravilo tako malo volivcev. Letos je volilo samo 870.000 ljudi, pred tremi leti 245.000 več. Nizko volilno udeležbo lahko razumemo tudi kot pasivno oblika bojkota, a za to nizko volilno udeležbi so v prvi vrsti krivi tisti, ki so soodločali o datumu volitev. Alenka Bratušek, Borut Pahor in ustavni sodniki. V državi, kjer je volilna udeležba na državnozborskih volitvah samo okoli 50-odstotna, demokracija ni v najboljši formi.

Duh vstaj

Rezultat Mira Cerarja ni samo posledica njegovega prepričljivega nastopa. Njegova zmaga in uspeh Združene levice sta posledica skrajnega nezadovoljstva volivcev s starimi političnimi strankami in elitami. Volivci so se odločili za politični eksperiment, ker prejšnje alternative niso bile prepričljive. Jankovićeva Pozitivna Slovenija, stranka, ki je zmagala leta 2011, se v parlament ni uvrstila. Enako je z Državljansko listo. Skupaj sta izgubili več kot 360.000 glasov volivcev. Velika večina teh volivcev je ali ostala doma ali pa so podprli stranko Mira Cerarja. Po podatkih Medianinih vzporednih volitev naj bi stranko Mira Cerarja volilo kar 60 odstotkov volivcev, ki so na volitvah leta 2011 glas namenili Pozitivni Sloveniji, in 44 odstotkov tistih, ki so volili SD. Vzporedne volitve so tudi pokazale, da Združeno levico v relativnem pogledu podpirajo predvsem mladi in izobraženi volivci, Združena levica pa je tudi stranka, ki ji je v največjem obsegu na volišča uspelo pripeljati nove volivce.

13. julija se je torej zgodil velik prelom. Volivci so izvolili generacijo politikov, ki nima neposredne povezave ne z osamosvojitelji ne s tistimi pred njimi. Stranka demokratičnega socializma je prišla v parlament iz univerzitetnih klopi, ne pa iz partijske šole v Kumrovcu.

Premier bo postal neobremenjeni pravnik. Cerar ima v parlamentu 36 poslanskih mandatov, dovolj, da s stranko, dvema ali tremi oblikuje zelo trdno koalicijo. Je to konec tranzicije? Ne nujno, Janševa stranka je dobila veliko glasov, nenavadno je, da zaradi koruptivnih dejanj pravnomočno obsojenega politika podpre 180.000 volivcev. Četudi so ti razočarani, zagrenjeni, se je treba vprašati, zakaj tolikšen del volilnega telesa živi v prepričanju, da se jim dogaja krivica. O koncu tranzicije bomo lahko pisali, če bo Miro Cerar vladal štiri leta.

Bistveno sporočilo teh volitev je pravzaprav zelo preprosto. Oblast je zamenljiva. Politične elite se lahko, če ne upravičijo pričakovanja volilnega telesa, po demokratičnem postopku zamenjajo. Kar se je nakazalo v zimi leta 2013, ko so množice protestnikov zavračale tedanjo neoliberalno vlado, se je udejanjilo na volitvah leta 2014. Epizoda z Alenko Bratušek je bila le uvertura.

Cesar je odslej nag. In tega bi se morala zavedati tudi nova politična elita.