Janja Roblek

»Sporočilo volitev je jasno, ljudje si željo kulturnega dialoga, ne pa nasilja, blatenja ter spodbujanja in ustvarjanja možnosti za uvedbo izrednih razmer.«

K Janji Roblek, predsednici Slovenskega sodniškega društva in Okrožnega sodišča v Kranju, smo se odpravili na pogovor o totalnem napadu na sodstvo in pravosodje nasploh, ki ga, še posebej po pravnomočni obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria, vrši SDS s svojimi »civilnodružbenimi« sateliti. Na pročelju stavbe, kjer odločajo kranjski sodniki, sta dva grafita, na obeh sta narisana srp in kladivo, sodnike pa obtožujeta, da so komunistični fosili in servis komunistične hunte. Roblekova pravi, da gre za sveža grafita, ki sta nastala v noči s četrtka na petek, dva dni pred volilnim dnem, ki je dal nedvoumne rezultate. Ljudje so namreč z veliko večino zavrgli tezo, da je bil Janša obsojen na montiranem političnem procesu, in poleg tega daleč največ glasov namenili stranki, katere temeljno vodilo je spoštovanje institucij pravne države.

Pred dnevi, tudi kot del pritiska na odločanje vrhovnega sodišča v zadevi Patria, sta iz sodniškega društva izstopila vrhovna sodnika Marko Šorli in Barbara Zobec. Pravita, da zato, ker je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša grožnja nepristranskosti sodstva. Ste enakega mnenja?

Tako je njuno mnenje. Pristojnosti predsednika vrhovnega sodišča, kot predsednika vsakega drugega sodišča, so jasno določene in posledično tudi ravnanja teh sodnikov. Vsak predsednik sodišča, tudi vrhovnega, je dolžan izvrševati svojo funkcijo tako, kot določata zakon in ustava.

Pa Masleša izvršuje svojo funkcijo v skladu z zakonom in ustavo ali prav nasprotno, kot mu očitajo njegovi kritiki?

Mislim, da funkcijo izvršuje v skladu z zakonom in ustavo. S tem, kakšna so razmerja znotraj vrhovnega sodišča in znotraj kazenskega oddelka tega sodišča, pa se naše društvo nikoli ni ukvarjalo in se tudi v prihodnje ne bo. To je njihova stvar in jo morajo sami razrešiti.

Torej dopuščate možnost, da je res, kar trdi SDS, da je torej predsednik vrhovnega sodišča grožnja pravni državi?

Ne, tega pa ni mogoče razumeti iz mojega odgovora. Gre za trenja med vrhovnimi sodniki, ki morda ali verjetno izvirajo iz različnih prepričanj oziroma svetovnih nazorov nekaterih vrhovnih sodnikov. To je seveda pravica vsakega sodnika in nekaj, kar naj bi nas bogatilo, ne pa ločevalo. Potreben je strpen dialog, s katerim se rešujejo takšna trenja. S pogovorom se da vse rešiti.

Se strinjam, a namesto s pogovori se stvar rešuje na ulici, predsednik vrhovnega sodišča pa je celo pristal na predvolilnem plakatu, češ da je odgovoren za legitimnost volitev. Meni se je to zdel poziv k linču predsednika ene izmed vej oblasti, pa vam?

Kaj se dogaja v javnosti, je posebno vprašanje, bistveno drugačno od tega, kaj se dogaja znotraj vrhovnega sodišča. To dvoje je treba ločiti, kajti pričakovanja splošne javnosti so lahko drugačna od tega, kar zapoveduje zakon, še posebej, če jih spodbujajo politični ali drugi javnosti poznani akterji. Zaradi volitev je zdaj ozračje še posebej razgreto. Po mojem mnenju pa je to daleč od tistega, čemur bi lahko rekli demokratični dialog oziroma sprejemljiva politična ali splošna kultura. Takšni plakati ne ustrezajo standardu dostojnosti in spoštovanju pravic posameznika.

Še vedno me zanima vaše osebno mnenje, kdo je Branko Masleša, vaš nadrejeni. V totalitarne čase zaljubljeni vodja združbe, ki je poskrbela za politični linč vodje opozicije, branik vdora politike v sodstvo, kaj vmes?

Sodno-upravno ima vsak sodnik nadrejenega, a pri odločanju v posamezni zadevi je sodnik samostojen in neodvisen in pri nas hierarhičnosti, kot bi si jo morda nekateri želeli, seveda ni. Kar se pa vašega vprašanja tiče, to je vprašanje za politike, ne za sodnike.

Trenutno izražanje nezadovoljstva nad sodstvom skupine ljudi pri veliki večini ljudi prej zbuja odpor, kot pa se zdi iz medijev, kjer se govori samo o ekscesih, ki se dogajajo pred sodišči.

Izogibate se odgovoru?

Nikakor. A moje prepričanje je, da kot sodnica sprejmem odločitve na podlagi dokazov v konkretni zadevi in po zakonu in ustavi ter mednarodno obvezujočih predpisih. In ne bom dopustila, da v neki konkretni zadevi kdo znotraj sodstva ali zunaj njega vpliva na mojo odločitev. Glede sodne uprave imajo seveda nadrejeni določene pristojnosti, a sama vplivov nadrejenih na svoje delo doslej nisem občutila.

V sodniškem društvu ste napisali obsežno izjavo, v kateri ste pojasnili, kako bi se moral obnašati sodnik. Dejali pa ste, da se na pozive vrhovnega sodnika Marka Šorlija, da se opredelite do nedavnega govora predsednika vrhovnega sodišča, v katerem je poimensko pozval nekatere politike in sodnike, naj se zamislijo sami nad sabo, ne boste odzvali. Zakaj ne?

Lahko zgolj ponovim. Predsednik vrhovnega sodišča ima pravico, da izrazi svoje mnenje. Če sledimo sodbi evropskega sodišča za človekove pravice Baka proti Madžarski, potem je to celo njegova dolžnost, seveda v tem primeru predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Ste pa v izjavi tudi napisali, citiram: »Načela sodnikove notranje neodvisnosti ni mogoče razumeti tako, da lahko sodnik z izkrivljeno uporabo prava neustrezno obravnava udeležence v sodnih postopkih ali utemeljuje odločitve, ki jim neupravičeno koristijo, škodijo ali dajejo prednost v postopku.« Kaj oziroma koga ste imeli s tem v mislih?

Gre za fazo sodnikovega odločanja, sodnik z izkrivljeno uporabo prava ne sme dovoliti, da bi bila neka stranka v postopku obravnavana neenako, da bi ji torej nastala škoda ali pa neupravičena korist. Do tega ne sme priti na podlagi tega, da se sodnik pri odločanju ni mogel ločiti od svojega prepričanja oziroma predsodkov. To narekujeta sodnikova neodvisnost in nepristranskost.

Katero ravnanje imate v mislih?

S primerom smo hoteli pojasniti, kaj ni dovoljeno pri odločanju, kaj v praksi pomenijo sicer abstraktna pravila kodeksa sodniške etike.

Imate morda podatke, ali je omenjenima vrhovnima sodnikoma z izstopom iz sodniškega društva sledil še kak sodnik?

Izstopila je samo vrhovna sodnica Barbara Zobec, vrhovni sodnik Marko Šorli take izjave ni podal. Za zdaj na društvu tudi nismo prejeli nobene druge izstopne izjave. Je pa nekaj sodnikov napisalo svoja mnenja, kar je povsem običajno in legitimno.

Mnenja o zadevi Patria?

Tudi o tem, mnenja pa so različna. Gre predvsem za odzive, ki so jih sprožili aktualni dogodki in napadi na sodstvo, saj nekateri sodniki prej niti niso spremljali te zadeve, niti niso poznali poziva vrhovnega sodnika Šorlija.

Izstopi iz nekega krovnega društva me vedno spomnijo na izstope iz številnih civilnodružbenih organizacij in ustanavljanje alternativnih združenj. Samo še to se nam manjka, da dobimo še alternativno sodniško društvo, ki bi ga ustanovili Janezu Janši naklonjeni sodniki.

Društvo je civilnopravna oseba. Za zdaj smo edino sodniško društvo, a nikjer ne piše, da jih ne more biti več.

Recimo, da bi po zgledu veteranskega in novinarskega alternativnega društva dobili še Janezu Janši naklonjeno sodniško društvo, torej sodniško društvo z jasno politično opredelitvijo. To sploh ne bi bilo več smešno.

Naše društvo je nepolitična organizacija in združujemo vse sodnike ter sledimo ciljem, ki smo jih zapisali v pravila. Izrecno poudarjamo, da nikoli nismo poznali delitve na vaše in naše. Ko se znotraj našega društva pojavijo različna mnenja, se o njih odkrito pogovorimo in ni razloga, da se ne bi tudi v prihodnje. Če pa nastane takšno društvo, kot ga omenjate, potem je vprašanje, ali je to lahko še društvo ali ni morda že kaj drugega.

Od tega, da te kdo z invalidsko palico za roko potegne od izložbenega okna, do tega, da si kdo sredi trgovskega centra privošči kričanje, zmerjanje ali še kaj hujšega. Grožnje po pošti, prek spleta in elektronske pošte pa so skoraj vsakodnevne.

Verjetno se ne slepite, da imate vse te težave, da grafitov na pročelju vašega sodišča sploh ne omenjam, predvsem zato, ker je bil Janez Janša pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje.

Pritiski na sodstvo so včasih večji, včasih manjši. Tudi grafiti se, vsaj na našem sodišču, niso pokazali prvič. Ampak dejansko si ne moremo misliti, da sta, glede na dogodke pred ljubljansko sodno palačo, prižiganje sveč in podobno, tudi aktualna grafita izraz določenega nezadovoljstva točno določne skupine ljudi. Storilcev sicer še niso prijeli, zato bi s sodbo počakala. Zagotovo pa je grafita napisal nekdo, ki sodstvu ne želi dobro in se težko sprijazni z delom, ki ga sodstvo opravlja.

Grafita pravita, da ste zgolj podaljšana roka komunističnih stricev iz ozadja.

Tako je. Nekdo nam želi nadeti neko etiketo, za katero pa sem prepričana, da si je ne zaslužimo in da sodimo v skladu z ustavo in zakonom. Gre za poskus zastraševanja in političnega etiketiranja, ki naj bi nam jemala kredibilnost, a to niso ravnanja, ki bi sodila v zrelo politično demokracijo.

Vi osebno poznate veliko sodnikov. Ste sodniki res zagrizeni levičarji, ki ne marate politične desnice?

Poznam veliko sodnikov, čeprav morda res ne čisto vseh. Nikoli nikogar še nisem vprašala ne po njegovem političnem prepričanju ne po kakem drugem. Meni je pomembno samo to, da je sodnik strokoven, predan, delaven in da nas vse skupaj družijo tisti nameni in cilji, ki smo si jih zapisali v pravila. Različnost vsekakor bogati, med sodniki pa nisem opazila določene politične zagrizenosti. Naša ustava sicer ne prepoveduje članstva sodnikov v političnih strankah, kot v nekaterih drugih državah, prepoveduje pa delo v organih političnih strank.

Vse to se dogaja zgolj zato, ker je bil obsojen Janša. Obstaja pa tudi drugačen odziv na pravnomočno kazensko obsodbo. Vzemimo odziv Mladine, ki je bila obsojena v zadevi Prijatelj. Čeprav bi bilo to najlažje, nismo spremenili stališč in začeli negativne kampanje proti sodstvu, pač pa smo za mnenje povprašali evropsko sodišče …

Obsojeni ima vso pravico, da se z obsodbo strinja ali pa ne, in tudi reakcije na sodbo so lahko različne. Vendar pa je pravnomočno sodbo treba spoštovati, to je splošno sprejeto pravilo v vseh urejenih demokracijah. Spomnimo se recimo nekdanjega predsednika ZDA Georgea Busha, tudi on se je sicer s težavo, a vseeno uklonil odločitvi sodišča, da je treba zapreti Guantanamo, ki pa ga sicer še do danes niso zaprli. Kdor se s sodbo ne strinja, ima sicer na voljo izredna pravna sredstva.

Ivan Zidar, Franc Kangler, Bine Kordež, Zoran Thaler, Srečko Prijatelj, Pavel Rupar, Tone Krkovič, Hilda Tovšak, Andrej Lovšin, Robert Časar, Jure Cekuta, Ivan Črnkovič, Dušan Črnigoj, Janez Janša… pred dnevi sta bila na visoke zaporne kazni pravnomočno obsojena tudi Igor Bavčar in Boško Šrot. Zakaj med ljudmi še vedno velja prepričanje, da sodstvo preganja zgolj male ribe, velikih pa ne?

Upam si trditi, da zgolj potrjujemo to, da so pred sodišči vsi enaki. Sodniki smo zavezani, da delamo po zakonu in ustavi in da vse obdolžence obravnavamo enako, ne glede na to, kakšen položaj ima kdo v družbi. Lahko le zagotovim, da bodo tudi v prihodnje vsi obravnavani enako, in mislim, da je to dobro sporočilo.

Ves čas omenjate, da sodstvo deluje v skladu zakonom in ustavo. Nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm, ki je analiziral delo sodišč v zadnjih desetih letih, pa pravi, da je v tem času človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo 442 slovenskih sodišč in najmanj 1200 slovenskih sodnikov …

Dokumenta oziroma raziskave prof. dr. Šturma, ki ste mi jo pravkar pokazali, ne poznam in je ne morem komentirati. Vprašanje kršitve človekovih pravic, še posebej, če se ta očita sodnikom, terja resno, poglobljeno in odprto strokovno obravnavo, seveda ob poznavanju metodologije, ciljev raziskave in vhodnih podatkov. Nizanje številčnih podatkov, brez potrebne razlage, ni na ravni resne strokovne ali znanstvene razprave.

Izsledke te raziskave, ki »potrjujejo« katastrofalno stanje slovenskega sodstva, pa so trije evropski poslanci iz Slovenije v evropskem parlamentu na posebni tiskovni konferenci predstavili evropski javnosti.

Takšno predstavitev izsledkov »raziskave« težko razumem drugače kot z edinim ciljem razvrednotiti delo sodišč in omalovaževati sodnike v Republiki Sloveniji.

Naše odločitve se sprejemajo zgolj na podlagi tistega, kar je zbrano v dokaznem gradivu, in ne na podlagi pritiskov od znotraj ali od zunaj, kaj šele na podlagi tega, kar bi narekovala ulica.

Drugi priznani slovenski pravnik, ki trdi, da je slovensko sodstvo komunistično in nesposobno, pa je ustavni sodnik Jan Zobec. Njegovo mnenje o sodstvu poznate?

Poznam in moje mnenje je, da bi sodniki morali, ko se v javnosti izrekamo o sodbah in sodnikih, vendarle biti nekoliko zadržani. Nam, sodnikom rednih sodišč, to izrecno nalaga 38. člen zakona o sodniški službi, ustavni sodniki takšnega določila ne poznajo. A gre za krepitev zaupanja javnosti v sodstvo in zagotovo so takšne izjave, kot jih daje Zobec, dobrodošel predmet debat in strokovnih razprav za potrebe izboljšanja delovanja sodstva, da se z njimi obremenjuje javnost, pa se mi ne zdi primerno. Mislim, da zakonodaja od vsakega sodnika terja določeno zadržanost, in pri tem vztrajam.

Ker potem, ko to reče ustavni sodnik, ljudem še prej popustijo zavore, sodniki pa jih na poti v službo dobijo z dežnikom po glavi.

Saj ravno za to gre. Če takšne stvari govori kdo, ki ima vpliv na javno mnenje, potem to ljudem, ki niso bili zadovoljni s kakšno sodniško odločitvijo, zagotovo pomeni sprožilni element, spodbudo, da svoj gnev iznesejo tudi na način, ki ima lahko celo znake nasilja. To zagotovo ne vodi k ničemur dobremu. Potrebna je razprava o problemih v sodstvu, pretirane ali prehitre sodbe v javnosti pa niso tisto, kar bi pripomoglo k dvigu pravne in siceršnje kulture.

Ko sva govorila pred točno letom dni, ste dejali, da ste prepričani, da se bo sodstvo znalo upreti pritiskom politike, da bi ga nadzirala, obvladovala. Ste danes še vedno tako prepričani o tem?

Še vedno.

Ampak vmes je vlada uzakonila poseben sistem nadzora politike nad sodstvom. Zdaj določen del javnosti trdi, da je sodstvo vplivalo na izid volitev. Mar ni še precej slabše, kot je bilo?

Še vedno sem prepričana, da smo sodniki sposobni ostati neodvisni in samostojni na dolgi rok. Čeprav imamo državo že dvajset let, se še vedno ukvarjamo z nekaterimi vprašanji, ki so običajno predmet tranzicije. Družba očitno potrebuje več časa, da se ta vprašanja razčistijo, a sodstvo se bo moralo postaviti nad to in nadaljevati delo. Zadeve se obravnavajo in se bodo tudi naprej. In ne govorim zgolj o kazenskih zadevah, pač pa tudi o gospodarskih, civilnih.

Mislite, da gre tudi za porodne krče mlade države in se bodo stvari prej ali slej normalizirale same od sebe, ali sodite med tiste, ki pozivanje k linču sodnikov vidijo kot nevarno prakso, ki bi jo bilo treba vzeti resno?

Očitno nekatera vprašanja v teh dvajsetih letih še niso bila zadovoljivo rešena. Če vzamemo samo enega izmed podatkov, sodstvo je imelo najvišjo stopnjo zaupanja, ko je delovalo najslabše, ker je bilo sodnikov premalo in ker se zadeve niso procesuirale dovolj hitro. Tudi kot družba smo morda razvili preveliko toleranco do t.i. koruptivnih ravnanj. Zdaj sodstvo deluje s polno paro in odloča tudi o zadevah, ki so jih policisti in tožilci vendarle pripeljali pred sodišče. Sodstvo bo še naprej delalo v skladu z zakonom in ustavo, ob tem pa naj poudarim, da ne gre za hitro obsojanje za vsako ceno. Še vedno tehtamo in naše odločitve se sprejemajo zgolj na podlagi tistega, kar je zbrano v dokaznem gradivu, in ne na podlagi pritiskov od znotraj ali od zunaj, kaj šele na podlagi tega, kar bi narekovala ulica.

Določen del ulice pravi, da Janez Janša ne bi smel biti obsojen.

Poglejte, to je lahko njihovo mnenje, sama sem trdno prepričana, da bo v zadevi na koncu v vsakem primeru odločilo sodišče, pa naj si bodi to vrhovno sodišče, ustavno sodišče ali evropsko sodišče za človekove pravice. To so legitimne pravne poti, ki bodo dale ustrezen epilog tako v tej kot v kaki drugi zadevi.

Normalizacijo pa bo prinesel čas sam od sebe. Ali menite, da smo prišli do točke, ko je šla »kritika« institucij pravne države predaleč?

Tiho ne smemo biti. Na ravnanja, ki so nesprejemljiva in nedopustna, blatenje sodstva, sodnikov in celo fizični napadi na sodnike, na to smo dolžni opozoriti. Sicer pa sem prepričana, da si bo sodstvo svoje mesto in ugled najbolj okrepilo s kakovostnimi sodbami v razumnem roku.

Navkljub splošnemu prepričanju, da je ugled sodstva v javnosti nizek, pa je na volitvah pravzaprav pravosodje dobilo zaupnico ljudstva s tem, ko je kategorično glasovalo proti politiki, ki najbolj neusmiljeno napada pravosodje, največ glasov pa je namenilo stranki, katere temeljno vodilo je spoštovanje institucij pravne države.

Politika je za politike. Vendar pa naj dodam, da se je na volitvah potrdilo tisto, kar se je ugotovilo z raziskavo Univerze na Primorskem. Namreč da sodstvu bolj zaupajo tisti, ki so že bili stranke v postopkih pred sodišči, kot pa splošna javnost, ki te izkušnje nima. Prepričana sem, da velika večina, morda ji lahko rečemo tiha večina, sodstvu zaupa. Sicer si ne moremo predstavljati, zakaj vsako leto še vedno dobimo od pol milijona pa do milijona novih zadev. Če zaupanja v sodstvo ne bi bilo, potem se fizične osebe in gospodarski subjekti ne bi obračali po pravico na sodišče. Trenutno izražanje nezadovoljstva nad sodstvom določene skupine pri veliki večini ljudi prej zbuja odpor, kot pa se zdi iz medijev, kjer se govori samo o ekscesih, ki se dogajajo pred sodišči. Prepričana sem, da si večina ljudi želi predvsem mirnega in dostojnega okolja, v katerem bi lahko živeli, opravljali svoje delo in izmenjevali mnenja. Sporočilo volitev je jasno, ljudje si željo kulturnega dialoga, ne pa nasilja, blatenja ter spodbujanja in ustvarjanja možnosti za uvedbo izrednih razmer.

Ampak v odhajajoči vladi ni bilo Janeza Janše, pa je ta uzakonila poseben sistem nadzora politike nad sodstvom, kot ga ne pozna nobena druga članica EU, tudi Madžarska ne. Pričakujete, da bo vlada pod vodstvom Mira Cerarja bolj razumevajoča?

Iskreno si želim, da bi nova vlada in parlament, torej obe drugi dve veji oblasti, delovali tako, da bo možen dialog. In da se bomo lahko odkrito pogovorili o vseh vprašanjih, ki nas tarejo. Predvsem pa, da bodo omogočili sodstvu, da izvaja svojo ustavno vlogo. Kajti s posegi v zadnjih letih, ne nazadnje, tudi z nezagotavljanjem sredstev za delovanje sodišč, se sodstvu odreka ustavna funkcija, ki jo je dolžno izvrševati. Ne slepimo se, država je v težki finančni situaciji, a to ne pomeni, da se ne bi mogli pogovoriti. Nadzor nad sodišči, ki ga omenjate, pa bo zagotovo prva stvar, ki jo bomo izpostavili, ko bosta državni zbor in vlada začela delo, in upam, da to sramotno določilo tudi spravili iz zakona. Drugače bomo, kot smo obljubili, izpodbijali ustavnost teh določil, ko bodo za to izpolnjeni pogoji.

No, neko upanje je, premier bo človek, ki vztraja, da je najpomembnejše spoštovanje institucij pravne države.

Najprej je treba videti, kakšna bo sestava vlade in kdo bo prevzel resorno ministrstvo. Pripravljeni smo na pogovore in pričakujemo sogovornika, ki bo pripravljen na dialog, v katerem do štela moč argumentov, ne argument moči.

Čeprav pa je res, da je bila prav pri stranki bodočega premiera za poslanko izvoljena sodnica Jasna Murgel. V vsakem primeru, tudi če ne bi bila izvoljena, je njene sodniške kariere verjetno konec za vedno.

Veljavni zakon o sodniški službi narekuje mirovanje sodniške funkcije za čas, ko sodnik opravlja funkcijo predsednika države, poslanca državnega zbora, ministra ali državnega sekretarja v vladi. Je pa to vprašanje, ki se bo nujno pojavilo takoj, če se bo kolegica želela vrniti v sodniške vrste. In sicer kaj je z vprašanjem njene neodvisnosti, in še pomembneje, z vprašanjem njene nepristranskosti.

Pri odločanju v posamezni zadevi je sodnik samostojen in neodvisen in pri nas hierarhičnosti, kot bi si jo morda nekateri želeli, seveda ni.

Se je zgodilo prvič, da je bila sodnica oziroma sodnik izvoljen za poslanca?

Mislim, da je to, odkar imamo svojo državo, prvi primer. Bil pa je sodnik v preteklosti minister, in sicer Aleš Zalar, ki pa je potem, po končani politični, svojo kariero nadaljeval zunaj sodstva.

Ko sodnik postane poslanec, postane javna oseba. V čem je sploh logika določila, da se sodnikov na obravnavah ne sme fotografirati? Drugod po svetu teh omejitev večinoma ne poznajo.

To določa sodni red, za katerega vsi vemo, da je že nekoliko zastarel, zato se tudi pripravlja novi. Veljavni sodni red določa, da je fotografiranje dovoljeno samo v kazenskih zadevah in da se sodnika ne fotografira. Razlogi so tudi samozaščitni, če te ljudje na ulici, v trgovini, na koncertu ali na sprehodu namreč prepoznajo, si marsikdo marsikaj privošči. Gre za verbalne in tudi fizične obračune, to ni prav posebej redko. Sodoben pristop v evropskih državah je, da sodišča na spletnih straneh objavijo tudi fotografije sodnikov in kratek strokovni življenjepis. Gre za težnjo, da imajo ljudje pravico biti seznanjeni s tem, kdo jim sodi. Tu nas morda tudi čakajo spremembe, čeprav so nekateri sodniki do tega zadržani, saj si v zasebnem življenju želijo miru.

Vi osebno ste že imeli neprijetne izkušnje z mimoidočimi?

Seveda, več tovrstnih neprijetnih izkušenj. Od tega, da te kdo z invalidsko palico za roko potegne od izložbenega okna, do tega, da si kdo sredi trgovskega centra privošči kričanje, zmerjanje ali še kaj hujšega. Pa do različnih groženj po pošti, prek spleta in elektronske pošte, ki so še pogostejše, lahko bi rekli skoraj vsakodnevne. Zlasti v zadnjem času prihaja veliko tovrstnih pisanj različnih ljudi, med katerimi nekatere lahko identificiraš, drugih spet ne. Izražajo nesoglasje, nekateri grozijo tudi povsem neposredno. Tega nisem deležna le jaz, pač pa tudi drugi sodniki na našem sodišču. In gre za pojav, ki se nekako stopnjuje. Ne slepim se, da to ni na eni strani posledica krize in nezavidljivega položaja, v katerem se znajdejo ljudje, ki so potem spodbujeni z ravnanji določenih politikov in drugih vplivnih javnih oseb, ki se dogajajo v zadnjem času. To je nekaj, s čimer moramo sodniki živeti. Ni preprosto, a ko se odločiš za ta poklic, moraš to vzeti v zakup. Se pa marsikdo vpraša, zakaj bi moral to prenašati, še posebej za plačilo, kakršno ima, za ugled, kakršnega ima. Se pa tudi zgodi, da se ti kdo zahvali za opravljeno delo v sodnem postopku, čeprav se med postopkom ni strinjal z odločitvijo. To daje spodbudo za naprej.