Luka Mesec

»Nismo ne utopisti ne skrajneži. Upiramo se razmeram, ki so skrajne. Kvečjemu smo sila razuma.«

Združena levica ima za seboj že dolgo pot. Sestavljena je iz treh strank, iz Iniciative za demokratični socializem (IDS), iz »zelene« stranke TRS pod vodstvom Matjaža Hanžka in iz Demokratične stranke dela (DSD), ki jo v Združeni levici predstavlja Violeta Tomič. Luka Mesec, ki bo v parlamentu zastopal Združeno levico in ki je koordinator IDS, je na slovensko politično prizorišče prišel prek študentskih bojev proti brezperspektivnim razmeram, v katere je pahnjena mlada generacija. Njihov politični program je sprva nastajal iz protesta proti etabliranim univerzam in skozi nasprotovanje prekarnemu delu, končno pa so kot ena najbolj organiziranih sil do izraza prišli v času protestov v Sloveniji. V prostem času so seveda študirali marksizem. In na zadnjih parlamentarnih volitvah, presenetljivo, dobili šest poslancev.

Če kaj, potem je uspeh Združene levice presenečenje teh volitev. Kaj se je zgodilo?

Da, izid je presenetil tudi nas. Po analizi smo prišli do sklepa, da so naši volivci večinoma mladi, deloma tudi starejši in dobršen del tistih, ki sicer ne bi šli na volitve. Starejši najbrž večinoma zato, ker jim je, v primerjavi s tem, kar imamo sedaj, socializem v veliko vidikih ostal v lepem spominu. Mladi in tisti, ki sicer ne bi šli na volitve, pa nas vidijo kot nerežimsko opcijo in kot edine, ki ponujamo jasno alternativo sedanjim politikam.

Vaš izid je bil presenetljiv tudi zato, ker vam ankete javnega mnenja niso napovedovale niti vstopa v parlament.

Ankete nas niso zaznale, ker so vsaj na začetku mediji, predvsem televizija, raje dajali prostor parlamentarnim strankam. Drugič pa, med kampanjo smo, po mojem mnenju, naredili tudi nekaj spodrsljajev. Na plakate smo recimo dali vstajniške maske, ker smo želeli kampanjo depersonalizirati in volivce spomniti na zimo upora, iz katere smo izšli. Sicer z razlogom – namesto da bi bila slovenska politika politika idej, je postala politika obrazov. A v kampanji se nam je to maščevalo. Ker smo bili nova politična sila, je bilo precej ljudi, zlasti zunaj Ljubljane, kjer vstaj niso poznali, zmedenih. Mislili so, da se združujemo z obstoječo, parlamentarno levico.

Kako ste sploh financirali kampanjo?

Sami in izpeljali smo jo brez svetovalcev ali PR-agencij. Za kampanjo smo skupaj porabili 22 tisoč evrov. Glede na vložek je bil naš rezultat šestkrat boljši od doslej najučinkovitejše kampanje v Sloveniji. Denar smo zbrali ob pomoči podpornikov. V IDS smo želeli zbrati 2000 evrov, objavili smo poziv na spletu in bili presenečeni, ko smo jih zbrali v le treh dneh.

Kako pa bi vsebinsko pojasnili svoj uspeh? Stopa v Sloveniji na prizorišče generacija, ki ne naseda več strašenju s komunizmom? Vaš uspeh je namreč tudi obratno sorazmeren s porazom SDS, ki kampanjo vedno gradi na revanšizmu.

Strinjam se, da je ta retorika postala tako nerealna, da ji verjame le še trdo jedro SDS. Sicer pa protikomunizem te stranke razumem v smislu, da je ta stranka vsebinsko popolnoma izpraznjena, ekonomsko in socialno – tako kot druge stranke – zmedena in protiljudska, zato baze ne more več mobilizirati drugače kot s temami, kakršna je 2. svetovna vojna. Vse manjšo udeležbo na volitvah v preteklih letih lahko beremo kot pasiven odpor proti temu. Mi smo jasno povedali, da se tega ne gremo in da bomo gradili dejansko ekonomsko in socialno alternativo.

Večina stvari, ki smo jih doslej predlagali, ni radikalna. Omejitev plač, boj proti davčnim oazam, družbeno lastništvo podjetij, delavsko soupravljanje, vse to je že bilo in še vedno je.

Mednarodno ste se povezali predvsem z Nemci, deloma tudi s Francozi in z Grki. Predvsem v Grčiji je združena levica dosegla lep uspeh. Ali ni fenomen, da se te ideje prebujajo predvsem na Zahodu in ne v nekdanjih postsocialističnih državah?

Po padcu Sovjetske zveze je intelektualno jedro levice na Zahodu še nekako preživelo, na Vzhodu pa se je sesulo v prah. Tam so po zlomu tako rekoč vsi nekdanji komunisti, tudi slovenski, konvertirali. Največ stikov imamo z nemško stranko Die Linke in grško Sirizo, a tudi z gibanji z območja nekdanje Jugoslavije, ki skušajo zagnati politične projekte, podobne našemu.

Eden največjih očitkov vaši stranki je, da zagovarja utopične ideje. Lahko pokažete kakšne praktične primere reform, ki jih predlagate?

Večina stvari, ki smo jih doslej predlagali, dejansko ni posebno radikalna. Omejitev plač, boj proti davčnim oazam, družbeno lastništvo podjetij, delavsko soupravljanje, vse to je v svetu že bilo in še vedno je. Dobršen del naših predlogov je uresničljiv že v okvirih reguliranega kapitalizma, ki ga vidimo kot prehodno fazo. Če želite praktične primere, poglejte Evropo po 2. svetovni vojni. Še danes imate v Nemčiji ali Skandinaviji delavsko soupravljanje, panožno koordinacijo gospodarstva, regulacijo trgov. Pred 30 leti je bilo to še bolj razvito. Najbolj znana mreža podjetij v lasti zaposlenih je seveda španski Mondragon, toda poglejte današnjo Italijo, tam sta več kot dva milijona ljudi zaposlena v zadrugah, ki dajejo prednost zaposlenim, ne pa dobičku. Zakaj? Samo zato, ker je imela njihova komunistična stranka dolgo tradicijo vzpostavljanja zadružnih, samoupravnih organizacij. To ni utopija, to so dejansko alternative, ki obstajajo.

Ena od vaših zahtev za vstop v koalicijo Mira Cerarja je bila omejitev plač. Kako si to praktično predstavljate?

Naš predlog je bil ena proti pet v javnem in ena proti deset v zasebnem sektorju. To lahko naredite z različnimi mehanizmi. Lahko z dohodninskimi obremenitvami izjemno visokih plač, drugi način pa je, to so sedaj predlagali v Švici, da poleg minimalne plače preprosto določiš še maksimalno. V Švici so želeli plače omejiti na ena proti 12. Povod je bila naraščajoča neenakost, tam so razlike med plačami znotraj posameznih podjetij že ena proti 200. Zato je več kot 35 odstotkov ljudi glasovalo za omejitev. Pri tem je treba poudariti, da so take razlike politični produkt nove dobe in da na njih ni nič »naravnega«. V ZDA so na primer imeli v osemdesetih letih razmerje med najvišjo in najnižjo plačo nekje okrog ena proti 30, sedaj je to razmerje naraslo na ena proti 160.

Ampak kako lahko razložite, da se takšnemu kapitalizmu recimo upirajo celo v Švici, ki je davčna oaza? Zakaj so danes celo ameriške banke bolj državne, kot so naše, zakaj je največ komunizma na Zahodu in zakaj hočemo biti mi bolj papeški od papeža, zaradi česar vi delujete kot utopija?

Preprosto zato, ker je bil liberalizem vedno najradikalnejši na obrobju. To velja za Evropo in za preostali svet. Tudi v Ameriki so se na primer pinocheti najprej zgodili na »dvorišču ZDA«, v Latinski Ameriki, šele potem se je v ZDA zgodil – bistveno manj radikalni – Reagan. V Evropi pa nove članice in jug postajajo »dvorišče« stare Evrope.

Logično je seveda, da je nauk za kapital odprtih meja in nauk liberalizma vedno v interesu najmočnejših. Sedaj smo spoznali, da smo obrobje in da nam ta svet ne ustreza. A kako naprej?

Res je. Liberalizacijo so po navadi zagovarjale »države središča«, obrobne države pa so se v zgodovini vselej razvile s protekcionizmom. Tudi današnje svetovne velesile so, preden so to postale, ravnale popolnoma nasprotno, kot danes narekujejo drugim. ZDA so bile še v začetku prejšnjega stoletja drugo najbolj zaprto gospodarstvo, takoj za Sovjetsko zvezo. Uvoz blaga je bil v ZDA tako rekoč prepovedan. Enako velja za Nizozemsko, Južno Korejo, Kitajsko ipd. Te države so se razvile prav zato, ker so kljubovale ideologiji prostega trga. Slovenija pa dela ravno nasprotno. V devetdesetih letih je vzpostavila unikaten tranzicijski razvojni model, ki je zavrnil »doktrino šoka« hitrih privatizacij in liberalizacije in jo popeljal na pot gradualističnega razvoja. Ta razvojni model, katerega politični in ne ekonomski cilj je bil približevanje evro-atlantskim povezavam, pa se je zlomil prav z vstopom v EU, saj slovenska industrija ni mogla kljubovati konkurenci z Zahoda na skupnem prostem trgu. Na to so sicer še pred vstopom opozarjali nekateri ekonomisti, kot je Jože Mencinger. Velika večina pa je – in tukaj vidimo tudi ideološki problem – nekritično aplavdirala EU.

Žižek se na mednarodni ravni predstavlja kot radikalen marksist, v Sloveniji pa je vsaj v praksi liberalec.

Kako naprej?

V grobem sta mogoči dve poti. Ali krepitev protekcionizma na nacionalni ravni ali pa na ravni EU. Bolj zaželeno je seveda drugo, pri čemer bi morala EU vzpostaviti mehanizme, ki bi presežke držav središča usmerjali tja, kjer so najpotrebnejši.

Odločili ste se, da boste v parlamentu v opoziciji. Kakšne konkretne projekte boste lahko tako sploh uresničili?

Ukvarjali se bomo z dvema košaricama projektov. V prvo bomo dali projekte, ki so uresničljivi v sedanji konstelaciji državnega zbora, v drugo pa projekte, za katere si bomo prizadevali, čeprav bomo zelo verjetno naleteli na nasprotovanje večine. V prvi sklop sodijo recimo zdravstvena reforma, odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, centralizacija javnih naročil v zdravstvu, dosledna ločitev javnega in zasebnega, poleg tega ureditev pravic skupnosti LGBT, legalizacija konoplje, ureditev zadružne zakonodaje ipd. V drugi sklop uvrščamo nekoliko ambicioznejše projekte, kot so popolna ustavitev privatizacije, davčna reforma, s katero bi v skupno davčno osnovo dali vse prihodke (od dela, kapitala in premoženja) in jih obdavčili progresivno. V ta sklop sodijo tudi omejevanje plačnih razmerij, omogočanje delavskih prevzemov podjetij ter uveljavitev dejanskega delavskega soupravljanja. Tu govorimo o politiki odprtih knjig v podjetjih, o demokratizaciji državnega holdinga, ki bi moral postati organ koordinacije gospodarstva in ne organ razprodaje. Delovanje slabe banke bi podaljšali do leta 2025, da se omili pritisk na privatizacijo ipd. Vse to so projekti, ki so tako rekoč zdravorazumski, a v tej sestavi parlamenta težko računamo na podporo zanje.

Najbliže vašim zamislim so bili v preteklih letih poskusi delavskih prevzemov podjetij. Delavci so želeli prevzeti Fructal, Novoles, mariborsko livarno (MLM), tovarno akumulatorjev Vesna in časopis Večer. Vsi ti poskusi so propadli. Kaj bi lahko konkretno naredili, da bi te pobude padle na plodna tla?

Predvsem mora takšnim poskusom država dati potrebno politično, zakonsko in finančno podporo. Država, kot se je izkazalo v teh primerih, je bila delavskim prevzemom nenaklonjena ali pa je bilo politikom zanje vseeno. Prej so bili menedžerski prevzemi spodbujani, zdaj pa so delavski tako rekoč nemogoči. Država bi morala te projekte podpreti in jim tudi pomagati, tako kot počno v tujini, recimo s finančno podporo v obliki nepovratnih sredstev, ugodnih posojil, odpisa dolga in podobnega.

Druga vaša zahteva za vstop v koalicijo je bila popolna ustavitev privatizacije. Kritiki odgovarjajo, da je to edini način, s katerim lahko odplačamo javni dolg.

Ne, privatizacija ne rešuje problema javnega dolga. S privatizacijo lahko država mogoče zbere milijardo evrov, kar je znesek, ki ga moramo vsako leto nameniti samo za obresti. S tem bi torej rešili zgolj eno leto, že drugo pa bi bile težave še hujše, ker prodajamo podjetja, ki so zelo dobičkonosna in so največji davčni plačniki v državi. Telekom na primer vsako leto prispeva več kot 50 milijonov evrov dobička v državni proračun. Ta denar bo po privatizaciji za državo izgubljen. Poleg tega bodo novi lastnik v skladu z mantro večje učinkovitosti odpuščali, s tem pa se bo breme za državo še povečalo. S privatizacijo se država strelja v koleno. Dolžniško vprašanje je mogoče rešiti samo v času gospodarske rasti. Doslej še nobeni državi dolgov ni uspelo poplačati v času krize. Privatizacija bo zlomila slovensko gospodarsko hrbtenico in nazadnje nam ne bo preostalo drugega kot to, kar danes delajo Romunija, Bolgarija, Slovaška. Nižajo stroške dela, režejo javni sektor in skušajo s čim nižjimi davki in plačami privabljati zasebne investicije.

Verjetno ste se med koalicijskimi pogajanji o tem pogovarjali z drugimi strankami. Ste ugotovili, od kod ta nenavadna privatizacijska ihta in zakaj je te procese tako težko ustaviti?

Pogovarjali smo se. Najbolj ideološke odgovore smo seveda dobili od NSi, tam pač mislijo, da bi s tem dobili odgovorne lastnike. Od Mira Cerarja smo med vrsticami slišali, da je Slovenija dala tujini nekakšne zaveze. Ne vem, kako naj si to razlagamo. So prejšnje vlade v Frankfurtu, Bruslju in londonskem Cityju v zameno za posojila dale kake zaveze? Če to drži, jih je treba javno razkriti, saj to ni nič drugega kot prodajanje slovenske prihodnosti pod mizo in izigravanje prebivalstva, ki so si ga privoščili centri finančne moči, kar ni le nelegitimno, ampak je verjetno tudi kriminalno.

Pred koalicijskimi pogajanji je bila vaša stranka edina, ki je dejala, da bo o pogovorih javno govorila, dejali ste, da za vas zaveza molčečnosti ne bo veljala. Kakšen vtis ste torej dobili v prvem krogu sestavljanja nove vlade?

Miro Cerar je predvsem želel, da govorimo mi. Češ, povejte, kaj bi radi od prihodnje vlade, pa bomo poskušali to vključiti v koalicijski sporazum. Še naprej je torej nastopal zelo nedorečeno, diplomatsko, zadržano, s širokimi formulacijami. Tako da je veliko vprašanje, kaj bo ta vlada v resnici sploh naredila. Iz pogovorov sklepam, da bo nadaljevala ekonomske in socialne politike, ki sta jih začeli že Janševa vlada in potem vlada Alenke Bratušek. To pa ni politika, ampak pomanjkanje politične vizije. Oziroma bi na tem mestu lahko razpravljali o »kompradorski buržoaziji«, kakršno poznamo v državah tretjega sveta. Zanjo je značilno, da akumulacije kapitala ne organizira več sama, ampak igra le posrednika med državo in multinacionalnimi korporacijami. Zanje organizira izkoriščanje in za nagrado prejema provizije. Politična tekma je tako postala tekma v tem, kdo bo izpeljal na primer privatizacijo, s tem potegnil posredniško rento in se vzpostavil kot »vazalski« vladajoči razred. Tak tip kapitalizma postaja značilen za celotno evropsko obrobje.

Kaj pa Socialni demokrati? Očitno je bilo največ vaših volivcev prej prav volivcev SD. V SD zato sedaj za zmanjšanje podpore krivijo svojo dosedanjo medlo politiko in napovedujejo radikalizacijo. Lahko s tem spet pridobijo volivce?

Treba je priznati, da je bila SD dolgo najresnejša stranka na levici. Je stranka, ki ima več kot deset tisoč članov, ki je imela tradicionalno dobre odnose s sindikati, z delavskimi sveti, borčevsko organizacijo in močan podmladek. A vse to so s tretjo potjo zakockali. Podobno se dogaja povsod po Evropi. Eden od najlucidnejših sodobnih ekonomistov, Janis Varufakis, se je nedavno vprašal, zakaj se je morala pojaviti nova evropska levica, zakaj niso socialni demokrati po krizi šli v levo in predlagali rešitev, kakršne predlagamo mi. Ugotavlja, da imajo socialdemokrati dve težavi. Prva je, da so z zavojem v desno uničili svojo levičarsko, intelektualno bazo. Danes med njimi prevladujejo tako imenovani tretjepotaši, ki ne berejo več kritične teorije in pragmatično upoštevajo »diktat okoliščin«. Drugi problem je, da so zadnjih 20 let podpirali neoliberalno ureditev v Evropi, ki je pravi obraz pokazala v krizi. Zaradi tega nimajo več kredibilnosti, da bi spremenili smer. Isto velja za slovenske Socialne demokrate. Dvomim, da jim bo radikalizacija pomagala. Potem ko so na primer podprli TEŠ 6 in privatizacijo, so lahko z radikalnejšo retoriko le karikatura Združene levice.

Ste pa sedaj vendarle priznali, da niso vse stranke enake, mar ne?

Na splošno so vse stranke zadnjih 20 let podpirale isto, liberalizacijo. Z različnim tempom, z različnimi ukrepi, nekatere ostreje, bolj socialnoliberalno, druge radikalneje liberalno. Med seboj so se resda razlikovale v nekaterih stališčih, recimo glede skupnosti LGBT, in jih zato ne moremo preprosto enačiti. Toda njihove ekonomske politike so nazadnje imele zelo podobne učinke, zaradi tega so vse soodgovorne za razmere v Sloveniji.

Kakšna je po vašem Stranka Mira Cerarja (SMC)?

Vse kaže, da gre za precej tehnokratski tip stranke, ki samo sebe riše v vlogi gasilca. Kot glavno težavo vidijo proračunsko luknjo, zanima jih zgolj, kako jo bomo pokrpali, iščejo načine, da bi to znotraj diktata okoliščin naredili čim bolj neboleče. To je njihova edina strategija, je pa to paradoksno, saj nebolečih rezov ni, ker ti povzročajo še dodatne rane, namesto da bi jih zdravili. Drugič, to je stranka, ki ne bo odpirala nobenih tem, za katere ne bo »širokega konsenza«, če citiram Mira Cerarja. SMC torej ne bo uresničila nobene napredne reforme, če bodo v njej zaznali, da bi z njo utegnili preplašiti del javnosti. Zato je SMC tehnokratska konservativna stranka. Svoj politični presežek vidi v tem, da – kot pravi Miro Cerar – se mora v Sloveniji samo nehati krasti. Največji problem Slovenije naj bi torej bila korupcija. In če omejijo korupcijo, okrepijo institucije pravne države, pravijo, bo s tem stranka dosegla svoj zgodovinski cilj.

Ampak ali je temu sploh mogoče ugovarjati? To je bila tudi zahteva protestnikov.

Razmišljam, s katerega konca začeti. Lahko bi rekel, da so bile vstaje otrok svojega časa. Protesti so pokazali, da liberalizem ni glavna ideologija samo v parlamentu, ampak tudi na ulici. Kar ni nenavadno. Javne razprave o problemih slovenske družbe, ki bi šla onkraj liberalizma, zadnja leta ni bilo. Kot osrednji problem je bila postavljena korupcija, kot rešitev pa so se postavljale skoraj izključno liberalne zahteve, kakršne so »pravna država«, »učinkovito sodstvo« ipd. Sklep se torej ponuja kar sam od sebe: glavni problem je korupcija, in če bi pravna država delovala, bi bilo vse rešeno. Miro Cerar je pobral ta gesla in na neki način bi lahko rekli, da so vstaje v resnici zahtevale Mira Cerarja. Ampak tukaj je kleč: zahteve vstaj in/ali Mira Cerarja niso nič drugega kot v gesla prevedena prevladujoča ideologija. To je formula Cerarjevega uspeha: njegova politična pojava je duh našega časa. Da protesti v bistvu izražajo implicitne zahteve režima, ni nič nenavadnega. Za ponazoritev lahko pogledamo zahteve protestnikov v osemdesetih letih. Goran Musić v svojih raziskavah pokaže, da so delavci v Jugoslaviji takrat na shodih skoraj praviloma zahtevali recimo dejansko samoupravljanje podjetij, pritoževali so se, da so razlike med plačami prevelike, zahtevali, da se direktorji ne smejo voziti z BMW-ji ipd. To je bila manifestacija zahtev, ki jih je implicitno postavljal že sam režim. Zdaj, leta 2014, pa imamo na transparentih pravno državo, boj proti korupciji. Ljudstvo režimu spet postavlja njegove implicitne zahteve. »Spontane zahteve« so tako v obeh primerih v bistvu obljube režima samega.

Vendar ljudstvo ne vidi naprej.

Da, saj veste, Foucault je napisal veliko del na to temo. Na temo razmerja med oblastjo in ljudstvom, kako oblast vzpostavlja ljudi in kako moč dejansko teče skozi ljudi, ki so hkrati tudi izvor režima.

Toda tudi vi pri iskanju rešitev poudarjate demokratizacijo. Težava zdravstva je, da bi zaposleni morali imeti več besede. Težava podjetij je, da jih ne upravljajo delavci. Holding morajo prevzeti ljudje. Niste tudi vi v tem populistični in konservativni?

Kot vedno gre tudi v tem primeru za dvosmerni proces. Demokratizacija bo sama po sebi spreminjala ljudi. Se pa strinjam, da se ne sme izpeljati preveč na dušek. V Sovjetski zvezi so na primer takoj po oktobrski revoluciji uveljavili geslo »tovarne delavcem«, ti pa za to niso imeli potrebne izobrazbe in veščin in to se jim je hitro maščevalo. Treba je iti postopoma in premišljeno. Ne smemo naivno verjeti, da če daš ljudstvu oblast, bo to takoj rešilo vse težave. Ne, demokracijo želimo širiti korak za korakom, s sprotnim pripravljanjem ljudi – tudi sebe –, da bomo lahko kolektivno sprejemali tudi najzahtevnejše odločitve.

Zakaj vseeno govorite o demokratizaciji, če se zavedate njenih omejitev?

Ker je sodobni kapitalizem šel v drugo skrajnost, v popolno odtujenost. Predstavniška demokracija je postala neke vrste dvorna politika. Nad kapitalom nimajo več moči niti države. Prišli smo tako daleč, da nam vlade, kot vidite, razlagajo o nekih tajnih zavezah nekim neznanim centrom moči, ki od nas zahtevajo takšne ali drugačne reforme. Ljudje popolnoma izgubljajo nadzor. Zato je potrebna demokratizacija.

Stranka, ki naj bi zastopala res novo politiko in ki je ravno tako doživela hiter uspeh, je bila Zares. Golobič pravi, da je pri tem projektu spoznal slovenski lepodušniški sindrom. Češ, ljudje si deklarativno želijo sprememb, dokler jih nekdo ne predlaga. Pravi, da ste tudi vi del tega problema. Vaše reforme naj bi bile podobne njihovim, a vendarle tudi vi čutite potrebo, da se od stranke Zares distancirate.

Zares drugače od naše zgodbe ni levičarska zgodba, edino, kar je bilo pri tej stranki levičarskega, je bila kampanja s Slavojem Žižkom. Dejansko pa je Zares le še ena socialnoliberalna stranka. Če je bil Zares v večini vidikov korak na desno od SD, smo mi vsaj dva koraka levo od SD. Zakaj je Zares propadel? Ravno zato. Volivci, vsaj tisti, ki niso hoteli le nove LDS, so ga volili, ker so v njem videli neko novo levico, takšno, kot jo je predstavljal Slavoj Žižek. Po volitvah pa je Golobič postal minister, se pridružil vladi in začel zagovarjati neoliberalne reforme.

SMC je tehnokratska konservativna stranka. Svoj politični presežek vidi v tem, da – kot pravi Miro Cerar – se mora v Sloveniji samo nehati krasti.

Zakaj pa vi ne sodelujete s Slavojem Žižkom?

Slavoj Žižek ima do Slovenije precej nenavaden odnos. Nedavno je dejal, da v Sloveniji sploh ne bo volil, Združeni levici pa da ne zaupa, saj naj bi z nami manipulirali »korumpirani ekskomunisti«. Očitno ga slovenska politika ne zanima.

Toda Žižek je bil tako rekoč najpomembnejši intelektualni zagovornik grške Sirize. S to stranko je nastopal, jo spodbujal, zagovarjal, delal zanjo reklamo. Vi pa ste se s Sirizo povezali v enotno evropsko koalicijo.

Žižek se na mednarodni ravni predstavlja kot radikalen marksist, v Sloveniji pa je, vsaj v praksi, liberalec. Tak je bil v začetku devetdesetih letih, ko je bil kandidat LDS za člana predsedstva, ko je o LDS govoril kot o »kolu s česnom za vse vrste vampirjev«, tak je bil tudi kasneje, ko je koalicijo z Gregorjem Golobičem nadaljeval v točki Zaresa in objavljal pisma podpore v strankinem glasilu.

Kaj pa njegova teorija? Žižka niste brali?

O, sem. Žižka je seveda zanimivo in treba brati. Jemljem pa njegove politične nasvete z rezervo.

Ko je na vaše povabilo Cipras, vodja grške Sirize, prišel v Slovenijo, je dejal, da levica z združevanjem ne sešteva svojih sil, ampak jih množi. Kot vemo, velja tudi nasprotno. Levica teži k razpadanju na frakcije. Kako veliko je tveganje, da se boste znotraj Združene levice med seboj sprli? Nekaj napetosti je že bilo med vami ob sestavljanju kandidatne liste.

V skupinah, kot je naša, kjer smo združene tri tudi generacijsko različne stranke, seveda nastajajo trenja. Smo se pa v pol leta naučili delati drug z drugim in izid, ki smo ga dosegli, pomeni tudi veliko odgovornost do podpornikov. Naredili bomo vse, da jih ne bomo razočarali in da bomo v teh štirih letih sodelovanje na levici še okrepili in na naslednjih volitvah postali še močnejša sila.

Kako pa boste naredili gibanje in ne klasične stranke?

Danes se demokracija začne in konča vsaka štiri leta z oddajo glasovnice v volilno skrinjico. Mi jo želimo razširiti. To je mogoče na več načinov. Lahko recimo pripravimo javno razpravo o vsakem konkretnem zakonskem predlogu, ki ga želimo uveljaviti. Delovali bomo na terenu, ne v pisarnah. Ljudi želimo mobilizirati. Ne želimo postati še ena elitistična družba, neki osebni projekt borutov pahorjev, karlov erjavcev, janezov janš, ki želijo pred vsakimi volitvami optimizirati svoj izid s predvolilnimi nastopi. Za nas se kampanja ni nehala 13. julija, ampak se je takrat šele dobro začela.

No, obstaja pa tudi tveganje, da vas bo režim podkupil. Dobili boste 3000 do 4000 evrov poslanske plače, vzeli posojilo in morda začeli pazljiveje govoriti. Navadno denar človeka otopi.

Ne, vodstvo naše stranke je kolektivno in poslanci bomo v skladu z našimi pravili pod močnim nadzorom vodstva. Poleg tega plač tudi ne bomo v celoti obdržali zase, ampak pripravljamo pravilnik o članarinah, ki bo močno posegel v naše prihodke.

Kaj pa znotraj institucij, se že veselite izrednih sej, ki bodo trajale več kot 12 ur in na katerih bodo številni poslanci ne glede na tip izredne seje ponavljali floskule, kakršne ponavljajo že 15 let?

Če sem odkrit, se tega še najmanj veselim. Se pa veselim, da bomo postali sila, ki dejansko ima vsaj možnosti, da svoje zamisli in projekte vsak dan predstavlja javnosti.

Kako naj vas novinarji v prihodnje označujemo? Izraz skrajna levica vam verjetno ni preveč simpatičen.

Ne vem, kaj je na nas skrajnega. Skrajno je to, da petina Slovencev živi pod pragom revščine, in skrajno je to, da ti bodoči predsednik vlade na pogajanjih o koalicijski pogodbi reče, da sicer nima posebnih razlogov ali utemeljitev, zakaj moramo v Sloveniji prodati državna podjetja, vseeno pa nekako misli, da se to mora zgoditi. Ta položaj je skrajen. Nismo ne utopisti ne skrajneži. Upiramo se razmeram, ki so skrajne, in iščemo alternative. Kvečjemu smo sila razuma.

Torej sila razuma?

Če že potrebujemo nove označevalce. Sicer pa smo lahko preprosto – levica.