Vrnitev rase

V ameriškem Fergusonu je belopolti policist sredi belega dne ustrelil temnopoltega najstnika, Michaela Browna. Fotke njegovega iznakaženega trupla so obletele družbena omrežja, še preden so mediji sploh vedeli, kaj se je zgodilo. Brown je bil star 18 let, neoborožen – in roki je držal kvišku. Policist ga je ustrelil povsem od blizu – vanj je izstrelil šest krogel. Dve v glavo, kot je pokazala obdukcija. Brown ni imel nobenih možnosti. Njegovo truplo je ure in ure ležalo na cesti. Pokopali so ga v zaprti krsti.

Vsi so se spraševali, zakaj. Saj res: zakaj? Zakaj ni raje uporabil diplomacije? Zakaj ni raje uporabil »strokovnega prijema« ali česa takega? Zakaj ni navsezadnje raje uporabil taserja? Zakaj ga je ustrelil, dobesedno prerešetal, in to s šestimi kroglami? Je skušal imitirati filmske junake, ki bad guya vedno pokončajo tako, da vanj izpraznijo pištolo, kompleten šaržer? Je bil Brown bad guy, ki si je zaslužil »filmsko« smrt? Ali pa je bil bad guy prav zato, ker je bil temne polti, ker potemtakem ni bil belec? Si je smrt zaslužil, ker si v belskem imaginariju smrt zasluži vsakdo, ki ni belopolt?

Tu se že zasveti prvi odgovor na vprašanje, zakaj je belopolti policist ustrelil temnopoltega najstnika: ker se ga je ustrašil. Ali bolje rečeno: ker se je ob soočenju s črncem ustrašil za svoje življenje. Ker ima belec v Ameriki »prirojeno« pravico do tega, da se ob pogledu na črnca ustraši za življenje. To je ultimativni privilegij belca, pravi Katie McDonough (Salon): da se ob pogledu na črnca ustraši za življenje. »Belec se lahko kar dobro izmaže, če reče, da se je ustrašil temnopoltega. Belcem in policistom je dovoljeno, da se bojijo za življenje, pa četudi ta tako imenovani strah temelji na rasistični percepciji črnskega kriminala ali pa, kot je običaj, sploh na ničemer.«

Amerika je dežela, v kateri že zgolj gola prisotnost črnca v belskih očeh velja za »kredibilno grožnjo« in v kateri to povsem nesorazmerno dejanje – belska eksekucija neoboroženega črnca – velja za »razumno reakcijo«. Rasizem povsem jasno določa, kdo je »kredibilna grožnja«, obenem pa tudi določa, kdo se lahko upravičeno boji za življenje – in kdo ne. Belec se lahko v prisotnosti črnca boji za svoje življenje, ne pa tudi nasprotno. Čeravno je belec do zob oborožen, črnec pa ima v rokah le ukradeno škatlico cigarilosov. Toda v resnici je ravno nasprotno: kot kaže primer iz Fergusona, bi se moral prav črnec ob pogledu na belca, še zlasti na belopoltega policista, povsem upravičeno ustrašiti za svoje življenje. Belec je zanj »kredibilna grožnja«. Črnci imajo v Ameriki nekaj sto let razlogov, da se ob pogledu na belce ustrašijo za življenje.

Rasizem je ekonomska kategorija, ki poskrbi za diskriminacijo in »črnuhiranje« – to je ekonomski sistem, s katerim profitirajo belci. Rasna neenakost je ekonomska neenakost.

Michael Brown je umrl, ker je koncept rase – rasnega profiliranja, rasne privilegiranosti, rasne vzvišenosti, rasne paranoje ipd. – preživel. In ker je preživela pravica belcev, da se ob pogledu na črnca ustrašijo za življenje. Cornel West, sloviti ameriški filozof, je ta belski pogled, ki črnca oropa človeškosti, imenoval »črnuhiranje« (niggerization).

Okupacija Amerike

Toda na ulice Fergusona se ni preselila le »filmska« smrt, videna v več tisoč filmih, ampak tudi smrt, videna v ameriških imperialističnih vojnah, od Vietnama do Afganistana in Iraka. Ameriški vojaki okupirajo to ali ono deželo (Vietnam, Afganistan, Irak ipd.), v kateri se potem bojijo za svoje življenje. Ali bolje rečeno: okupirajo deželo, v kateri imajo potem pravico do tega, da se bojijo za življenje. Logika je rasistična: povsem jasno je, kdo pomeni »kredibilno grožnjo« (okupirani, domačini, »tuja rasa«, Vietnamci, Afganistanci, Iračani) in kdo se lahko upravičeno boji za življenje (okupatorji, ameriški vojaki).

Ergo: za ameriškega vojaka je vsak domačin »kredibilna grožnja«, v vsakem domačinu vidi potencialnega sovražnika, zato ga lahko likvidira – in to povsem nesorazmerno, pretirano, sredi belega dne, potemtakem tako, da vanj izprazni kompletno pištolo. Ali pa šmajser. Spomnite se le videoposnetkov (»Collateral Murder«), ki jih je leta 2007 razkrila organizacija WikiLeaks in na katerih se zelo lepo vidi, kako ameriška helikopterja sredi belega dne zraketirata – ja, prerešetata – skupino iraških civilistov, med katerimi so tudi otroci in reporterja tiskovne agencije Reuters. Hej, ameriški vojaki so se ustrašili za svoje življenje. Nekateri civilisti so imeli menda v rokah orožje – morda pa so imeli le škatlice cigarilosov. Tudi če jih ne bi imeli: že zgolj pogled na okupiranega domačina je dovolj, da se ameriški vojak ustraši za življenje. To je njegov ultimativni privilegij.

Ta rasistična logika – in ta logika vojaške eksekucije – se je iz Amerike preselila na ulice Bagdada, od tam pa zdaj na ulice Fergusona. Ko je belopolti policist v Fergusonu ustrelil temnopoltega najstnika, so se ameriški mediji razpisali o tem, kako se je ameriška policija zadnje čase ekstremno militarizirala. Ameriška vojska svoje »odpisano« orožje sistematično prepušča ameriški policiji, tako da so zdaj ameriški policisti celo bolje oboroženi kot ameriški vojaki. V zadnjih 20 letih je vojska policiji »prepustila« za več kot štiri milijarde dolarjev orožja!

Kriza je. Udarila je tudi belce. Pustila je globoke, boleče sledi. Tudi na belski psihi. Časi so težki. Belci so prestrašeni, toda upanje obstaja: tu je rasizem, ki jih bo na trgu ščitil pred črnci.

Kot je te dni rekel iraški veteran Rafael Noboa y Rivera: »Policija v Fergusonu ima boljšo bojno opremo in oborožitev, kot smo jo imeli jaz in moji možje sredi vojne. In Ferguson ni osamljen primer – policijski oddelki širom po Ameriki so oboroženi za vojno.« In tako – brutalno nesorazmerno, zunajsodno, eksekutorsko, paranoidno, rasistično – se potem tudi obnašajo: kot da so v Iraku. Ali pa v Afganistanu. V vsakem tujepoltem človeku vidijo sovražnika, terorista, »kredibilno grožnjo«. In tako kot se ameriškim vojakom, ki pobijejo kopico tujepoltih civilistov, običajno nič ne zgodi, se običajno nič ne zgodi niti belopoltim policistom, ki ubijejo neoboroženega temnopoltega – v zadnjih 20 letih so bili obsojeni le trije taki policisti, med njimi tudi tisti, ki je leta 2009 v kalifornijskem Oaklandu na železniški postaji Fruitvale ustrelil temnopoltega mladeniča. Policist je 22-letnega Oscarja Granta pritisnil ob tla in ga ustrelil v glavo. Ker so priče dogajanje posnele s pametnjakoviči, je lahko uboj le priznal, rekoč, da je med paničnim lisičenjem Granta mislil, da je zgrabil taser, ne pa pištole. Dobil je le dve leti, odsedel pa le 11 mesecev. Ne preseneča, da uboj Michaela Browna – in drugih temnopoltih fantov, ki padajo pod streli belopoltih policistov – spominja na ameriške »preventivne« likvidacije v Iraku, Afganistanu, Somaliji, Pakistanu in tako dalje.

Kaj vse to pomeni, je na dlani: ko nad ameriške protestnike, katerekoli in kakršnekoli protestnike, recimo nad tiste, ki »zavzamejo« Wall Street, park Zuccotti, Oakland ali kaj takega, pošljejo policijo, nadnje dejansko pošljejo vojsko v policijski preobleki.

Zdaj pa si predstavljajte, kako to izgleda v Fergusonu, v katerem je 63 odstotkov prebivalstva temnopoltega (večina potemtakem), kar 94 odstotkov policistov pa je belopoltih. Izmed 53 policistov so namreč le trije temnopolti. Fergusonski policijski oddelek spominja na »okupacijsko vojsko«, je poudaril Terrance Heath (AlterNet), zato se niti ne moremo čuditi, da je policija v Fergusonu lani večino racij izvedla pri črncih (92 odstotkov!) in da so večino vozil (80 odstotkov!), ki jih je ustavila policija, vozili črnci. In ja, skoraj vsi vozniki (94 odstotkov!), ki jih je policija aretirala po ustavitvi vozila, so bili črnci, pa četudi so kaj ilegalnega odkrili le pri 22 odstotkih. Črnce ustavljajo (in aretirajo, lisičijo, maltretirajo ipd.), ker so črnci – ker je koncept rase preživel.

In ker je koncept rase povsem očitno preživel (in ker se v Ameriki počuti vse bolje, vse bolj sproščeno, deregulirano), se je, kot poroča časopis USA Today, med letoma 2005 in 2012 kar dvakrat na teden primerilo, da je belopolti policist ubil črnca (Brown je bil ubit le teden za tem, ko je belopolti policist v New Yorku ubil temnopoltega Erica Garnerja), Jay Nixon, belopolti guverner Misurija – zvezne države, ki že desetletja gosti najbolj strupene rasiste (neonacije, preostanke Klana) in zloglasni rasistični Koncil konservativnih državljanov, patriotskih borcev za »belske pravice« (med njihovimi simpatizerji so številni republikanski politiki, recimo Trent Lott in John Ashcroft, nekdanji ameriški pravosodni minister) –, pa je v Ferguson kmalu po izbruhu množičnih protestov poslal Narodno gardo, neke vrste vojaško policijo. V New Orleans so leta 2005, ko ga je silovito opustošil hurikan Katrina (in ko so jezovi popustili), poslali kar vojsko in ta je v prestrašeno, prizadeto, obupano prebivalstvo, večinoma kakopak črnce, uperila lahko in težko orožje, celo cevi tankov. Umaknili so jih šele, pravi John A. Powell, profesor s Kalifornijske univerze v Berkeleyju (Democracy Now!), ko je general Russel Honoré oznanil: »Odložite orožje. To so ameriški državljani.«

Lahko bi bilo tudi drugače. Lahko bi bilo kot v deželah, ki jih okupira ameriška vojska. Hej, ameriški vojaki so imeli v New Orleansu težko orožje in tanke – lahko bi se ustrašili za svoje življenje. Lahko bi se zgodilo, kar se je zgodilo v Fergusonu. Sploh pa: to, da imajo Američani doma take količine strelnega orožja, da so tako obsedeni s svojo »pravico do samoobrambe«, da ima NRA – lobi lastnikov strelnega orožja – tako politično moč in da desnica tako histerično nasprotuje kakršnikoli regulaciji strelnega orožja, ne pomaga, ampak škodi – človek, ki je oborožen, se prej ustraši za svoje življenje, če smo že ravno pri tem. In »adrenalinska megla« te strahove še okrepi.

V resnici je še huje: belec bi se moral za svoje življenje ustrašiti ob pogledu na belca, ne pa na črnca. Kot namreč kažejo statistike, ki jih je nedavno posredoval FBI, kar 83 odstotkov ameriških belcev umorijo prav ameriški belci. Belci pobijajo drug drugega – kot še nikoli. In to belsko nasilje, pravi Matthew Yglesias (ThinkProgress), se vse bolj glorificira. Kar ni dobra novica za temnopolte. Ali bolje rečeno: to je razlog več, da se temnopolti ob pogledu na belca ustrašijo za življenje.

V Ameriko bi bilo treba poslati mednarodne opazovalce.

Gaza v Fergusonu, Ferguson v Gazi

Ko se je ameriška policija militarizirala, je militarizirala tudi svoj odnos do črnskih skupnosti in getov, v njih je začela nastopati kot okupator. In tu je tisti veliki ameriški dvodelni paradoks.

Prvič, sodobne ameriške vojne so rasne: Vietnam, Irak, Afganistan. Bi se ameriška vojska v Vietnamu, Iraku in Afganistanu obnašala tako, kot se je, če bi tam živeli pravi in čisti belci? Ne. Bi Izraelu pustila, da v Gazi počne, kar počne (raketiranje civilistov, getoizacija Gaze ipd.), če bi tam živeli pravi in čisti belci? Ne. Če počneš to, kar so Američani počeli v Vietnamu, Afganistanu in Iraku, se moraš najprej prepričati, da imaš tam itak opraviti z »nižjo raso«, ob pogledu na katero se lahko upravičeno bojiš za svoje življenje, tako da imaš pravico do samoobrambe. In kaj ob početju Izraela stalno poudarjajo Američani? Točno: da imajo Izraelci pravico do samoobrambe, ki pride vedno v paketu s pravico do tega, da se ob pogledu na »drugo raso« ustrašiš za življenje. Tako kot se te dni zdi, da je Ferguson le predel Gaze, se zdi, da je Gaza le predel Fergusona. To, kar počne ameriška policija, se »dobrim« Američanom niti ne zdi tako hudo, ker to, kar počne ameriška vojska v tujini (Afganistan, Irak), izgleda precej huje. Kaj je eksekucija temnopoltega najstnika v primerjavi z raketiranjem iraških civilistov?

Ko se je ameriška policija militarizirala, je militarizirala tudi svoj odnos do črnskih skupnosti in getov, v katerih je začela nastopati kot okupator. In tu je tisti veliki ameriški dvodelni paradoks.

In drugič, Američani so se mogočno in triumfalno vključili v II. svetovno vojno – v vojno proti nacizmu in rasizmu, ki sta bila ista reč, saj so bili nacisti prepričani, da so »čista rasa«, »višja rasa«, »nadrasa«. Posledica tega rasističnega prepričanja je bil holokavst, ki je pokončal na milijone Židov, Romov in Slovanov. Ker niso bili »čisti« belci, so se nacisti ob pogledu nanje ustrašili za svoje življenje. V II. svetovno vojno – vojno proti rasizmu – pa so se vključili tudi mnogi Afroameričani. In prišel je dan velike zmage: konec nacizma, konec rasizma! Ameriški predsednik Harry Truman pa je leta 1948 – z izvršnim poveljem 9981 – za nameček desegregiral še vojsko. Toda ironično: rasizem, ki so ga v Evropi premagali, je v Ameriki – predvsem kakopak na jugu – preživel tudi po vojni. Rasni segregaciji ni bilo ne konca ne kraja.

Tudi reakcija fergusonske policije ni dajala vtisa, da je rasizem stvar preteklosti: da je razkrila ime policista, ki je ustrelil Browna, je potrebovala pet dni, vmes je ponujala povsem izkrivljene interpretacije dogodka, grozila novinarjem, ki so poročali iz Fergusona, jih celo lisičila, protestnike je razganjala s solzivcem. Vse to je spominjalo na preteklost, na katero je spominjala tudi medijska retorika, ki je spremljala dogajanje v Fergusonu: črnski protesti, ki so se začeli po uboju Browna, niso bili protesti, ampak »izgredi«, »kaos«, »anarhija«, »zarota« in »resničnostni šov«, črnski protestniki, ki so protestirali, niso bili protestniki, ampak »nasilneži« in »plenilci«, Brown, ki so ga sredi belega dne pokosili policijski streli, ni bil žrtev policijskega nasilja, ampak »verjetno član zloglasne ulične tolpe Bloods« in »verjetno zadet od marihuane« (od kdaj te marihuana dela agresivnega?), črnci, ki so protestirali, niso protestirali, ampak so le »izkoriščali prisotnost medijev«.

Še celo voditeljica TV-mreže CNN se je spraševala, zakaj policija proti črnskim protestnikom namesto solzivca ne uporabi raje vodnih topov – ravno vodni topovi in afroameriški protestniki pa se v tisti mračni rasistični preteklosti, ki je ni več, niso najbolje razumeli, je pripomnil Evan McMurry (AlterNet).

Vsi tisti, ki so dogodek v Fergusonu ovijali v to retoriko, skupaj z onimi, ki so začeli za »ubogega« policista zbirati denar (češ da je le opravljal svojo dolžnost in da je Brown dobil, kar je zaslužil, navsezadnje, le zakaj bi belopolti policist kar tako ustrelil neoboroženega črnca!), so skušali, pravi Chauncey DeVega (We Are Respectable Negroes), na ta način – prek drugega, prek policista – doživeti »magično« ubijanje Michaela Browna, črnca.

Koncept rase je torej preživel. In pravica belcev, da se ob pogledu na »drugo raso« ustrašijo za življenje, tudi. Še vedno živi, pa četudi so desničarski mediji à la FoxNews, republikanski jurišniki in tudi mnogi »dobri« Američani takoj oznanili, da so protestniki – temnopolti, se razume – iz rokava prehitro potegnili »rasno karto«, da uboj Michaela Browna ni bil rasističen, da rasizem v Ameriki ne obstaja več, da je stvar preteklosti, da je Klan izobčen, da imajo Afroameričani vse pravice, z volilno vred, da v Beli hiši sedi temnopolti predsednik, da je Amerika zdaj postrasna in da so se vse sanje Martina Luthra Kinga izpolnile. Saj: prav zato, ker so se izpolnile vse Luthrove sanje, se je vrnil rasizem – kot belski odgovor na »postrasno« Ameriko.

Ne, v privilegiju belcev, da se ob pogledu na temnopoltega ustrašijo za svoje življenje, nihče ne vidi nič rasističnega. Toda rasista prepoznaš prav po tem, da govori, da rasizem ne obstaja več, in da obenem nastopa s »čiste«, »nadrasne« pozicije, ki ga privilegira, ki se ji noče odpovedati, ki se je oklepa kot revolveraš revolverja, ki ga materialno, ekonomsko in psihološko ohranja pri življenju in ki bi jo odpravil prav konec rasizma.

Rasizem kot nevidna roka trga

Spomnite se le animiranega filmčka Kratka zgodovina Združenih držav Amerike, s katerim je Michael Moore leta 2002 začel sloviti dokumentarec Bovling za Columbine. Belci pridejo v Ameriko, kjer nabašejo na Indijance. Ustrašijo se jih, zato jih pobijejo. Iz Afrike pripeljejo sužnje, brezplačno delovno silo, toda tudi njih se ustrašijo, zato se oborožijo. In ker se mastno oborožijo, tudi mastno obogatijo. Da bi ohranili bogastvo in status quo, izumijo posebna, brzostrelna orožja, s Kukluksklanom vred. Ko se je KKK prisiljen umakniti v ilegalo, ustanovijo NRA (National Rifle Association). In ko se črnci preselijo v mesta, belci iz strahu zbežijo v predmestja, tam pa jih strah ne mine, zato si nabavijo na tone in tone orožja, da bi zaščitili lastnino, red in mir. Ja, belci le panično skačejo sem ter ja – z enega konca zemljevida na drugega. Količina orožja, ki ga imajo v lasti, se veča premosorazmerno z njihovim strahom.

Moore ne pušča nobenega dvoma: ključ je strah. Strah nosi puško. Strah je ta, ki ima prst na sprožilcu. In ta strah ima rasni podton. Večino orožja v Ameriki itak pokupijo belci. Stroški tega strahu – privilegija belcev, da se lahko ob pogledu na temnopolte ustrašijo za življenje – so visoki. In seveda: rasizem ni mnenje ali pa prepričanje, ampak ekonomska kategorija.

Terrance Heath pravi, da belci zaslužijo bistveno več kot črnci, da so bistveno bogatejši od črncev, da jih je recesija prizadela bistveno manj kot črnce, da imajo v lasti bistveno več nepremičnin kot črnci, da belci živijo v bistveno boljših razmerah kot črnci, da je med njimi bistveno manj brezposelnosti kot med črnci, da se bistveno lažje in pogosteje prebijejo na univerze, da pri zaposlovanju doživljajo bistveno manj diskriminacije kot črnci in da v ječi pristanejo bistveno redkeje kot črnci, za enake delikte pa dobivajo bistveno nižje kazni kot črnci. Še huje: belci zaužijejo bistveno več drog kot črnci, toda zaradi posesti drog zaprejo bistveno več črncev kot belcev.

In kar je najbolj noro: belci – tisti, ki se ob pogledu na črnca ustrašijo za svoje življenje, tisti, ki »črnuhirajo«, tisti, ki se oklepajo pravice do strelnega orožja, tisti, ki terjajo »zakon & red«, tisti, ki trdijo, da rasizem ne obstaja več, tisti, ki so intimno ali pa javno prepričani, da črnci vedno dobijo, kar si zaslužijo – so kljub temu sveto in perverzno prepričani, da v Ameriki poteka »vojna proti belcem«, da so torej belci žrtve črncev in rasne diskriminacije, »črnske zarote«, katere del je bila kakopak tudi izvolitev Baracka Obame, zato hočejo nazaj »svojo« Ameriko, »pravo« in »avtentično« Ameriko, Ameriko tradicionalnih vrednot, Ameriko preteklosti, Ameriko z jasno rasno hierarhijo, ki velja v belskih očeh za naravno stanje, Ameriko, katere identiteto bi – tako kot nekoč, v dobrih starih časih – določali belci.

Rasizem povsem jasno določa, kdo pomeni »kredibilno grožnjo«, obenem pa tudi določa, kdo se lahko upravičeno boji za svoje življenje – in kdo ne.

Ta-Nehisi Coates je pred kratkim v reviji Atlantic povsem jasno in z epskim, tako rekoč balzacovskim zamahom pokazal, da je Amerika že 250 let v vojni s črnci, da so posledice te dolge vojne katastrofalne, da so bili črnci izključeni iz ameriškega sna, ameriške belske demokracije, ameriškega kreditnega sistema in sistema, ki je ljudem omogočal akumulacijo bogastva, da so bili deležni največje koncentracije prikrajšanosti, da niso imeli nikoli občutka, da živijo v isti državi kot belci, in da so bili in ostali najbolj segregirana etnična skupnost v Ameriki, da je torej za hud ekonomski prepad med belci in črnci kriv prav rasizem, ta najperverznejša oblika ekonomske, socialne in razredne diskriminacije, toda republikanci, ki itak zelo radi »črnuhirajo«, kljub temu še naprej mirno vztrajajo, da Amerika potrebuje »vitko državo« (umik države iz gospodarstva, popolna deregulacija vsega, absolutna svoboda trga ipd.), ker je socialna država le način, kako črnci ropajo belce. Tako kot je rasna diskriminacija le oblika ekonomske, razredne diskriminacije, je tudi pozivanje k »vitki državi« le nova oblika rasne diskriminacije. Le nova oblika rasnega podrejanja.

Republikanci pravijo, da v pozivanju k »vitki državi« ni ničesar rasističnega. Republikanci po drugi strani tudi pravijo, da rasizem ne obstaja več.

Oklepanje Boga, orožja in rasizma

To, da se je rasizem vrnil in da obstaja, pride belcem zelo prav: kriza je. Udarila je tudi belce. Pustila je globoke, boleče sledi. Tudi na belski psihi. Časi so težki. Belci so prestrašeni, toda upanje obstaja: tu je rasizem, ki jih bo na trgu ščitil pred črnci. Na trgu bodo imeli prednost pred črnci. Ker obstaja rasizem, bodo konkurenčnejši, kot bi bili sicer. Točno, rasizem bo prevzel vlogo nevidne roke trga. Rasizem je ekonomska kategorija, ki poskrbi za diskriminacijo in »črnuhiranje« – to je ekonomski sistem, s katerim profitirajo belci. Rasna neenakost je ekonomska neenakost.

Ekonomski položaj belcev se je zadnja leta poslabšal – več bogastva kot kadarkoli se je steklo v roke družbenih elit, plutokracije, tistega enega odstotka, v zgornjo desetinko tistega enega odstotka pravzaprav. Belci delajo več kot kadarkoli – in dobijo manj kot kadarkoli. Pred javnimi kuhinjami se gnetejo skupaj s črnci.

Rekel bi, da se oborožujejo iz napačnih razlogov. In da merijo prenizko.

»Ta dežela je bila ustvarjena za belce, ne pa za črnce,« je dahnil gledališki igralec John Wilkes Booth, tik preden je 14. aprila 1865 ustrelil ameriškega predsednika Abrahama Lincolna. In dodal: »In ko suženjstvo Afričanov gledam z istega stališča kot plemeniti tvorci naše ustave, v njem vidim enega izmed največjih blagoslovov, kar jih je Bog – v dobro nas in njih – daroval ljubljeni naciji.«

Leta 2000 so sporočili, da je znanstvenikom končno uspelo razvozlati človeški genom. Ameriški predsednik Bill Clinton je oznanil, da je zdaj – po tej »ekspediciji v človeški genom« – povsem jasno, da so vsa človeška bitja v 99,9 odstotka enaka. V genomu razlike med rasami ni. Vsem pripada isti genom. Izgovorov za rasizem ni več. Francis Collins, direktor ameriškega Nacionalnega inštituta za raziskavo človeškega genoma, je rekel, da zdaj končno vidimo in vemo to, kar je doslej videl in vedel le Bog.

Če Bog vidi v človeški genom in če ve, da so vsa človeška bitja enaka, zakaj se potem ljudje, ki se oklepajo Boga, z enako vnemo oklepajo tudi orožja in rasizma?