Novi razred

Milovan Đilas, razvpiti jugoslovanski partijski veljak, ki se je na lepem prelevil v besnega kritika partije, je leta 1957 objavil knjigo Novi razred, ki je stresla Jugoslavijo, še zlasti partijo, s Titom vred. To je bil škandal brez primere. Vsi so govorili o tej knjigi, ki je podala »sliko komunističnega sveta«, toda potihem – v Jugoslaviji je bila tabu. Đilas jo je izdal v tujini. In o njej se še vedno spletajo legende. Je bil Đilas disident ali konvertit? Mu je pri pisanju te knjige pomagala CIA?

Na Zahodu, v tedanjem »svobodnem svetu«, prestreljenem s hladno vojno, je Đilas obveljal za pojem antikomunista. Za pojem komunista, ki je spregledal – komunista, ki je komunizem videl in doživel od znotraj, »iz prve roke«, in spoznal, da je popolna zabloda. Zahod in CIA sta tedaj potrebovala knjige komunističnih insajderjev, ki so »razkrivali« in »razkrinkavali« notranje delovanje komunističnega stroja. Tako je bila zgodba o zgrešenosti komunizma verodostojnejša. Glejte, tudi sami so spoznali, da je komunizem zabloda!

Mit o tem, da je bil Đilas antikomunist, je preživel – v dobrem in zlu, na desni in levi. Tisti, ki spletajo legende o njem, spregledajo, da je ostal komunist. Zakaj ni odšel iz Jugoslavije in potem objavil knjige? Zakaj je raje ostal v Jugoslaviji in pustil, da so ga zaprli? In še enkrat. In še enkrat. Znova in znova. Zakaj je tako stoično pustil, da so ga trpinčili? Iz preprostega razloga: ker je nase vzel tisto mučeništvo, ki je vedno krasilo »pravega« komunista. Nič ga ne more zlomiti! Noben zapor! Nobena tortura! Nobena oblast! Ne priznajem ovaj sud!

Đilas je s tem le dokazal, da je »pravi« komunist, da je torej iz »pravega testa«, pač iz testa, ki pritiče komunistu. In toliko bolje, da so ga zapirali in trpinčili njegovi nekdanji tovariši, komunisti – če kdo, potem so imeli »pravico«, da mu sodijo, prav komunisti, »njegovi«. To prepričanje je bilo del komunističnega mindseta, kar se je še zlasti pokazalo v času stalinističnih sodnih procesov, na katerih so obsojeni komunisti svojo usodo – in tudi eksekucijo – doživljali kot posledico »pravice«, ki jo ima partija. Sodi jim lahko le partija. Đilas je svojo usodo očitno doživljal tako kot predvojni komunisti, »pravi« komunisti.

In če berete njegov Novi razred, ki je zdaj – v prevodu Nikija Neubauerja – izšel tudi pri nas, boste še bolj začudeni. Še več, rekli si boste: kako to, da je Zahod tako orgazmiral ob Đilasovi knjigi? Đilas namreč komunistom ne očita tega, da so komunisti, ampak prav to, da niso komunisti in da se ne obnašajo kot komunisti. Ali bolje rečeno: očita jim, da se obnašajo kot navadni kapitalisti, kot povsem izrojena kapitalistična oligarhija. Partija se je začela, kot pravi, »spreminjati v tradicionalno oligarhijo novega razreda«.

Đilas je ugotovil, da »v komunističnih državah obstaja nov lastniški, monopolistični in totalitarni razred«, »ozek in zaprt«, »novi razred, ki je navzdol sicer odprt, postaja proti vrhu čedalje bolj neusmiljeno ozek«, »požrešen in nenasiten«, brez »vrlin zmernosti in varčnosti«, »enako izključujoč kot aristokracija«, prepričan, »da bo s svojim vzponom na oblast prinesel srečo in svobodo za vse ljudi« in da bi družba brez njega »nazadovala in propadla«. Ta »novi vladajoči in izkoriščevalski razred« pa je »bolj organiziran in bolj razredno zaveden kot katerikoli drug razred v zgodovini«, saj »noben drug razred v zgodovini ni bil tako enovit in enoglasen v zagovarjanju samega sebe«. To je »razred, ki ga zgodovina dotlej ni poznala«.

Partija je veljala za nezmotljivo. Zakaj? Ker se je imela za utelešenje zgodovinske nuje, za utelešenje objektivnih teženj družbe, kot pravi Đilas.

Vam zveni znano? Vsekakor. Bolj ko namreč Đilas opisuje ta novi razred, bolj se zdi, da opisuje »naš« novi razred, neoliberalni novi razred, elitni, privilegirani, oligarhoidni 1 %, ki si je podredil večino in jo spremenil v brezpravno manjšino. Mar ni tudi ta »naš« novi razred, ki so ga ustvarili neoliberalni diktati, ozek in zaprt? Mar ni navzdol odprt, proti vrhu pa čedalje bolj neusmiljeno ozek? Mar ni požrešen in nenasiten? Mar ni brez vrlin zmernosti in varčnosti? Mar nam ne trobi, da bo vsem prinesel srečo in svobodo? Mar ne svari, da bi družba brez njega nazadovala in propadla? Mar ni bolj organiziran in bolj razredno zaveden kot vsi drugi razredi? Mar ni enovit in enoglasen v zagovarjanju samega sebe? Mar ni izkoriščevalski, monopolističen in totalitaren? In mar ni enako izključujoč in enostranski kot nekdanji partijski novi razred?

Novi razred, tisti 1 %, ki ima zdajle v rokah večino gospodarstva, večino financ, večino zasebne lastnine, večino nacionalnega bogastva in večino politične oblasti, se obnaša in levi natanko tako kot nekdanji partijski novi razred. Ko je Đilas opisoval novi razred, ki ga je ustvaril komunizem, je dejansko opisoval novi razred, ki ga bo ustvaril neoliberalizem.

Bruselj pravi!

»Vse revolucije in vsi revolucionarji uporabljajo nasilna in brezobzirna sredstva,« pravi Đilas in dodaja: »Gibanje, ki je imelo za cilj nasilno preobrazbo gospodarstva in družbe, se je moralo zateči k surovim metodam.« Neoliberalci so taki revolucionarji – pri vsiljevanju neoliberalnih direktiv in interesov novega razreda uporabljajo nasilna in brezobzirna sredstva, surove metode. Spomnite se le Grčije, ki so jo z varčevalnimi ultimati zlomili. Ali pa se spomnite, kako so kri puščali Sloveniji. Preobrazba gospodarstva in družbe po podobi neoliberalnih načel – liberalizacija, privatizacija, deregulacija – je potekala nasilno, krvavo, nečloveško. Po partijsko.

Te metode in ta sredstva »postajajo tem bolj brezobzirni, čim bolj neuresničljivi postajajo ti idealni cilji«. Glede na brezobzirnost, surovost, nasilnost in nečloveškost sredstev, ki jih uporablja novi razred, lahko sklepamo, kako zelo neuresničljivi so ti »idealni cilji« neoliberalne elite.

»Ko se novi izkoriščevalski razred vzpenja na oblast, poskuša svoje neidealistične metode upravičevati z idealističnimi cilji.« Đilas s tem meri na komunistični novi razred, toda tudi neoliberalni novi razred je počel natanko to: svoje neidealistične metode je upravičeval z idealističnimi cilji, češ terapija s šokom je potrebna, da bi lahko ustvarili boljši svet. Trdi, nepriljubljeni varčevalni ukrepi so pot do gospodarske rasti – zategnite pas, pa bo trg začel delovati! In ko bo začel delovati, boste v nebesih!

Novi razred vedno razglaša, »da so njegovi interesi izključno idealni cilj družbe« in »da metode, ki jih uporablja, niso pomembne«, kot pravi Đilas. »Pomemben je cilj, vzklikajo njegovi predstavniki, vse drugo je drugotnega pomena.« Novi razred opusti »splošnočloveške etične kategorije«, moralni pomisleki pa so mu »le v napoto«. Tudi za neoliberalni novi razred je pomemben le cilj: liberalizacija, deregulacija, privatizacija. Kako doseči ta cilj, je drugotnega pomena. Morala je vsiljevanju liberalizacije, deregulacije in privatizacije le v napoto. Novi razred »določa, kaj je življenjskega pomena, ključno ali odločilno«. V komunističnem in neoliberalnem sistemu.

V kapitalizmu ne more nihče – nobena država, niti Grčija niti Slovenija, niti Francija niti Španija – stopati po svoji poti. Podrediti se mora poti, ki jo predpišejo direktive, diktati in ultimati neoliberalnega novega razreda (via Bruselj, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, OECD ipd.). Tudi »lastna pot v komunizem« ni obstajala. Sovjetska zveza si je podredila vse vzhodnoevropske države. Vse so morale slepo slediti direktivam, diktatom in ultimatom Informbiroja, ki je v komunističnih deželah igral vlogo Bruslja. Kazni so bile strašne. Tanki, okupacije, ekskomunikacije – trojke. Komuniste je definirala »težnja po poenotenju sveta«, pravi Đilas. Neoliberalce tudi.

Komunisti so verjeli, da je »marksizem univerzalna metoda za vsa področja človeškega delovanja«. To verjamejo tudi neoliberalci, saj v neoliberalizmu vidijo metodo, ki jo lahko uporabiš povsod, v kulturi, umetnosti, zdravstvu, šolstvu, znanosti, seksu. »Znanstveniki so stalno v precepu, da njihove ugotovitve in odkritja ne bi bila v nasprotju z uradno dogmo.« Slovenski ekonomisti so taki znanstveniki – stalno v precepu. Paziti morajo, da ne bi bili v nasprotju z uradno bruseljsko dogmo (»Bruselj pravi«, »Bruselj svari«, »Bruselj opozarja«, »Bruselj nam nalaga« ipd.).

Kaznujte izdajalce!

V komunističnih deželah je »na vrhu – v zgornjih krogih – dovoljeno skoraj vse, medtem ko se iste stvari obsojajo, če se dogajajo spodaj, v nižjih krogih«. To velja tudi za neoliberalne elite, za tisti 1 %: sami lahko trošijo, več kot ustvarijo, svoje izgube stalno podružbljajo, zahtevajo »zlata padala«, bailoute in druge davkoplačevalske finančne injekcije, hkrati pa ostro obsojajo vsakršno javno trošenje – javni sektor, socialno državo in javne izdatke je treba posekati.

Saint Just, eden izmed ideologov francoske revolucije, je rekel: »Proti sovražnikom gibanja vam ni treba izbirati sredstev. Ne kaznujte samo izdajalcev, temveč tudi vse, ki so ravnodušni; kaznovati morate vse, ki so v republiki nedejavni in ne delajo nič zanjo.« Kaznovati tiste, ki so nedejavni? Mar ne temelji vsa neoliberalna filozofija prav na očitku, da je ljudstvo le zajedavec, da se nikomur nič ne ljubi, da so vsi po vrsti neproduktivni in nekonkurenčni, da nič ne delajo in da so le navadne lenobe, ki se šlepajo na socialno državo?

Partija je veljala za nezmotljivo. Zakaj? Ker se je imela za »utelešenje zgodovinske nuje«, za »utelešenje objektivnih teženj družbe«, kot pravi Đilas. Komunisti so bili prepričani, »da samo oni poznajo zakone, ki urejajo družbo«, »da lahko proizvodnjo vodijo z znanstveno natančnostjo« in da jim »to domnevno znanje daje moč in izključno pravico za spreminjanje družbe in nadzorovanje njenega delovanja«.

Tudi neoliberalci nastopajo s pozicije nezmotljivosti – tudi oni se imajo za utelešenje zgodovinske nuje in objektivnih teženj družbe. Prosti trg je zanje zadnji stadij zgodovine človeštva – in oni so njegovi oznanjevalci. Vse teži k prostemu trgu – družba, zgodovina. Onstran prostega trga ni ničesar. In samo oni poznajo zakone, ki urejajo prosti trg. Od tod vse tiste direktive, vsa tista navodila, vsi tisti diktati, ki jih morajo vlade upoštevati, če nočejo, da njihove dežele doživijo čistko – in izraz trojka zveni ravno prav stalinistično.

Tako v neoliberalizmu kot komunizmu je človek uradno svoboden, toda njegove možnosti za uporabo te svobode so v obeh primerih skrajno omejene.

Neoliberalci vedno pravijo, da je treba pustiti trg pri miru – da država nanj ne sme posegati. Bog ne daj! Če bo trg zašel v krizo, se bo že sam korigiral. In spet se začne vse znova! Jasno, nihče pa ni osebno odgovoren za to, ker je trg padel v krizo. In tako kot neoliberalci vidijo svoj trg, komunisti vidijo svoj sistem. »Isti ljudje ohranjajo isti sistem na bolj ali manj isti način, dokler v njem spet ne nastanejo očitne razpoke in nepravilnosti. Nastalih izgub ni mogoče nadoknaditi, režim in partija pa zanje ne prevzemata odgovornosti. Samo ’opazili’ so napake, ki jih bodo ’nadomestili’. In spet se začne vse znova!« Komunistični sistem se bo že sam korigiral – kot trg.

Za neoliberalce bi lahko rekli to, kar je Đilas rekel za komuniste: obnašajo se tako, kot da se je vsa zgodovina zgodila le zato, da bi omogočila njihov prihod na svet. Zato se ne smemo čuditi, da so njihova stališča tako uglašena – in to ne glede na to, iz čigavih ust pridejo. Vedno so enoglasni – stalno ponavljajo iste fraze. Znova in znova. Država naj se umakne iz gospodarstva! Stroški dela so previsoki! Niste konkurenčni! Prodajte državno premoženje! Zmanjšajte javne izdatke! In tako dalje. Vemo, kako zelo je partija slavila »idejno enotnost«, »enotnost prepričanj«, »enotnost volje in akcije« in »notranjo monolitnost« – in neoliberalci so partijo presegli.

Tako kot je »enotnost volje in akcije« dobiček prinašala komunističnemu novemu razredu, ga zdaj prinaša neoliberalnemu novemu razredu. »Vztrajanje pri idejni enotnosti v partiji je nezmotljivo znamenje vzdrževanja diktature majhnega števila oligarhov, ki začasno sodelujejo med seboj ali pa ohranjajo ravnotežje moči.« Tudi neoliberalcev – neliberalnega novega razreda, majhnega števila oligarhov – idejna enotnost ne drži le skupaj, ampak tudi na oblasti. To, da vsi stalno ponavljajo iste fraze, ustvarja namreč iluzijo, da imajo prav. Le kako bi se lahko motilo toliko ljudi, si reče ljudstvo.

Vsi za enega!

Pri partiji je »notranja moralna in intelektualna zlitost sad dolgega boja za idejno in operativno enotnost«, kot pravi Đilas. Partija se je dolgo borila za oblast. Za njo so bili dolgi boji, ki so jo idejno in operativno poenotili. Tudi neoliberalci so bili dolgo v divjini in ilegali – kompletno povojno obdobje, vse tja do začetka osemdesetih let, ko sta jim Ronald Reagan in Margaret Thatcher omogočila revolucijo. In ja, takrat so bili za njimi dolgi boji, ki so jih idejno in operativno poenotili. Tako kot so komunisti razvili »kastno moralo« oziroma »moralo sekte«, so jo tudi neoliberalci.

In ko so neoliberalci v osemdesetih letih izpeljali revolucijo, so prevzeli oblast nad idejami, politiko in lastnino. »Sodobni komunizem je tista vrsta totalitarizma, ki združuje tri osnovne dejavnike nadzorovanja ljudi. Prvi je oblast, drugi je lastnina in tretji ideologija. Vsi trije so monopol ene in edine politične stranke, tega novega razreda, oligarhije tega razreda.« Neoliberalni novi razred je dobil monopolni nadzor nad ideologijo, oblastjo in lastnino, s čimer je postal natanko »tista vrsta totalitarizma«.

Đilas pravi, da »nobenemu totalitarnemu sistemu v zgodovini, pa tudi sodobnemu, razen komunizma, ni uspelo hkrati in do te mere prevzeti vseh treh dejavnikov nadzora nad ljudmi«. V resnici bi moral reči: razen neoliberalizma. Tako kot komunistični novi razred je tudi neoliberalni novi razred »obenem lastnik in ideolog«. Tako komunistični novi razred kot neoliberalni novi razred na oblasti ohranja prav »monopol nad ideologijo in lastnino«. Tako kot je bil komunizem »samo sodobna oblika despotizma, ki si ne more kaj, da ne bi težila k totalitarnosti,« je to tudi neoliberalizem.

Če hočemo preobrazbo družbe, so vpili komunisti, potem je treba vso gospodarsko moč izročiti v roke partije, lastništvo je treba centralizirati, »najprej z nacionalizacijo velikih podjetij in potem še manjših«. Komunisti so vse zasebno premoženje nacionalizirali – za potrebe svojega novega razreda. Neoliberalci vse državno premoženje privatizirajo – za potrebe svojega novega razreda. Logika je na dlani: v obeh primerih se nacionalno bogastvo preliva samo navzgor. V obeh primerih se družbeno bogastvo centralizira v rokah novega razreda. V obeh primerih ves nadaljnji gospodarski razvoj poteka le še glede na interese vladajočega razreda. Dol kapljajo le drobtine. »Novemu razredu se je na novo pridobljena lastnina splačala, čeprav je država s tem izgubljala.« To je nekoč veljalo za komunizem – in to zdaj velja za neoliberalizem. »Ker razpolaga z nacionalnimi dobrinami, se lahko z versko gorečnostjo posveti ciljem, ki si jih je zadal, in k temu pritegne vse sile ljudstva.«

Zato je »novi razred neizogibno v vojni z vsem, česar ne upravlja ali obvladuje, zato stremi k temu, da vse takšne oblike uniči oziroma si jih prisvoji.« Tudi neoliberalni novi razred priznava le lastnino, ki jo sam upravlja in obvladuje. In tako kot se je komunistični novi razred »počutil negotovo, dokler so obstajali kakršnikoli lastniki razen njega,« se tudi neoliberalni novi razred počuti negotovo, dokler obstajajo kakršnikoli lastniki razen njega.

Vaše žrtve ne bodo zaman!

Bertrand Russell je rekel, da je boljševizem »religija z zgrajeno dogmo in navdahnjena s svetimi knjigami«, toda to bi lahko rekli tudi za neoliberalizem. Neoliberalci imajo svojega Boga (nevidna roka trga), svoje dogme (liberalizacija, privatizacija, deregulacija) in svoje svete knjige (Friedrich Hayek, Milton Friedman, Ayn Rand ipd.), v katerih je zaznati »preprostost iz spisov cerkvenih očetov«, kot bi rekel Đilas. »Znana šala je, da komunisti vsak gospodarski ukrep najprej uskladijo z marksistično teorijo, potem pa ga začnejo izvajati.« Neoliberalci vsak gospodarski ukrep najprej uskladijo z neoliberalno teorijo. Tako kot je »Lenin zavračal vse, kar ni bilo v skladu z Marxovimi pogledi,« neoliberalci zavračajo vse, kar ni v skladu s Hayekovimi pogledi.

Komunistično sveto spisje je bilo zaradi enoličnega in brezbarvnega sloga ter pretirano poenostavljene logike in dogmatizma »prepričljivo za konformiste in preproste ljudi«, pravi Đilas, toda tako je tudi neoliberalno sveto spisje, zato so se neoliberalne fraze »država je slab gospodar«, »država naj se umakne iz gospodarstva« in »Slovenija se mora bolj odpreti« pri nas tako čudovito prijele, pri konformistih in preprostih ljudeh.

Še več. Le partija, ki v sebi združuje novi razred, oblast, lastnino in ideje, lahko ljudi »prepriča o nujnosti izjemnih naporov in samožrtvovanja«, njeno farizejsko despotstvo pa se potem ne zdi le »nujno sredstvo, ampak tudi najvišja oblika državne in družbene organiziranosti«. Neoliberalni novi razred ljudstva ni prepričal le o nujnosti izjemnih naporov in samožrtvovanja (varčevanje, zategovanje pasu, odrekanje, kleščenje javnih izdatkov, rezanje socialne države), ampak ga je tudi prepričal, da je neoliberalno despotstvo najvišja oblika državne in družbene organiziranosti.

Neoliberalci ne trpijo demokracije. In ne trpijo je iz istih razlogov, kot je niso trpeli komunisti, ki so trdili, »da je socialistična zavest ljudstva zelo nizka, zato mora počakati na demokracijo,« in da bodo »demokracijo dopustili šele, ko bo socialistična zavest zrasla«. Neoliberalci počnejo to, kar so počeli komunisti: stalno dvigajo zavest, ljudi spodbujajo, da proizvajajo, glave pa jim polnijo s plehkimi obrazci in plehkimi političnimi stališči, vsiljujejo izključno svoje ideje, dušijo zavest drugih, kastrirajo človeškega duha, zavirajo polet, o ljudeh govorijo kot o plevelu, igrajo pa čedalje bolj le še sami sebi, tako da postajajo gledališče brez občinstva. Neoliberalci ljudi prevzgajajo – in »prevzgajajo jih v duhu dogme«. Kot komunisti. Ki so uporabljali »dogmatske čistke in dresuro«. Neoliberalci počnejo prav to. In šele ko bo ljudstvo očiščeno in zdresirano, bo zrelo za demokracijo.

Za neoliberalce bi lahko rekli to, kar je Đilas rekel za komuniste: obnašajo se tako, kot da se je vsa zgodovina zgodila le zato, da bi omogočila njihov prihod na svet.

Dotlej pa bodo parlamenti ostali le mavzoleji. Čakajte, zakaj so že parlamente v komunističnih deželah imenovali mavzoleji? Ker je pravica in vloga poslancev, pravi Đilas, »skrčena na to, da soglasno potrdijo, kar je bilo dogovorjeno v zakulisju. Za tak sistem vladavine drugačen parlament tudi ni potreben; lahko bi celo rekli, da bi bila vsaka drugačna oblika parlamenta predraga in odveč.« Tudi naš parlament je zadnja leta le potrjeval to, kar je bilo dogovorjeno v bruseljskem zakulisju. V očeh novega razreda drugačen parlament niti ni potreben. Novi razred »odobri ukrepe, ki jih sprejme vlada«. V komunističnem in neoliberalnem sistemu.

»Volitve za komuniste nimajo nobenega pomena.« Tudi za neoliberalce ne. Volitve so le zato, da novi razred dobi »pravno podlago« za svoje plenjenje, »ropanje ljudstva«, kot bi rekel Đilas.

Zdaj ste svobodni!

Vzporednic med komunizmom in neoliberalizmom ni ne konca ne kraja. Neoliberalci so na delavske stavke tako alergični, kot so bili komunisti. Strah neoliberalcev pred komunizmom je tako velik, kot je bil strah komunistov pred obnovo kapitalizma – v obeh primerih to nacijo drago stane. Oboji, komunisti in neoliberalci, v delovni sili vidijo le nekaj, kar je mogoče vselej nadomestiti. Tako v neoliberalizmu kot komunizmu je človek uradno svoboden, toda njegove možnosti za uporabo te svobode so v obeh primerih skrajno omejene. V obeh sistemih, komunističnem in neoliberalnem, je »negotovost način življenja posameznika«.

Komunisti in neoliberalci navijajo za »odmiranje države« (vitka država! država naj se umakne! vse njene funkcije je treba privatizirati!), ki naj opravlja le še represivno vlogo, kot pravijo neoliberalci. V domeni države naj bodo le še policija, sodišča in vojska! Tudi Stalin je navijal za odmiranje države, gojil in krepil pa je le eno samo funkcijo države – silo. »Lenin je državo zreduciral na silo oziroma natančneje na organ tiranije, ki bi ga en razred uporabil za zatiranje drugih razredov.« Zato je tudi rekel: »Država je gorjača.« Gorjača, ki daje pravno podlago »ropanju in privilegijem novega razreda«. Vse drugo so samo utvare in pesek v oči.

Đilas nekje vmes citira Mauroisovo Zgodovino angleške politike: »Ko je Engels leta 1844 obiskal Manchester, je ugledal 350.000 delavcev, nagnetenih in stisnjenih v vlažnih, umazanih, razpadajočih hišah, kjer so dihali zrak, podoben mešanici vode in premoga. V rudnikih je videl napol gole ženske, s katerimi so ravnali kot z najnižjimi tovornimi živinčeti. Otroci so po cele dneve preživljali v temnih rovih, kjer so jih uporabljali za odpiranje in zapiranje primitivnih prezračevalnih odprtin in druga težka dela. V čipkarski industriji je šlo izkoriščanje tako daleč, da so skoraj brezplačno delali celo štiriletni otroci.«

Đilas bi lahko vse to danes videl v slumih, rudnikih in znojilnicah tistih azijskih, afriških in latinskoameriških dežel, ki so bile prisiljene eksati neoliberalne pilule. In ko bi to videl, bi Novi razred ponatisnil, le da bi izraz »komunistični novi razred« povsod zamenjal z izrazom »neoliberalni novi razred«. Njegov stavek: »S stališča svobode bi bila vojaška diktatura v komunističnem sistemu velik napredek,« bi se po novem glasil: s stališča svobode bi bila vojaška diktatura v neoliberalnem kapitalističnem sistemu velik napredek.