Dr. Milan Brglez

»Naša smer je švicarski model vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko«

Dr. Milan Brglez (47) je dinamičen sogovornik. Je šahist, ki je svoj znani doktorat o pomenu »nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja« pisal deset let, četrtino doktorata je zavzemalo naštevanje literature. A Brglez sedaj ni več teoretik, ampak tudi praktik. Je drugi najmočnejši mož v državi – po državnem protokolu kot predsednik državnega zbora in po svoji funkciji znotraj Stranke Mira Cerarja (SMC). In kot se spodobi za politika, napoveduje, da bo na tej funkciji ostal še dolgo časa.

Nekoč je Slovenija v Pekingu postavljala semaforje, v Iraku gradila jezove, vodila neuvrščene v Afriki. Zakaj smo danes tako neambiciozni?

Ker smo dobili svojo državo. Državo pa so »ugrabili« posamezniki, ki so skupnostne interese zamenjali s parcialnimi. Dejstvo je, da je šlo prej gospodarstvo z roko v roki z državo. Še več, razumevanje, da je nacionalno gospodarstvo enako državi, je bil temelj prejšnjega režima. Po tem se je ta uvid, da morata država in gospodarstvo na določeni ravni sodelovati, izgubil. Ne govorim o vsakodnevnih, konkretnih političnih odločitvah, pri katerih gre večinoma za redistribucijo sredstev. Govorim o skupni strategiji, o skupnem nastopu, o skupnih koristih.

Lastna država je bila korak nazaj?

Ne v smislu državnosti, ampak v smislu državotvornosti. Dejstvo je tudi, da je vsaka nova vlada v Sloveniji začela svojo, ločeno zgodbo. Obnašali so se, kot da prejšnjih vlad ni bilo in kot da prejšnje vlade ne bi storile nič koristnega. Kar je bilo poprej, je bilo običajno označeno kot slabo. To je glavna napaka zadnjih petindvajset let. Naj navedem primer. Nekoč je bilo slovensko gospodarstvo oblika naše zunanje politike. Ko pa smo s samostojno državo dobili svojo gospodarsko politiko in še državne politike, smo na pomen nacionalnega gospodarstva pozabili. Če smo enovito politiko želeli in s tem hoteli dati poudarek določenemu sektorju, so takoj prišli na plano mnogi majhni interesi, ki so ta prizadevanja ustavili. Rezultat je bil kopica malih interesov, namesto enega velika, držav(otvor)nega.

Kje, denimo?

Preberite si zakone in ugotovili boste, da je v zakonih zapisanih mnogo izjem od splošnih pravil. Takšni primeri kažejo na vpliv določenih lobijev, ki jim je uspelo, da so si v zakonodajnem postopku izborili privilegirano mesto. Gre za prikrito redistribucijo na ravni države, ki ruši solidarnostne mehanizme v družbi. Odmišljanje skupnega vodi v divji boj, v katerem država ni več potrebna. Naš član dr. Bojan Dobovšek recimo pravi, da si je pri nas, po osamosvojitvi, izvršilna veja oblasti začela vse bolj podrejati zakonodajno. Zadaj za izvršilno vejo pa so prevladovali lobiji. Tako se je politika podredila partikularnim interesom.

In zdaj bo, s Stranko Mira Cerarja (SMC), vse drugače?

Zdaj mora biti drugače. Sicer vsi mi, ki smo se združili v tej stranki, niti ne bi šli v politiko. Vem, da se to sliši zelo idealistično, morda celo noro, ker za zdaj še ne razmišljamo o ponovni izvoljivosti. Hočemo in moramo nazaj k tej večji, skupnostni zgodbi.

V Sloveniji imamo fevdalizem. Vsaka politična stranka ima svoje fevde, svoja ministrstva, svoje občine, okraje in ’svoja podjetja’. To je treba preseči.

Ta širša zgodba je, da je Slovenija v zadnjih letih postala periferija periferije. Je res možno pretentati globalizacijo?

Ne gre za ’pretentanje’ globalizacije, prej za to, da izkoristimo prednosti in zmanjšamo slabosti, ki jih globalizacijski procesi prinašajo. Tu smo v zadnjih dvajsetih letih storili absolutno premalo. Premalo smo storili tudi pri naši prepoznavnosti in moči v mednarodni skupnosti. Prej smo bili vezani na drugačen tip države, ki je imela dediščino, kredibilnost in določeno pripoznanje v mednarodni skupnosti, sedaj imamo državo, ki je sicer članica Nata in EU, pa tega še ne zna izkoristiti v svoj prid.

Kaj je bila torej glavna ideja pri ustanovitvi stranke SMC?

Sam sem z Mirom Cerarjem začel sodelovati iz preprostega razloga: skupina somišljenikov okoli njega je namreč potrebovala strokovnjaka na področju zunanje politike. Ko je nato vlada Alenke Bratušek predčasno padla, smo se razmeroma hitro odločili, da je treba iti do konca. Tako sem tudi sam šel v politiko. Osnovno spoznanje je bilo, da se več ne smemo igrati z državo in družbo, ker se kmalu ne bomo imeli več s čim igrati. V stranki nas je združilo spoznanje, da moramo sedaj stopiti skupaj, če se še sploh želimo kdaj v prihodnosti ideološko ločevati. Naš finančni minister dr. Dušan Mramor rad denimo govori o metafori noža. Trenutno se premikamo po ostrem rezilu. Če bomo res dobro delali, utegne na koncu sedanjega mandata nož otopeti – toliko manevrskega prostora za politično ravnanje imamo.

Tako spontano morda vendarle ni bilo. Očitno je, da ste stranko po vzoru Pozitivne Slovenije ustanovili nekaj tednov pred volitvami.

Drži, ampak brez pogojev, kot jih je imel Zoran Janković. To pa sta zlasti denar in podpora iz ozadja. Mi smo morali vse narediti sami. Denar smo vzeli iz lastnih žepov in se borili, da nam stranke kdo ne »ukrade«. Sam sem med drugim lepil tudi plakate.

SMC je torej nekakšna projektna platforma in ne stranka?

Stranko razumemo kot projekt, kako potegniti Slovenijo iz brezna. Gre za projekt novega upravljanja skupnega. Vezivo naše stranke je služenje skupnosti in ne zaslužek posameznika. Tu na žalost ne bo popravnih izpitov.

Torej se boste, ko bodo cilji doseženi, razpustili?

Ko bo čas za to, a ne prej kot čez 12 let.

Tri mandate bi radi vladali?

V prvem mandatu bomo težko naredili kaj drugega, kot da stabiliziramo razmere. Šele potem lahko nadaljujemo z racionalizacijo države. Recimo v tisti smeri, o kateri je nekoč govoril Slavoj Žižek. Govoril je o švicarskem modelu vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko. Do takšne neopaznosti lahko pride, ko so sposobni ljudje na pravih mestih.

Ampak Švica je znana po tem, da je ostala politično na ravni fevdalizma. Tam politika svojih problemov ne rešuje sama, ampak jih rešuje z razpadanjem države, torej s kantonizacijo. To ni ideja skupne države.

Drži, vendar imamo mi v Sloveniji že zdaj fevdalizem. Vsaka politična stranka ima svoje fevde, svoja ministrstva, svoje občine, okraje in ’svoja podjetja’. To je treba preseči.

V SMC ste pred tik pred volitvami nasprotovali privatizaciji Telekoma in Aerodroma. Se vam zdi primerno, da ste sedaj, ko ste na oblasti, ploščo obrnili?

Dejstvo je, da je bil Aerodrom prodan, še preden smo mi prevzeli oblast. Telekom pa je bolj kompleksna zadeva. Priznam, da je bila predvolilna tekma začinjena s politično retoriko. Kljub temu pa poskušamo tudi v tem primeru privatizacijo premišljeno speljati. V primeru Telekoma lahko recimo vztrajamo pri strateškem nadzoru nad dejavnostjo. Če nam to uspe, je stvar rešena. Drži, da je ena od oblik tega nadzora lastništvo nad infrastrukturo, a pri Telekomu so ti procesi že tako daleč in zaveze dane, da bi ustavljanje postopkov povzročilo le dodatno škodo. Kljub temu smo prepričani, da je z malo politične modrosti še vedno mogoče tudi to privatizacijo peljati v pravilno smer.

Mi smo morali vse narediti sami. Denar smo vzeli iz lastnih žepov in se borili, da nam stranke kdo ne »ukrade«. Sam sem med drugim lepil tudi plakate.

Sliši se lepo – premišljena privatizacija, strateški nadzor … A kljub temu slabih odločitev iz preteklosti ne boste spremenili. Zakaj prodajate Telekom, ko pa je telekomunikacijski sektor ena od prednosti Slovenije?

Če bomo znali v procesu privatizacije določiti pogoje, po katerih mora kljub prodaji podjetja informacijska tehnologija priti v vsak košček Slovenije, če bomo dosegli, da bo ne glede na poslovne interese vsak prebivalec imel do nje dostop, potem je zame prodaja sprejemljiva. Kje je ta proces sedaj, sicer ne vem. Vem pa, da je naš minister glede prodaje Telekoma dejal, da se v postopek ne misli vtikati. A se bo najbrž moral vsaj toliko časa, dokler bo Slovenija še večinska lastnica Telekoma.

Vse kaže, da bo Telekom kupil nemški Telekom prek svoje zagrebške podružnice. Kot veste, je to leto Agrokor kupil Mercator. Če v Sloveniji razmišljamo strateško, bi bilo verjetno smiselno poleg nemščine kot drugega tujega jezika ponovno vpeljati še učenje srbohrvaščine v pete in šeste razrede osnovne šole.

Morda imate celo prav. Kolega Svetličič in Udovič sta v eni raziskavi celo ugotovila, da je glavni problem mladih kadrov v slovenskih podjetjih to, da ne znajo ’srbohrvaško’. To je tudi ena od izgubljenih primerjalnih prednosti slovenskega gospodarstva v zadnjih dvajsetih letih. A vrnimo se k stvarnosti naše periferne pozicije v odnosu do centrov moči in kapitala. V procesu privatizacije lahko poskrbimo zato, da bomo ’odvisni’ od različnih akterjev. Sam sicer mislim, da sta prejšnja vlada in parlament teh 15 podjetij za privatizacijo določila zato, da v Slovenijo nismo dobili trojke. Se pa strinjam, da teh podjetij ne bi smeli privatizirati zato, da bi rešili finančno sliko države, ampak prej zato, da bi okrepili njihove primerjalne prednosti in s tem njihovo moč na tujih trgih, na katerih delujejo.

Da, razumnih razlogov za to ni. Smo se torej predčasno podredili EU? In ali se vam ne zdi, da je Slovenija pač preveč servilna do evropske komisije?

Predvsem imamo premalo znanja. Ne znajdemo se znotraj institucij in postopkov EU, ne znamo jih uporabiti v svoj prid. Evropska pravila je treba res razumeti, potem je treba biti do njih kritičen, da bi jih končno znali uporabiti sebi v prid. Danes ni treba biti marksist za ugotovitev, da EU ni nastala zaradi naših interesov in koristi in da res postajamo periferno območje. A pomemben razlog je tudi v naših domačih razmerah. Vzemite npr. uradnika, ki je nagnjen k formalizmu, dodajte mu ščepec evropskih pravil in postopkov. Veste, kaj dobite? Postopek »na kvadrat«. In ta postane zapleten, nepregleden, predvsem pa hipernormiran. V poplavi zakonov, podzakonskih aktov, interpretacij in praks se izgubita jasnost in učinkovitost. A vse to je le odraz, da smo EU v naš pravni red prenesli črkobralsko, izgubili pa smo montesquieujevski »duh zakona«.

Zdaj pa še o vaših ministrih. Pravite, da ste projektna stranka. Vaša notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar je dejala, da bi rada policiste izločila iz javnega sektorja. Gre tudi v tem primeru za projekt stranke?

Po mojem je ministrica hotela poudariti skrb za policiste. Znotraj SMC smo se pogovarjali o tem, in sicer da ljudje, ki delajo znotraj varnostnega sistema, torej tudi policisti, potrebujejo več pozornosti. Potrebujejo nekakšno socialno stabilnost, ker sicer težko od njih zahtevaš lojalnost do države. Znotraj SMC smo se pogovarjali tudi o tem, da bi posamezne skupine osamosvojili od javnega sektorja. A dobesedno tako, kot je to ona omenila, tega seveda v programu stranke ali v koalicijski pogodbi ni.

Kaj pa izjave infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča o koncu vseh večjih investicij, vključno z drugim tirom Divača–Koper? Je tudi to politika SMC?

Ne, izjave o nepotrebnosti drugega tira so bile njegova interpretacija. Kot veste, je v koalicijski pogodbi zapisana potreba po gradnji izvlečnega tira, ki povečuje zmogljivosti Luke Koper.

Kaj pa, če bi se znotraj stranke malce več pogovarjali?

Se strinjam, morali bi se še več pogovarjati, dogovarjati in usklajevati. A nam predčasne volitve tega niso dopustile. Zato imamo okvirna stališča, morda se včasih razlikujemo pri odtenkih. A to ne velja vedno jemati kot težavo. Prav zaradi odtenkov je svet pester.

Najšibkejši člen vaše vlade pa je verjetno gospodarski minister Jožef Petrovič. Če se bo čez mesec ali dva ugotovilo, da je na nezakonit način pomagal Bojanu Petanu pri lastniški konsolidaciji DZS, boste zahtevali odstop?

To je stvar predsednika vlade. Bi pa izpostavil, da smo z gospodom Petrovičem, ki je bil naš kandidat za poslanca, pred kandidaturo opravili razgovor. Očitke smo preverili in prišli do sklepa, da nas ne bi smelo skrbeti. A kot rečeno, ker je minister, je to v domeni predsednika vlade.

Zakoni, ki so lahko polje ideološkega boja, morajo biti sprejeti z najširšim možnim soglasjem vseh vpletenih. To bi morala v naši državi postati praksa in ne izjema.

Petrovič je sicer drugi, tako rekoč rezervni kandidat, potem ko ste si premislili glede Ervina Pfeiferja. Je gospodarskega ministra v Sloveniji težko dobiti?

Neverjetno težko. Redki so se v teh časih pripravljeni spoprijeti s tem resorjem, vedoč, da imajo zaradi finančne situacije ’zvezane roke’. Torej kandidat je pripravljen to mesto prevzeti predvsem takrat, ko je zavezan k skupnemu cilju. Srečo smo imeli denimo s finančnim ministrom dr. Dušanom Mramorjem, ki nam je dejal, da bo funkcijo prevzel, ne zaradi sebe, ampak zaradi svojih otrok in vnukov.

Koalicijska pogodba je sicer v nekaterih primerih, kot je zdravstvena reforma, korak naprej. Kljub temu pa ste se marsikateremu vprašanju ognili. Recimo reformi družinskega zakonika in ureditvi položaja istospolnih.

V zadnji verziji koalicijskega sporazuma je tega izmikanja, kot pravite, manj kot v prvi verziji. Glavni problem pri tej reformi je, da smo imeli tisti znani referendum, na katerem je večina družinski zakonik zavrnila, zaradi česar smo bili do tega vprašanja tudi mi bolj zadržani. Po drugi strani pa, pravno gledano in z upoštevanjem vseh pravnih virov, rešitve za večino problemov, ki jih istospolni imajo, že obstajajo. Le da je ta pravosodna pot daljša od zakonodajne. Nekdo, še zlasti mislim na »nevladnike« na tem področju, bi moral konkretne procese pritožbe pomagati speljati do strasbourškega sodišča, ki bi nato v skladu z 12. protokolom h konvenciji o človekovih pravicah, ki govori o splošni nediskriminaciji, preverjalo, ali je drugačen pravni položaj istospolnih od položaja heteroseksualnih v Sloveniji sploh upravičen.

Kaj pa ureditev odnosa z verskimi skupnostmi? Zakon o verski svobodi je danes anahronističen, temelji na popisih prebivalstva iz leta 2001, poleg tega je zakon ustavno sodišče deloma razveljavilo. Ali tega vprašanja ne želite rešiti, ker nočete odpirati fronte s cerkvijo?

Če temelji na podatkih iz leta 2001, še ni nujno anahronističen. Te reforme v koalicijsko pogodbo nismo zapisali enostavno zato, ker ni bilo posebne potrebe, da bi sedanje stanje spreminjali. Tudi posamezne verske skupnosti tega vprašanja v času koalicijskih pogajanj niso izpostavljale. Morda še oseben razmislek: zakoni, ki so lahko polje ideološkega boja, morajo biti sprejeti z najširšim možnim soglasjem vseh vpletenih. To bi morala v naši državi postati praksa in ne izjema.

Kdo je bil sicer najtežji pogajalec?

Odvisno. Pri nekaterih vprašanjih so bili najboljši pogajalci tisti, ki so pogajanja prvi zapustili.

Torej Združena levica.

Morda. (nasmešek) Združena levica ima pač zelo preprosto ideološko agendo. Potem je tukaj še Nova Slovenija, ki je na precej ’zanimiv’ način vsiljevala svoj model družbenega razvoja. Ta je bil za nas popolnoma nesprejemljiv, saj bi Slovenijo z njim potisnili v neoliberalno smer. V SMC se nikoli nismo imeli za neoliberalce, smo pa prepričani, da je treba biti na področju gospodarstva bolj odprt, kot Slovenija trenutno je, če hočemo doseči naš cilj, tj. večjo blaginjo za državljane. Ideja revolucije, kot jo zagovarjajo v Združeni levici, nam je lahko simpatična, a v trenutni svetovni gospodarski konstelaciji ni realna. Nerealno bi bilo prepričevati ljudi, da naj podpirajo take ideje, do takrat, ko bodo razmere zanje zrele, pa naj »jedo travo«. Najmanj problematično v pogajanjih pa je bilo Zavezništvo Alenke Bratušek, v katerem so že takoj dejali, da sta naša programa praktično identična.

Verjetno veste, kaj vas bom zdaj vprašal. Zakaj ste jih potem odslovili?

Recimo, da med strankama ni bilo dovolj medsebojnega zaupanja.

Aha, razumemo. Ženske torej ne smejo biti ambiciozne. Karl Erjavec pa lahko sebe predlaga za komisarja, kar se pri ženskah ne spodobi.

Ne, ne gre za moške ali ženske. Gre za načela. Zaradi sporov v Pozitivni Sloveniji, ki ji je sledil nastanek Zavezništva Alenke Bratušek, smo šli na volitve eno leto prehitro, poleg tega je imela ona kot nosilka izvršne veje oblasti delno vpliv na čas izvedbe volitev. Kot rečeno, med strankama ni bilo dovolj medsebojnega zaupanja.

Čeprav ste to vedeli že na začetku, še preden ste se začeli z njimi pogajati.

Ja, v začetku smo hoteli oblikovati čim širšo koalicijo. Dejansko nam je to tudi uspelo, saj smo s pogajanji v koalicijsko pogodbo spravili okrog 80 odstotkov programa stranke SMC.

Kakšni bodo naslednji koraki vaše stranke glede kandidature Alenke Bratušek za komisarko? Kaj boste storili, če bo recimo protikorupcijska komisija ugotovila, da je delovala v nasprotju s pričakovano integriteto, ko je sebe predlagala za kandidatko?

Mi lahko potegnemo določene poteze le v primeru, če bi KPK takšno odločitev sprejela pravočasno. Ko bo Evropska komisija imenovana, pa sam domnevam, da predsednik vlade ne bo sprožil nobenega postopka proti njej. Položaj, ki ga je v evropski komisiji dobila, je zelo pomemben. In še – v mednarodnih odnosih veljajo malce drugačna pravila in drugačna etika kot znotraj držav. Predvsem pa si v mednarodnih odnosih neobičajne poteze držav druge države in akterji zelo zelo dolgo zapomnijo. To velja še posebej za male države. Cena, ki jo lahko država na dolgi rok plača zaradi enega nepremišljenega dejanja, je lahko izredno visoka.

Dejali ste, da ste bili pri koalicijskih pogajanjih precej uspešni. 80 odstotkov programa, pravite, ste spravili v koalicijski sporazum. A če se ne motim, imate v SMC še en program, ki ga javnosti niste predstavili.

Drži, obstaja še en, precej daljši program od tistega, ki smo ga objavili. A ta program je še zmeraj v obliki osnutka, saj ga zaradi pomanjkanja časa ni bilo mogoče razviti do konca. Kot veste, je znotraj SMC program pripravljalo od 60 do 80 ljudi. Ti strokovnjaki so delali na različnih področjih, hkrati pa so poskušali ideje povezati v sistemsko celoto. Ker nam je na koncu časa zmanjkalo, nekatere od idej niso bile dokončno domišljene. V stranki recimo na koncu predvidevamo zelo malo število ministrstev in drugačno organizacijo vodenja vlade.

To je ta vaš švicarski vzor, vlada sedmih ljudi?

Še manj.

Ampak to je vseeno zgolj formalni ukrep. Kaj pa skrivate pri vsebini?

Če povem na splošno, ugotovili smo, da nam na vsakem področju manjkajo strateške usmeritve in delujoč medsektorski sistem. Tudi dosedanji strateški dokumenti so bili vedno osnovani parcialno, nikoli se niso povezovali v neko celoto. Vsako ministrstvo je bilo svet zase, že dva ministra ali šefa oddelkov nista mogla med seboj sodelovati. Rezultat tega je tudi preveč regulirana družba. Namesto da bi konkretne osebe prevzemale odgovornost, raje pišemo pravilnike.

Ali niste vi to isto naredili takoj po volitvah, ko ste v primeru glasovanja o mandatu Janeza Janše raje ustanovili komisijo pravnikov? Namesto da bi se vi odločili, ste si kupili čas, dejansko čakate na odločitev vrhovnega sodišča.

Ne, ta zadeva pa je malce bolj zapletena. Če bi namreč ravnali po prvih impulzih, bi lahko povzročili nepopravljivo škodo. Če zelo poenostavim: imate naravno pravo in pozitivno pravo. Naravnopravno lahko vsi rečemo, da zapornik nima kaj iskati v parlamentu. Tega niti ni treba razlagati. A na koncu imate pozitivno pravo, kjer pa eksplicitno tega pravila ni. Pri konkretni odločitvi je treba upoštevati obe dimenziji. Saj veste, zgolj upoštevanje pozitivnega prava ne more preprečiti nacizma, ki je na oblast prišel skozi pravno državo in s pomočjo demokracije. Posledica zgolj upoštevanja naravnega prava, če skušate razumeti takratne oblastnike, pa so povojni poboji. Enostransko pretiravati torej ne gre. Dejansko je težko priti do rešitve, ki velja tako v pozitivnem pravnem smislu in ki je tudi v skladu s splošno etiko, načeli in »naravo stvari«.

V prvi vrsti ste profesor. Če bi parlamentarce primerjali s svojimi študenti, kako bi okarakterizirali SDS? So to problematični študentje, imajo težave doma, jih je treba razumeti, potrebujejo strokovno pomoč ali iščejo le pozornost?

Se mi zdi, da ste malo preostri z njimi. Če iščem vzporednice, potem jih težko primerjam s študenti. V nasprotju z večino študentov imajo kolegi iz SDS običajno jasno strategijo in jo znajo zelo dobro predstaviti, vešči so postopkov, razdeljene imajo naloge, so dobri govorniki, predvsem pa jasno zasledujejo svoje cilje. V primerjavi s SMC gre za dva različna načina vodenja in procesov odločanja v strankah. Mene sedanje razmere v hramu demokracije spominjajo na razmere v času demokratičnih sprememb. To je bil čas, ko so »stare sile« retorično ali postopkovno vedno preglasile »nove sile«. Dokler se niso te »nove sile« zavedele svoje moči skozi večino glasov. V tem kontekstu so nam razmere pred 25 leti lahko … za zgled.

Drži. Tudi vi ste bili predvideni za zunanjega ministra, pa vas je Karl Erjavec, ta izkušeni politik, s svojim manevrom prevladal. Ampak kaj bi vi naredili drugače od Erjavca, če bi vodili zunanje ministrstvo?

S tem Erjavčevim manevrom v SMC nismo imeli prevelikih težav. In četudi bi sam postal zunanji minister, veliko manevrskega prostora ne bi imel. Glavni problem naše zunanje politike ni zunanje ministrstvo, ampak celoten sistem. Slovenija potrebuje predvsem enotno zunanjo politiko, zaradi česar je sprva treba v parlamentu sprejeti ključne odločitve, v skladu s katerimi se bosta izvajali zunanja politika in diplomacija. Gre torej za deklaracijo, ki jo mora sprejeti parlament, in strategijo, ki jo mora sprejeti vlada. Vse to, skupaj s konkretnimi navodili od primera do primera, pa morajo upoštevati vsi, ki državo predstavljajo v mednarodnih odnosih.

Srečo smo imeli denimo s finančnim ministrom dr. Dušanom Mramorjem, ki nam je dejal, da bo funkcijo prevzel, ne zaradi sebe, ampak zaradi svojih otrok in vnukov.

In če Slovenija te dokumente sprejme, kje konkretno bi bila razlika?

Naj vam navedem zadnji primer. Nedavno smo imeli lepo priložnost, da bi bili nekakšen posrednik med ZDA in Rusijo, pa smo stvar zakockali. Erjavčev obisk v Moskvi je sovpadel z Obamovo večerjo, na kateri bi moral biti naš predsednik. A predsednika na tej večerji ni bilo. To je bila recimo takšna zamujena priložnost, kjer bi lahko dokazali, da smo sposobni komunikacije med obema blokoma, s čimer bi dobili neko težo, ne da bi o tem posebej javno govorili. Priložnost je bila, ni pa bilo strategije, ki bi od akterjev to terjala. Veste, deklaracija kot dokument zavezuje vse zunanjepolitične akterje – od predsednika republike, predsednika državnega zbora, do predsednika vlade, zunanjega ministra, sodnikov in vseh posameznikov, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo z zunanjo politiko. Tega se v Sloveniji politični akterji premalo zavedamo.

V stranki veljate za enega najbolj racionalnih članov, koliko strani bibliografije že ima vaš doktorat o teoriji teorije?

Okrog 60 strani.

In če sedaj pogledate na Cerarja, ali ni on bolj religiozen tip človeka? Cerar se v svojem doktoratu o pravu ponekod sklicuje skorajda na ezoteriko.

Res je, predsednik vlade v primerjavi z mano bolj poudarja etiko, meni sta vsaj tako ljubi tudi ontologija in epistemologija. Njegova naravnanost vodi tudi do tega, da državi pripisuje duhovne vrednote. A to v evropski filozofski tradiciji ni tako redko. Tudi Žižka berejo teologi, Adorna ali Ernsta Blocha prav tako. Država nas namreč vse nekako presega, v nekem smislu transcendira obstoj posameznikov in posameznic.

Zaradi poudarka, ki ga Cerar daje vrednotam, etiki in duhu, se zdi, da sam kljub veliki večini v parlamentu ne bo veliko naredil. Tudi nekatere izjave vaših ministrov na zaslišanju v parlamentu prejšnji teden so šle v tej smeri. Kateri bo torej vaš prvi ukrep?

Eden od prvih ukrepov bo verjetno energetska sanacija stavb. Lahko jo namreč izvedemo razmeroma hitro, imela pa bi tudi multiplikativne učinke na širše gospodarstvo – treba je namreč upoštevati, da smo vsa velika gradbena podjetja zavozili. Za vse druge reforme, kot je na primer zdravstvena, ne bo mogoče tako hitro pokazati rezultatov. Še pred vsem tem pa nas morda čaka nov rebalans proračuna. Torej, res je, da imamo zgodovinsko moč. Vendar se zavedamo tudi, da se je treba samoomejiti, sicer lahko povzročimo več gorja kot dobrega.

Ampak na oblasti, pravite, pa boste tri mandate? Do leta 2026?

Najmanj. Seveda, če se bo ljudstvo s tem strinjalo.